Sodba I Ips 48/2008

Jedro

Kaznivo dejanje goljufije po 217. členu KZ je dokončano, ko druga oseba nekaj stori ali opusti, bodisi v škodo svojega ali tujega premoženja, pri čemer ni nujno, da je zapeljana oseba identična z oškodovancem.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenega se oprosti plačila stroškov z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo B.S. spoznalo za krivega storitve štirinajstih kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 217. člena, mu za vsako posamezno kaznivo dejanje določilo kazen ter po pravilih o steku izreklo enotno kazen tri leta in deset mesecev zapora. Obsojenega je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Iz razloga po 1. točki 357. člena ZKP je zoper obsojenega (točka II.) zavrnilo obtožbo zaradi dveh kaznivih dejanj goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ, zoper obdolženo Z.S. (točka III.) pa je zavrnilo obtožbo zaradi desetih kaznivih dejanj pomoči h kaznivemu dejanju goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka, potrebni izdatki obdolžencev ter potrebni izdatki in nagrada njunih zagovornikov bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazni spremenilo tako, da je B.S. izrečeno enotno kazen zvišalo na pet let zapora, v ostalem pa je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi pritožbeno sodišče je obsojenega oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti „iz vseh razlogov, ki so navedeni v 420. členu in v 427. členu ZKP“ ter zaradi kršitev Ustave Republike Slovenije (28. člena, 29., 14., 22. in 23. člena). Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni odločbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti zavzela in obrazložila svoje stališče do vseh relevantnih navedb zahteve, ki po vsebini pomenijo uveljavljanje kršitev zakona (in Ustave) ter jih ocenila kot neutemeljene. Hkrati je tudi ugotovila, da vložnik v pretežni meri uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljen. Zato je predlagala, da naj Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil posredovan obsojenemu in njegovemu zagovorniku. Slednji se je o njem tudi izjavil in ponovil svoja stališča glede posameznih vprašanj, kot so: opustitev izvedbe dokaza z izvedencem finančne stroke; opredelitev oškodovanca ter „vprašanje postopanja okrožne državne tožilke“. Enako kot v zahtevi za varstvo zakonitosti je predlagal razveljavitev izpodbijanih sodb.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo: 1) da je zahteva za varstvo zakonitosti izredno pravno sredstvo, namenjeno odpravi kršitev materialnega in procesnega prava v pravnomočni odločbi in postopku, ki je tekel pred takšno odločbo (prvi odstavek 420. člena ZKP); 2) da v tem postopku zakon (drugi odstavek 420. člena ZKP) izrecno izključuje uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; 3) da se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP); to pomeni, da preizkus omogoča le zahteva, v kateri vložnik pove, katere konkretne kršitve zakona uveljavlja in v čem so podane, ali vsaj navede okoliščine, ki pomenijo kršitev zakona, na katere se sklicuje.

V obširni obrazložitvi zahteve (27 strani) se vložnik že v naslovih posameznih tematskih sklopov, ki jih označi s točkami od a) do l), sklicuje na različne kršitve določb Zakona o kazenskem postopku in materialnega zakona in že v podnaslovih nakaže tudi vsebino posamezne točke. Zaradi preglednosti odločbe tudi Vrhovno sodišče (praviloma) v enakem zaporedju odgovarja na posamezne navedbe zahteve.

1. Vložnik ( točka a)) ostaja pri stališču, da je sodišče kršilo 5. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se je K.B. pod modificiran oziroma spremenjen obtožni predlog in pisno zaključno besedo podpisala kot okrožna državna tožilka, čeprav to takrat še ni bila (temveč je bila pomočnica okrožne državne tožilke). Ne strinja se z oceno višjega sodišča, da gre v tem primeru zgolj za „pisno pomoto“ in trdi, da gre za „kršitev pravil postopka“. Obsojenčeva ustavna pravica je, da se mu sodi v kazenskem postopku po obtožnem predlogu, ki ga „zastopa s strani tožilstva pristojni okrožni državni tožilec“, ne pa oseba, ki se tako predstavlja, čeprav ve, da to ni.

