Sodba I Ips 235/2007

Jedro

Če gre za ponavljajočo se kaznivo dejavnost v določenem časovnem obdobju (ne glede na to, ali gre za enovito kaznivo dejanje, nadaljevano ali kolektivno kaznivo dejanje, ali dejanje z nedoločenim številom ponavljanj) velja, da je kaznivo dejanje storjeno, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega V.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenca se oprosti plačila stroškov z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil V.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 14 let, po tretjem odstavku 103. člena KZ-77 (točka 1) ter kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po tretjem odstavku 183. člena KZ (točka 2). Za prvo dejanje mu je bila določena kazen šest let zapora, za drugo pet let zapora in na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen devet let zapora. Obsojenec je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, plačila povprečnine pa je bil oproščen. Višje sodišče v Mariboru je delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je obsojencu kazni za posamezni dejanji znižalo na pet let (točka 1) ter štiri leta (točka 2) zapora in mu nato znižalo tudi enotno kazen na osem let zapora. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti: zaradi kršitve 22., 23. in 29. člena Ustave RS (Ustava); kršitve kazenskega zakona (4. točka 372. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 4. členom Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) oziroma 3. členom KZ, tretji odstavek 103. člena KZ RS/1977 in tretji odstavek 183. člena KZ ter 4. točka 372. člena ZKP v zvezi s 47. členom KZ); zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka (8. točka prvega odstavka 371. člena, v zvezi z devetim in desetim odstavkom 227. člena ZKP ter drugim odstavkom 67. člena ZKP ter 8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 228. členom ZKP) ter zaradi kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP (tretji odstavek 5. člena, prvi odstavek 70. člena, prvi in drugi odstavek 82. člena, prvi odstavek 395. člena ter prvi in drugi odstavek 67. člena, v zvezi s četrtim odstavkom 169. člena, 120. členom in tretjim odstavkom 288. člena ZKP). Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec H.J. je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP na zahtevo odgovoril in predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevo zavrne, ker je neutemeljena. V obširni obrazložitvi ocenjuje, da zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahteva pa uveljavlja tudi nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil posredovan obsojencu in njegovemu zagovorniku, slednji se je o njem tudi izjavil. Zavzema se, da Vrhovno sodišče predlogu državnega tožilca ne sledi. V zvezi z kršitvijo 1. alineje 29. člena Ustave posebej opozarja, da bi moral preiskovalni sodnik obsojenca pred zaslišanjem izrecno vprašati, ali je imel primeren čas in možnosti za pripravo obrambe. Vztraja tudi pri stališču, da se obsojenec ni izrecno odpovedal pravici do zagovornika, ker njegova odpoved pravici ni podpisana. Ob tem posebej opozarja na določbe osmega in devetega odstavka 227. člena ZKP, po katerih sodišče ne sme opreti svoje odločbe na obdolženčevo izpovedbo v primeru pomanjkljivosti, kot so bile ugotovljene v konkretnem kazenskem postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

I.Temeljni ugovor vložnika zahteve, ki mu namenja največ pozornosti, je v tem, da obsojencu zaradi kršitve ustavnih in zakonskih določb ni bilo zagotovljeno pošteno sojenje. Pri tem podrobno predstavlja zlasti okoliščine obsojenčevega prvega zaslišanja pri preiskovalnem sodniku dne 8.12.1998, kjer je bil zaslišan brez zagovornika in kaznivi dejanji priznal, brez tega pa obsodilna sodba po mnenju zagovornika ne bi bila izrečena. Vložnik trdi, da obsojenec pri tem zaslišanju ni mogel na podlagi lastne svobodne volje sprejeti odločitev, da se bo zagovarjal in da hkrati tudi ni bil zmožen, da se sam uspešno brani. Navedeno vložnik pojasni z uveljavljanjem več kršitev Ustave in zakona.

