Sodba I Ips 366/2008

Jedro

Sodišče nima zakonske podlage, da tožilcu ne dovoli spremembe obtožbe, razen če bi tožilec poskušal z zlorabo pravice spraviti obtoženca v neugodnejši procesni položaj oziroma mu neupravičeno otežiti obrambo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni F.S. je dolžan plačati 1000 EUR povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu F.S. zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo 6 mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let.

Zagovornik je zoper sodbi v delu, ki zadeva obsojenega F.S., vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zaradi kršitve postopka po 344. členu ZKP in kršitve določb 25. člena Ustave in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Navaja, da se sodbi opirata na izpovedbi dveh tujcev – oškodovancev, ne da bi imel obsojenec „možnost obrambe pred očitki in izpovedbami“, njuno zaslišanje pa tudi ni bilo potrebno kot nujno preiskovalno dejanje po 166. členu ZKP. Sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, kako je obsojenec opozarjal druge sostorilce na morebitne policijske patrulje, sodišče druge stopnje pa je tako pritožbeno navedbo zavrnilo s stališčem, da bi obsojenec moral že v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevati, da ne zna uporabljati prenosne radijske postaje za opozarjanje sostorilcev na policijske patrulje. Sodišče naj bi dovolilo spremembo obtožbe v škodo obsojenca, čeprav dokazi, izvedeni na glavni obravnavi spremembe niso upravičevali, prvotna obtožba pa ni vsebovala vseh znakov kaznivega dejanja po 311. členu KZ. Sodišče druge stopnje je v nasprotju z ugotovitvami nižjega sodišča ugotovilo, da je obsojenec zmožen plačati stroške kazenskega postopka in odločilo, da jih mora, s čimer je prekoračilo svoje pristojnosti. Predlaga, da se sodba sodišča druge stopnje razveljavi.

Vrhovna državna tožilka na navedbe v zahtevi odgovarja, da je sodišče objektivno gledano sicer kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ko je brez predhodnega obvestila obsojenca zaslišalo oba oškodovanca, vendar pa zaradi tega njuni izpovedbi nista nedovoljen dokaz v smislu 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ta kršitev pravice do zaslišanja priče pa tudi ni vplivala na zakonitost sodbe. Sodba sodišča prve stopnje je obrazložila udeležbo obsojenca pri izvršitvi kaznivega dejanja, namreč, da je spremljal soobsojenega R.B., ko je ta prevažal tujce od L. proti L. z nalogo, da ga opozori na morebitne policijske patrulje, ta vloga pa mu je dokazana na podlagi zapisnika o zasegu UKV postaje, prestreženih telefonskih pogovorov, poročila tajnega policijskega delavca in zagovora obsojenih F.S. in J.K. Državni tožilec je spremenil obtožnico v skladu z določbami 344. člena ZKP. Pri odločanju o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje samostojno, ni pa spreminjalo odločbe v sodbi sodišča prve stopnje. Predlaga, da se zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne.

Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva zagovornika obsojenega F.S. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. odstavka 421. člena ter 1. in 2. odstavka 420. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb Kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost sodbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti.

Po določbah 8. točke 1. odstavka 371. člena v povezavi z 2. odstavkom 18. člena ZKP se sodba ne sme opreti na dokaze, za katere ta zakon določa, da se nanje ne sme opirati ali na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Po določbah 4. in 5. odstavka 178. člena ZKP je preiskovalni sodnik dolžan obvestiti obdolženca in zagovornika (če ima obdolženec zagovornika se praviloma obvesti le zagovornik) o tem, kdaj in kje bo zaslišanje priče potekalo zato, da sta lahko navzoča pri zaslišanju in pričo lahko zaslišita, razen če bi bilo nevarno odlašati z zaslišanjem. Te določbe se uporabljajo tudi za zaslišanje priče pred sklepom o preiskavi (1. odstavek 166. člena in 9. odstavek 178. člena ZKP).