Navedeno stališče zagovornika je že v pritožbenem postopku argumentirano zavrnilo višje sodišče (sodba, str. 4) in z enakimi razlogi, sklicujoč se na isto pravno podlago, tudi vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti. Skladno z določbami Zakona o državnem tožilstvu (ZDT – UPB3, Uradni list RS, št. 34/2007) ter Zakona o državnotožilskem redu (Uradni list RS, št. 109/2004) je bilo pomočnici okrožne državne tožilke K.B. izdano generalno pooblastilo vodje Okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani z dne 19.1.2006 za opravo vseh procesnih dejanj v kazenskih postopkih, za katera je po zakonu pristojen okrožni državni tožilec. Zato je zunaj vsakega dvoma, da je bila tudi pomočnica okrožne državne tožilke v tem primeru upravičen tožilec. Če že vložnik ne sprejema razlage, da gre v opisanem primeru za „pisno napako“, pa zagotovo zgolj in očitno napačno poimenovanje procesnega subjekta, ki v ničemer ne vpliva na vsebino njegovih pooblastil v kazenskem postopku, ne pomeni zatrjevane kršitve „pravil postopka“. Vložnik v zahtevi ne navaja nobenih novih oziroma drugačnih razlogov v podkrepitev svojega, pravno zgrešenega stališča, zato na tej podlagi tudi ne more uspešno uveljavljati kršitev zakona, na katere se sklicuje v tej točki zahteve.

2. V točki b) zahteve vložnik uveljavlja kršitev 236. člena ZKP, ker je sodišče svojo sodbo oprlo na izjave Z.S., obsojenčeve zunajzakonske partnerke, ne da bi jo pred tem poučilo o pravici iz 236. člena ZKP. Zato se po mnenju vložnika zahteve sodba na njene izjave ne bi smela opirati.

Zatrjevana procesna kršitev izhaja iz napačnega izhodišča glede procesnega položaja Z.S. v tem kazenskem postopku. Procesni položaj obdolženca in priče v kazenskem postopku se, kar zadeva njune pravice in dolžnosti, bistveno razlikuje. Z.S. je ves čas postopka imela položaj (so)obdolženke, (četudi je bila ob koncu zoper njo izrečena zavrnilna sodba). V takem primeru pa zanjo privilegij iz 236. člena ZKP (ki gre zgolj priči, ne pa tudi obdolžencu), da zoper obsojenca ni dolžna pričati, ne velja. Obdolženčeva pravica je, da se brani z molkom (tretji odstavek 5. člena ZKP), tej pa se je Z.S. odrekla in je podala svoj zagovor, zato je sodišče njen zagovor smelo upoštevati kot vsak drug dokaz, ne glede na to, da je bila takrat z obsojenim v zunajzakonski skupnosti. Da v tem primeru ne gre za zatrjevano kršitev kazenskega postopka, je v svojem odgovoru na zahtevo pravilno ugotovila tudi vrhovna državna tožilka.

3. Zahteva v točki c) in tudi v točkah d) in f) uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi bil izrek prvostopenjske sodbe v opredelitvi oškodovanca nejasen in nerazumljiv. Po oceni vložnika naj ne bi bilo jasno, kdo so bili oškodovanci oziroma obsojenčeve pogodbene stranke, pri čemer posebej izpostavlja, da je bil obsojenec v pogodbenem odnosu zgolj s pravnimi, ne pa tudi s fizičnimi osebami. Višjemu sodišču (smiselno) očita kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP, ker se do vseh teh pritožbenih navedb naj ne bi opredelilo.

Neutemeljen je vložnikov očitek, da se višje sodišče ni opredelilo do pritožnikovih ugovorov, povezanih z vprašanjem opredelitve oziroma ugotovitve, kdo je bil s posameznim kaznivim dejanjem oškodovan (fizična ali pravna oseba). Na šesti in sedmi strani sodbe je pritožbeno sodišče navedlo zadostne in razumne razloge, s katerimi je utemeljeno zavrnilo vse tovrstne pritožbene navedbe.

Bistvo kaznivega dejanja goljufije po 217. členu KZ je, da storilec z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi spravi ali pušča v zmoti drugega in ga s tem zapelje, da v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Kaznivo dejanje je dokončano, ko druga oseba nekaj stori ali opusti, bodisi v škodo svojega ali tujega premoženja, pri čemer ni nujno, da je zapeljana oseba identična z oškodovancem.

