Sodba I Ips 458/2007

Jedro

Če državni tožilec le konkretizira besede, ki pomenijo resno grožnjo kot zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, je obtožbo spremenil v dovoljenem obsegu, saj se dejanski opis še vedno nanaša na isti historični dogodek.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.D. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v višini 1.000,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Murski Soboti M.D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, za katero mu je izreklo denarno kazen v višini 120.000,00 SIT, naložilo pa mu je tudi plačilo stroškov postopka in plačilo povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno ter odločilo o stroških postopka.

2. Zoper omenjeni sodbi je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev iz 1., 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), kršitve 29. člena Ustave ter kršitve 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP).

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec M.V., ki meni, da zatrjevane kršitve niso podane. Sodišči prve in druge stopnje sta natančno opredelili obsojenčev subjektivni odnos pri storitvi kaznivega dejanja ter obrazložili oba elementa direktnega naklepa. Obe sodbi imata glede naklepa vse razloge o odločilnih dejstvih. Enako je z opisom zakonskih znakov kaznivega dejanja, saj je sodišče do njih zavzelo stališča in jih navedlo v obrazložitvi sodbe. Sicer pa zahteva v zvezi z omenjenima kršitvama tudi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče tudi ni kršilo določb Ustave in EKČP, saj je pravica sodišča, da zavrne dokazne predloge, ki po mnenju sodišča ne bi dodatno prispevali k razjasnitvi dejanskega stanja stvari. Sodišče ni kršilo materialnega zakona, ker imajo opisana ravnanja obsojenca vse zakonske znake kaznivega dejanja iz 1. odstavka 145. člena KZ. S tem, ko je sodišče državnemu tožilcu dopustilo spremembo obtožnega predloga na glavni obravnavi, ni kršilo določbe 344. člena ZKP. Obsojenec je spremembo obtožnega predloga razumel, obramba je spremembi sicer nasprotovala, sodnik je kljub nasprotovanju zagovornika spremembi sklenil, da se modifikacija obtožnega predloga dovoli, nato pa je obsojenec glede na spremenjen obtožni predlog dopolnil svoj zagovor. Obsojenec se je tako imel pravico izjaviti o modifikaciji obtožnega predloga, zato mu ni bila kršena pravica do obrambe, prav tako tudi ni bilo kršeno načelo enakopravnosti strank v postopku.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, vendar se o njem nista izjavila.

B.

5. Zahteva neutemeljeno zatrjuje, da zagovor obsojenca kaže na pomanjkanje naklepa v zavesti obsojencu storiti očitano kaznivo dejanje. Neutemeljeno je tudi nestrinjanje zahteve z ugotovitvijo sodišča druge stopnje, ko zahteva navaja, da sodišče ni ugotovilo znakov kaznivega dejanja, torej, da se naklep storilca kaže v zavesti, da grozi drugemu z resno grožnjo, da bo napadel življenje in telo druge osebe, in v hotenju, da tako resno grožnjo izreče in doseže pri drugi osebi občutek ogroženosti. Tako sodišče prve kot druge stopnje sta prepričljivo obrazložili ugotovitev, da je obsojenec storil kaznivo dejanje z direktnim naklepom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo zavestni element direktnega naklepa s tem, ko je obrazložilo, da se je obsojenec zavedal resnosti grožnje oškodovancu, da bo napadel življenje in telo oškodovanca, saj je tako grožnjo izrekel z besedami, da bo poskrbel za odstranitev oškodovanca, če bo potrebno, bo poskrbel za njegovo fizično odstranitev, ob tem pa še omenil, da oškodovanec težko hodi in da se lahko zgodi, da ne bo več hodil. Glede na to, da je bil v času storitve kaznivega dejanja star triinpetdeset let ter da je po izobrazbi diplomirani ekonomist, pa se je zagotovo zavedal protipravnosti svojih izrečenih besed, kar sodišče še podkrepi z navedbo, da je R. obsojenca tudi izrecno vprašal, da verjetno ne misli resno, vendar je obsojenec resnost grožnje potrdil. Voljni element direktnega naklepa pa je sodišče prve stopnje obrazložilo s tem, da je obsojenec svojo resno grožnjo dejansko izrekel ter pri oškodovancu povzročil občutek ogroženosti. Ob povedanem je tako moč ugotoviti, da je sodišče prve stopnje ugotovilo oba elementa direktnega naklepa, čemur je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, kar pomeni, da imata obe sodbi razloge o odločilnih dejstvih. Zatrjevana kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Zagovornik s tem, ko v zahtevi izraža svoje nestrinjanje z zaključki sodišč prve in druge stopnje o direktnem naklepu, podaja svojo oceno obsojenčevega zagovora in s tem izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

6. Zahteva uveljavlja kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, kako je prišlo do ugotovitve, da je obsojenec izrekel besede „pri tem še navedel znano dejstvo, da Š. težko hodi in da se lahko zgodi, da ne bo več hodil“. Takšen očitek zahteve ni utemeljen. Priča R. je izpovedal, da je obsojenec nekako pripomnil tudi težjo hojo oškodovanca in da je bilo morda nakazano, da bi ga obsojenec lahko onesposobil na ta način, da ne bo več hodil (sodba sodišča prve stopnje, stran 3). Tudi oškodovanec je zaslišan kot priča izpovedal, o tem, kar mu je povedal priča R., in sicer da je obsojenec zahteval od njega, naj poskrbi za odstranitev oškodovanca, sicer bo sam poskrbel za to, da je bilo nekako povedano, da ga bo obsojenec osebno likvidiral, kar je čutil kot napad na svojo osebnost. Oškodovanec je nato še dodal, če bi mu takšne besede izrekel zdravnik, bi jih razumel povsem drugače, ker pa mu je te besede izrekel obsojenec (ali pa če bi jih izrekel kdorkoli drug), pa jih je razumel kot grožnjo, za katero je menil, da jo je obsojenec sposoben uresničiti, zaradi česar se je počutil ogroženega. Očitek zahteve je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje z izpovedbama oškodovanca in R. ugotovilo, da je obsojenec resnično izrekel v opisu kaznivega dejanja omenjene besede. Kolikor pa se zagovornik s takšno presojo sodišča ne strinja, pa uveljavlja le razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

