Sodba I Ips 383/2008

Jedro

Po pravilih o izvajanju listinskih dokazov mora sodišče listino glasno prebrati ali povzeti njeno vsebino.

Izrek

Zahtevi zagovornice obsojenega Z.T. za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 21.9.2007 obsojenega Z.T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 213. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo v kateri mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora in preizkusno dobo tri leta ter v izrečeno pogojno obsodbo vštelo čas pridržanja in pripora od dne 17.4.2001 od 10 ure do 20.4.2001 do 16.25 ure. Sodišče prve stopnje je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 13.5.2008 pritožbo zagovornice obsojenega zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi okrožnega državnega tožilca pa delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojencu namesto pogojne obsodbe izreklo kazen eno leto zapora, v katero mu je vštelo čas pridržanja in pripora od 17.4.2001 od 10. ure do 20.4.2001 do 16.25 ure, v skladu z določbo prvega odstavka 95. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 96. člena KZ je obsojencu vzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem ter spremenilo odločbo o stroških kazenskega postopka in mu naložilo plačilo le-teh v višini 482,70 EUR. Pritožbeno sodišče je obsojenca oprostilo plačila povprečnine.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, v uvodu katere uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, kršitev drugega odstavka 5. člena ZKP ter kršitev kazenskega zakona zaradi neuporabe 51. člena KZ. Vrhovnemu sodišču predlaga naj v skladu z določbo četrtega odstavka 423. člena ZKP izvršitev izpodbijane drugostopne sodbe odloži, obtožencu izreče oprostilno sodbo, oziroma podredno pogojno obsodbo, oziroma izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopnemu sodišču.

3. Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da ne gre za precejšnje nasprotje med izpovedbo priče N.H. in razlogi sodbe, gre zgolj za neprecizno izražanje, kar je drugostopno sodišče pravilno ocenilo. Sodišče je prepričljivo navedlo oceno razlogov zaradi katerih je priča L.Z. izpovedbo iz preiskave na glavni obravnavi spremenil. Ne gre za nasprotje med razlogi sodbe in izpovedbo te priče. Navedba sodišča v razlogih sodbe, da je bila nogometna tekma ob 20. 45 uri, kar je navedel državni tožilec v sklepni besedi na glavni obravnavi, ne pomeni nedovoljenega dokaza. Televizijski program je javen, spored javno objavljen, zato gre za splošno znano dejstvo, na katero je državni tožilec le opozoril. Zatrjevanje, da sodišče pri izbiri kazenske sankcije ni uporabilo 51. člena KZ, pomeni zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, katere okoliščine je upoštevalo pri odločitvi o izreku kazni. Meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja, da se je sodišče v izpodbijani prvostopni sodbi oprlo na nedovoljen dokaz - navedbo državnega tožilca v končni besedi in listino, ki naj bi to navedbo potrjevala o času prenosa nogometne tekme med Francijo in Portugalsko. Obtoženec se na odgovor na takšno trditev o obstoju nekega dejstva ni mogel pripraviti in dejstva preveriti ter se o njem izjaviti.

6. Na glavni obravnavi dne 18.9.2007 je državni tožilec v končni besedi strank navedel, da se je nogometna tekma svetovnega prvenstva med Francijo in Portugalsko dne 28.6.2008 začela ob 20.45 uri ter predložil listino – elektronski izpis nogometne organizacije UEFA, ki naj bi to dokazovala. S tem je skušal državni tožilec dokazati, da alibi na katerega se je skliceval obsojenec, v nobenem primeru ne drži. Zagovornica obsojenega je v končni besedi poudarila, da sodišče v dokaznem postopku ni vpogledalo v navedeno listino, obramba listine ni dobila na vpogled, zato se ni mogla z njo seznaniti in se o njej izjaviti. Sodišče se na opozorilo obrambe ni odzvalo in se opredelilo do predloženega dokaza ter strankam ni dalo vedeti ali dokaz sprejema, sodno odločbo pa je v odločilnem delu oprlo prav na podatek o času prenosa nogometne tekme, za katero je ugotovilo, da se je začela šele pet in pol ure po izvršitvi kaznivega dejanja ropa, s čemer je izpodbilo alibi na katerega se je skliceval obsojenec.

