Sodba I Ips 467/2007

Jedro

Ne gre za dokazni predlog, ampak zgolj za pobudo sodišču, naj pretehta, ali je izvedba dokaza potrebna, če je podan predlog, naj se določi novi izvedenec, če bo sodišče ocenilo to kot potrebno.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega D.H. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni D.H. je dolžan plačati 1.000 eurov povprečnine.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Šentjurju pri Celju je s sodbo z dne 28.11.2006 obsojenega D.H. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ. Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki ter nagrada njegove zagovornice proračun.

Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 27.2.2007 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojenega D.H. spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ in mu po prvem odstavku 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP v skupnem znesku 1.442,03 eurov.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo z dne 10.7.2007 zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje. Na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo v plačilo 1.000 eurov povprečnine.

2. Zoper sodbo Vrhovnega sodišča z dne 10.7.2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 27.2.2007, je obsojenčeva zagovornica dne 21.11.2007 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti po vsebini izpodbija zgolj pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Navedbe zahteve, da ni dokazano, da je obsojenec sedel v smeri vožnje vozila, da bi sodišče moralo pridobiti mnenje izvedenca travmatologa in da je previsoko odmerilo plačilo stroškov postopka so neutemeljene, saj z njimi izraža le nestrinjanje z dokazno oceno sodišča.

4. Dne 18.12.2007 in 11.6.2008 (prepozno, saj je bila izpodbijana sodba obsojencu vročena dne 25.8.2007) je vložnica zahteve za varstvo zakonitosti podala dopolnitev zahteve, dne 1.2.2008 pa odgovor na odgovor vrhovnega državnega tožilca, v katerem ponavlja navedbe zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje sam sebi in razlogom sodbe, podano je nasprotje med navedbami v razlogih sodbe in v zapisnikih o glavni obravnavi in v izpovedbah. Obrazložitev Vrhovnega sodišča na 3. strani sodbe, da bi po mnenju sodno medicinske izvedenke dr. S.Š. lahko prišlo do takšne poškodbe le v primeru, če bi bil obsojenec z zgornjim delom telesa v celoti obrnjen v levo, česar pa ni zatrjeval, naj bi bili v nasprotju s spisovnimi podatki (izpovedbami obsojenca in izvedenimi dokazi). Obsojenec je namreč že policiji pojasnil, da je v vozilu sedel in telefoniral, v preiskavi pa dopolnil, da zaradi tega ni bil pozoren na vozilo, na obravnavi pa potrdil, da je v vozilu z zasukanim telesom opazoval promet, na podlagi česar vložnica zahteve zaključuje, da obsojenec ni bil obrnjen v smeri parkiranega vozila. Iz navedenega opisa je razbrati, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenec v spremenjenem zagovoru z dne 17.5.2005 (podanem na podlagi izvedeniškega mnenja dr. S.Š.) povedal, da je bil v levo obrnjen le delno, torej je Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku pravilno povzelo, da ni zatrjeval, da je bil v celoti obrnjen levo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obrazložitev sodišča skladna z njegovimi navedbami in z izvedenimi dokazi, zato bistvena kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Glede na navedbe zahteve je očitno, da se vložnica ne strinja z dokazno oceno sodišča, s tem pa vsebinsko uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja po 1. odstavku 373. člena ZKP, kar po 2. odstavku 420. člena ZKP ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

8. Vložnica uveljavlja bistveno kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP tudi zato, ker naj bi Vrhovno sodišče pri odločanju o pritožbi zoper drugostopenjsko sodbo v nasprotju z dejanskim dogajanjem na obravnavah zapisalo, da je očitek o specializaciji izvedenca neutemeljen in podan prvič šele v pritožbi. Navaja, da je na glavni obravnavi z dne 17.5.2005 predlagala, da sodišče postavi izvedenca travmatologa in ne izvedenca sodno medicinske stroke. S tem, ko sodišče druge stopnje in Vrhovno sodišče nista ugodili predlogu za postavitev izvedenca travmatologa, so podane kršitve 14., 22., 23., 28. in 29. člena Ustave RS in določb kazenskega postopka.

9. Predlagani dokaz mora biti materialnopravno relevanten, stranki morata pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je treba šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Predlog strank za izvedbo dokazov mora biti določen, nanašati se mora na dejstvo, ki je pomembno za pravilno presojo zadeve ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da je s predloženim dokazom zatrjevano dejstvo mogoče ugotoviti. V nasprotnem ne gre za dokazni predlog, temveč za pripombo, mnenje, pobudo, ki nima pravnega učinka.

