Sodba I Ips 81/2008

Jedro

V postopkih izrednih pravnih sredstev se presoja zakonitost glede na določbe, ki so veljale v času storitve domnevnega kaznivega dejanja, tudi te določbe pa je potrebno presojati v skladu s tedaj veljavnimi ustavnimi in splošnimi pravnimi načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi, predvsem pa z načelom zakonitosti.

Izrek

Obsojeni M.J., roj. 12.1.1882 v S., E.J., roj. 25.11.1895 v P., hči I. in A. roj. S., J.A., roj. 28.4.1878 v R., ČSR, sin I. in M. roj. H. in M.A., roj. 7.8.1891 v K., hči I. in K. roj. O.se iz razloga po 1. točki 358. Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

o p r o s t i j o obtožbe, da so:

1. J.M., J.E. in A.M. v času od leta 1938 do 1941 v M. stopili v veleizdajniško organizacijo KB, tedaj namenoma započeli dejanje, ki je merilo na priključitev Spodnještajerske, tedaj dela Jugoslavije na protiustavni način k Nemčiji.

3. J.M. in A.J. v dobi okupacije Spodnještajerske kot družabniki U. d.z.o.z. v M. podarjali visoke zneske preko 1000 Rm letno iz družbene in svoje imovine za namene in v podporo Štajerske domovinske zveze in drugih nacističnih organizacij in s tem podpirali okupatorja v njegovi borbi proti narodom Jugoslavije.

4. J.M. je leta 1945 v M. spravil v Avstrijo iz premoženja tvrtke U. d.z.o.z. blago, med njimi tudi okoli 3000 kg sladkorja v vrednosti 100.000 Rm in denar v znesku 130.000 Rm v namenu, da se to odtegne narodnemu gospodarstvu in obnovi Jugoslavije, s čimer naj bi storili J.M., J.E. in A.M. zločinstvo veleizdaje, J.M. in A.J. pa še kaznivo dejanje po členu 14 UVS.

Po členu 96/I ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolžencev in potrebni izdatki in nagrada zagovornikov proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo so bili F.K., M.J., E.J. in M.A. spoznani za krive storitve kaznivega dejanja veleizdaje, F.K., E.J. in J.A. pa še kaznivega dejanja po členu 14 UVS. F.K. in M.J. sta bili izrečeni kazni po deset mesecev zapora, E.J. in M.A. pa kazni po trinajst mesecev zapora, vsem je bila zaplenjena tudi celotna imovina, obsojeni pa so bili tudi na izgubo aktivne in pasivne volilne pravice ter pravice do zavzemanja državne ali katerekoli javne službe ali poklica za dobo desetih oziroma petih let ter na izgon iz kraja prebivanja, prav tako za dobo petih let. F.K. je bilo odvzeto tudi jugoslovansko državljanstvo. Z isto sodbo je bil J.A. oproščen obtožbe zaradi kaznivega dejanja zločinstva veleizdaje.

Okrožno državno tožilstvo v Mariboru je dne 6.1.1998 obtožbo v delu, ki se nanaša na F.K. umaknilo, zaradi česar je bil kazenski postopek zoper tega obdolženca s sklepom z dne 19.1.1998 ustavljen.

Dne 29.1.2008 je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti pooblaščenec nečakinje obsojenega M.J. in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, predlaga izrek oprostilne sodbe.

Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in Vrhovnemu sodišču predlaga, da v skladu z drugim odstavkom 424. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da vsem preostalim obsojencem izreče oprostilno sodbo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Kot izhaja iz opisa dejanja v izreku in obrazložitve sodbe so bili M.J., E.J. in M.A. pri dejanju opisanem v točki 1 izreka spoznani za krive, da so bili od leta 1938 do 1941 (torej v času pred 2. svetovno vojno) člani organizacije Kulturbund (KB), s čimer naj bi začeli dejanje, ki je merilo na priključitev Spodnještajerske, tedaj dela Jugoslavije na protiustavni način k Nemčiji. Gre torej za očitek članstva v KB – Prosvetni zvezi (organizacija nemške manjšine v Jugoslaviji ustanovljena leta 1920, leta 1933 je prevzela nacistično ideologijo; v Sloveniji je bilo 28075 članov).