7. Očitek zahteve, da je sodišča prve stopnje storilo kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker sodba nima razlogov o zaključku, da je obsojenec vedel, da kot direktor ni imel nobene pravne možnosti odstraniti oškodovanca s položaja, ni utemeljen, ker se ne nanaša na odločilna dejstva. S tem, ko zagovornik zatrjuje, kako je potrebno razumeti obsojenčev zagovor, ponovno izpodbija dokazno oceno sodišča. Ker zahteva preko uveljavljanja kršitve iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, je tudi ta očitek zahteve neutemeljen.

8. Zahteva nadalje uveljavlja kršitev 29. člena Ustave in 6. člena EKČP z zatrjevanjem, da je sodišče prve stopnje kršilo obsojenčevo pravico do obrambe, ker ni zaslišalo policistov R.K. in A.Š. Obramba je zaslišanje prič predlagala, zaradi razhajanj med izpovedjo oškodovanca na glavni obravnavi in med njegovimi navedbami v predlogu za pregon. Sodišči prve in druge stopnje sta v svojih sodbah pojasnili, da zaslišanje omenjenih policistov, ki sta sprejela oškodovančev predlog za pregon in obvestilo R., ne bi prav v ničemer pripomoglo k razjasnitvi primera. Omenjena policista bi lahko izpovedala kvečjemu to, kar sta ob sprejemanju oškodovančevega predloga in R. obvestila že zapisala v policijska zapisnika, ne bi pa mogla povedati ničesar novega. Vrhovno sodišče takemu stališču nižjih sodišč pritrjuje ter dodaja, da sodišče samo odloča, kateri dokaz bo izvedlo. Omenjena policista bi sicer lahko bila zaslišana kot tako imenovani kontrolni priči, vendar zagovornik s svojim dokaznim predlogom ni izkazal potrebne verjetnosti, da bo z njim uspel, torej, da bi policista lahko s svojima izpovedbama obsojenca razbremenila krivde.

9. Kot kršitev kazenskega zakona zahteva navaja, da manjka temeljni element očitanega kaznivega dejanja, to je resna grožnja. Tak očitek navedba obrazloži s tem, da ugotovljene dejanske okoliščine, torej vloga oškodovanca kot sindikalnega predstavnika delavcev, dolgotrajna stavka v podjetju K.O., predhodni dopisi obsojenca s pozivi, da se oškodovanca odstrani s položaja sindikalnega predstavnika, ne dajejo podlage za sklep, da je bila obsojenčeva grožnja resna. S takšnim navajanjem zahteva izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, iz tega razloga pa pravnomočne sodbe z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da so prav naštete okoliščine tiste, ki kažejo na resnost obsojenčeve grožnje.

10. Končno zahteva kot relativno kršitev določb kazenskega postopka zatrjuje, da državni tožilec na glavni obravnavi ne bi smel spremeniti obtožnega predloga, ker se na glavni obravnavi ugotovljeno dejansko stanje ni v ničemer spremenilo, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost sodne odločbe, ker je bila modifikacija v škodo obsojenca in je zato nedopustna. Kršen je bil tudi 29. člen Ustave. Po določbi 1. odstavka 344. člena ZKP sme državni tožilec, če med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, na glavni obravnavi ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi novo obtožnico. Iz citirane določbe je razvidno, da je odločitev za modifikacijo obtožnega predloga stvar presoje državnega tožilca. Okrožni državni tožilec je po izpovedbi priče R. ocenil, da je v obtožnem predlogu potrebno del opisa dejanskega stanu zamenjati s konkretnejšim besedilom tako, kot se je pokazalo po izpovedbi priče R. Po oceni Vrhovnega sodišča modifikacija obtožnega predloga ni bila takšna, da bi šlo vsebinsko za drugo kaznivo dejanje, dejanski opis se je še vedno nanašal na isti historični dogodek, državni tožilec ni v ničemer spremenil kriminalne količine, ampak je v skladu z izpovedbo priče le spremenil besede, ki jih je izrekel obsojenec, s katerimi je državni tožilec nato konkretiziral resno grožnjo kot zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, ni pa državni tožilec v ničemer spremenil pomena izrečenih besed glede na opis v prvotnem obtožnem predlogu. Tudi sklicevanje, da je bil zaradi modifikacije obtožnega predloga obsojenec postavljen v položaj presenečenja, ni utemeljeno. Obsojenec se je z besedami, ki jih je državni tožilec vnesel v obtožni predlog, seznanil že ob izpovedbi priče R., kljub nasprotovanju njegovega zagovornika zaradi modifikacije obtožnega predloga je izjavil, da spremembo razume, nato pa je glede na spremenjen obtožni predlog dopolnil svoj zagovor. Ob povedanem Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev ni podana.

11. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo nobene od zatrjevanih kršitev, je zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 478/2007
• Sodba I Ips 129/2007
• Sodba I Ips 280/2007