Sodba I Ips 391/2008

Jedro

Eden od pogojev za sojenje v nenavzočnosti je, da je bil obdolženec v redu povabljen in da svojega izostanka ni opravičil, kar pomeni, da je navedel razloge, zaradi katerih se naroka ni oziroma ne bo mogel udeležiti in temu predložil tudi ustrezna dokazila. Sama navedba razloga izostanka za opravičilo ne zadošča.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega D.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati 800 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah je bil D.J. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen osem mesecev zapora. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je sodišče odločilo še, da je obdolženec dolžan plačati oškodovanemu F.K. premoženjskopravni zahtevek v znesku 11.000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.8.2005 dalje. Višje sodišče je pritožbo zagovornice obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložila zagovornica obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka (3. točka prvega odstavka 371. člena tega zakona), zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec dr. Z.F. v odgovoru na zahtevo, podanemu v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Očitek, da je bila glavna obravnava opravljena v nasprotju z zakonom brez navzočnosti obsojenca namreč nima podlage v spisu. Še sedaj namreč ni jasno ali je bil obsojenec, ki je sicer svoj izostanek opravičil, v resnici tako bolan, da pri obravnavi ne bi mogel sodelovati, očitki v zahtevi za opravo posameznih preiskovalnih dejanj pa se ne razlikujejo od očitkov v obtožnem predlogu. Sprememba tega akta je bila namreč zgolj formalna, medtem ko se je v tistem delu, v katerem je bila vsebinska, nanašala na okoliščino, ki jo je obsojenec na zaslišanju pred sodnikom izrecno priznal.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornica v zahtevi očita sodišču kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 442. člena ZKP, ker sodišče ni upoštevalo dejstva, da se je obdolženec za glavno obravnavo razpisano za dne 13.6.2007 (ko mu je bila izrečena tudi sodba) opravičil, da se zaradi bolezni obravnave ne more udeležiti, za sojenje v nenavzočnosti pa tudi sicer niso bili izpolnjeni pogoji, saj obdolženec pred tem še ni bil zaslišan na glavni obravnavi, slednjič pa je kršena navedena določba tudi zaradi tega, ker je na obravnavi prišlo do modifikacije obtožnice.

V skladu s prvim odstavkom 442. člena ZKP sme sodišče v skrajšanem postopku soditi obdolžencu v nenavzočnosti če:

1. obdolženec ne pride na glavno obravnavo, kljub temu, da je bil v redu povabljen (besedna zveza v redu povabljen pomeni, da mora biti povabljen osebno; prvi odstavek 120. člena ZKP – osebna vročitev), vsebina vabila mora biti pravilna in popolna ter da mu mora biti zagotovljen rok za pripravo obrambe – tri dni od vročitve vabila;

2. da svojega izostanka ni opravičil in 3. da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan (pri čemer se zakon izrecno ne opredeli v kateri fazi postopka).

Procesnopravno dejansko stanje v obravnavani kazenski zadevi, kot je razvidno iz podatkov v spisu je naslednje:

- Okrožno državno tožilstvo v Celju je zoper tedaj osumljenega J. vložilo zahtevo za posamezna preiskovalna dejanja z izrekom, ki je vsebinsko enak očitku v obtožnem predlogu;

- v zvezi s tem je sodišče vabilo obdolženca na zaslišanje za dne 18.12.2006 ob 14.00 uri, ob 14.30 oziroma 15.00 uri pa je vabilo še F.K. ter M.B.;

- o zaslišanju oškodovanca in priče sta bila obveščena osumljenec in Okrožno državno tožilstvo (obdolženi J. je vabilo na zaslišanje, drugopis zahteve za preiskovalna dejanja in obvestilo o zaslišanju prič prejel dne 8.12., torej deset dni pred narokom);

- dne 15.12.2006 je obdolženec podal prošnjo za „preložitev zagovora“ (vlogo je sodišče prejelo dne 18.12.2006), v kateri je navedel, da je od 17.12.2006 do 3.1.2007 na dopustu v Nemčiji;

