Sodba I Ips 412/2007

Jedro

Za pravno opredelitev dejanja je pomembno, kaj je predmet obtožbe in je zapisano v opisu dejanja v izreku sodbe.

Izrek

I. Zahtevi zagovornika obsojenega K.J. za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 21.9.2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 26.7.2007, spremeni tako, da se dejanje pod točko 1 pravno opredeli kot neprimeren poskus ropa po prvem odstavku 213. člena v zvezi s 23. členom KZ. II. V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo K.J. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 213. člena v zvezi z 22. členom KZ in kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 180. člena KZ. Sodišče je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen 1 leto zapora, za drugo dejanje 3 leta zapora in nato ob upoštevanju kazni 3 leta zapora, izrečene s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 5.7.2005, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 6.9.2005, izreklo enotno kazen 6 let in 6 mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), drugih kršitev določb kazenskega postopka, ker so vplivale na zakonitost sodne odločbe in kršitve ustavnih pravic. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in izda oprostilno sodbo ali da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje in odločitev.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP vročena vrhovnemu državnemu tožilcu, ki v pisnem odgovoru z dne 30.10.2007 navaja, da je zahteva delno utemeljena glede uveljavljane kršitve kazenskega zakona, saj bi moralo sodišče pri kaznivem dejanju pod točko 1 izreka prvostopenjske sodbe uporabiti določbo 23. člena KZ. V ostalem je zahteva po mnenju vrhovnega državnega tožilca povsem nejasna, uveljavljane kršitve pa niso podane.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in zagovorniku. Slednji se je o njem izjavil v vlogi z dne 6.11.2007, kjer vztraja pri navedbah zahteve.

B.

K točki I 5. Vložnik uveljavlja kršitev kazenskega zakona z navedbo, da je sodišče glede kaznivega dejanja poskusa ropa kršilo kazenski zakon, ker je nepravilno pravno opredelilo dejanje po prvem odstavku 213. člena KZ, saj bi moralo, glede na opis dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabiti določilo 23. člena KZ. Iz izreka sodbe izhaja, da oškodovanec ni imel pri sebi denarja, kar predstavlja neprimeren poskus.

6. Za neprimeren poskus kaznivega dejanja gre takrat, ko poskuša storilec storiti kaznivo dejanje z neprimernim sredstvom ali proti neprimernemu predmetu (23. člen KZ). Iz opisa dejanja pod točko 1 izreka prvostopenjske sodbe izhaja, da oškodovanec kljub grožnjam obsojencu denarja ni izročil, ker ga ni imel. Glede na takšen opis se obsojencu očita, da je poskušal storiti kaznivo dejanje ropa s tem, da je zahteval denar od oškodovanca, ki denarja ni imel. Rop tako objektivno v nobenem primeru ne bi mogel biti uspešen, saj obsojenec od oškodovanca ne bi mogel dobiti zahtevanega denarja, tudi če bi uspel povsem zlomiti oškodovančev odpor ali bi oškodovancu denar poskušal na silo odvzeti (na primer s preiskavo žepov in podobno). Za pravno opredelitev dejanja pa je pomembno to, kar je predmet obtožbe in je zapisano v opisu dejanja v izreku sodbe.

7. S tem, ko je sodišče kaznivo dejanja pod točko 1 izreka pravno opredelilo kot poskus ropa po prvem odstavku 213. člena v zvezi z 22. členom KZ namesto kot neprimeren poskus kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 213. člena v zvezi s 23. členom KZ, je uporabilo zakon, ki ne bi smel biti uporabljen in s tem storilo kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, zaradi česar je Vrhovno sodišče to napako s prekvalifikacijo dejanja odpravilo.

8. Storilcu neprimernega poskusa se sme kazen odpustiti (23. člen KZ). Vrhovno sodišče ocenjuje, da ob upoštevanju vseh okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno, v konkretnem primeru ni okoliščin, ki bi upravičevale odpustitev kazni obsojencu. Zato kazni, določene s pravnomočno sodbo za kaznivo dejanje pod točko 1 izreka, kljub milejši pravni opredelitvi ni spremenilo.

