<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 292/2004 in I Ips 264/2005

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2006:I.IPS.292.2004.A
Evidenčna številka:VS2004377
Datum odločbe:16.03.2006
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Kp 1370/2004
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvene kršitve določb kazenskega postopka - nedovoljen dokaz - prikriti preiskovalni ukrepi - nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem - odreditev ukrepa - uporaba posnetkov - pravica do zasebnosti - zaupnost in tajnost telekominukacij - podatki o klicih po baznih postajah - kršitev kazenskega zakona - nadaljevano kaznivo dejanje - odločba o kazenski sankciji - izgon tujca iz države

Jedro

Čeprav je dopustno prikrite preiskovalne ukrepe izvajati le glede kvalificirane oblike določenega kaznivega dejanja, ne pa tudi za temeljno ali privilegirano obliko istega dejanja, je pridobljene dokaze mogoče uporabiti tudi za ta kazniva dejanja, če so bili ob izdaji odredbe preiskovalnega sodnika podani utemeljeni razlogi za sum storitve kvalificirane oblike kaznivega dejanja.

Pravica do zasebnosti je lahko prekršena v primeru nezakonite obdelave podatka, ne pa že s samim mehaničnim zapisom klica. Mobilni operaterji z evidentiranjem pogovorov po baznih postajah evidentirajo le telefonske povezave in ne zbirajo podatkov o gibanju svojih strank. S pridobivanjem teh evidenc po odredbi sodišča pa se ne posega v tajnost pogovorov ali v zasebnost osebe, ki telefon uporablja, dokler se uporaba ne poveže z njegovo prisotnostjo na določenem kraju oziroma v določenem času v povezavi z izvrševanjem kaznivih dejanj.

Izrek

I. Zahtevi obsojenega H.J. in zagovornice obsojenega D.D. za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 17.10.2003, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 15.4.2004, se zavrneta.

II. Zahteve zagovornikov obsojenega D.D., Z.M. in O.L. za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kranju z dne 16.7.2004, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 10.2.2005, se zavrnejo.

III. Obsojeni D.D., H.J. in Z.M. so kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, dolžni plačati povprečnino, določeno obsojenemu D.D. na 450.000 SIT, obsojenemu H.J. na 300.000 SIT in obsojenemu Z.M. na 250.000 SIT. Obsojeni O.L. se oprosti plačila povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 17.10.2003 obsojena D.D. in H.J., s katero je obsodilo še štiri druge obsojence, spoznalo za krive kaznivih dejanj, pod točko A/I/1 tatvine po 1. odstavku 211. v zvezi s 25. členom KZ, pod točko A/I/2 velike tatvine po 3. odstavku v zvezi s 1. točko 1. odstavka 212. člena in 1. odstavkom 211 ter 25. členom KZ, pod točko A/I/3 velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 1. odstavkom 211. in 25. členom KZ, pod točko A/I/4 poskusa velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 1. odstavkom 211. in 22. ter 25. členom KZ, pod točko A/II pa obsojenega H.J. kaznivega dejanja krive ovadbe po 4. odstavku 288. člena KZ. Obsojenemu D.D. je za kazniva dejanja določilo pod točko A/I/1 osem mesecev zapora, pod točko A/I/2 dve leti zapora, pod točko A/I/3 eno leto zapora in pod točko A/I/4 štiri mesece zapora ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen treh let in enajstih mesecev zapora. Obsojenemu H.J. je za kazniva dejanja določilo pod točko A/I/1 šest mesecev zapora, pod točko A/I/2 eno leto in deset mesecev zapora, pod točko A/I/3 deset mesecev zapora, pod točko A/I/4 tri mesece zapora ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen treh let in pet mesecev zapora. Za kaznivo dejanje pod točko A/II je temu obsojencu kot stransko kazen izreklo tudi 100.000 SIT denarne kazni in po 40. členu KZ stransko kazen izgona tujca iz države za čas desetih let. Obsojenima D.D. in H.J. je v izrečeno enotno kazen vštelo čas pridržanja in pripora od 11.11.2002 dalje. Obsojenim D.D. in H.J., G.P. in J.P. je naložilo v nerazdelno plačilo denarni znesek v višini 8.535.560 SIT, ki ustreza protipravni premoženjski koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem pod točko A/I/2, obsojenim D.D., H.J. in S.M. pa tudi znesek v višini 700.000 SIT, ki ustreza protipravno pridobljeni premoženjski koristi s kaznivim dejanjem pod točko A/I/3 sodbe. Oškodovancem, razen J.D., ki ga je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, je prisodilo premoženjskopravne zahtevke. Pod točko B sodbe je obsojena D.D. in H.J. ter v ponovljenem postopku obsojena Z.M. in O.L. in še pet obdolžencev po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe, obsojenega D.D. pod točko B/1, 2, 6 in 7 za štiri kazniva dejanja velike tatvine po 1. in 2. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom KZ, pod točko 3 in 5 pa dveh kaznivih dejanj po 3. odstavku v zvezi s 1. in 2. točko 1. odstavka 212. člena in 25. členom KZ, obsojenega Z.M. pod točko B/1 kaznivega dejanja velike tatvine po 1. in 2. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom KZ, obsojenega H.J. pod točkama 2 in 7 dveh kaznivih dejanj po 1. in 2. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom KZ, pod točkama 3 in 5 pa dveh kaznivih dejanj po 3. v zvezi s 1. in 2. točko 1. odstavka 212. in 25. členom KZ, obsojenega O.L. pa pod točko 5 kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju po 3. v zvezi s 1. in 2. točko 1. odstavka 212. člena v zvezi s 27. členom KZ. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka, nastali v zvezi z oprostilnim delom sodbe, bremenijo proračun. Oškodovance s temi kaznivimi dejanji, ki so uveljavljali premoženjskopravne zahtevke, je napotilo na pravdo.