1.Navaja, da je obsojenec vabilo na zaslišanje pri preiskovalnem sodniku prejel šele 7.12.1998, torej manj kot 24 ur pred zaslišanjem, ob smiselni uporabi določbe tretjega odstavka 288. člena ZKP pa bi za uspešno obrambo potreboval vsaj osem dni. Na podlagi navedenega uveljavlja kršitev pravice do obrambe ter določb prvega in drugega odstavka 67. člena ZKP, četrtega odstavka 169. člena v zvezi s 120. členom in tretjim odstavkom 288. člena ZKP. Omenjeni rok pa po navedbah vložnika ni bil spoštovan tudi v zvezi z vabljenjem na posamezne glavne obravnave (česar pa ne konkretizira).

Po 1. alineji 29. člena Ustave mora biti obdolžencu ob popolni enakopravnosti zagotovljen tudi primeren čas in možnosti za pripravo obrambe. To pravno jamstvo se nanaša na vse faze predkazenskega in kazenskega postopka, torej tudi na preiskavo, saj gre za temeljno pravno jamstvo v kazenskem postopku. Za vabilo obdolžencu na prvo zaslišanje pri preiskovalnem sodniku zakon ne določa, tako kot za prvo glavno obravnavo, osemdnevni rok (tretji odstavek 288. člena ZKP), oziroma koliko časa mora obdolžencu ostati za pripravo obrambe od vročitve vabila. Presoja je zato odvisna od okoliščin konkretnega primera. Glede vabljenja in zaslišanja obdolženca v preiskavi se uporabljajo določbe ZKP o vabljenju in zasliševanju obdolženca. Vabilu se priloži tudi drugopis zahteve za preiskavo (četrti odstavek 169. člena ZKP). V vabilu na prvo zaslišanje je obdolženec med drugim tudi opozorjen na pravico do zagovornika in da je lahko navzoč pri zaslišanju (tretji odstavek 193. člena ZKP).

Temeljni pogoj pri uveljavljanju obravnavane ustavne pravice je pravočasna seznanitev obdolženca s kazenskopravnim zahtevkom oziroma podatki dejanske in pravne narave, ki mu omogočajo, da skladno z njimi pripravi svojo obrambo. Po mnenju Vrhovnega sodišča je v konkretnem primeru ta pogoj bil izpolnjen.

Obsojenec je prejel vabilo na zaslišanje skupaj z zahtevo za preiskavo, iz katere izhajajo vsi relevantni podatki za pripravo obrambe. Pred zaslišanjem mu je bil dan popoln pravni pouk, med drugim tudi opozorilo na pravico do zagovornika, ki se ji je obsojeni odpovedal in tudi ni nasprotoval, da se zaslišanje opravi. Obsojenec ni uveljavljal, da ni imel časa za pripravo obrambe in da si poišče zagovornika, ker živi na samotni kmetiji, kar je tudi edini argument, na podlagi katerega vložnik utemeljuje zatrjevano kršitev. Skratka, niti obsojenec pri prvem zaslišanju, niti vložnik zahteve ne navajata nobenih subjektivnih, vendar objektivno opravičljivih razlogov za trditev, da mu ni bil zagotovljen primeren čas za pripravo obrambe. Tudi vložnikovo (neutemeljeno) sklicevanje na smiselno uporabo določbe tretjega odstavka 288. člena ZKP zatrjevane kršitve ne utemelji. Po navedenem je treba ugotoviti, da nobena od zatrjevanih kršitev postopka ni izkazana, enakega mnenja pa je v odgovoru na zahtevo tudi vrhovni državni tožilec. Trditev zahteve, da tudi v zvezi z vabljenjem obsojenca na posamezne glavne obravnave ni bil spoštovan osemdnevni rok iz tretjega odstavka 288. člena ZKP je povsem nekonkretizirana in je zato ni mogoče preizkusiti.