K točki II 9. Glede uveljavljane kršitve kazenskega zakona vložnik še navaja, da iz opisa konkretnega dejanja posilstva ni „formalno“ razvidno, ali se obdolžencu očita, da je uporabil silo in da je zagrozil z neposrednim napadom na življenje in telo. Izreku sodbe v tem delu očita tudi, da je nerazumljiv in nasprotuje sam sebi. Ti očitki zahteve niso utemeljeni. V točki 2 izreka prvostopenjske sodbe je v abstraktnem delu jasno zapisan očitek, da je obsojenec uporabil silo in zagrozil z neposrednim napadom na življenje in telo. V konkretnem delu opisa dejanja sta oba zakonska znaka natančno in konkretno opisana z besednimi zvezami „prijel z roko ter jo potisnil v ograjo, jo z rokami večkrat udaril po obrazu,“ „ji je zagrozil, da jo bo ubil,“ „jo je na silo zvlekel,“ „jo tam vrgel po tleh,“ „ji ponovno zagrozil, da jo bo ubil,“ „na silo slekel,“ „z rokama prijel za roke.“ V zadnjem delu konkretnega opisa je ponovljeno, da je obsojenec ob uporabi sile in groženj in proti njeni volji z oškodovanko spolno občeval. Opis dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 180. člena KZ, prav tako je opis povsem jasen in razumljiv, logičen in življenjski.

10. Zatrjevano kršitev kazenskega zakona vložnik nadalje utemeljuje z navedbo, da sodišče ni pravilno sklepalo na obtoženčev subjektivni odnos do kaznivega dejanja, nato pa nadaljuje z navedbami o zavrnitvi predloga obrambe za postavitev izvedenca. V tem delu vložnik dejansko ne uveljavlja kršitve zakona, temveč razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Enako velja glede navedb v zahtevi, da sodbi ne vsebujeta razlogov o tem, da je obsojenec oškodovanko klofutal po obrazu, pri čemer naj ne bi bile izkazane nobene poškodbe, kje točno in kdaj je oškodovanka utrpela vse svoje poškodbe ter kako je alkohol vplival na obsojenca in oškodovanko, saj gre tudi v tem delu zahteve za zatrjevanje nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

11. Vložnik sodišču druge stopnje neutemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj ne bi podalo razlogov, zakaj šteje, da je opis kaznivega dejanja posilstva logičen in življenjski; da ni navedlo razlogov o tem, ali je obdolženi oškodovanko najprej dejansko prisilil, da bi ostala zunaj; da ni odpravilo nejasnosti sodbe sodišča prve stopnje glede tega, da obdolženi ni podal zagovora, ter da obstaja nasprotje med razlogi o izpovedbi priče K. in podatki v spisu. V zvezi s temi očitki je potrebno uvodoma pojasniti, da je višje sodišče dolžno ob obravnavanju pritožbe presoditi tiste konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna in druga pomembna dejstva, zavzeti o njih stališče in ga ustrezno obrazložiti (prvi odstavek 395. člena ZKP). Tem procesnim standardom je zadoščeno tudi, če odgovor pritožbenega sodišča smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe in ni nujno, da se vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb. Prav tako ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Pomembno pa je, da je iz razlogov razvidno, da se je z njimi seznanilo oziroma jih ni prezrlo. Sodišče druge stopnje ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti, ter navedbe, ki so očitno pravno nepomembne in neutemeljene. Višje sodišče v sodbi ni dolžno podati razlogov oziroma komentirati prava, torej tudi ne dognanj (ameriške) judikature, statuta mednarodnega kazenskega sodišča in drugih mednarodnih pravnih dokumentov, na katere se v pritožbi in zahtevi sklicuje vložnik.

12. Ni nasprotja med razlogi sodbe sodišča druge stopnje in podatki v spisu glede izpovedb oškodovanca Č. in izpovedbe priče K. Vložnik izraža nestrinjanje z oceno dokazov, ki sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje, izraža svoj dvom v verodostojnost priče K., trditve o neskladju med podatki v spisu in oceno sodišč pa opira na svojo dokazno oceno in drugačno dejansko stanje kot je bilo ugotovljeno s strani sodišč. Sodišče prve stopnje je presodilo oba izvedena dokaza in v sodbi pojasnilo svojo dokazno oceno, s katero se strinja tudi višje sodišče. Dvom, o katerem govori vložnik, se sodišču ni pojavil, zato tudi ni podlage za uporabo načela in dubio pro reo. S podajanjem svoje dokazne ocene in dejanskih zaključkov ter trditvijo, da se sodba ne bi smela posredno opirati na uradni zaznamek, ampak bi se morala v večji meri opreti na dejansko izpoved oškodovanca, vložnik uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višje sodišče je tudi pravilno pojasnilo, da je s stališča očitanega kaznivega dejanja povsem nebistveno, ali je obdolženi oškodovanko najprej prisilil, da je z njim ostala zunaj, ali ne. Ne gre za odločilno dejstvo, o katerem bi morali biti v sodbi navedeni razlogi, česar ne spremeni okoliščina, da je ta del dogajanja posredno zajet v opisu kaznivega dejanja. Poleg tega med opisom in obrazložitvijo ni nasprotij, ki jih zatrjuje vložnik, izhajajoč pri tem iz drugačne ocene dokazov in drugačnih dejanskih zaključkov, kot sta jih sprejeli sodišči prve in druge stopnje.

