Sodba I Ips 406/2007

Jedro

Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, vendar pa mora imeti vsaka omejitev pri izvajanju dokazov ustrezno in legitimno podlago oziroma pri tem, katere od predlaganih dokazov bo sodišče izvedlo, nima diskrecijske pravice.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega R.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni je dolžan plačati povprečnino v višini 800,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Mariboru obsojenega R.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora s preizkusno dobo eno leto ter mu naložilo še posebni pogoj, da mora v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe oškodovani zavarovalnici povrniti znesek 629.750,00 SIT. Sodišče je obsojenemu naložilo še plačilo stroškov postopka. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenemu naložilo plačilo povprečnine.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri sodiščema prve in druge stopnje očita kršitev pravic obrambe, zaradi česar je podana kršitev po 2. odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Obsojenemu namreč ni bilo omogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist, s tem pa so bila kršena pravna jamstva iz 29. člena Ustave. Nadalje zagovornik v zahtevi navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič B.S., D.D. in P.M., čeprav je sklenilo, da bo dokaz z zaslišanjem prvih dveh navedenih prič izvedlo, tega sklepa pa ni razveljavilo. Sodišče v sodbi ni navedlo razlogov, zakaj teh dokazov ni izvedlo. Zakon o kazenskem postopku nima določb o tem, da bi moral predlagatelj dokaza svoj predlog ponoviti na vsaki glavni obravnavi ali pa izrecno vztrajati pri že podanem predlogu. Ne obsojeni, ne njegov zagovornik, ne državni tožilec niso umaknili na glavni obravnavi dne 7.2.2003 podanih dokaznih predlogov. Zaslišanje priče P.M., ki je bila skupaj s pričo L. prva na kraju prometne nesreče, bi bilo v korist obsojenega. Priči B.S. in D.D. bi sodišču lahko pojasnili okoliščine prometne nesreče – kaj točno sta ti dve priči zaznali, obsojenemu ni znano, ve pa, da sta se pojavili na kraju nesreče neposredno po obsojenčevem umikanju traktorju in zavoženju na njivo. Če dokazni predlog obrambe ne bi bil dovolj jasen, bi jo moralo sodišče prve stopnje pozvati k natančnejši opredelitvi. K razjasnitvi dejanskega stanja bi pripomogla tudi pridobitev izpisa telefonskih pogovorov obsojenega, katero je zagovornik obsojenega tudi zahteval, saj je obsojeni poklical policijo neposredno po nesreči, sodišče pa se s časom nastanka nesreče sploh ni ukvarjalo. Zagovornik se v zahtevi sklicuje še na odločbo Ustavnega sodišča z dne 8.6.1995, opr. št. Up-34/93, po kateri je v dvomu potrebno šteti vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče je tak dokaz dolžno izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec A.P., ki meni, da zahteva ni utemeljena. Kršitev določb iz 2. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Predlagane priče ne bi mogle pojasniti pravno relevantnih dejstev, zgolj možnost, da priče kaj vedo o tem, kar bi utegnilo biti pomembno, pa ne izpolnjuje kriterijev, potrebnih za ugoditev dokaznemu predlogu, saj s tem ni opredeljeno, katera okoliščina naj bi bila razjasnjena. Vrhovni državni tožilec še meni, da v primeru, ko se glavna obravnava na podlagi 3. odstavka 311. člena ZKP prične znova, dokazni predlogi z glavnih obravnav, ki so bile preložene za več kot tri mesece, niso več v veljavi. 4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenemu, ki je izjavil, da vztraja pri navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti, ter njegovemu zagovorniku, ki se o odgovoru ni izjavil.

B.

Po določbi 1. odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitev drugih določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

5. Po pregledu gradiva, ki je v spisu, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je zagovornik na glavni obravnavi dne 7.2.2003 predlagal, da sodišče opravi poizvedbo pri policijskem oddelku Rače o policistih, ki sta opravila ogled in ju zasliši, predlagal pa je še zaslišanje B.S., ki je bil voznik avtobusa, ter D.D., ki je bil eden od voznikov, ki so pripeljali do kraja nezgode. Zagovornik je še predlagal, da sodišče opravi poizvedbe pri operaterju mobilne telefonije o klicih obdolženega z mobitela na dan nezgode. Na vprašanje sodišča je zagovornik pojasnil, da je obramba dobila podatke o priči D.D. iz govoric, saj se je po kraju govorilo, da naj bi se D. peljal mimo kraja nezgode. Sodišče je dokaznemu predlogu zagovornika ugodilo glede zaslišanja policistov ter prič D.D. in B.S., glede preostalega dokaznega predloga po pridobitvi podatkov od operaterja mobilne telefonije o klicih obsojenca na dan prometne nesreče pa si je sodišče pridržalo odločitev do konca dokaznega postopka. Na tem naroku za glavno obravnavo je okrožni državni tožilec sodišču predlagal zaslišanje priče P.M. in predstavnika oškodovane zavarovalnice. Sodišče je sklenilo, da bo zaslišalo predstavnika zavarovalnice, o zaslišanju priče M. pa si je pridržalo odločitev do konca dokaznega postopka. Na glavni obravnavi dne 16. 4. 2003 je sodišče zaslišalo policista, ki sta opravljala ogled kraja prometne nesreče, zatorej ni utemeljen očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da obsojencu ni bilo omogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist.

