Sodba I Ips 390/2008

Jedro

Čeprav je policija osumljenca k preiskovalnemu sodniku privedla uro in pol po izteku 48-urnega policijskega pridržanja, s tem ni kršila določb 157. člena ZKP, saj se je osumljenec neposredno pred prevzemom zaradi privedbe k preiskovalnemu sodniku v prostorih za pridržanje samopoškodoval in je bil na sodišče priveden brez odlašanja takoj, ko so zdravniki oskrbeli njegove poškodbe.

Izrek

Zahteva zagovornikov osumljenega S.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 9.9.2008 zoper osumljenca, utemeljeno osumljenega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena ZKP iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 201. člena ZKP odredila pripor, ki teče od 7.9.2008 od 11.30. ure dalje. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 10.9.2008 pritožbo osumljenčevih zagovornikov zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep so osumljenčevi zagovorniki dne 18.9.2008 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 157. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da sklep razveljavi in pripor zoper osumljenca odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 26.9.2008, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državnega tožilca so bili osumljenec dne 30.9.2008, njegovi zagovorniki pa dne 3.10.2008 seznanjeni.

B.

5. Sodišče sme odrediti oziroma podaljšati pripor ob pogojih, ki so določeni v zakonu: da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in da je pripor neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali varnost ljudi. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odreditvi pripora zoper osumljenca pravilno presodilo, da so navedeni razlogi za odreditev pripora podani (da bi ne bil podan utemeljen sum, da je osumljenec v času od 6. do 7.9.2008 storil kaznivo dejanje velike tatvine oziroma, da bi ne bila podana priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti iz 1. in 3. točke 201. člena ZKP ali neogibnost pripora, zahteva zagovornikov niti ne uveljavlja) ter za takšno svojo presojo navedlo tudi razumne razloge.

6. Vložniki v zahtevi uveljavljajo kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 157. člena ZKP z navedbami, da je sodišče zoper osumljenca nezakonito odredilo pripor, ker osumljenec ni bil v roku 48 ur po odvzemu prostosti priveden k preiskovalni sodnici, temveč je bil k preiskovalni sodnici priveden eno uro in pol po izteku 48-urnega pridržanja.

7. Po določbi 5. odstavka 157. člena ZKP lahko (policijsko) pridržanje iz drugega odstavka 157. člena ZKP traja največ 48 ur, po preteku tega roka mora policist pridržano osebo izpustiti na prostost, ali pa ravnati po prvem odstavku 157. člena ZKP.

8. Na podlagi podatkov spisa Vrhovno sodišče ugotavlja, da so policisti osumljencu odvzeli prostost dne 7.9.2008 ob 11.30. uri, enako tudi soosumljenemu G.I. Slednjega so policisti na zaslišanje k preiskovalni sodnici privedli dne 9.9.2008 ob 10.20. uri. Razlog, da policisti niso k preiskovalni sodnici istočasno privedli tudi osumljenega S.M. pa je bil v dejstvu, da se je osumljenec neposredno pred prevzemom zaradi privedbe k preiskovalnemu sodniku v prostorih za pridržanje samopoškodoval – prerezal obe zapestji, zaradi česar je bil z reševalnim vozilom odpeljan v UBKC, kjer so mu zdravniki oskrbeli poškodbe, zatem pa je bil ob 13. uri priveden k preiskovalni sodnici, ki je po zaslišanju osumljenca zoper njega odredila pripor iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, v katerega je vštela čas odvzema prostosti od 7.9.2008 od 11.30. ure dalje.

9. Nobenega dvoma ni, da je bil razlog za zakasnjeno privedbo tega osumljenca k pristojni preiskovalni sodnici izključno v njegovi namerni samopoškodbi v času pridržanja, zaradi katere je bila potrebna zdravniška intervencija ter da je bil osumljenec takoj po zdravniški oskrbi v UBKC priveden k preiskovalni sodnici. Zagovorniki v zahtevi sicer pravilno ugotavljajo, da je policija osumljenca k preiskovalni sodnici privedla uro in pol po izteku 48-urnega policijskega pridržanja. Zmotno pa je njihovo stališče, da je policija s tem prekršila določbo drugega odstavka 157. člena ZKP. Glede na določbo 5. odstavka 157. člena ZKP mora policija osumljenca po preteku tega roka, v primeru da osebe ne izpusti na prostost, ravnati po prvem odstavku istega člena, ki določa, da mora policija osebo brez odlašanja privesti k preiskovalnemu sodniku. V konkretnem primeru, je po presoji Vrhovnega sodišča osumljenec bil k preiskovalni sodnici priveden brez odlašanja po izteku 48-urnega policijskega pridržanja, saj je bil priveden takoj, ko so zdravniki oskrbeli njegove poškodbe, ki si jih je prizadejal sam.

10. Ker po presoji Vrhovnega sodišča glede na navedeno uveljavljena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s drugim odstavkom 157. člena ZKP ni podana, je Vrhovno sodišče zahtevo osumljenčevih zagovornikov za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 195/96
• Sodba I Ips 66/2004, I Ips 67/2004, I Ips 68/2004 in I Ips 69/2004
• Sodba I Ips 237/98