2.Kršitev pravic obrambe, obravnavane pod prvo točko, vložnik zahteve povezuje z nadaljnjo procesno kršitvijo določbe prvega odstavka 70. člena ZKP, po kateri mora imeti obdolženec zagovornika že pri prvem zaslišanju tudi v primeru, če je nezmožen, da se sam uspešno brani. Trdi, da naj bi iz mnenja izvedenca psihiatra izhajalo, da je obsojenec „v vseh delih osebnosti deficitaren“, torej tudi umsko, hkrati pa je tudi alkoholik, zaradi česar bi po mnenju vložnika moral imeti zagovornika že pri prvem zaslišanju. Ne strinja se tudi z razlogi, s katerimi je višje sodišče zavrnilo smiselno enake pritožbene navedbe, saj izvedeniškega mnenja ni mogoče razlagati tako ozko, kot je to storilo drugostopenjsko sodišče. Da je obsojenec duševno manj razvit pa je po navedbah zagovornika mogoče zaključiti na podlagi izvedenskega mnenja.

Inštitut obvezne obrambe (70. člen ZKP) temelji na upravičeni domnevi, da je obdolženec nesposoben za obrambo, če se zaradi osebnih lastnosti (fizičnih ali psihičnih pomanjkljivosti) ali kakšnih drugih ovir, ne more sam uspešno braniti in da je v takšnih primerih šele obvezna obramba tista, ki obdolžencu omogoča uspešno obrambo in zadostno jamstvo za pošten postopek. Po ugotovitvah pravnomočne sodbe, ki se opirajo na mnenje izvedenca psihiatra dr. B.F., pri obsojencu ni prisotna nobena duševna bolezen ali začasna duševna motnja, da ni duševno manj razvit in da je ustreznega razumskega presojanja. V svojem pisnem mnenju je izvedenec izrecno zapisal, da je obsojenec osebnostno moten, da ima razvita pedofilna nagnjenja, da pa ni duševno manj razvit in da so njegove intelektualne sposobnosti v povprečju normalnih oseb. Nasprotne trditve vložnika pomenijo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, to je ugotovitvijo pravnomočne sodbe, da je bil obsojenec v času storitve kaznivih dejanj prišteven in torej tudi zmožen, da se v preiskavi zagovorja brez zagovornika. Na tej podlagi pa zagovornik ne more uspešno uveljavljati procesne kršitve, na katero se sklicuje.

3.Vložnik navaja, da je podana kršitev devetega odstavka 227. člena ZKP, ker je bil obsojenec pri preiskovalnem sodniku zaslišan brez zagovornika, čeprav se tej pravici ni izrecno odpovedal. Navaja, da pod pravnim poukom o pravici do zagovornika in pod obsojenčevo izjavo, da se bo zagovarjal sam, ni obsojenčevega podpisa, pač pa se ta nahaja le na koncu posamezne strani zapisnika. Po mnenju zagovornika bi bila obsojenčeva izrecna odpoved pravici do zagovornika veljavna oziroma zakonita, če bi obsojenec svojo izjavo izrecno in takoj po pouku potrdil z lastnoročnim podpisom v predvidenem prostoru za podpis. Na takšen obsojenčev zagovor se izpodbijana sodba po mnenju zagovornika ne bi smela opirati, zaradi česar je podana kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z devetim in desetim odstavkom 227. člena ter prvim in drugim odstavkom 67. člena ZKP.

Dejstvom v vezi s podpisovanjem zapisnika o zaslišanju obsojenca pred preiskovalnim sodnikom, na katera opozarja vložnik, sicer ne gre oporekati, saj izhajajo iz samega zapisnika o zaslišanju. Iz zapisnika je med drugim tudi razvidno, da je preiskovalni sodnik obsojencu dal in zapisal popoln pravni pouk (po takrat veljavni zakonodaji) in da je bil obsojenec med drugim izrecno opozorjen tudi na pravico do zagovornika (pred tem pa tudi že v vabilu na zaslišanje). Utemeljen je torej sklep, da se je obsojeni zavedal svojih temeljnih pravic v postopku, tudi ob upoštevanju njegovih duševnih lastnosti. Zgolj zaradi navedenih domnevnih pomanjkljivosti podpisovanja zapisnika po mnenju Vrhovnega sodišča ni mogoče sklepati, da je bila obsojenemu odvzeta možnost za premislek glede načina obrambe in da se pri zaslišanju, še preden je podal zagovor, ni izrecno in zavestno odpovedal pravici do zagovornika. Ob tem je treba opozoriti, da zakon (2. odstavek 82. člena ZKP) določa le, da zapisnik podpiše zaslišanec in da podpiše vsako stran, če zapisnik obsega več strani, tej zakonski zahtevi pa je bilo v celoti zadoščeno. Kot pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, bi preiskovalni sodnik vsekakor moral ugoditi obsojenčevi zahtevi in ne bi nadaljeval z zaslišanjem, če bi obsojenec izjavil, da se želi zagovarjati z zagovornikom. Izpodbijana sodba se zato utemeljeno opira tudi na obsojenčev zagovor v preiskavi, saj gre za dovoljen oziroma zakonito pridobljen dokaz.

