Sodba IV Ips 90/2008

Jedro

Aktivno sodelovanje, ki ga kršitelju nalaga določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1, ne pomeni le dolžnosti predlagati materialno relevantne dokaze, temveč mora kršitelj storiti vse, kar lahko, da organu sam predloži dokaz, ki ga lahko pridobi in ki ga je organ nato dolžan presoditi in oceniti.

Izrek

Izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne 17.10.2007 se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

A.

1. Policijska postaja Novo mesto je z uvodoma navedeno odločbo o prekršku spoznala A.L. za odgovornega prekrška po točki b sedmega odstavka 32. člena ZVCP-1 in izrekla globo v znesku 30.000,00 SIT ter 1 kazensko točko. Okrajno sodišče v Novem mestu je kot neutemeljeno zavrnilo zahtevo storilca za sodno varstvo.

2. Zoper pravnomočno sodbo je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je sodišče storilcu „kršilo pravico izvajati dokaze v svojo korist, kar predstavlja kršitev 2. alineje 62. člena ZP-1.“ Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbo okrajnega sodišča razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom Zakona o prekrških (ZP-1) vročena storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril.

B.

4. Ugotavljanje odločilnih dejstev v hitrem postopku o prekršku pred prekrškovnim organom po določbi prvega odstavka 55. člena ZP-1 poteka brez odlašanja, hitro in enostavno. Kljub temu morajo biti kršitelju tudi v takem – hitrem - postopku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 18.3.1999, opr. št. Up-120/97), zlasti da so mu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. Kriterij za presojo, ali je bil storilcu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije v povezavi z 29. členom Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku. Med temi je tudi pravica iz 3. alineje 29. člena Ustave, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja oziroma prekrška, ob popolni enakopravnosti zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. Ta pravica kršitelja v hitrem postopku izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 55. člena ZP-1, v skladu s katero mora prekrškovni organ pred izdajo odločbe o prekršku kršitelja, ki se ob ugotovitvi ali obravnavanju prekrška ni mogel izjaviti o prekršku in ni mogel biti poučen o pravicah, pisno obvestiti o prekršku in ga poučiti, da se lahko pisno izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška in da mora pri tem navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku več ne bo mogel uveljavljati.

5. Pravica kršitelja, da predlaga dokaze v svojo korist, po drugi strani predstavlja dolžnost prekrškovnega organa, da kršitelju v postopku omogoči izvajanje predlaganih dokazov. To sicer ne pomeni, da je organ, ki vodi postopek, dolžan izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba. Vendar mora (razen če je očitno, da je dokazno sredstvo neprimerno), ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Na drugi strani sme dokazni predlog zavrniti, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč oziroma če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano (prim. sodbo Vrhovnega sodišča z dne 5.6.2008, opr. št. IV Ips 45/2007).

6. Poseben dokazni položaj kršitelja v postopku o prekršku predstavlja določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1. Če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Citirane določbe ni mogoče razumeti tako, kot jo je v obravnavanem postopku razlagal prekrškovni organ, ki v odločbi o prekršku navaja, da ga kršitelj s svojimi navedbami ni prepričal, da v časovnih in krajevnih okoliščinah, navedenih v obvestilu, ni bil voznik svojega vozila. Določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga, da predloži razbremenilne dokaze. Ko take dokaze predloži, mora organ, ki vodi postopek, v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali z njimi izkazuje razumen dvom glede domnevanega dejstva. Težo dokaznega bremena je potrebno razlagati v povezavi z domnevo nedolžnosti, ki med drugim zahteva, da mora organ, ki odloča o prekršku, v dvomu, ko krivda ni dokazana, obdolženca oprostiti. Predložitev dokazov, s katerimi se izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva, je v primerjavi z obrnjenim dokaznim bremenom milejše sredstvo (prim. odločbo Ustavnega sodišča z dne 19.6.2008, opr. št. U-I-295/05).