Višje sodišče pravilno ugotavlja, da je obsojeni v opisanih štirinajstih primerih goljufij v neposrednih kontaktih spravljal v zmoto po imenu navedene fizične osebe (kot predstavnike oziroma lastnike podjetij, družb, samostojne podjetnike ali kmetovalce) s tem, da jim je lažnivo prikazoval, da lahko za njih uredi prejem nepovratnih sredstev iz Evropske unije. Zaradi tega so navedene fizične osebe bodisi v svojo škodo ali v škodo (svojih) družb oziroma podjetij obsojenemu plačale oziroma nakazale denarne zneske kot vnaprejšnje plačilo za storitve, ki pa jih obsojeni ni opravil oziroma so bile ocenjene kot neprimerne. V takšnem povzetku opisa kaznivih dejanj tudi po mnenju Vrhovnega sodišča ni nobenih nejasnosti v zvezi z identiteto (oziroma pravno subjektiviteto) oškodovancev, ki so v posameznih primerih bodisi fizične ali pravne osebe. Vložnik v podkrepitev svojih trditev večkrat izpostavlja primer kaznivega dejanja, opisanega pod točko 2 prvostopenjske sodbe, kjer je po opisu in ugotovitvah izpodbijane sodbe F.B., kot predstavnik družbe K.d.o.o. sklenil pogodbo o svetovanju pri izvedbi projekta in aneks k tej pogodbi in obsojenemu tudi nakazal na bančni račun znesek 3.507,52 EUR. Ob pravilnem razumevanju takšnega opisa kaznivega dejanja ne more biti nobenega dvoma, da je v konkretnem primeru (in v ostalih podobnih) oškodovanec pravna oseba, t.j. družba K.d.o.o., ne pa F.B. V tem smislu je treba presojati tudi pomen odločbe o prisojenih premoženjskopravnih zahtevkih, četudi se ti glasijo zgolj na posamezne fizične osebe.

Zaradi navedenega po oceni Vrhovnega sodišča zatrjevane procesne kršitve v zvezi z opredelitvijo oškodovancev niso podane.

4. V vseh nadaljnjih točkah zahteve (od č) do l)) vložnik uvodoma praviloma zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, večkrat pa tudi „zmotno uporabo materialnega prava“. Vendar pa zatrjevanih kršitev ne utemelji, temveč se pretežno ukvarja z vprašanji dejanske (in ne pravne) narave. Kot je že bilo omenjeno pa Vrhovno sodišče vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem v okviru zahteve za varstvo zakonitosti ne presoja, saj je vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi.

Vložnik s podnaslovi posameznih razdelkov nakaže njihovo bistveno vsebino, ki že na prvi pogled sodi v okvir dejanskega stanja.

V točki č) navaja, da sodišče ni upoštevalo udeležbe tretjih oseb – posrednikov (ki so vedno prvi vzpostavili stike z oškodovanci, ki pa niso bili obtoženi, zaradi česar obsojenec po mnenju vložnika ne more odgovarjati za njihovo ravnanje.

Zanika tudi obstoj pooblastilnega razmerja, ker o tem ni nobenih dokazov, oškodovancem je nudil le pomoč in svetovanje, sami pa so bili dolžni vložiti vloge in sodelovati v postopku. V nadaljevanju ponuja svojo podrobno razlago „poslovnega sodelovanja z oškodovanci“, ki naj bi po njegovem potekalo v petih fazah in sklene, da obsojenemu goljufivi namen ni dokazan, kot tudi ne, da bi kogarkoli spravljal v zmoto. Sicer pa po mnenju vložnika obsojeni prevzete obveznosti še vedno lahko izpolnjuje glede na to, da so bile pogodbe sklenjene za nedoločen čas in se rok torej še ni iztekel (točka d)).

Tudi v naslednji točki (e)) vložnik prepričuje, da obsojeni ni kriv za očitano kaznivo dejanje in sodišču očita, da ni upoštevalo obsojenčevih življenjskih, socialnih in osebnih razmer ter drugih okoliščin (ki jih podrobno razčleni) in ki naj bi govorile proti obsodilni sodbi ter potrjevale, da gre v konkretnih primerih le „za civilnopravno razmerje, ki temelji na sklenjenih in izpolnjenih pogodbah“.