– sodišče je oškodovanega K. ter pričo M.B. tega dne zaslišalo;

- dne 22.12.2006 je bilo odpravljeno vabilo za zaslišanje obdolženca za dne 15.1.2007 ob 13.00 uri;

- iz uradnega zaznamka zapisanega tega dne izhaja, da ob določeni uri zadeve obdolženi J. ni pristopil, čeprav je bilo vabilo izkazano, svoj izostanek pa je opravičil po telefonu tega dne ob 9.25 uri, ko je povedal, da je zbolel in da bo sodišču naknadno poslal pisno opravičilo, česar, kot nadalje izhaja iz podatkov v spisu, ni nikdar storil;

- naslednji narok na zaslišanje obdolženca je bil dne 26.1.2007, ko mu je sodišče v celoti predočilo izpovedbo oškodovanega K., na tem zaslišanju pa je obdolženec tudi povedal, da ni res, da bi kot garancijo zastavil A. za denar, ki mu ga je oškodovanec posodil, saj tega niti ne bi mogel storiti, ker ni bil lastnik tega avtomobila;

- vabilo za glavno obravnavo opravljeno dne 13.6.2007 skupaj z obtožnim predlogom je obdolženec prejel dne 17.5.2007 (torej mesec dni pred narokom);

- dne 11.6. (sodišče je pisanje prejelo 12.6.2007) pa je obdolženec sodišču poslal dopis z naslovom Zadeva: Preložitev obravnave, v katerem navaja, da prosi za preložitev obravnave, ker je na bolniškem staležu;

- sodišče je obravnavo razpisano za dne 13.6.2007 opravilo in obdolžencu sodilo v nenavzočnosti;

- na obravnavi je okrožna državna tožilka modificirala obtožni predlog tako, da je dodala besedilo „katerega lastnik pa sploh ni bil“ (sprememba se nanaša na avtomobil A., s katerim je jamčil vračilo dolga) ter nadomestila besedi „naj bi“ z besedama „si je“. Po tako opravljeni glavni obravnavi je sodišče spoznalo obdolženca za krivega in mu izreklo kazen osem mesecev zapora;

- sodbo je sodišče vročilo okrožnemu državnemu tožilcu dne 26.9.2007, medtem ko je obdolžencu sodna pisanja večkrat pošiljalo, vendar so se vračala z oznako, da pošte ni dvignil, tako mu je uspelo sodbo vročiti preko sodnega kurirja šele 26.11.2007;

- tega dne pa je bilo obdolžencu na njegovo željo izdano tudi zdravniško potrdilo Splošne ambulante P. iz M., iz katerega je razvidno, da je bil obdolženec zaradi bolezni pregledan dne 12.6.2007 ter da v času od 11.6. do 18.6.2007 zaradi bolezni ni bil sposoben za pridobitno delo;

- v zvezi s sojenjem v nenavzočnosti je sodišče prve stopnje navedlo, kot je razvidno iz razlogov sodbe, da je bilo vabilo za obdolženca izkazano, saj ga je sprejel osebno in pravočasno, kljub temu pa na obravnavo razpisano za dne 13.6.2007 ni prišel. Sicer je sodišču poslal zaprosilo za preložitev obravnave, ker naj bi bil v bolniškem staležu, vendar za to ni predložil nobenega dokazila. Glede na navedeno in ob upoštevanju dejstva, da je bil obdolženec zaslišan v okviru opravljenih preiskovalnih dejanj, je ocenilo, da so podani pogoji za sojenje v nenavzočnosti v skrajšanem postopku;

- dne 27.11.2007 je obdolženec za zagovarjanje pooblastil zagovornico, ki se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožila in med drugim uveljavljala tudi razlog kršitve prvega odstavka 442. člena ZKP.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in pojasnilo, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo obdolženčevemu predlogu za preložitev obravnave, saj ni predložil dokazil o tem, da bi bil res nezmožen za obravnavo (ne tedaj, ne kasneje), modifikacija obtožnice pa po vsebini ne pomeni nikakršnih novih očitkov, o katerih se obdolženec na zaslišanju v okviru posameznih preiskovalnih dejanj ni izjavil, saj gre za navedbo povzeto iz njegovega zagovora.