Višje sodišče v Ljubljani je z odločbo z dne 15.4.2004 deloma ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu o odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu D.D. zvišalo kazni, za kaznivo dejanje pod točko A/I/1 na eno leto zapora, pod točko A/I/2 na dve leti in šest mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko A/I/3 na eno leto in štiri mesece zapora in za kaznivo dejanje pod točko A/I/4 na šest mesecev zapora ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen pet let zapora. Obsojenemu H.J. je za kaznivo dejanje pod točko A/I/1 kazen zvišalo na osem mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko A/I/2 na dve leti in dva meseca zapora, za kaznivo dejanje pod točko A/I/3 na eno leto zapora in za kaznivo dejanje pod točko A/I/4 na štiri mesece zapora ter mu nato po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen treh let in desetih mesecev zapora. Sodbo sodišča prve stopnje je v oprostilnem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V ostalem je pritožbo okrožnega državnega tožilca ter pritožbe zagovornice obsojenega D.D., H.J. in njegovega zagovornika ter ostale pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da morata po 1. odstavku 98. v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP obsojena D.D. in H.J. plačati vsak po 400.000 SIT povprečnine kot strošek, nastal v pritožbenem postopku.

Zoper pravnomočni del te sodbe (v nadaljevanju prva sodba) sta zagovornica obsojenega D.D. in obsojeni H.J. vložila zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zagovornica obsojenega D.D. sodbo izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitve kazenskega zakona, ker sodišče ni uporabilo inštituta nadaljevanega kaznivega dejanja ter kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP v zvezi z 41. členom KZ. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in "odredi" ponovno odločanje.

Obsojeni H.J. pravnomočno sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP v zvezi s 40. členom KZ ter kršitve 1. odstavka 355. člena ZKP, ki da je vplivala na zakonitost sodbe. Zatrjuje, da je sodišče prekršilo določbi 32. člena Ustave (svoboda gibanja) in 54. člena Ustave (pravica in dolžnost staršev). Predlaga, da Vrhovno sodišče sodbo v odločbi o stranski kazni izgona tujca iz države, za katero vložnik pravi, da je zanj pogubna, spremeni in mu omogoči ostati v Sloveniji ter s tem prepreči razpad njegove družine.

Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo z dne 16.7.2004, s katero je obsodilo še tri druge obsojence, obsojene D.D., Z.M. in O.L., spoznalo za krive, prvega pod točko A/ 1 in 2 dveh kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena v zvezi s 25. členom KZ, pod točkama 3 in 4 pa dveh kaznivih dejanj velike tatvine po 3. odstavku v zvezi s 1. in 2. točko 1. odstavka 212. člena in 25. členom KZ, drugega pod točko A/1 kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. v zvezi s 25. členom KZ in tretjega pod točko A/4 kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju velike tatvine po 3. odstavku v zvezi s 1. in 2. točko 1. odstavka 212. člena v zvezi s 27. členom KZ. Obsojenemu D.D. je nato določilo kazni, za kaznivo dejanje pod točko A/1 eno leto in štiri mesece zapora, pod točko A/2 eno leto in dva meseca zapora, pod točko A/3 eno leto in pet mesecev zapora in pod točko A/4 eno leto in sedem mesecev zapora ter mu nato ob upoštevanju enotne zaporne kazni izrečene s prvo sodbo ter kazni izrečenih s sodbama Okrajnega sodišča v Kamniku z dne 12.5.2003 in z dne 15.3.2004 v trajanju treh in petih mesecev zapora, ki jih je štelo kot določene, po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen enajstih let zapora. Obsojenemu Z.M. je za kaznivo dejanje pod točko A/I po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 212. člena KZ določilo kazen enega leta zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojenemu O.L. pa je za kaznivo dejanje pod točko A/4 na podlagi 1. odstavka 212. člena KZ izreklo kazen sedmih mesecev zapora. Obsojenemu D.D. je v izrečeno zaporno kazen vštelo čas pridržanja, pripora in že prestane kazni od 11.11.2002 dalje, obsojenemu O.L. pa od 11.11.2002 od 6.05 ure do 12.11.2002 do 22.10 ure. Po 69. členu KZ je odvzelo orodje, najdeno v R., razvidno na fotografiji na list. št. 148 spisa. Po 95. in 96. členu KZ je odločilo, da je obsojeni D.D. skupaj z G.P. in J.P. dolžan nerazdelno plačati denarni znesek v višini 5.203.214 SIT, ki ustreza protipravno pridobljeni premoženjski koristi s kaznivim dejanjem pod točko A/2 sodbe, isti obsojenec pa skupaj z M.Š. in O.L. nerazdelno tudi znesek 8.535.560 SIT, kolikor zanaša korist, pridobljena s kaznivim dejanjem pod točko A/4 sodbe. Odločilo je, da je obsojeni Z.M. po 1. odstavku 95. člena ZKP dolžan plačati stroške kazenskega postopka, določene kot povprečnino, v znesku 150.000 SIT, obsojena D.D. in O.L. pa je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Oškodovance, ki so uveljavljali premoženjskopravne zahtevke, je po 2. odstavku 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Pod točko B je obsojenega D.D. in H.J. ter tri druge obsojence po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za ostala kazniva dejanja. Odločilo je, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojencev in potrebni izdatki in nagrada njihovih zagovornikov, nastali v oprostilnem delu sodbe, po 1. odstavku 96. člena ZKP bremenijo proračun. Oškodovanca C.K. je po 3. odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 10.2.2005 deloma ugodilo pritožbi zagovornika obsojenega Z.M. tako, da je temu obsojencu po 1. odstavku 49. člena KZ v določeno kazen enega leta zapora vštelo čas pridržanja od 11.11.2002 od 6.06 do 12.11.2002 do 16.55 ure. Deloma je ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in po 1. odstavku 69. člena KZ izreklo varnostna ukrepa odvzema predmetov, obsojenemu D.D. tako, da mu je odvzelo radijsko postajo, obsojenemu O.L. pa CB postajo. V ostalem je pritožbe, med temi tudi zagovornice obsojenega D.D. in zagovornika obsojenega O.L., zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Po 1. odstavku 98. v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP je obsojena D.D. in O.L. oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebnih izdatkov in nagrade njunih zagovornikov.

Zoper to pravnomočno sodbo (v nadaljevanju drugo sodbo) so zahteve za varstvo zakonitosti vložili zagovorniki obsojenega D.D., Z.M. in O.L.

Zagovorniki obsojenega D.D. pravnomočno sodbo izpodbijajo zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Zagovornik obsojenega Z.M. v zahtevi uveljavlja razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. in 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in se zavzema, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Zagovornica obsojenega A.L. pravnomočno sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona, ki pa je pobliže ne opredeljuje. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi (očitno mišljeno spremeni) tako, da obsojenega O.L. oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahteve navaja, da v njih zatrjevane kršitve zakona niso podane. Zato meni, da so zahteve obsojenega H.J. in zagovornice obsojenega D.D. zoper prvo sodbo in zagovornikov obsojenega Z.M., O.L. ter zahteva obsojenega H.J. zoper drugo sodbo neutemeljene.

Zahteve za varstvo zakonitosti niso utemeljene.

Po 1. odstavku 420. člena ZKP se sme v taksativno naštetih primerih zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče je to določbo že večkrat razlagalo tako, da je pogoj za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, da je kazenski postopek po obtožbi pravnomočno končan v celoti. Izjemoma pa je v primerih, ko je ocenilo, da bi bila zaradi odlašanja z odločitvi kršena obsojenčeva pravica do sojenja v razumnem roku, obravnavalo zahteve za varstvo zakonitosti tistih obsojencev, zoper katere je bil kazenski postopek v celoti končan, če je bilo o zahtevah mogoče odločiti, tudi če kazenski postopek zoper ostale obsojence ni bil pravnomočno končan.

Zagovornica obsojenega D.D. in obsojeni H.J. sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zoper prvo sodbo, ki je bila tudi glede teh obsojencev v oprostilnem delu razveljavljena ter v tem obsegu zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na to, da Vrhovno sodišče teh zahtev ni zavrglo, ju je potem ko je bil kazenski postopek pravnomočno končan v celoti, obravnavalo skupaj z zahtevami za varstvo zakonitosti, vloženimi zoper drugo sodbo, s katero je bilo pravnomočno odločeno o celotni obtožbi.