Tudi v naslednji točki (f)) ob očitku „nesklepčnosti obtožbe in sodbe“ vložnik znova načenja vprašanje po njegovem nejasne opredelitve oškodovancev (o tem je Vrhovno sodišče že podalo odgovor pod točko c), analizira posamezna kazniva dejanja in prepričuje, da naj bi bil obsojeni v poslovnem oziroma obligacijskem razmerju le s pravnimi, ne pa fizičnimi osebami in da so bile pogodbe sklenjene za nedoločen čas, kar naj bi izključevalo protipravnost obsojenčevega ravnanja.

Obrazložitev točke g) poleg ponavljanja prejšnjih trditev, obsega tudi navedbe, da obsojeni ni storil nič protipravnega, da ni nikogar ogoljufal in da je v vseh primerih izpolnjeval svoje pogodbene obveznosti in zato tudi upravičeno pričakoval plačilo za svoje delo.

V točki h) vložnik ponovi svoje stališče, da obsojeni ni bil v zamudi z izpolnjevanjem prevzetih nedenarnih obveznosti, in ker rok za njihovo izpolnitev še ni zapadel, imajo oškodovanci še vedno možnost, da se prijavijo na razpis za pridobitev sredstev iz EU.

V nadaljevanju (točka j) zahteve) vložnik zatrjuje „neobstoj vzročne zveze“ in znova poudarja, da obsojeni ni storil nič protipravnega, da je zgolj „izvajal gospodarsko pobudo“ (člen 74. Ustave) in da je v skladu z dogovori prejel plačilo za dejansko opravljeno delo, zaradi česar ni nikogar oškodoval in tudi ni pridobil protipravne premoženjske koristi, poleg tega tudi ni nikomur jamčil, da bo uspel na razpisu za pridobitev nepovratnih sredstev.

V obrazložitvi k točki k) zahteve pa vložnik zatrjuje, da naj bi bila obsodilna sodba izrečena izključno na podlagi izpovedb oškodovancev ter, da ni nobenih materialnih dokazov o številnih sestankih z oškodovanci in o tem, da naj bi se obsojeni lažno predstavljal.

Iz predstavljenega strnjenega povzetka zahteve jasno izhaja, da vložnik kršitev zakona, na katere se sklicuje, s temi navedbami ne utemelji in da izraža zgolj nestrinjanje z dokazno oceno in zaključki prvostopenjske sodbe (ki je bila, kar zadeva krivdorek, v pritožbenem postopku v celoti potrjena), da je storilec vseh štirinajstih kaznivih dejanj goljufije in da je zanje tudi kazensko odgovoren. Zato Vrhovno sodišče vseh teh navedb ni presojalo.

V okviru navedenih točk zahteve vložnik na več mestih le zatrjuje, ne pa tudi utemelji, da v izpodbijanih sodbah niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, zato takšnih pavšalnih očitkov ni mogoče preizkusiti. Nekoliko podrobneje pa utemelji trditve, da v izpodbijanih sodbah niso navedeni razlogi, da je bil obsojeni v zamudi z izpolnjevanjem svojih obveznosti, kdaj naj bi ta nastopila v posameznih primerih in kdaj naj bi obsojeni storil posamezna kazniva dejanja oziroma v kateri fazi „pogodbenega odnosa“ (točka č)), v točki k) pa sodišču očita, da ni navedlo razlogov glede subjektivnih znakov kaznivega dejanja (naklep, goljufivi namen).

Tudi vse te navedbe, s katerimi vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP Vrhovno sodišče zavrača kot neutemeljene. Iz obširne in prepričljive obrazložitve prvostopenjske sodbe (60 strani), ki je bila v pritožbenem postopku v celoti, razen v odločbi o kazenski sankciji, potrjena, izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je obsojeni storil vseh štirinajst kaznivih dejanj goljufije, kot mu jih očita obtožba in da je zanje tudi kazensko odgovoren. V izpodbijanih sodbah je moč najti tudi odgovore na omenjena vprašanja, ki jih vložnik problematizira. Na straneh 57 in 58 je sodišče prve stopnje navedlo izčrpne in razumne razloge v zvezi z obsojenčevo krivdo, ki zadevajo tako posamezna kazniva dejanja kot njegovo celotno kaznivo dejavnost, višje sodišče pa je tem razlogom pritrdilo (sodba, str. 18).

