Sodba I Ips 389/2008

Jedro

Pri odločanju o (podaljšanju) priporu, v fazi postopka, ko obtožnica še ni pravnomočna, se o vprašanju pravilne pravne opredelitve dejanj ne odloča (o tem bo odločalo sodišče prve stopnje ali v ugovornem postopku ali po opravljeni glavni obravnavi).

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega A.O. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno državno državno tožilstvo v Celju je zoper obdolženega A.O. dne 26.8.2008 vložilo obtožnico, v kateri mu očita storitev kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 212. člena v zvezi z prvim odstavkom 211. člena KZ in kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena v zvezi z prvim odstavkom 211. člena KZ. V skladu z določbo drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je senat Okrožnega sodišča v Celju z izpodbijanim sklepom, navedenim v uvodu te sodbe, preizkusil, ali so še dani razlogi za pripor in ga nato podaljšal iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Celju je s sklepom z dne 3.9.2008 pritožbo zagovornice obdolženca zoper sklep senata okrožnega sodišča zavrnilo.

2. Zoper pravnomočen sklep o podaljšanju pripora je zagovornica obdolženca vložila zahtevo za varstvo zakonitosti v kateri uveljavlja kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka iz 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa oziroma njegovo spremembo tako, da se pripor zoper obdolženca odpravi. Vložnica zatrjuje, da izpodbijani sklep nima razlogov o obstoju utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj oziroma da dokaze le pavšalno našteva, ne obrazloži pa verodostojnosti vsakega posamičnega dokaza. Iz zagovora obdolženca po mnenju vložnice izhaja, da dejanja ni storil na posebej predrzen način. Nadalje vložnica meni, da so dejanja, ki se očitajo obdolžencu, v obtožnici nepravilno kvalificirana kot dve kaznivi dejanji velike tatvine saj bi bilo očitana ravnanja obdolžencu glede na določila kazenskega zakonika in dokazno gradivo v spisu treba opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po 211. členu KZ. Nadalje vložnica zatrjuje, da neogibnost pripora ni obrazložena, podrejeno pa, da bi bilo mogoče že s hišnim priporom preprečiti nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, pri tem pa opozarja na obdolženčevo slabo zdravstveno stanje. Obrazložitev vložnica zaključuje s trditvijo, da ni sorazmernosti med odrejenim priporom in dejanji, ki se obdolžencu očitajo v obtožnici.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenjuje, da zahteva ni utemeljena. V zvezi z ugovorom, da sklep nima razlogov o obstoju utemeljenega suma navaja, da je bil ta ugotovljen z pravnomočnim sklepom o preiskavi in ga zato ni potrebno posebej ugotavljati, če kasneje v postopku ni prišlo do sprememb. Glede očitka, da izpodbijana sklepa ne obrazložita, zakaj je pripor neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi, ocenjuje, da očitek ni utemeljen, saj sta se obe sodišči s tem vprašanjem ukvarjali in neogibnost tudi utemeljili. Vrhovni državni tožilec zaključuje, da ni jasno, kaj želi zahteva doseči z uveljavljanjem očitkov o napačni kvalifikaciji kaznivega dejanja v obtožnici.

B.

4. Ugovor, da v izpodbijanem sklepu manjkajo razlogi o obstoju utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj, ne vsebuje navedbe, na katerega od obeh izpodbijanih sklepov se očitek nanaša in tudi ne, kakšno kršitev naj bi očitana pomanjkljivost predstavljala. Glede na vsebino očitka je Vrhovno sodišče štelo, da vložnica uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v sklepu sodišča prve stopnje. Takšna kršitev ni podana. V obrazložitvi sklepa o podaljšanju pripora je navedeno, da je bil utemeljen sum, da je obdolženec storil dejanja, ki se mu očitajo, ugotovljen s pravnomočnim sklepom o uvedbi preiskave, posebej se pri tem poudarja priznanje obdolženca. Sodišče je ne le navedlo dokaze, ki so bili izvedeni v preiskavi, ampak tudi njihovo vsebino. Zunaj obravnavni senat pri podaljševanju pripora ne ugotavlja obstoja utemeljenega suma kot pogoja za odreditev pripora ampak le preverja, ali je ta še vedno podan, pri tem pa ne more presojati verodostojnosti dokazov, ki jih ni izvedel, temveč lahko le ocenjuje njihov pomen za ugotavljanje odločilnih dejstev. Izpodbijani sklep ima razloge o obstoju utemeljenega suma, zatrjevana kršitev določb postopka ni podana.

5. O vprašanju pravilnosti pravne opredelitve dejanj, opisanih v obtožnici, bo odločalo sodišče prve stopnje ali v ugovornem postopku (tretji odstavek 276. člena ZKP), ali po opravljeni glavni obravnavi, če bo o obtožbi odločilo s sodbo, pri čemer na predlog tožilca glede pravne presoje dejanj ne bo vezano (drugi odstavek 354. člena ZKP). V tej fazi postopka, ko obtožnica še ni pravnomočna, je mogoče ugotoviti le, da opisi dejanj iz pravnomočnega sklepa o preiskavi in nepravnomočni obtožnici vsebujejo dejstva in okoliščine, ki pomenijo uresničitev kaznivih dejanj po členu 212 KZ.

6. Neogibnost kot sorazmernost pripora je obširno in prepričljivo obrazloženo v obeh izpodbijanih sklepih, pri čemer je bilo upoštevano tudi zdravstveno stanje obdolženca, tako da je ugovor, da to ni obrazloženo, v popolnem nasprotju z obrazložitvijo sklepov in je očitno neutemeljen.

7. Vrhovno sodišče je v skladu z določbo 425. člena ZKP potem, ko je ugotovilo, da niso podane kršitve na katere se sklicuje vložnica, njeno zahtevo zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 17552/2015-242
• Sodba XI Ips 7/2009
• Sodba XI Ips 58988/2010-51 (XI Ips 70/2010)