V tej zadevi je preiskovalna sodnica kot nujno preiskovalno dejanje po 166. členu ZKP zaslišala dva od štirih prijetih tujcev, K. in A.M. Iz zapisnikov o njunem zaslišanju izhaja, da sta bila zaslišana kot priči v kazenski zadevi zoper osumljenega R.B. Iz zapisnikov o zaslišanju ni vidno, ali je bil o nameravanem zaslišanju teh prič obveščen obsojenec, glede na to, da sta bili priči zaslišani v okviru nujnih preiskovalnih dejanj zaradi drugega osumljenca pa je očitno, da obsojenec o teh zaslišanjih ni bil predhodno obveščen. Zaslišana tujca sta bila prijeta zaradi suma storitve prekrška v okoliščinah, zaradi katerih je bilo nevarno odlašati z njunim zaslišanjem. V tedanji fazi predkazenskega postopka pa obsojenec niti ni bil osumljen udeležbe pri kaznivem dejanju. Ne glede na to pa tudi v primeru, da obsojenec ni bil obveščen o nameravanem zaslišanju obeh tujcev, pa bi bil moral biti, njuna izpovedba ni nedovoljen dokaz, saj ZKP ne določa, da je iz tega razloga treba izločiti zapisnika o njunem zaslišanju ali da se sodba na njuni izpovedbi ne sme opirati. V danem primeru tudi ni moglo priti do kršitve obsojenčeve pravice do soočenja s pričama, da bi se mogel braniti pred njunima obtožbama zoper njenega; zahteva ne pove, katere so te obtožbe, čemu jim obramba ni ugovarjala, ko se je seznanila z njimi in kako se sodba opira na njih. Vrhovno sodišče ugotavlja, da priči obsojenca sploh nista omenjali in ga glede na ugotovitve izpodbijanih sodb niti nista mogli videti, saj niso bili v osebnem stiku; priči sta le opisovali njuno potovanje iz Indije do prijetja v Sloveniji. Obsojenec se ni zagovarjal ne pred izdajo sklepa o preiskavi ne v preiskavi in tudi ne na glavni obravnavi. Sodišče obsojenčeve udeležbe pri kaznivem dejanju ni oprlo na izpovedbe teh prič, saj ga nista obremenjevali, temveč na poročilo tajnega policijskega delavca, dejstvo, da je bil obsojenec sopotnik v avtomobilu zeta J.K., da je bila v avtomobilu prenosna UKV postaja, da je bila enaka radijska postaja tudi v avtomobilu soobsojenega R.B., ki ga je policija približno v istem kraju in približno 5 minut kasneje zaustavila, ko je prevažal štiri tujce, ki so prišli v Slovenijo ilegalno (stran 18 do 1. odstavka na 20. strani ter 2. odstavek 21. strani sodbe).

Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana.

Neutemeljena je trditev zahteve, da je sodišče druge stopnje kršilo kazenski postopek v smislu 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker da ni vsebinsko obrazložilo stališča do pritožbene navedbe, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, kako naj bi obsojenec opozarjal R.B. na morebitne policijske patrulje, saj tega ni mogel storiti, ampak jo je zavrnilo s stališčem, da bi moral obsojenec ta zagovor uveljavljati in dokazovati pred sodiščem prve stopnje. Kadar sodišče druge stopnje ne presodi in ne obrazloži stališča do relevantnih pritožbenih navedb ne zagreši bistvene kršitve postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ampak s tem lahko krši določbe 1. odstavka 395. člena ZKP, da mora sodišče druge stopnje presoditi in obrazložiti pritožbene navedbe, ki so pomembne za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in pravilno uporabo zakona.

V obravnavani zadevi se obsojenec pred sodiščem prve stopnje ni zagovarjal. Zagovornik je v pritožbi navajal, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, kako naj bi obsojenec opozarjal R.B. na policijske patrulje, ko pa radijske postaje ni mogel uporabljati, ker mu ni bila dosegljiva in je tudi ne zna uporabljati. Sodba sodišča druge stopnje je v 5. odstavku na 10. strani in v 1. odstavku na 11. strani to pritožbeno navedbo zavrnila z ugotovitvijo, „da ima sodba sodišča prve stopnje, glede na opis dejanja, vse zahtevane razloge in z njimi tudi razloge o odločilnih dejstvih“, ko je obrazloženo zavrnila zagovor J.K. o razlogih za njuno potovanje v L., kar nujno pomeni, da obsojenec „pri podjemu ni mogel sodelovati naključno in brez vednosti za kaj pri vožnji v L. pravzaprav gre“. Pritožbeni navedbi o obsojenčevi nezmožnosti, da bi uporabljal radijsko postajo, sta novi in ker pritožba ni pojasnila, zakaj tega obsojenec ni uveljavljal pred sodiščem prve stopnje, kot to določa 4. odstavek 369. člena ZKP, ju ni upoštevalo. Taka obrazložitev sodišča druge stopnje pomeni, da je sprejelo opis obsojenčeve udeležbe pri izvršitvi kaznivega dejanja tako, kot ga je ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje v 2. odstavku na 19. strani, 1. odstavku na 20. strani in 2. odstavku na 21. strani svoje sodbe, namreč, da je imel kot sostorilec skupaj z J.K. nalogo, da kot predhodnica vozita pred vozilom R.B. z ilegalnimi prebežniki in ga opozarjata na morebitne policijske patrulje, ter da pritožbene navedbe o novih dejstvih niso dovolj tehtne, da bi vzbudile dvom v ugotovitve sodišča prve stopnje zlasti tudi zato, ker pritožba ni pojasnila, zakaj se na zatrjevana nova dejstva ni sklicevala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. To stališče sodišča druge stopnje je v skladu z določbami 4. odstavka 369. člena ZKP, zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni zagrešilo uveljavljane bistvene kršitve postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ali po 3. točki 1. odstavka 420. člena v povezavi s 1. odstavkom 395. člena ZKP.