Zagovornica obsojenega D.D. v zahtevi zoper prvo sodbo trdi, da pravnomočna odločba temelji na izsledkih, pridobljenih z izvajanjem ukrepa nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem iz 1. točke 1. odstavka 150. člena ZKP, čeprav je ta dokaz nedovoljen. Poudarja, da je bil ta ukrep nezakonito odrejen, ker že od izdaji odredbe niso bili podani razlogi za sum, da je obsojeni D.D. storil katerega izmed tako imenovanih kataloških kaznivih dejanj. Navaja, da nobeno od kaznivih dejanj, navedenih v odredbi, ni bilo zajeto v obtožnici zoper obsojenega D.D. in da za ta kazniva dejanja zoper njega tudi ne teče noben kazenski postopek. Opozarja, da si je policija preprosto izmislila, da so podani utemeljeni razlogi za sum, ker je kvalificirano obliko kaznivih dejanj "rabila" kot pobudo za izdajo odredbe. Dokazni viri, na katere se je sklicevalo prvostopenjsko sodišče, ko je utemeljevalo stališče, da je bila verjetnost na ravni utemeljenih razlogov za sum v času izdaje odredbe podana, se nanašajo na kazniva dejanja, za katera zoper obsojenega D.D. teče kazenski postopek pred Okrožnim sodiščem v Kranju, pri čemer pa da ne gre za kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana kazen osmih ali več let. Vložnica navaja, da je zaradi razjasnitve teh okoliščin obramba predlagala „pribavo“ tega spisa, vendar se višje sodišče glede tega dokaznega predloga ni niti opredelilo. Izsledki so bili po videnju vložnice nezakonito pridobljeni tudi zato, ker je policija ukrep izvajala predolgo, tudi po tem, ko zaradi poteka časa ni bil več dopusten. Zato meni, da bi moralo sodišče celoten spis ... iz spisov izločiti in na listine v njem ne bi smelo opreti sodne odločbe. Ker pa ni tako ravnalo, je po stališču vložnice storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 1. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Tudi zagovorniki obsojenega D.D. v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper drugo sodbo navajajo, da sta obe sodišči sodbi oprli na dokaze, ki so pridobljeni v nasprotju z določbami ZKP in Ustave, ter da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Poudarjajo, da je dokazni standard potreben za odreditev ukrepov tajnega prisluškovanja in snemanja po 150. členu ZKP obstoj utemeljenih razlogov za sum, obe sodišči pa da sta upoštevali zgolj razloge za sum. Po navedbah zahteve je to razvidno iz obrazložitve na 7. strani izpodbijane drugostopenjske sodbe, kjer sodišče navaja, da so bili v predkazenskem postopku ob izdaji odredbe preiskovalnega sodnika o nadzoru telekomunikacij nedvomno podani razlogi za sum, da je obsojeni D. izvršil kvalificirano obliko kaznivega dejanja ropa in da so zato izsledki zakoniti. Vložniki tudi poudarjajo, da je prvostopenjsko sodišče na 33. strani sodbe navedlo, da so utemeljeni razlogi za sum najnižji standard verjetnosti v kazenskem postopku, kar pa je napačno. Po videnju vložnikov je zato očitno, da je tudi prvostopenjsko sodišče menilo, da so bili razlogi za sum zadostna podlaga za odreditev ukrepa. Navajajo tudi, da je ena od bistvenih sestavin utemeljenih razlogov za sum tudi njegova konkretnost, ki pomeni, da mora biti takšna stopnja podana glede konkretne osebe in konkretnega kaznivega dejanja. Ta pogoj pa glede kaznivega dejanja storjenega na škodo J.F. dne 16.1.2002 ni bil izpolnjen. Vložniku tudi poudarjajo, da je v skladu s 3. točko 2. odstavka 150. člena ZKP mogoče odrediti nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem zgolj za kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana kazen osmih let ali več, če ta dejanja že niso kataloško obsežena v 1. in 2. točki 2. odstavka 150. člena ZKP. Za kaznivo dejanje velike tatvine po 3. odstavku 212. člena KZ pa je predpisana kazen zapora od enega do osmih let in se po stališču vložnikov za to kaznivo dejanje sploh ne sme odrediti ukrepov po 1. odstavku 150. člena ZKP. Vložniki tudi poudarjajo, da bi v konkretnem primeru morali policisti takoj, ko bi zasumili, da gre za kaznivo dejanje velike tatvine, prenehati z izvajanjem ukrepov in svoje delovanje nadaljevati z manj invazivnimi preiskovalnimi ukrepi. Tako ravnanje jim je narekovala določba 3. odstavka 154. člena ZKP, po katere se posnetki telefonskih pogovorov, če se ti ne nanašajo na katero izmed kaznivih dejanj po 2. odstavku 150. člena ZKP, ne smejo uporabiti kot dokaz, če so bili zbrani z izvajanjem ukrepov iz 1. odstavka 150. člena istega zakona. Izpostavljajo, da je v obravnavani zadevi policija na nedopusten in nezakonit način obšla namen določb ZKP, ki preprečujejo tako invazivne posege v pravico do zasebnosti, ko gre za lažja kazniva dejanja. S tem je po stališču vložnikov delovala tudi v nasprotju z ustavnim načelom sorazmernosti. Zato menijo, da je bilo v konkretnem primeru prisluškovanje in zvočno snemanje telefonskih pogovorov pridobljeno s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, predvsem pravice do zasebnosti, ki jo varuje 35. člen Ustave in da se za to odločba po 2. odstavku 18. člena ZKP ne sme opreti na takšne dokaze. Ker pa je sodišče ravnalo v nasprotju s to zahtevo, je po mnenju vložnikov storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 371. člena ZKP.