7. V skladu z določbo 339. člena ZKP je sodišče dolžno listine in druga pisanja, ki se uporabljajo kot dokaz, prebrati na glavni obravnavi, da se ugotovi njihova vsebina, po presoji senata pa se sme njihova vsebina na kratko povedati. Postopek dokazovanja z listinami praviloma obsega več faz:

a) listino je potrebno najprej pribaviti. Pribavijo jo lahko stranke ali sodišče na lastno pobudo (določbi prvega in tretjega odstavka 281. in četrtega odstavka 329. člena ZKP); b) nato mora sodišče ugotoviti spoznavno vrednost (sposobnost) listine, da služi kot dokaz za ugotavljanje dejstev ter v ta namen ugotoviti kdo je avtor listine, kdo je poleg njega še sodeloval pri njenem nastanku, kdaj in kje je bila listina napravljena, če pa so navedeni podatki že vsebovani v listini, mora sodišče zgolj preveriti njeno avtentičnost; c) sodišče mora listino na glavni obravnavi naglas prebrati, izjemoma le povzeti njeno bistveno vsebino (prvi odstavek 339. člena ZKP), jo priložiti spisu in vse navedeno zapisniško ugotoviti; d) ko je listina prebrana mora sodišče strankam omogočiti, da se o listini izjavijo ter se opredelijo do njenega pomena, na njihovo zahtevo jim jo mora dati tudi na vpogled; e) v zadnji fazi dokazovanja z listinami mora sodišče, tako kot pri ostalih dokazih, oceniti dokazno vrednost listine in njeno vsebino.

Opisane faze postopka dokazovanja z listinami ne potekajo vselej tako kot je na tem mestu prikazano, njihov obstoj in potek je odvisen od vrste in narave listine ter konkretnih okoliščin primera.

8. V obravnavanem primeru bi bilo sodišče prve stopnje dolžno, ob predložitvi listine državnega tožilca o začetku tekme svetovnega nogometnega prvenstva med Francijo in Portugalsko v okviru končne besede strank, zapisniško ugotoviti, da je bila listina vložena v spis in katera stranka jo je vložila ter v skladu z določbo prvega odstavka 351. člena ZKP pred zaključkom glavne obravnave sprejeti sklep o dopolnitvi dokaznega postopka, s čimer bi odpravilo vsakršno nejasnost v zvezi s predložitvijo navedenega dokaza. Te dolžnosti sodišča ne spremeni niti okoliščina, da je državni tožilec v končni besedi na kratko povzel vsebino predložene listine in na takšen način z njo seznanil obrambo ter sodišče. Če je sodišče že opustilo formalni sprejem sklepa o dopolnitvi dokaznega postopka, bi moralo ravnati vsaj po pravilih o izvajanju listinskih dokazov. Listino bi bilo dolžno glasno prebrati ali povzeti njeno bistveno vsebino o datumu in času začetka nogometne tekme ter o tem, kateri ekipi sta na njej nastopali in tako ugotoviti njeno spoznavno vrednost ter na takšen način seznaniti obsojenčevo obrambo z njeno vsebino. Na zahtevo obsojenčeve zagovornice, ki jo je podala v končni besedi (izrecno je opozorila, da obramba listine ni dobila na vpogled), bi ji bilo sodišče dolžno omogočiti vpogled v listino ter dati možnost, da se o njej izjavi ter predloži morebitne nasprotne dokaze, posebno ker je po naravi dokaza šlo za zasebno listino (iztis spletne strani nogometne organizacije UEFA o začetku tekme svetovnega prvenstva med Francijo in Portugalsko), ki jo ob ustreznem tehničnem znanju lahko napravi kdorkoli, zato bi bili lahko vprašljivi tako njen izvor, avtorstvo, kot tudi vsebina. Pri tem ni pomembno katera izmed strank je listino predložila, okoliščina, da jo je predložil državni tožilec na njeno dokazno vrednost v ničemer ne vpliva, saj to ne izključuje možnosti napak v sami vsebini listine, v kasnejši spremembi programa itd. Dejstvo, da je bila vsebina predložene listine objavljena na svetovnem spletu in s tem vsakomur dostopna, ne izključuje pravice obrambe, da se z njo seznani in se o njej izjavi. Iz zapisnika o glavni obravnavi tudi ni razvidno, da bi državni tožilec obravnavani dokaz prejel šele po koncu dokaznega postopka, torej „v zadnjem trenutku“, zato je bilo ravnanje tožilca, ki je očitno do zadnjega odlašal s predložitvijo dokaza in želel na takšen način obrambi v končni besedi strank zadati „odločilni udarec“, v nasprotju z načelom poštenega sodnega postopka (določba 29. člena Ustave Republike Slovenije). Sodišče bi bilo zato dolžno državnega tožilca ob predložitvi dokaza pozvati, da pojasni, zakaj listine ni predložil že prej v okviru dokaznega postopka, temveč je s podatkom o začetku prenosa nogometne tekme in listino, ki naj bi to dokazovala, odlašal vse do končne besede strank. Tovrstna procesna presenečenja so v nasprotju z načelom poštenega sojenja kot ga določa 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah in določba 29. člena Ustave Republike Slovenije.