S takšno presojo obeh sodišč pa se ne strinja zagovornica v zahtevi ter poudarja:

1. da je obdolženec odsotnost z naroka opravičil, da sicer ni predložil zdravniškega potrdila, kar v predlogu za preložitev naroka tudi ni mogel storiti, saj z dokumentacijo še ni razpolagal, kasneje pa tega sicer dolgo ni storil, vendar je potrebno upoštevati, da gre za prava neveščo osebo;

2. da zaslišanje v okviru preiskovalnih dejanj ne zadošča za sojenje v nenavzočnosti, saj bi moral biti obdolženec pred tem zaslišan na glavni obravnavi, poleg tega ni imel možnosti soočiti se z vsemi obremenjujočimi pričami ter 3. da je prišlo na glavni obravnavi do modifikacije obtožnice, torej do očitkov s katerimi obdolženec ni bil seznanjen.

Ad 1.

Eden od pogojev za sojenje v nenavzočnosti je, da je bil obdolženec v redu povabljen in da svojega izostanka ni opravičil. O tem, da je bil v konkretni kazenski zadevi v redu povabljen na glavno obravnavo ni nobenega dvoma (vabilo je prejel skoraj en mesec pred narokom). Presoditi je torej potrebno ali je svoj izostanek opravičil. Opravičiti v tem kontekstu pomeni navesti razloge zaradi katerih se naroka ni oziroma ne bo mogel udeležiti in temu predložiti tudi ustrezna dokazila. Sama navedba razloga izostanka za opravičilo namreč ne zadošča. Dokazno breme je torej obrnjeno, oziroma je obdolženec tisti, ki mora sodišču predložiti dokaze s katerimi utemeljuje opravičljivost izostanka in hkrati predloga za preložitev obravnave, naloga sodišča pa je, da presodi ali je opravičilo utemeljeno ali ne. Če gre za izpodbijanje pravnomočne odločbe z izrednim pravnim sredstvom, pa je standard dokazovanja opravičljivosti izostanka še toliko višji. Vsebovati mora namreč navedbe in dokaze iz katerih je moč sklepati, da je imelo prvostopenjsko sodišče, ko je odločalo o sojenju v nenavzočnosti, zmotno predstavo o (ne)opravičljivosti izostanka.

Kot izhaja iz podatkov v spisu je v konkretnem primeru obdolženec navedel le razlog za svoj izostanek, ne da bi ga s čimerkoli opravičil (pri čemer je predlog za preložitev naroka sodišče prejelo tik pred obravnavo). Sodišče je zato upravičeno presodilo, da gre za očitno neutemeljen izostanek oziroma da je obdolženec podal predlog za preložitev obravnave z razlogom zavlačevanja. Za takšno presojo je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča imelo več kot dovolj podlage tudi v ostalih podatkih v spisu, saj se je obdolženec večkrat tik pred narokom le z navedbo razloga (dopust ali bolezen) prav tako brez kakršnih koli dokazil, ki bi lahko bila predmet presoje, opravičil. Pravilnosti takšne presoje ne more omajati tudi nadaljnja trditev zagovornice v zahtevi, da obdolženec kot nepravnik ni bil seznanjen s tem, da mora predložiti dokazila, saj kot je nadalje razvidno iz podatkov v spisu, je obdolženec po tem, ko se je dne 15.1.2006 opravičil, da se zaradi bolezni naroka ne more udeležiti sodnici obljubil, da bo naknadno poslal pisno opravičilo (listovna številka 98 spisa), pa tega ni storil. Če mu je torej bilo tedaj znano, da mora svoj izostanek opravičiti tudi z dokazi, ni nobenega razloga za sklepanje, da mu ta njegova dolžnost oziroma aktivnost ni bila znana kasneje. Res je, da je dne 26.11.2007 bilo na željo obdolženca izdelano zdravniško spričevalo - opravičilo, vendar pa njegova vsebina ne vnaša dvomov v pravilnost odločitve nižjih sodišč, saj v dokumentaciji ni navedeno, da bi bil obdolženec res tako bolan, da ne bi mogel sodelovati v postopku. Razen trditve, da v kritičnem času obdolženec ni bil sposoben za pridobitno delo, v listini ni nikakršnih navedb niti dokazil o vrsti in teži bolezni, kar bi edino lahko predstavljalo podlago za presojo sodišča o opravičljivosti oziroma neopravičljivosti izostanka.