4.Enako kršitev (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 228. člena istega zakona) vložnik zatrjuje tudi iz razloga, ker je državni tožilec na glavni obravnavi dne 5.5.2003 obsojencu postavil kapciozno vprašanje (na katerega je obsojenec odgovoril), izhajajoč iz stališča, da je obsojenec priznal, da je tudi drugo oškodovanko poljubljal „po celem telesu“, kar pa ne drži, saj ni govoril o poljubljanju po „celem“ telesu.

Zakon (228. člen ZKP) res sicer prepoveduje tako imenovana sugestivna in kapciozna vprašanja (prvi odstavek) in takšno zaslišanje tudi sankcionira s prepovedjo, da bi se sodba opirala na ta del zapisnika (tretji odstavek). Vendar pa, četudi bi vprašanje državnega tožilca označili kot vprašanje v nasprotju s prvim odstavkom 228. člena ZKP, se to nanaša, kot pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, na okoliščino, ki ni odločilna za presojo zadeve. Očitno jo je na glavni obravnavi tako ocenil tudi sam zagovornik, saj takrat takšnemu vprašanju ni oporekal in ni predlagal, da naj sodišče ne dovoli odgovora na to vprašanje. Zato zahteva tudi na tej podlagi neupravičeno trdi, da gre za nedovoljen dokaz, oziroma da sodišče na ta del obsojenčevega zagovora sodbe ne bi smelo opreti.

5.V zvezi z zaslišanjem pred preiskovalnim sodnikom zagovornik v zahtevi uveljavlja tudi kršitev prvega odstavka 82. člena ZKP, ker obsojeni ni bil opozorjen, da ima pravico prebrati zapisnik. Navedba, da je „sledil nareku in da ga podpiše kot točen“ po mnenju zagovornika te kršitve ne more sanirati. Navedeno formalno pomanjkljivost Vrhovno sodišče ocenjuje kot nebistveno, saj zagovornik z ničemer ni izkazal, da bi kakorkoli vplivala na zakonitost sodbe.

6.Zahteva navaja, da naj bi bila z zaslišanjem pred preiskovalnim sodnikom kršena tudi obsojenčeva pravica do molka (4. alineja 29. člena Ustave, v zvezi s tretjim odstavkom 5. člena ZKP ter drugim in tretjim odstavkom 227. člena ZKP). Preiskovalni sodnik je namreč po takrat veljavni procesni zakonodaji obsojencu dal pravni pouk (ki ni bil obvezen), da si utegne, če se ne bo zagovarjal in odgovarjal na vprašanja, otežiti zbiranje dokazov za svojo obrambo. S takšnim pravnim poukom pa naj bi po mnenju vložnika vplival na svobodno odločitev obsojenca, ali bo podal zagovor in mu s tem preprečil, da se sam svobodno odloči, ali bo izkoristil svojo ustavno in zakonsko pravico do molka. Enaka pravica naj bi bila obsojenemu kršena tudi s tem, ko je v zapisniku prvostopenjskega sodišča s prve glavne obravnave dne 9.12.2002 zgolj citirana določba tretjega odstavka 5. člena ZKP, ni pa bila obsojenemu pojasnjena (in zapisana) vsebina navedene določbe.