9. Dolžnost sodišča ravnati po zgoraj opisanem postopku dokazovanja z listinami ne predstavlja le spoštovanja formalnosti (procesne forme) zaradi forme same, temveč se za tem skriva globok pomen in vsebina, ki ju forma varuje. Zakonito je namreč izveden tisti postopek, v katerem so spoštovana temeljna načela kazenskega postopka ter predpisana procesna pravila, določena v zakonu, ustavi in mednarodnih pogodbah. Eno najpomembnejših garancij kazenskega postopka predstavlja v določbi 29. člena Ustave Republike Slovenije ter v določbi 16. člena ZKP uzakonjeno načelo kontradiktornosti in iz njega izvirajoča pravica obdolženca do učinkovite obrambe. Pravica do kontradiktornega postopka je v polni meri zagotovljena šele tedaj, ko je stranki dana realna možnost, da se seznani z gradivom zbranim pred sodiščem in ji je omogočeno, da to gradivo v primernem roku komentira. Za učinkovito seznanitev stranke z dokaznim gradivom ne zadošča zgolj, da sodišče na kratko povzame vsebino dokaza na glavni obravnavi, temveč mora stranki na njeno zahtevo omogočiti vpogled v zbrano dokazno gradivo, ji dati primeren čas za njegovo preučitev in možnost izjaviti se o njem. Stranke lahko celo upravičeno pričakujejo, da jih bo sodišče vnaprej pozvalo naj se opredelijo do dokazov, katerih vsebina je ključnega pomena za odločitev sodišča.

10. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti, ko je obsojenčevi obrambi odvzelo možnost vplivati na odločitev v postopku s tem, ko je obsojencu in njegovi zagovornici kljub njenemu opozorilu odvzelo možnost, da bi se seznanila z listino, ki jo je predložil državni tožilec na način, ki bi ji omogočil, da se o njej izjavi, za odločitev sodišča pa je bila vitalnega pomena, saj je, kakor izhaja iz obrazložitve sodbe (zadnji odstavek četrte strani in prvi odstavek pete strani sodbe), izključno na tej podlagi izpodbit alibi na katerega se je sklicevala obsojenčeva obramba. Vrhovno sodišče pri odločanju ni ocenjevalo ali bi ostali izvedeni dokazi (predvsem izpovedbe zaslišanih prič), brez podatka o času začetka nogometne tekme, zadostovali za sklenitev indičnega kroga na katerem bi temeljila obsodilna sodba, saj bi s tem samo opravilo dokazno oceno, kar pa ni njegova pristojnost, temveč naloga sodišča prve in druge stopnje.

C.

11. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP razveljavilo izpodbijani sodbi sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 493/2008
• Sodba I Ips 250/2009
• Sodba I Ips 299/2006