Ker torej v spisu ni podatkov iz katerih bi bilo mogoče sklepati o napačni presoji sodišča v zvezi s tem dejstvom, niti niso bila predložena o tem kakršna koli dokazila v zahtevi za varstvo zakonitosti, zagovornica z vloženim izrednim pravnim sredstvom v tej smeri ne more uspeti.

Ad 2.

Prav tako neutemeljena pa je tudi zahteva zagovornice v delu, kjer uveljavlja kršitev prvega odstavka 442. člena ZKP ter posledično kršitev 3. točke prvega odstavka 371. člena tega zakona, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem, ker je napačno tolmačilo zakonski tekst, „da je bil pred tem že zaslišan“, kar kot rečeno po mnenju zagovornice pomeni zaslišan na glavni obravnavi.

Zakon izrecno ne opredeli pomena tega materialnega pogoja za sojenje v nenavzočnosti (bil pred tem že zaslišan pred sodiščem) zaradi česar sodišče s samo ugotovitvijo, da je bil zaslišan pred sodiščem ne glede v kateri fazi postopka (kot preiskovalno dejanje ali na glavni obravnavi) ne more kršiti določbe prvega odstavka 442. člena ZKP in posledično tudi ne 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Lahko pa bi sodišče zaradi napačne presoje tega pogoja obdolženca prikrajšalo za pošten postopek (fair trial), oziroma ga prikrajšalo v svoji pravici do obrambe, kar nadalje uveljavlja zagovornica v zahtevi.

Pri presoji navedenega je potrebno upoštevati ali bo dejansko stanje v konkretni zadevi v zadostni meri razčiščeno, četudi obdolženec ne bo neposredno zaslišan (kar presoja sodišče v skladu s prvim odstavkom 18. člena ZKP), predvsem pa presoditi ali je bila obdolžencu kljub sojenju v nenavzočnosti dana možnost aktivne obrambe, kar pa bo sodišče presojalo predvsem glede na naslednje predpostavke:

- ali mu je bila dana možnost seznaniti se in izjaviti o vseh dokazih, na katerih temelji obtožni predlog (torej ne samo ali je bil pravilno vabljen na glavni obravnavi, temveč tudi ali temelji sodba samo na dokazih, o izvedbi katerih je bil bodisi obveščen, ko so se izvajali v fazi preiskave ali preiskovalnih dejanj ali dokazih, katerih izvedba je bila predlagana v obtožnem predlogu) in - ali je bil pred tem zaslišan in seznanjen z vsebinsko enakim očitkom kot ga vsebuje obtožni akt (kar bo pojasnjeno v točki Ad 3).

Ustava v 29. členu, kjer zagotavlja pravna jamstva v kazenskem postopku, med drugim določa, da mora biti obdolžencu zagotovljena pravica, da se mu sodi v navzočnosti (in da se brani sam ali z zagovornikom). ZKP predvideva izjemo od navedene ustavno določene procesne pravice, in sicer v prvem odstavku 307. člena (sojenje v nenavzočnosti v rednem postopku) in v prvem odstavku 442. člena (sojenje v nenavzočnosti v skrajšanem postopku), deloma pa izjemo predstavlja tudi drugi odstavek 302. člena tega zakona (odstranitev obdolženca z glavne obravnave kot disciplinski ukrep). Ne glede na to, da je sojenje v navzočnosti obdolženčeva pravica, in sicer sodelovati v postopku kot aktivni subjekt, se lahko med postopkom tej pravici ob pogojih predpisanih v zakonu tudi odreče, sodišče pa bo zadevo zaključilo, ko bo po načelu proste presoje dokazov ocenilo, da so podani pogoji za sojenje v nenavzočnosti ter da je dejansko stanje dovolj razčiščeno za razsojo. Naloga sodišča je torej, da obdolžencu da možnost aktivnega sodelovanja oziroma možnost izjaviti se o vseh dokazih, od obdolženca pa je odvisno ali bo to pravico tudi izkoristil.