Takemu stališču vložnikov ni mogoče pritrditi. Po 1. točki 1. odstavka 150. člena ZKP je (bilo) mogoče odrediti ukrep nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, če so obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba izvršila, izvrševala ali pripravljala oziroma organizirala izvršitev katerega izmed kataloških kaznivih dejanj in če je obstajal utemeljen sum, da se za komunikacijo v zvezi s tem kaznivim dejanjem uporablja določeno komunikacijsko sredstvo, ali bo to sredstvo uporabljeno, pri čemer pa je mogoče utemeljeno sklepati, da se z drugimi ukrepi ne bi dalo zbrati dokazov oziroma bi njihovo zbiranje lahko ogrozilo življenje ali zdravje ljudi.

V 1. odstavku 152. člena ZKP-A so bile določene sestavine, ki jih mora vsebovati pisni predlog državnega tožilca za odreditev ukrepov iz 150. in 151. člena ZKP, ni pa bilo posebej urejeno, katere elemente mora vsebovati odredba, s katero je preiskovalni sodnik takemu predlogu ugodil. Sodna praksa je sprejela razlago, ki se je v poznejši noveli prelila tudi v zakonsko besedilo, da mora odredba preiskovalnega sodnika vsebovati vse sestavine, ki jih vsebuje tudi predlog državnega tožilca. Med temi je v 2. točki predpisana tudi utemeljitev razlogov za sum, da gre za izvrševanje, pripravo ali organizacijo v 150. členu ZKP določenih kaznivih dejanj.

Zoper odredbo posebna pritožba ni dovoljena, jo je pa mogoče izpodbijati z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi zoper odločbo o glavni stvari. Za presojo zakonitosti odredbe je z vidika, ki ga problematizirata zahtevi, odločilnega pomena presoja, ali so bili ob izdaji odredbe preiskovalnega sodnika podani utemeljeni razlogi za sum storitve kataloškega kaznivega dejanja.