V odločbi Ustavnega sodišča RS (Up 134/97 z dne 14.3.2002), na katero se vložnik sklicuje in jo deloma povzema, je pojasnjeno bistvo ustavne pravice do molka oziroma privilegija zoper samoobtožbo (4. alineja 29. člena Ustave). Ustava obdolžencu zagotavlja pravico (do molka), da ne izpoveduje zoper sebe ali svoje bližnje, ali prizna krivdo in da se sam razumno, zavestno in predvsem prostovoljno odloča, ali bo sodeloval v postopku ali ne. Pravni pouk, v katerem je treba obdolženca opozoriti na to pravico, mora biti takšen, da bo obdolženčeva odločitev o tem, ali bo izkoristil pravico do molka ali ne, v celoti odvisna od njegove svobodne volje. V omenjeni odločbi je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev pravice do molka in sodbo razveljavilo, ker je bilo obsojenki večkrat dano opozorilo, da je priznanje olajševalna okoliščina, ki se lahko upošteva pri odmeri kazni. To pa je po mnenju Ustavnega sodišča vplivalo na njeno odločitev o tem, ali in kaj povedati. Zato je, kot je še zapisalo Ustavno sodišče, nepošteno in nepravično, če sodišče, ki mora razsoditi, nagovarja obdolženca, naj prizna storitev kaznivega dejanja na ta način, da mu obljublja nagrado (nižjo kazen).

Obravnavani primer pa ni takšen in tudi ne, kot navaja vložnik, podoben obravnavanemu v omenjeni odločbi Ustavnega sodišča. Nobenega dvoma ni, da je bil tudi pravni pouk, ki je bil dan obsojencu po takrat veljavni zakonodaji, sporen z vidika načele domneve nedolžnosti, neodvisnosti sodišča in obdolženčeve pravice, da ostane v postopku pasiven. Ravno zato je bil takšen pravni pouk z novelo ZKP-E tudi izpuščen iz zakonskega besedila. Vendar pa sama vsebina pravnega pouka in dejstvo, da je bil dan v nasprotju s takrat veljavno določbo tretjega odstavka 227. člena ZKP, ob upoštevanju ostalih, že navedenih okoliščin, v katerih je bilo opravljeno zaslišanje pred preiskovalnim sodnikom, ne utemeljuje stališča zahteve, da se zgolj zaradi spornega pravnega pouka obsojenec ni zavedal pomena pravice do molka in da se za zagovor ni odločil zavestno in prostovoljno. Drugih argumentov, s katerimi bi zagovornik utemeljil zatrjevane kršitve ustave in zakona pa ne navaja.

Pritrditi je treba zagovorniku, da bi moralo sodišče na glavni obravnavi 9.12.2002, vsebino določbe tretjega odstavka 5. člena ZKP (pravni pouk o pravici do molka) tudi pojasniti in jo zapisati v zapisnik, ne pa zgolj citirati člen. Da bi omenjena pomanjkljivost vplivala na obsojenčeve pravice do obrambe pa zagovornik, ki je bil navzoč na glavni obravnavi in ki sodišča ni opozoril na navedeno pomanjkljivost, niti je ni uveljavljal v pritožbenem postopku, pa v zahtevi ni izkazano.

II.7.Vložnik navaja, da je sodišče kršilo tudi kazenski zakon na škodo obsojenca (4. točka 372. člena ZKP v zvezi s 4. členom KZJ), ker je v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko 2 (storjeno v času od leta 1992 do februarja 1996) za pretežni del kaznive dejavnosti, ki se nanaša na obdobje do 31.12.1994, uporabilo KZ iz leta 1994, ki je začel veljati šele 1.1.1995, namesto določb KZ-77.

Po določbi 9. člena KZ je kaznivo dejanje storjeno takrat, ko je storil delal ali bi moral delati, ne glede na to, kdaj je nastala posledica. Po tej določbi, ki uveljavlja delovnostno pravilo, je torej čas izvršitve samo čas delovanja oziroma nedelovanja, iz katerega izhajajo znaki kaznivega dejanja. Če se kaznivo dejanje izvršuje skozi daljše časovno obdobje, velja kot čas storitve ves tisti čas, ko je trajalo izvršitveno dejanje.