V konkretni kazenski zadevi je sodišče dalo obdolžencu dvakrat možnost soočiti se z izjavami obremenilnih prič (oškodovanega F.K. in M.B.) in sicer je bil o njihovem zaslišanju predvidenem za dne 18.12.2006 v okviru preiskovalnih dejanj obveščen dne 10.12., pa se je, kot nadalje izhaja iz podatkov v spisu raje odločil za dopust (sodišče je opravičilo prejelo dne 18.12.), o zaslišanju na glavni obravnavi opravljeni 13.6.2007 pa skoraj en mesec pred narokom. Sodišče je njegovo opravičilo in predlog za preložitev obravnave štelo kot vlogo podano izključno z namenom zavlačevanja postopka in mu sodilo v nenavzočnosti. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil obdolžencu zagotovljen pošten postopek, saj mu je sodišče, kot rečeno, dalo dvakrat možnost soočiti se z obremenilnimi pričami, pa se je tej pravici z željo po zavlačevanju postopka odpovedal, oziroma je razlog za to, da se ni soočil z obremenilnimi pričami izključno na strani obdolženca in ne v nekorektno vodenem postopku.

Ad 3.

Presojo zakonskega besedila „da je bil pred tem že zaslišan“ je potrebno, kot je bilo že povedano, opraviti ob upoštevanju dejstva ali je bil že pred tem seznanjen z enakimi očitki kot jih vsebuje obtožnica, po kateri je bil obsojen.

Kot je ugotovljeno že v izpodbijani pravnomočni odločbi je izrek v obtožnem predlogu bil vsebinsko enak izreku zahteve za opravo posameznih preiskovalnih dejanj. Na glavni obravnavi opravljeni 13.6.2006, pa je navzoča državna tožilka za besedilom „za vračilo dolga jamčil z osebnim avtomobilom“ dodala besedilo „katerega lastnik pa sploh ni bil“ ter za tem nadomestila še besedno zvezo „naj bi“ z besedami „si je“. V okviru preiskovalnih dejanj je bil obdolženec, kot rečeno, zaslišan in se je o vseh očitkih izjavil, vsebinsko enak obtožni predlog pa mu je bil tudi vročen. Dodano besedilo v obtožnici „katerega lastnik pa sploh ni bil“ pa tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča ne spreminja vsebine očitka, niti teže kaznivega dejanja, pri čemer za storitev kaznivega dejanja sploh ni odločilen, predvsem pa kot ugotavljata nižji sodišči ne gre za nek nov obdolžencu nepoznan podatek, saj je navedeno potrdil sam obdolženec na zaslišanju, opravljenem dne 26.1.2006.

Ker je torej prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da je obdolženec bil v redu povabljen na glavno obravnavo in da svojega izostanka ni opravičil, mu omogočilo, da se aktivno vključi v svojo obrambo, modifikacija obtožnice pa ne pomeni vsebinske spremembe, ki bi zahtevala obdolženčevo navzočnost, je zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu neutemeljena. Zagovornica pa tudi ne more uspeti v delu, kjer izrecno uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter izraža svoje nestrinjanje z odmerjeno sankcijo. Navedeno namreč predstavlja razloge, ki se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne morejo izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Ker torej niso podane v zahtevi očitane kršitve določb procesnega zakona, zahteva pa je deloma vložena iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, jo je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je višina povprečnine odmerjena glede na trajanje in zapletenost te kazenske zadeve, ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer razvidnih iz podatkov v spisu (peti odstavek 93. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 49979/2014-128
• VSRS Sodba I Ips 35342/2013-120
• Sodba I Ips 271/2005 in I Ips 310/2005