Preiskovalni sodnik je z odredbo z dne 6.5.2002 zoper obsojenega D.D., za katerega obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je organiziral in izvršil kaznivo dejanje ropa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 213. člena KZ ter da organizira in izvršuje kazniva dejanja velike tatvine po 3. v zvezi s 1. odstavkom 212. člena KZ, na podlagi 1. točke 1. odstavka 150. člena ZKP odredi ukrep nadzora telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem telefonskih pogovorov. Navedeni ukrep je bil zoper obsojenca odrejen ne le zaradi zbiranja dokazov zaradi kaznivega dejanja ropa, pač pa tudi zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 3. v zvezi s 1. odstavkom 212. člena KZ, ki spada med kataloška kazniva dejanja. V času odločanja o izdaji odredbe je preiskovalni sodnik, kakor v pravnomočni sodbi natančno ugotavlja pritožbeno sodišče, razpolagal s podatki o storitvi kaznivega dejanja storjenega 16.1.2002 v škodo J.F., strokovnim mnenjem o preliminarnih primerjavah sledi, na podlagi katerih je bilo s primerjanjem odlomljenih delov vložkov cilindričnih ključavnic ugotovljeno, da naj bi bil tudi v tem primeru vlom izvršen z istim orodjem, ki se je pojavljalo v seriji tovrstnih vlomov na celotnem območju države in da naj bi po obvestilih policije kazniva dejanja izvrševala skupina s področja K. in D., katere vodja in organizator naj bi bil obsojeni D.D. Preiskovalni sodnik je razpolagal tudi s podatkom, da je policija pri hišni preiskavi dne 18.1.2002 opravljeni pri obsojenem D.D. našla razrezan A., ukraden decembra 2001 na območju C., dvojnik ključev A., ukradenega decembra 2001 na območju S.D. ter listek z označenimi relacijami in kraji okrog N., kar naj bi utemeljevalo sklepanje, da so na njem označene možne relacije za beg s kraja kaznivega dejanja v škodo F. Zahtevi zagovornikov obsojenega D.D. ne zatrjujeta, da je bila hišna preiskava pri obsojencu opravljena nezakonito in se s tem vprašanjem zato pri presoji utemeljenosti zahtev ni treba ukvarjati. V času odredbe je preiskovalni sodnik razpolagal tudi s podatkom, da ima obsojeni D.D. mirujoče podjetje S., in da naj bi si kljub temu sezidal novo hišo ter posedoval večje količine denarja. Navedene okoliščine tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljujejo pravilnost sklepanja, da so bili tudi utemeljeni razlogi za sum, kot eden od pogojev za odreditev navedenega ukrepa po 150. členu ZKP, v času izdaje odredbe preiskovalnega sodnika, podani. Drži sicer, kar navajajo zagovorniki obsojenega D.D., da prvostopenjska sodba v ponovljenem postopku napačno trdi, da so utemeljeni razlogi za sum najnižji standard verjetnosti v kazenskem postopku oziroma da drugostopenjska sodba govori zgolj o razlogih za sum, ki da so najnižji dokazni standard v ZKP. Tudi če ostane postrani vprašanje, ali ni sum, ki ga kot verjetnostni standard navajata določbi 4. odstavka 218. in 1. odstavka 265. člena ZKP, celo nižji dokazni standard od razlogov za sum, pa je za presojo zakonitosti sodbe ključnega pomena odgovor na vprašanje, ali so podatki in dokazi, s katerimi je razpolagal preiskovalni sodnik v času izdaje odredbe, nudili podlago za sklepanje o stopnji utemeljenih razlogov za sum, da je obsojeni D.D. izvršil in tudi izvrševal kazniva dejanja tatvin vozil višjega in visokega cenovnega razreda na vlomen oziroma vdoren način. Glede na naštete okoliščine je odgovor na to vprašanje pritrdilen in zato premajhna natančnost obeh sodišč, ko sta v pravnomočni sodbi govorili o tem dokaznem standardu, nima take teže, da bi utemeljevala navedbo v zahtevah, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Zgolj zaradi tega, ker preiskovalni sodnik v odredbi ni navedel vseh okoliščin, ki so razvidne iz predloga državnega tožilca in gradiva, ki ga je ta predložil s predlogom za odreditev navedenega ukrepa, pravnomočna sodba, ki temelji na dokazih, pridobljenih z izvajanjem ukrepa po 1. točki 1. odstavka 150. člena ZKP, ni nezakonita, saj so podatki in dokazi, ki jih je imel preiskovalni sodnik v času odločanja o izdaji odredbe na razpolago, utemeljevali stopnjo verjetnosti konkretnega suma, predpisano za izdajo odredbe.

Kakor je bilo že pojasnjeno, spada kaznivo dejanje po 3. v zvezi s 1. odstavkom 212. člena KZ med kataloška kazniva dejanja. Točno je, kar navajajo zagovorniki obsojenega D.D., da je mogoče v skladu s 3. točko 2. odstavka 150. člena ZKP odrediti nadzor telekomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem kazniva dejanja, za katera je v zakonu predpisana kazen zapora osmih let ali več, če ta že niso kataloško obsežena v 1. in 2. točki 2. odstavka iste določbe. Napačno pa je stališče, da kaznivo dejanje po 3. odstavku 212. člena KZ, za katero je predpisana kazen zapora od enega do osmih let, med taka dejanja ne spada. Maksimum predpisane kazni za navedeno kaznivo dejanje je osem let zapora in je bil zato ta pogoj za odreditev ukrepa iz 1. odstavka 150. člena ZKP izpolnjen.

Drži navedba v zahtevi obsojenčevih zagovornikov, da se po 3. odstavku 154. člena ZKP-A ne smejo uporabiti kot dokaz posnetki telefonskih pogovorov, če se ne nanašajo na katero izmed dejanj iz 2. odstavka 150. člena ZKP, če da so bili pridobljeni z izvajanjem ukrepov po 1. odstavku 150. člena istega zakona. Če je mogoče prikrite preiskovalne ukrepe izvajati le glede kvalificirane oblike določenega kaznivega dejanja, ne pa tudi za temeljno ali privilegirano obliko istega dejanja, je pridobljene dokaze mogoče uporabiti tudi za ta kazniva dejanja, če so bili ob izdaji odredbe preiskovalnega sodnika podani utemeljeni razlogi za sum storitve kvalificirane oblike kaznivega dejanja. Teh dokazov ni mogoče uporabiti v primeru, če se izkaže, da je policija zlorabila svoja pooblastila in da se je v pobudi sklicevala na kvalificirano obliko kaznivega dejanja, kljub vedenju, da glede te utemeljeni razlogi za sum niso podani, torej s pretvezo dosegla, da je bila izdana odredba in nato z izvajanjem ukrepov pridobljeni dokazi. Takšno različico pa je sodišče glede na že naštete okoliščine v konkretni zadevi zanesljivo izključilo, kar pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča kaže, da je bil ukrep odrejen zakonito.