7. Vsak dokazni predlog, ki ga poda obdolženec v postopku o prekršku, mora izpolnjevati standarde, navedene v točki 5, poleg tega mora biti podan dovolj določno, da ga je mogoče izvesti, predlagatelj pa mora ob tem navesti, katero dejstvo z njim dokazuje (prim. sodbo Vrhovnega sodišča z dne 5.6.2008, opr. št. 45/2008). Določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 pa lastniku oziroma imetniku pravice uporabe vozila nalaga še posebej aktivno sodelovanje v dokaznem postopku, če želi s svojo obrambo uspeti. Ena od glavnih značilnosti in sam namen postopka pred prekrškovnim organom je v tem, da se odločilna dejstva ugotavljajo brez odlašanja, hitro in enostavno. Načelo hitrosti postopka seveda zavezuje v prvi vrsti organ, ki ga vodi, vendar je to načelo dolžan upoštevati vsak udeleženec postopka. Torej tudi kršitelj, ki želi v skladu s prvim odstavkom 233. člena izkazati razumen dvom, da je storilec prekrška. Glede na to Vrhovno sodišče ugotavlja, da aktivno sodelovanje, ki ga kršitelju nalaga določba prvega odstavka 233. člena ZVCP-1, ne pomeni le dolžnosti predlagati materialno relevantne dokaze, temveč mora kršitelj storiti vse, kar lahko, da organu, ki vodi postopek, sam predloži dokaz, ki ga lahko pridobi (na primer verodostojna pisna izjava priče, potrdilo delodajalca o prisotnosti na delovnem mestu, potrdilo o hospitalizaciji in podobno) in ki ga je organ nato dolžan presoditi in oceniti. Šele če kršitelj verjetno izkaže, da določenega dokaza, ki je zanj razbremenilen, ne more sam pridobiti in ga predložiti organu, bo zadostovalo, da poda popoln predlog, naj takšen dokaz priskrbi in izvede organ, ki vodi postopek. Takšen način ugotavljanja relevantnih dejstev v hitrem postopku na eni strani omogoča kršitelju uveljavljanje vseh pravic in pravnih jamstev, ki mu gredo v poštenem postopku (22. in 29. člen Ustave), po drugi strani pa postopka o prekršku bistveno ne zavlačuje in obremenjuje z dolgotrajnim pridobivanjem in izvajanjem (številnih) dokazov ob pasivnosti kršitelja, kar bi sicer povsem izničilo namen zakona, da se o večini prekrškov odloča v hitrem postopku (prvi odstavek 55. člena ZP-1).

8. V konkretnem primeru je kršitelj v izjavi o prekršku navedel, da v času, ko naj bi bil storjen prekršek, ni vozil svojega vozila, saj je bil na svojem delovnem mestu. Predlagal je, da prekrškovni organ o tem opravi poizvedbe pri njegovem delodajalcu, ki ga je tudi določno navedel. Tak dokazni predlog po oceni Vrhovnega sodišča izpolnjuje vse zahtevane standarde, ki sicer veljajo v postopku o prekršku, saj je materialno pravno relevanten (alibi), določen in navaja dejstvo, ki ga predlagatelj želi dokazati. Kljub temu pa kršitelj v konkretnem primeru s tem, ko je podal ta dokazni predlog, ni storil vsega, kar se lahko glede na zgoraj navedeno od njega utemeljeno pričakuje. Kršitelj bi namreč lahko potrdilo o prisotnosti na delu pridobil sam in ga predložil prekrškovnemu organu, ali pa bi moral izkazati, da tega dokaza sam ne more pridobiti. Vendar je ob tem v konkretnem primeru potrebno upoštevati tudi dejstvo, da kršitelj ni bil pravilno poučen o tem, da mora že v izjavi navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist, ker jih sicer v postopku ne bo mogel več uveljavljati (drugi odstavek 55. člena ZP-1). Prekrškovni organ, ki je po prejemu izjave kršitelja menil, da le-ta ni storil vsega, kar bi lahko, da bi predložil dokaze, ki so mu v korist, bi glede na pomanjkljiv pravni pouk v obvestilu moral pred izdajo odločbe kršitelja pozvati, naj izjavo dopolni s tem, da predloži dokaze, na katere se sklicuje. Šele ob takšnem ravnanju bi bila kršitelju v postopku pred prekrškovnim organom zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, med njimi pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 3. alineje 29. člena Ustave.

9. Storilec je zoper odločbo o prekršku, izdano v hitrem postopku, vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je med drugim navajal, da prekrškovni organ kljub njegovemu predlogu ni izvedel dokazov v njegovo korist in pri tem v odločbi niti ni pojasnil, zakaj dokazi niso bili izvedeni. Sodišče, ki je odločalo o zahtevi za sodno varstvo, je v izpodbijani sodbi ocenilo, da so navedbe obdolženca neutemeljene in da je prekrškovni organ ravnal pravilno, saj kršitelj ni podal materialno pravno relevantnega dokaza. Sodišče je zahtevo za sodno varstvo zavrnilo, ne da bi ugotovilo in odpravilo kršitev obdolženčeve pravice do izvajanja dokazov iz 3. alineje 29. člena Ustave.

10. Ker je podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi s 3. alinejo 29. člena Ustave, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe, je Vrhovno sodišče ugodilo zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti in glede na naravo kršitve na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno odločanje. Sodišče bo v nadaljevanju postopka moralo kršitelju omogočiti izvajanje dokazov v svojo korist.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba IV Ips 45/2011
• Sodba IV Ips 45/2007
• Sodba IV Ips 91/2010