Neutemeljena je trditev zahteve, da sodišče ne bi smelo dopustiti spremembe obtožbe v škodo obsojenca, ker se dejansko stanje na podlagi izvedenih dokazov ni spremenilo. Po določbah 1. odstavka 344. člena ZKP sme tožilec na glavni obravnavi ustno spremeniti obtožbo, kadar spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici opisano dejansko stanje. Ta določba ne pomeni, da samo drugi novi dokazi kažejo na drugačno dejansko stanje, ampak lahko na drugačno dejansko stanje po tožilčevi oceni kažejo tudi ponovno izvedeni isti dokazi. Sodišče torej nima zakonske podlage, da tožilcu ne dovoli spremembe obtožbe, razen če bi tožilec poskušal z zlorabo te pravice spraviti obtoženca v neugodnejši procesni položaj oziroma mu neupravičeno otežiti obrambo. V tej zadevi je državni tožilec na glavni obravnavi dne 24.4.2006 spremenil obtožbo tako, da je v abstraktnem delu opisa obsojenčevega kaznivega dejanja dodal zakonski znak „iz koristoljubnosti“ v dejanskem opisu pa ga je konkretiziral z navedbami „saj so bili tujci namenjeni v eno od evropskih držav“ in „tujce pa so spravljali čez zeleno mejo proti plačilu, saj so državljani Bangladeša za sprovajanje iz Indije v eno od vzhodnoevropskih držav plačali vsak po 2.400 do 3.000 ameriških dolarjev“. To spremembo obtožbe je na glavni obravnavi dne 15.5.2006 obrazložil s spremembo kvalifikatornih znakov kaznivega dejanja po 311. členu KZ, čeprav bi sicer lahko že ob vložitvi obtožnice kot kvalifikatorno okoliščino zatrjeval tudi koristoljubnost, ne le spravljanje več oseb čez državno mejo. Zaradi priprave obrambe na spremenjeno obtožbo je sodišče preložilo glavno obravnavo za tri tedne. Obsojenec je po poteku roka za pripravo obrambe na glavni obravnavi izjavil, da „z obtožbami nima nič“ in je z obravnave odšel. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da državni tožilec ni spremenil obtožbe z zlorabo pravice do njene spremembe ampak zato, ker je ocenil, da je to potrebno zaradi spremenjenega zakonskega opisa tega kaznivega dejanja oziroma kvalifikatornih okoliščin in da obsojencu zaradi tega niso bile kršene pravice do obrambe proti spremenjeni obtožbi.

Zahteva zmotno navaja, da je pritožbeno sodišče kakorkoli spremenilo ali poseglo v odločbo sodbe sodišča prve stopnje o stroških kazenskega postopka. Ta je ostala nespremenjena. Če pa je zahteva na stališču, da pritožbeno sodišče ne sme drugače kot sodišče prve stopnje oceniti okoliščin, ki po določbah 4. odstavka 95. člena ZKP vplivajo na odločitev o tem ali naj se obtoženca oprosti povrnitve (dela) stroškov, je v zmoti; po določbah 1. odstavka 98. člena ZKP o dolžnosti plačila stroškov, ki nastanejo pri višjem sodišču, dokončno odloča to sodišče in zato lahko drugače oceni obtoženčeve premoženjske razmere in ogroženost vzdrževanja. Sodišče prve stopnje v 3. odstavku na 32. strani v nasprotju s podatki v izreku ugotavlja, da je obsojenec brez premoženja, saj je lastnik precejšnjega nepremičnega in premičnega premoženja, prejema pa tudi pokojnino. Sodišče druge stopnje je te podatke sicer ocenilo drugače kot sodišče prve stopnje, in mu je zato v skladu z določbo 1. odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Po določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati povprečnino v zvezi s postopkom z neuspešno zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri določitvi višine povprečnine je Vrhovno sodišče na podlagi 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo obsojenčeve premoženjske razmere (je lastnik stanovanjske hiše, 4 ha zemlje, traktorja in osebnega avtomobila, prejema pokojnino in nima preživninskih obveznosti) ter zapletenost zahteve za varstvo zakonitosti, ki je uveljavljala več kršitev kazenskega postopka.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 17553/2013-49
• VSRS Sodba I Ips 67227/2010-128
• VSRS Sodba I Ips 89066/2010-183