Kolikor vložnika zatrjujeta, da bi moralo sodišče izsledke in dokaze, pridobljene z izvajanjem ukrepa po 1. točki 1. odstavka 150. člena ZKP, iz spisa izločiti in da nanje ne bi smelo opreti sodne odločbe ter da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, jim zato ni mogoče pritrditi.

Zagovornica obsojenega D.D. tudi nima prav, ko v zahtevi zoper prvo sodbo navaja, da je ukrep po 1. točki 1. odstavka 150. člena ZKP trajal več kot šest mesecev, saj da je bila odredba izdana že 25.4. in ne 6.5.2002. Utemeljenost tega očitka po vložničinem mnenju samo še podkrepi dopis Generalne policijske uprave sodišču z dne 14.8.2003. Ker se do teh pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ni opredelilo, je po stališču vložnice sodišče druge stopnje s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je navedlo podrobne razloge (2. in 3. odstavek na 15. in 1. odstavek na 16. strani sodbe), na podlagi katerih je sklepalo, da je preiskovalni sodnik izdal odredbo dne 6.5.2002 in ne 25.4.2002, kot je zatrjevala obsojenčeva zagovornica. Tudi sodišče druge stopnje se je do očitkov v pritožbi določno opredelilo (zadnji odstavek na 6. in 1. odstavek na 7. strani sodbe), tako da ne drži navedba v zahtevi, da sodba sodišča druge stopnje o teh odločilnih dejstvih nima razlogov oziroma da so ti skromni in v nasprotju s podatki v spisu. Trditev o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka vložnica opira na lastno dokazno oceno procesno relevantnih dejstev, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. Da je tako je razvidno tudi iz vložničine nadaljnje navedbe, da je podan (precejšen) dvom o resničnosti odločilnih dejstev in da naj zato Vrhovno sodišče ravna v skladu s 427. členom ZKP. Ta določba vsebuje pooblastilo Vrhovnemu sodišču, da v primerih, ko ob odločanju o izrednem pravnem sredstvu nastane precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, lahko pravnomočno sodbo razveljavi. Ne morejo pa je na tej podlagi razveljavitve sodbe zahtevati stranke. V nasprotnem bi to pomenilo, da bi bilo skozi stranska vrata mogoče pravnomočno sodbo izpodbijati tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Na ta način zato zagovornica obsojenega D.D. po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Zagovornica obsojenega D.D. ne pove, katero kršitev kazenskega zakona naj bi storilo sodišče s tem, ko obsojenčevo ravnanje ni pravno opredelilo kot eno nadaljevano kaznivo dejanje (kvalificirano obliko velike tatvine), ampak ga je obsodilo za štiri kazniva dejanja in mu zanje določilo posamezne kazni ter mu nato izreklo enotno kazen. Po mnenju vložnice je zato obsojenca spravilo v slabši položaj, kot pa če bi izhajalo iz stališča, da gre za eno samo nadaljevano kaznivo dejanje. Take vložničine trditve je mogoče razumeti kot uveljavljanje kršitve kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP.

Nadaljevano kaznivo dejanje v materialnih kazenskih določbah ni urejeno, omenja ga le določba 5. točke 1. odstavka 410. člena ZKP, ko našteva primere, v katerih se smejo obnoviti kazenski postopek. Pravna teorija je izoblikovala kriterije (konstantne in spremenljive elemente), ki morajo biti izpolnjeni, da je mogoče uporabiti navedeni institut. Sodišče prve stopnje je navedlo, da pravna opredelitev obsojenčevega ravnanja kot nadaljevanega kaznivega dejanja ne pride v poštev, ker je to v nasprotju s kriminalitetnopolitičnimi razlogi. Taka razlaga je pravilna, vendar ne iz razlogov, navedenih v pravnomočni sodbi, pač pa zato, ker je bila kriminalna količina taka, da bi bila uporaba tega instituta v nasprotju z kriminalitetnopolitičnimi izhodišči, kakor izhajajo iz splošnega dela kazenskega zakonika. Da je tako je enotna kazen, ki jo je sodišče obsojenemu D.D. izreklo z drugo sodbo, samo še potrdila. Zato je treba nasprotne vložničine navedbe, ki niso konkretizirane, ampak ostajajo zgolj na ravni posplošene trditve, zavrniti kot neutemeljene.