Obravnavano kaznivo dejanje (točka 2) je pravno opredeljeno kot eno kaznivo dejanje (kar je za vložnika sporno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju). Opis kaznivega dejanja obsega ponavljajočo se istovrstno ravnanje obsojenca, ki je v daljšem časovnem obdobju v skupnem prebivališču z oškodovanko izvrševal različne oblike spolnih napadov oziroma jo spolno zlorabljal. V takšnem primeru, ko gre za ponavljajočo se kaznivo dejavnost v določenem časovnem obdobju (ne glede nato, ali gre za enovito kaznivo dejanje, nadaljevano ali kolektivno kaznivo dejanje, ali dejanje z nedoločenim številom ponavljanj) velja pravilo, da je kaznivo dejanje storjeno, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja. V konkretnem primeru je bilo zadnje dejanje storjeno v februarju 1996, ko je že veljal KZ. S tem, ko je sodišče celotno kaznivo ravnanje obsojenega pravno opredelilo na podlagi tega zakona, je zakon tudi pravilno uporabilo.

8.Po mnenju zagovornika je podana tudi kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP v zvezi s 47. členom KZ, ker iz opisa obeh kaznivih dejanj (točki 1 in 2), storjenih v večletnem časovnem obdobju izhaja, da gre za serijo istovrstnih kaznivih dejanj. Zato bi po mnenju vložnika moralo sodišče za dejanja v realnem steku uporabiti konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja, česar pa ni storilo temveč je obe dejanji obravnavalo kot „enkratni“ kaznivi dejanji.

Vložnik zahteve zgolj zatrjuje kršitev KZ, ker sodišče za dejanja v realnem steku ni uporabilo instituta nadaljevanega kaznivega dejanja. Vendar pa pri tem pobliže ne opredeli, kateri so povezovalni elementi (objektivne in subjektivne narave) in ali so ti v izpodbijani pravnomočni sodbi sploh ugotovljeni, ki bi opravičevali spremembo pravne opredelitve kaznivih dejanj, za katero se zavzema. Ugotovljena dejstvena podlaga pravne opredelitve, za katero se zavzema zagovornik, ne opravičuje. Zato po mnenju Vrhovnega sodišča zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

III.9.Bistveno pomanjkljivost sodbe vložnik vidi, kot navaja, v skrajno poenostavljenem opisu načina izvršitve kaznivih dejanju (točki 1 in 2), ko naj bi obsojenec v daljšem časovnem obdobju dvakrat tedensko izvrševal vsa opisana spolna dejanja, tudi v obdobju, ko jih po zdravem razumu in poznavanju telesnega razvoja človeka ni mogel izvrševati – konkretno, otipavati obeh oškodovank po prsih tudi v času, ko pri njiju zaradi starosti še niso mogle biti razvite. Glede teh okoliščin po navedbah vložnika prvostopenjska sodba naj ne bi imela razlogov (v tem vidi kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), višje sodišče pa naj bi zaradi nerazumne in skoraj že arbitrarne zavrnitve pritožbenih navedb kršilo prvi odstavek 395. člena ZKP.

Odveč je poudariti, da razvitost dela telesa (pri otroku ali odrasli osebi) oziroma spolna zrelost osebe ne more biti relevantna okoliščina, ko gre za oceno protipravnosti ravnanj, ki so spolno motivirana in ki posegajo v spolno nedotakljivost žrtve. S tega vidika se sodišču prve stopnje v razlogih sodbe s tem pravno nepomembnim vprašanjem ni bilo treba ukvarjati. Ob ugotovitvi višjega sodišča, da je obsojenemu tudi ta način izvršitve kaznivega dejanja dokazan in da so zato pritožbene navedbe neutemeljene, pa tudi pritožbenemu sodišču ni mogoče očitati, da ni razumno odgovorilo na pritožbene navedbe zagovornika. Zatrjevane procesne kršitve po navedenem niso izkazane, sicer pa zagovornik v tem delu v nasprotju z zakonom izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje.