V okvir izpodbijanja dejanskega stanja sodijo tudi navedbe zahteve v točkah i) in j) (četudi se vložnik pri tem sklicuje na kršitve zakona), v katerih sodišču očita: 1) da je opustilo izvedbo ključnega dokaza, to je odreditev izvedenca finančne stroke v zvezi z ugotavljanjem, ali je obsojeni izpolnjeval svoje obveznosti in pogojev za pridobitev sredstev iz EU; 2) da ni odredilo izvedenca strojne stroke pri presoji vprašanja, ali je dobavljena cisterna bila nova oziroma ustrezna ali ne in 3) da ni ugodilo predlogu obrambe za zaslišanje priče mag. T.C. o tem, kako se je obsojeni pripravljal na svetovanje pri projektih za pridobitev sredstev.

Vložnikovo vztrajanje pri, po njegovem nujni izvedbi vseh navedenih dokazov, po vsebini pomeni (nedovoljen) ugovor nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sicer pa je sodišče prve stopnje (sodba, str. 17) presodilo in utemeljeno zavrnilo izvedbo omenjenih dokazov, višje sodišče pa se je s takšno oceno strinjalo in poudarilo, da izvedba teh dokazov tudi po njegovem mnenju ni potrebna (sodba, str. 19). Zato je brez podlage tudi očitek zahteve, da sodišče naj ne bi utemeljilo zavrnitve dokaznih predlogov obrambe (za odreditev izvedenca finančne stroke in zaslišanje omenjene priče), s čimer naj bi kršilo 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP.

Tudi kritika metode dela in strokovnosti izvedenke T.M. (za forenzično preiskavo pisav), ki naj bi izvedensko mnenje podala zgolj na podlagi fotokopije (ne pa originalne listine) in ki ni z gotovostjo ugotovila, da je pisava obsojenčeva, prav tako pomeni izpodbijanje verodostojnosti oziroma zanesljivosti izvedenskega mnenja, ki ga sodišče prve stopnje v celoti sprejema, torej graja ugotovljeno dejansko stanje. Tudi v tem delu Vrhovno sodišče ne vidi zatrjevanih procesnih kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

V točki l) zahteve se vložnik zahteve sklicuje na „napačno odmero kazenske sankcije“. Ob tem je treba spomniti, da zahteve za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče vložiti zaradi nepravilne izbire in odmere kazenske sankcije, če sodišče pri tem ni prekoračilo pravic, ki jih ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Slednjega zahteva ne zatrjuje, pač pa navaja le, da je odločitev višjega sodišča, ki je obsojenemu zvišalo kazen zapora na pet let, krivična, da ne dosega namenu kaznovanja, pri čemer tudi poudarja, da je obsojeni skrben in ljubeč oče in da doslej še ni bil nikoli kaznovan. S temi navedbami pa vložnik izraža nestrinjanje z izrečeno kaznijo.

Pregled posameznih in enotne kazni pokaže, da enotna kazen, ki jo je višje sodišče izreklo obsojenemu „ni seštevek posamičnih kazni“, kot zatrjuje vložnik zahteve, pač pa je izrečena v skladu z pravilom iz 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ, saj ne dosega seštevka določenih kazni. Zato tudi smiselno uveljavljana kršitev 5. točke 372. člena ZKP ni podana.

Vložnik zahteve se tudi ne more sklicevati na določbo 427. člena ZKP, ki Vrhovno sodišče pooblašča, da razveljavi izpodbijano sodbo, če se mu pojavi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev (ob zahtevi, utemeljeni na kršitvah zakona). Vrhovnemu sodišču se ob presoji zadeve v konkretnem primeru takšen dvom ni pojavil.

Ker je po navedenem zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Iz enakih razlogov kot na prvi in drugi stopnje je tudi Vrhovno sodišče glede na obsojenčeve slabe premoženjske razmere obsojenega oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen in četrti odstavek 95. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 477/2000
• Sodba I Ips 149/2006
• Sodba I Ips 379/2008