Presoditi je potrebno, ali navedeno – članstvo v takšni organizaciji predstavlja kaznivo dejanje zločinstva veleizdaje. KZ Kraljevine Jugoslavije (z dne 11.2.1930), ki je veljal v času, ko naj bi bilo dejanje storjeno, je poznal kaznivo dejanje Izdajstva države, kjer je sicer sankcioniral ravnanja, katerih namen je bil spojitev Kraljevine ali njenega dela s tujo državo, vendar pa je za storitev kaznivega dejanja zahteval od storilca aktivno ravnanje, spoznavno za zunanji svet, (katerega namen je spojitev s tujo državo), pri čemer celo sama propaganda za storitev kaznivega dejanja ni zadoščala. Glede na navedeno storilci s svojim ravnanjem (članstvom v KB) torej niso izpolnili zakonskih znakov tega kaznivega dejanja.

Prav tako pa obsojenci ob upoštevanju odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-6/93 z dne 1.4.1994 tudi ne morejo biti spoznani za krive storitve dejanja iz 14. člena Uredbe o vojaških sodiščih, katere retroaktivna veljava je sicer ob določenih pogojih dopustna. Kot je že bilo povedano gre za očitek statusa, ne da bi se storilcem očitala kakršnakoli aktivnost, razen članstva v KB. Predmet postopka tako ni bilo kaznivo dejanje, kot manifestacija ravnanja določene osebe v zunanjem svetu, temveč izključno dejstvo, da so bili člani te organizacije. Samo ta lastnost določene osebe pa za storitev kaznivega dejanja ne zadošča, in tudi ni zadoščala v času, ko naj bi bilo dejanje storjeno.

Tudi ugotovitev sodišča, da sta M.J. in J.A. v dobi okupacije Spodnještajerske kot družabnika U. d.z.o.z. v M. plačevala določene denarne zneske v podporo Štajerske domovinske zveze (organizacija, ki naj bi v času nemške okupacije omogočila reintegracijo nemške manjšine v Rajh) in drugih nacističnih organizacij, ne more predstavljati kaznivega dejanja. V času okupacije, ko naj bi obdolženca to kaznivo dejanje storila (do 24.5.1944) takšno ravnanje ni bilo kaznivo (na okupiranem območju je veljalo pravo Tretjega rajha). Potrebno je torej presoditi, ali je plačevanje teh dajatev Štajerski domovinski zvezi (očitek plačevanja dajatev „drugim nacističnim organizacijam je presplošen in kot tak nezmožen presoje), ki naj bi se, kot ugotavlja sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe, plačevala vsakoletno v dobi okupacije, pomenilo takšno ravnanje oziroma zločin, ki dopušča odstop od načela zakonitosti. Odgovor je negativen, še posebej, ker kot nadalje ugotavlja sodišče v obrazložitvi obdolžena J. in A. pri plačevanju teh dajatev nista niti aktivno sodelovala, temveč sta na plačilo (vsaj) molče pristajala. Drugače povedano ne gre za ravnanje, ki bi predstavljalo kaznivo dejanje v skladu s tedaj veljavnimi ustavnimi in splošnimi pravnimi načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi, zaradi česar je odstop od načela zakonitosti nedopusten.

Ravnanje obsojenih J. in A. pa tudi ni predstavljalo kaznivega dejanja v času po uveljavitvi UVS (po 24.5.1944). V postopkih izrednih pravnih sredstev se presoja zakonitost glede na določbe, ki so veljale v času storitve domnevnega kaznivega dejanja, vendar pa je tudi te določbe potrebno presojati v skladu s prej omenjenim načelom (s tedaj veljavnimi ustavnimi in splošnimi pravnimi načeli, ki so jih priznavali civilizirani narodi), predvsem pa z načelom zakonitosti. Navedeno pomeni, da bodisi ni možno uporabiti določb, ki zaradi svoje nedoločnosti in posledično nedokazljivosti ne bi mogle postati predmet dokazovanja, po drugi strani pa je pri uporabi analogije inter legem potrebno biti zelo restriktiven.