13. Vložnik nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev pravice do obrambe (3. alineja 29. člena Ustave) in kršitev pravice do enakega varstva (22. člen Ustave), ker naj bi sodišče zavrnilo vse dokazne predloge obrambe in naj bi si „ustvarilo sliko“ na podlagi obremenilnih dokazov, ki jih je zbrala policija, še preden je slišalo dokaze, ki bi obdolženca razbremenjevali, odločitve o zavrnitvi dokaznih predlogov pa ni obrazložilo. Pri tem zahteva izrecno navede le predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke ter predlog za postavitev ustreznega izvedenca, ki bi odgovoril na to, kakšni bi morali biti sledovi na oblačilih oškodovanke in obsojenca. Očitki niso utemeljeni. Ne drži navedba zahteve, da sodišče ni izvedlo nobenega dokaza, ki ga je predlagala obramba, saj je bil na predlog obrambe zaslišan priča G.A. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, da je senat zavrnil predlog obrambe za postavitev izvedenca medicinske stroke, ker tak izvedenec ni potreben, saj je bil v postopku zaslišan zdravnik, ki je pregledal oškodovanko, podal izvid in mnenje. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe, saj se z njimi ne bi dokazovala pravno relevantna dejstva, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodne odločbe. Neutemeljena je vložnikova zahteva po postavitvi izvedenca, ki naj bi se opredelil do obsojenčeve vinjenosti, s čimer nakazuje na njegovo zmanjšano prištevnost ali celo neprištevnost. Po določbi prvega odstavka 265. člena ZKP mora sodišče odrediti psihiatrični pregled, če nastane sum, da je prištevnost bila izključena ali zmanjšana. Če je sodišče na podlagi izvedenih dokazov prepričano, da dvom o prištevnosti ne obstaja, zadostuje, da to svoje prepričanje ustrezno obrazloži, kar je v obravnavani zadevi tudi storilo. Pavšalno zatrjevane kršitve glede zavrnitve ostalih dokaznih predlogov ni bilo mogoče presojati, saj zahteva ne opredeli, katere predloge naj bi sodišče zavrnilo brez obrazložitve, niti kje in kdaj je bil posamezni dokazni predlog podan in kaj bi se z njimi dokazovalo. Izraženo nestrinjanje z obrazložitvijo zavrnitve, nestrinjanje z dokazno ceno in navajanje, kaj vse bi lahko sodišče ugotovilo, če bi izvedlo predlagani dokaz, pa pomeni nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

14. Glede ostalih navedb v zahtevi, ki niso izrecno zajete v prejšnjih točkah sodbe, je potrebno pojasniti, da se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti skladno s prvim odstavkom 424. člena ZKP omeji le na kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Kršitve zakona morajo biti v zahtevi zatrjevane konkretno in obrazložene z dejstvi in okoliščinami tako, da je omogočen preizkus zahteve. Vrhovno sodišče je pri presoji zahteve vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost dokazne ocene in zaključkov glede pravno relevantnih dejstev.

15. Ker je podana kršitev kazenskega zakona, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije delno ugodilo zahtevi zagovornika obsojenega K.J. za varstvo zakonitosti in ustrezno spremenilo pravno opredelitev kaznivega dejanja pod točko 1. Ostale kršitve zakona in Ustave, na katere se sklicuje vložnik, niso podane, njegovo nestrinjanje z ugotovitvami pravnomočne sodbe pa pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo v ostalem zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 387/2007
• Sodba I Ips 178/2008
• Sodba I Ips 139/2008