10. V zapisniku o glavni obravnavi z dne 17.5.2005 je zapisano, da je obsojenčeva zagovornica predlagala še določitev novega izvedenca, vendar ne sodno medicinske stroke, pač pa travmatologa, če bo sodišče ocenilo to kot potrebno. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sploh ni šlo za dokazni predlog, ampak zgolj za pobudo sodišču naj pretehta, ali je izvedba tega dokaza potrebna. Sodišči prve in druge stopnje, ki v tem pogledu vložniku nista sledili, o tem nista bili dolžni sprejemati posebnega sklepa in tudi ne navajati razlogov v obrazložitvi sodbe. Obdolženec in njegova zagovornica v postopku pred sodiščem prve stopnje nista podala nobenih ugovorov na odločitev sodišča, da izvedenstvo zaupa sodno medicinski izvedenki, prav tako nista izrecno predlagala odreditve izvedenstva sodnega izvedenca travmatologa. Glede na to, da vložnica zahteve ni izpolnila navedenih kriterijev, ki morajo biti izpolnjeni za vložitev dokaznega predloga, je Vrhovno sodišče pri odločanju o pritožbi pravilno ugotovilo, da dokazni predlog za odreditev izvedenca travmatologa pred sodiščem prve stopnje ni bil podan, ampak je bil na podlagi četrtega odstavka 369. člena ZKP podan prvič šele v pritožbi. Bistvena kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo storilo Vrhovno sodišče, ni podana. Ker vložnica zahteve pred sodiščem druge stopnje ni podala nobenega dokaznega predloga, sodišče njenega predloga sploh ni moglo zavrniti in s tem storiti uveljavljanih kršitev 14., 22., 23., 28. in 29. členu Ustave RS in določb kazenskega postopka.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pravilno ugotovilo, da je bil predlog na podlagi četrtega odstavka 369. člena ZKP podan prvič šele v pritožbi zoper sodbo sodišča druge stopnje, in ga je zato obravnavalo v okviru uveljavljanja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z načelom proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, tako da ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki. V tej odločbi je bilo že pojasnjeno, da se za dokazni predlog strank zahteva bistveno manj od gotovosti in več kot golo breme zatrjevanja. Tisti, ki predlaga dokaz, mora izkazati verjetnost, da bo z njim mogoče dokazati zatrjevano pravno relevantno dejstvo. Obramba pa je tudi v pritožbi zoper drugostopenjsko sodbo, ko je bil njen položaj neugodnejši kot pri sojenju pred sodiščem prve stopnje, saj je to na podlagi presoje izvedenih dokazov sprejelo obsodilno sodbo, ostala le na ravni zatrjevanja, da je sodišče v postopek napačno pritegnilo izvedenko sodno medicinske stroke, namesto da bi določilo izvedenca travmatologa. Takšno stališče utemeljuje z navedbo, da se izvedenci sodno medicinske stroke ne srečujejo s tovrstnimi poškodbami in jih v praksi nikoli ne vidijo, saj so njihovi „pacienti“ mrtvi, pač pa se s tovrstnimi poškodbami in mehanizmom njihovega nastanka dnevno ukvarjajo travmatologi. Z zgolj tako izraženim mnenjem ni izkazane potrebne verjetnosti, da bo s predlaganim dokazom dokazala zatrjevano pravno relevantno dejstvo. To bi lahko storila s konkretno navedbo napačnih ugotovitev, ki naj bi nastale zaradi odreditve po njeni oceni napačnega izvedenca. Tega pa ni storila. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da je Vrhovno sodišče pri odločanju o pritožbi zoper drugostopenjsko sodbo ravnalo pravilno, ko je predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da odreditev izvedenca travmatologa v konkretnem primeru ni bila nujna, saj je z vidika forenzičnega medicinskega izvedenstva šlo za preprost življenjski primer, katerega zahtevnost nikakor ne presega znanja, s katerim razpolagajo izvedenci sodnomedicinske stroke.

12. Kolikor zahteva nadalje izpostavlja, da je izvedenka sodno medicinske stroke na glavni obravnavi potrdila, da nima opravka s poškodovano vratno hrbtenico, da ji Queberška razdelitev stopenj poškodovanja vratne hrbtenice ni poznana in da se poškodovanci s takšnimi poškodbami praviloma zglasijo pri travmatologih, gre zopet za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno vložiti.

13. Vložnica še trdi, da je Vrhovno sodišče obsojencu z naložitvijo visoke povprečnine kršilo ustavno jamstvo do sodnega varstva iz določbe ZKP, ker je obsojenec tudi na tak način še dodatno kaznovan. Navaja, da je obsojenec policist z dohodkom pod 1000 eurov, ki za dva otroka mesečno plačuje preživnino v višini 271,24 eurov. Zaradi navedenih razlogov je pravočasno vložil prošnjo za oprostitev stroškov, vendar je sodišče očitno odmerilo povprečnino pavšalno glede na obsojenčeve gmotne razmere, pri tem pa brez obrazložitve zaključilo, da postopek ni bil zapleten. Obsojenec prosi, da ga sodišče oprosti plačila povprečnine za ta postopek, povprečnino, določeno s sodbo Vrhovnega sodišča pa ustrezno zniža. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteve za varstvo zakonitosti tudi ni mogoče vložiti zaradi neprimernosti višine povprečnine, ampak le, če bi bila povprečnina določena zunaj okvirjev, ki so predpisani v 3. odstavku 92. člena ZKP, take kršitve pa v sodbi pritožbenega sodišča ni bilo.

C.

14. Zatrjevane kršitve po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP niso podane, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice obsojenega D.H. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določbo tretjega odstavka 92. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba XI Ips 28519/2010
• Sodba I Ips 41/2010
• Sodba I Ips 172/2008