Že višje sodišče je v razlogih sodbe pravilno ugotovilo, da okoliščine, ali je oškodovankama pižamo slačil obsojenec ali pa sta to na njegovo zahtevo storili sami, ne sodi med odločilna dejstva (še več, v tem primeru to dejstvo sploh ni pomembno), zato tudi ni bilo potrebe po posebnem utemeljevanju te okoliščine v razlogih sodbe. Vložnikovo nestrinjanje z ugotovitvami prvostopenjske sodbe glede okoliščin slačenja (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) in tudi glede začetka izvrševanja kaznivega dejanja pod točko 2 je neupoštevno, ker po vsebini graja ugotovljeno dejansko stanje, na katero je Vrhovno sodišče vezano. Vsebinsko pa je te ugovore zavrnilo že pritožbeno sodišče v okviru presoje dejanskega stanja. Iz enakih razlogov Vrhovno sodišče tudi ni preizkušalo utemeljenosti vložnikovih navedb, da je v izreku sodbe (točka 2) letnica rojstva oškodovanke 1982 napačna, ker naj bi iz nekaterih drugih podatkov izhajalo, da je rojena 1983.

10.Zagovornika tudi ne prepričajo razlogi, s katerimi sta nižji sodišči (vsako v okviru svoji pooblastil) kot nepotreben zavrnili predlog obrambe za odreditev izvedenca patologa, ki naj bi po obsojenčevih podatkih izračunal koncentracijo alkohola v obsojenčevi krvi in pojasnil s tem povezane možne motnje in njihov vpliv na obsojenčevo kazensko odgovornost. Razlogom sodišča prve stopnje zagovornik očita, da so pavšalni in pomanjkljivi (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), višjemu sodišču pa, da je kršilo prvi odstavek 395. člena ZKP, ker naj ne bi presodilo pritožbenih navedb v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga. Vložnik zaključuje, da je stopnja alkoholiziranosti in njen vpliv na kazensko odgovornost obsojenca raziskana pomanjkljivo. Tudi v tem vidi kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitev 3. alineje 29. člena Ustave.

Vložnikovo sklicevanje na pomanjkljivo raziskavo okoliščin obsojenčeve alkoholiziranosti ter na pomanjkljivo obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga po vsebini ne pomeni nobene procesne kršitve, temveč nedovoljeno uveljavljanje pomanjkljivosti v ugotovljenem dejanskem stanju. Neosnovan je tudi očitek višjemu sodišču, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe zagovornika glede zavrnitve dokaznih predlogov. Iz razlogov sodbe na peti strani izhaja, da sodišče ni šlo mimo teh navedb, saj je v celoti soglašalo z razlogi prvostopenjske sodbe za zavrnitev dokaznega predloga obrambe. V takšnem primeru ni potrebno, da višje sodišče ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Sodišče prve stopnje se je pri zavrnitvi dokaznega predloga sklicevalo na mnenje izvedenca psihiatra dr. B.F., ga ocenilo kot prepričljivo in brez pomanjkljivosti in presodilo, da zato ni potrebe za odreditev drugega izvedenca. Že prvi izvedenec je namreč pojasnil, da so obsojenčevi podatki o popiti količini in vrsti pijače presplošni, da ima obsojenec visoko toleranco na alkohol in da bi bilo na tej podlagi vsako izračunavanje koncentracije alkohola špekulativno in napačno. Spričo navedenega Vrhovno sodišče tudi v tem delu ne vidi kršitev zakona, ki jih uveljavlja zagovornik.

Ker po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Iz enakih razlogov, kot v postopku na prvi in drugi stopnji je tudi Vrhovno sodišče obsojenca glede na njegove slabe premoženjske razmere oprostilo plačila povprečnine, t. j. stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98.a člen in četrti odstavek 95. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 11925/2009-211
• Sodba I Ips 11/2008
• VSRS Sodba I Ips 24809/2010-143