Sodba I Ips 376/2008

Jedro

Kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti je mogoče storiti le s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa, ki v tem primeru predstavljajo dolžnostno ravnanje, na tej podlagi pa sodišče ugotavlja tudi obstoj vzročne zveze med ravnanjem storilca in nastalo prepovedano posledico ter krivdo za storjeno kaznivo dejanje.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega G.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni je dolžan plačati povprečnino 700 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru je bil G.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ, za katero mu je bila določena kazen osem mesecev zapora ter kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 329. člena KZ, za katero mu je sodišče določilo kazen tri mesece zapora in nato izreklo enotno kazen devet mesecev zapora. Obsojencu je naložilo tudi povrnitev stroškov kazenskega postopka, od tega 300 EUR povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika zoper navedeno sodbo in prvostopenjsko sodbo potrdilo ter obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, to je povprečnino 400 EUR.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagal, da Vrhovno sodišče „izda sodbo v smislu prvega odstavka 426. člena ZKP“ ter da o svoji seji obvesti obsojenega in zagovornika.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. je v odgovoru na zahtevo predlagal, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe določno izhaja, da se očitek kršitve dolžnostnega ravnanja nanaša na obsojenčevo vinjenost, z ostalimi navedbami pa zagovornik izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik se ne strinja z oceno višjega sodišča, da je do obravnavane prometne nesreče prišlo, ker je bil obsojeni v času vožnje „hudo akutno vinjen in kot tak absolutno nesposoben za varno vožnjo oziroma udeležbo v prometu“. Trdi, da je v tem primeru alkohol zgolj spremljevalna okoliščina, da se prometne nesreče dogajajo tudi treznim voznikom in da vinjenost nima tiste teže, kot ji jo pripisuje sodišče. Sprašuje se tudi, kakšno bi moralo biti obsojenčevo ravnanje, da bi ustrezalo pojmu „dolžnostnega ravnanja“. Višjemu sodišču očita, da se do tega pojma ni opredelilo in na tej podlagi zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in tudi kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije (pravica do enakega varstva), saj je obrazložena sodba „bistven del sodnega postopka“.

Kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 325. členu KZ sodi med tako imenovana malomarnostna kazniva dejanja. To kaznivo dejanje je mogoče storiti le s kršitvijo predpisov o varnosti cestnega prometa, ki v tem primeru predstavljajo dolžnostno ravnanje, saj določajo pravila obnašanja udeležencev v cestnem prometu. Kršitev dolžnostnega ravnanja je pogoj za kaznivo dejanje, na tej podlagi pa sodišče ugotavlja tudi obstoj vzročne zveze med ravnanjem storilca in nastalo prepovedano posledico ter krivdo za storjeno kaznivo dejanje.

Pravnomočna sodba ugotavlja, da je obsojeni kršil dolžnostno ravnanje na dveh pravnih podlagah in da sta obe kršitvi tudi v vzročni zvezi s prometno nesrečo. Ugotavlja, da je obsojenec v semaforizirano križišče zapeljal, ko je za njegovo smer vožnje gorela rdeča luč in s tem kršil tretji odstavek 106. člena ZVCP, ki prepoveduje vožnjo v rdečo luč. K tej kršitvi pa je po ugotovitvah izpodbijane sodbe prispeval tudi učinek alkohola, saj je imel obsojeni v času prometne nesreče v krvi najmanj 1,34 g/kg alkohola in je bil (po ugotovitvah izvedenca) akutno vinjen in zato absolutno nesposoben za varno vožnjo. S tem pa je po ugotovitvah pravnomočne sodbe obsojenec kršil tudi prepoved iz prvega odstavka 116. člena ZVCP, da voznik ne sme voziti vozila v cestnem prometu niti ga začeti voziti, če je pod vplivom alkohola, oziroma če ima v organizmu 0,5 ali več gramov alkohola na kilogram krvi.

Višje sodišče je v razlogih sodbe navedlo, da sprejema obrazložitev prvostopenjske sodbe in je v okviru presoje obsojenčeve krivde izrecno izpostavilo tudi obsojenčevo akutno vinjenost kot vzrok za njegovo absolutno nesposobnost za varno vožnjo in udeležbo v cestnem prometu. Obrazložitev drugostopenjske sodbe, ki se je na opisan način opredelilo do obsojenčeve kršitve dolžnostnega ravnanja v zvezi z vinjenostjo je razumna, zato očitek zatrjevane kršitve zakona in Ustave ni utemeljen.

Navedbe zahteve, da bi se prometna nesreča lahko obsojencu pripetila tudi, če bi bil trezen in da naj bi bil alkohol zgolj spremljevalna okoliščina, s čimer vložnik zanika vzročno povezanost med obsojenčevo vinjenostjo in prometno nesrečo, kot jo ugotavlja izpodbijana sodba, sodijo v okvir izpodbijanja dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Po navedenem je Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojeni, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in tretjega odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 505/2007
• Sodba I Ips 41/2008
• Sodba I Ips 101/2009