6. Utemeljen pa je očitek zahteve, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič B.S., D.D. in P.M. Sodišče do konca glavne obravnave ni izvedlo že sprejetih dokaznih predlogov ter ni odločilo o dokaznih predlogih, glede katerih si je pridržalo odločitev do konca dokaznega postopka, prav tako ni ne v zapisniku o glavni obravnavi ne v sodbi obrazložilo svoje odločitve o tem, da ne bo izvedlo že sprejetih dokaznih predlogov. Na tak način je sodišče kršilo določbo 7. odstavka 364. člena ZKP, po kateri mora sodišče v obrazložitvi sodbe tudi navesti, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank. Glede na povedano po oceni Vrhovnega sodišča tudi ni sprejemljivo utemeljevanje sodišča druge stopnje, da sta na podlagi tega, da zagovornik obsojenega ni več omenjal predlaganih in neizvedenih dokazov ter ob zaključku dokaznega postopka ni vztrajal pri izvedbi predlaganih dokazov, sodišče prve stopnje in zagovornik očitno zaključila, da zaslišanje prič B.S. in D.D. za ugotovitev pravilnega dejanskega stanja ni pomembno. Po pregledu gradiva v spisu je moč ugotoviti, da se je glavna obravnava pred prvim sodnikom posameznikom zaradi poteka trimesečnega roka trikrat pričela znova, nato pa jo je bilo potrebno še četrtič začeti znova zaradi spremembe sodnika posameznika (3. odstavek 311. člena ZKP). V primeru, ko se glavna obravnava prične znova, se sicer šteje, kot da prejšnje glavne obravnave ni bilo, vendar v določbah kazenskega postopka za zagovornika ni predpisana dolžnost, da bi v takšni situaciji moral vsakič znova podati iste dokazne predloge. Zlasti pa ni dopustno vzpostaviti domneve, da se je zagovornik odrekel predlaganim ali celo že sprejetim dokaznim predlogom, če jih po ponovnem začetku glavne obravnave ne ponovi ali izjavi, da vztraja pri že podanih dokaznih predlogih. Tudi v sodbi z dne 9. 3. 2006, opr. št. I Ips 51/2004, je Vrhovno sodišče obrazložilo, da stranka ni dolžna na vsakem naroku ponavljati dokaznih predlogov, temveč zadošča že enkraten predlog, ki ga sodišče ne sme spregledati pri odločanju ne glede na njegovo pravno relevantnost. Če si stranka premisli in pri dokaznem predlogu ne vztraja, mora biti umik takšnega dokaznega predloga nedvoumen oziroma izrečen. Razviden mora biti iz podatkov spisa, bodisi iz zapisnikov o glavni obravnavi ali iz pisnega umika predloga stranke vloženega v spis. Ni pa utemeljeno sklicevanje zahteve, da sodba sodišča prve stopnje nima obrazložitve o dokaznem predlogu za zaslišanje priče P.M. Sodišče do konca dokaznega postopka res ni odločilo o dokaznem predlogu po zaslišanju omenjene priče. Ker pa je zaslišanje te priče predlagal okrožni državni tožilec, obramba ne more uveljavljati kršitve pravice tožilstva kot kršitve svoje pravice.

7. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bila kršena določba 7. odstavka 364. člena ZKP, je presojalo tudi vpliv te kršitve na zakonitost sodne odločbe. Že v sodbi z dne 13.9.2007, opr. št. I Ips 58/2007, je Vrhovno sodišče obrazložilo, da sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, vendar pa mora imeti vsaka omejitev pri izvajanju dokazov ustrezno in legitimno podlago oziroma pri tem, katere od predlaganih dokazov bo sodišče izvedlo, nima diskrecijske pravice. Dokazne predloge bo zavrnilo tedaj, ko bo ocenilo, da niso pravno relevantni in kadar tako določa zakon. Mora pa obramba obstoj in pravno relevantnost določenega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Stopnja verjetnosti sicer nikdar ne dosega gotovosti, mora pa presegati golo zatrjevanje. V vsakem konkretnem primeru bo torej sodišče po svoji vesti in znanju presojalo, ali je predlagani dokaz zakonit, ali je pravno relevanten oziroma ali je podana zadostna stopnja verjetnosti v obstoj in pravno relevantnost tega dokaza.

8. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik na glavni obravnavi, ko je predlagal zaslišanje prič B.S. in D.D., ni pojasnil, kaj naj bi z zaslišanjem omenjenih prič dokazal, šele po vprašanju sodišča je pojasnil, da je za pričo D.D. izvedel iz govoric, saj se je po kraju govorilo, da naj bi se omenjeni peljal mimo kraja nezgode. Kaj bi z zaslišanjem omenjenih prič dokazal, zagovornik ni pojasnil niti v pritožbi, kar je pravilno ugotovilo sodišče druge stopnje. Moč je ugotoviti, da zagovornik še v zahtevi za varstvo zakonitosti ni obrazložil, o katerih okoliščinah prometne nesreče naj bi izpovedali priči S. in D. Nasprotno, celo zagovornik sam v zahtevi navaja, da obsojencu ni znano, kaj točno sta omenjeni priči zaznali, ve le, da sta se pojavili na kraju prometne nesreče neposredno po tem, ko se je zgodila. Tako zagovornik ostaja na ravni gole trditve, kar pomeni, da ni izkazal pravne relevantnosti oziroma zadostne stopnje verjetnosti, da bo uspel s predlaganim dokazom. Ob povedanem Vrhovno sodišče zaključuje, da ni vzročne zveze med ugotovljeno kršitvijo in pravilnostjo sodbe, zaradi česar kršitev določbe 7. odstavka 364. člena ZKP ni vplivala na zakonitost sodbe sodišča prve stopnje.

9. Ob opozarjanju zahteve na odločbo Ustavnega sodišča z dne 8.6.1995, opr. št. Up-34/93, in nepopolnem navajanju besedila obrazložitve te odločbe, Vrhovno sodišče dodaja, da je v omenjeni odločbi tudi Ustavno sodišče pojasnilo, da sodišče ni dolžno v nedogled izvajati dokazov, ki jih predlaga obdolženec, ampak je te dokaze dolžno izvesti le, če obramba zadosti svojemu dokaznemu bremenu in obstoj ter pravno relevantnost predlaganih dokazov utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Kot je bilo ugotovljeno že zgoraj, obramba ni zadostila ravno tem zahtevam, zaradi česar je Vrhovno sodišče zaključilo, da ugotovljena kršitev določbe kazenskega postopka ni imela vpliva na zakonitost sodbe sodišča prve stopnje.

10. Očitek zahteve, da je sodišče storilo kršitev pravice obsojenca do obrambe, ko od operaterja mobilne telefonije ni pridobilo izpisa telefonskih pogovorov obsojenca na dan prometne nesreče, ni utemeljen. Zagovornik je na glavni obravnavi dne 7.2.2003 podal zgoraj opisani predlog, na naslednjem naroku za glavno obravnavo dne 14.4.2003 pa je izjavil, da je pri operaterju mobilne telefonije poskušal pridobiti podatke o klicih obsojenca, vendar mu je bilo sporočeno, da podatkov za obdobje, za katero se zahteva njihova pridobitev, sami ne morejo pridobiti. Zato je zagovornik sodišču predlagal, naj samo opravi poizvedbe, če smatra, da je potrebno pridobiti tak dokaz. Glede na povedano Vrhovno sodišče ocenjuje, da omenjenega predloga zagovornika, ki ni bil v ničemer obrazložen, ni (več) mogoče šteti za dokazni predlog, ampak le še za pobudo sodišču, kar bi bilo po mnenju zagovornika še potrebno raziskati, da bi se dejansko stanje popolno ugotovilo, odločitev o tem, ali bo sodišče njegovo pobudo sprejelo in po uradni dolžnosti od operaterja mobilne telefonije zahtevalo podatke o telefonskih klicih obsojenca na dan prometne nesreče, pa je bila v celoti prepuščena sodišču. V tem delu zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana.

11. Ker v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane oziroma niso vplivale na zakonitost sodbe, je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 425. člena ZKP zahtevo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, to je, da je obsojenec kmetovalec in lastnik kmetije ter da nima preživninskih obveznosti.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 218/2008
• VSRS Sodba I Ips 52623/2011-152
• Sodba I Ips 100/2010