Štirinajsti člen UVS, ki je bil uporabljen v konkretni zadevi inkriminira v prvi vrsti ravnanje narodnih sovražnikov (vseh aktivnih ustašev, četnikov in pripadnikov ostalih oboroženih formacij v sovražnikovi službi in njihovih organizatorjev in pomagačev – špijonov, ovaduhov, kurirjev, agitatorjev ipd.), poleg tega pa tudi vseh, ki so izvršili težke primere umora, ropa ipd., ali pa so na drug način pomagali in pomagajo okupatorju. V konkretni kazenski zadevi izrek sodbe abstraktnega očitka (zakonskega besedila, ki je bilo uporabljeno) ne vsebuje, vendar pa je očitno, da je sodišče obsojenca spoznalo za kriva alternativne oblike tega kaznivega dejanja „na drug način pomagali in pomagajo okupatorju“.

Naveden očitek v zakonu je izrazito nedoločen in ga je (bilo) v vsakem primeru potrebno ovsebiniti z uporabo analogije inter legem (torej sklepati od v tej določbi izrecno navedenih primerov na primer, ki ga je zakonodajalec le nakazal). Zapolnitev tega nedoločnega teksta v zakonu z ravnanjem obsojencev (molče pristali na plačilo dajatev) pa po presoji Vrhovnega sodišča presega vrednostno merilo, ki utemeljuje sklepanje po podobnosti, oziroma je ravnanje obsojencev glede na siceršnje jasne inkriminacije (na primer storilci težkih primerov umora in ropa ipd., ko torej za storitev kaznivega dejanja ne bi zadoščala že temeljna oblika teh hudih kaznivih dejanj, temveč le kvalificirana) neznatnega pomena, ker teža dejanja nikakor ne zadošča za opredelitev njihovega ravnanja po navedem členu.

M.J. pa nadalje tudi ni storil tega kaznivega dejanja s tem, ko je prenesel svoje premoženje iz ene države v drugo (iz dela okupirane Štajerske v okupirano Avstrijo, očitka da bi izigral upnike pa sodba ne vsebuje) in to ne glede na to ali si je s tem skušal zavarovati svojo eksistenco v Avstriji (kar ugotavlja sodišče v obrazložitvi) ali pa zato, da bi se s tem izognil ukrepom nove revolucionarne oblasti – nacionalizaciji (kot se očita v izreku sodbe). Zasebna lastnina je namreč ustavna kategorija in prosto razpolaganje z njo, razen v izjemnih primerih, ki jih pa sodišče ne ugotavlja tudi v skladu s tedaj veljavnimi splošnimi pravnimi načeli ni moglo biti kaznivo. Štirinajsti člen UVS je sicer poleg že navedenih alternativnih oblik inkriminiral tudi „ravnanje vseh onih, ki odpadejo od narodne oblasti in delajo proti njej“, vendar pa v času okupacije, ko naj bi M.J. storil to kaznivo dejanje Jugoslavije še ni vodila narodna oblast (torej obsojenec do nje ni mogel imeti nikakršnih obveznosti) in kaznivega dejanja do države oziroma državne ureditve, ki je nastala šele več mesecev kasneje, potem sploh ni mogel storiti.

Ker torej ravnanje obsojenega M.J., opisano v točkah 1, 2 in 3 izpodbijane sodbe, ne predstavlja kaznivih dejanj, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in obsojenca oprostilo obtožbe iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP, v skladu z drugim odstavkom 424. člena pa je oprostilo tudi druge soobsojence, saj so razlogi, zaradi katerih je bila izdana oprostilna sodba, podani tudi v korist ostalih obsojencev glede katerih zahteva ni bila vložena.

Odločitev o stroških, nastalih v tem kazenskem postopku, temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZK.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 290/2005
• VSM Sodba IV Kp 13309/2016
• Sodba I Ips 72/2006 in I Ips 237/2007