Prav tako zagovornica obsojenega D.D. v zahtevi zoper prvo sodbo ne pove, katero kršitev zakona naj bi sodišče storilo s tem, da je temu obsojencu neutemeljeno izreklo strogo zaporno kazen, ki pri njem vzbuja občutek krivice in izrazito odstopa od kazni, izrečenih drugim obsojencem. S tako utemeljitvijo in nadaljnjimi navedbami, da pri izreku kazni sodišče ni upoštevalo načelo individualizacije kazenske sankcije, pomembne pri njeni izbiri in trajanju, kar da pomeni kršitev 41. člena Kazenskega zakonika in da so zato podani pogoji za izrek nedvomno nižje kazni, vložnica po vsebini ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, ampak izpodbija primernost obsojenemu D.D. izrečene zaporne kazni. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Obsojeni H.J. navaja, da je prva sodba nezakonita, ker se opira izključno na izsledke, pridobljene z izvajanjem ukrepa nadzora telekomunikacij in prisluškovanjem ter snemanjem določenih telefonskih številk, vključno z baznimi postajami, ki da so nedovoljen dokaz in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je Vrhovno sodišče že večkrat razlagalo tako, da mora vložnik zatrjevano kršitev določno obrazložiti, sicer utemeljenosti njegovih trditev ni mogoče preizkusiti. Tej zahtevi pa obsojeni H.J. ni zadostil, saj so njegove navedbe, s katerimi utemeljuje navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, popolnoma nekonkretizirane.

Kolikor pa vložnik navaja, da ga je sodišče obsodilo na podlagi domnev, ne da bi zoper njega imela kakršenkoli konkretni dokaz, da se s kriminalom ni ukvarjal ter da mu krivda ni dokazana in da je zato obsojen po nedolžnem, ne uveljavlja nobene kršitve zakona, ampak izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Kakor je bilo že pojasnjeno, na tej podlagi zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Obsojeni H.J. v zahtevi navaja, da je v našo državo prišel še pred osamosvojitvijo, vseskozi delal kot avtomehanik, spoznal F.H., svojo sedanjo zunajzakonsko partnerko, s katero ima 5-letnega sina, ki mu pomeni smisel življenja ter da sta si s partnerko kupila stanovanje in v njem skupaj živela. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi ugotovilo, da je zunajzakonska skupnost med obsojencem in F.H. prenehala, da H.J. razen otroka, ki ga ima s H., za katerega ni podatkov, da bi zanj skrbel, na našo državo nič ne veže. Glede na te okoliščine in težo kaznivih dejanj je obsojencu izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za dobo desetih let. Kolikor vložnik v zahtevi trdi, da imata z zunajzakonsko partnerko isto stanovanje, da se bo tja po prestani kazni tudi vrnil, da se zaveda dolžnosti, da mora vzdrževati, izobraževati in vzgajati sina ter da si to tudi želi, da je v Bosni, od koder prihaja, izgubil vse in da se nima kam vrniti, obsojenec izrečeno stransko kazen izpodbija na podlagi lastne ocene dejanskega stanja. Obsojeni H.J. v zahtevi ne pojasni, katero kršitev zakona naj bi po njegovi presoji storilo sodišče ob izrekanju stranske kazni izgona tujca iz države, ampak s sklicevanjem na svoje videnje okoliščin, pomembnih pri izreku te kazenske sankcije, ki jo označuje za resnično neživljenjsko in pogubno, izpodbija le njeno primernost. Na tej podlagi pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Obsojeni H.J. tudi navaja, da je sodišče prekršilo njegovo ustavno pravico do svobode gibanja iz 32. člena Ustave, vendar tudi te kršitve, razen s trditvami, da mu storitev kaznivih dejanj ni dokazana, ne utemelji. Vložnik uveljavlja tudi kršitev 54. člena Ustave, ki staršem zagotavlja pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke in določa, da se ta pravica in dolžnost staršev lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon. Pravica do spoštovanja družinskega življenja je kršena takrat, ko država, ne da bi za to imela zakonito podlago, poseže v življenje družin, ki zadovoljivo opravljajo svojo funkcijo. Sprejeti razlago, ki jo v laični zahtevi ponuja vložnik, bi pomenilo, da je ta pravica absolutna in da tujcu, ki z otrokom prebiva v naši državi, v nobenem primeru ne bi bilo mogoče izreči izgona iz države in to ne glede katere ustavne pravice drugih je s storitvijo kaznivih dejanj obsojenec kršil. Tako stališče pa ni sprejemljivo. V obravnavani zadevi je po ugotovitvah zunajzakonska skupnost med obdolžencem in njegovo partnerko prenehala, za otroka pa ni skrbel. Tudi kršitev te ustavne pravice obsojenec uveljavlja na podlagi lastnega videnja dejstev, ki so odločilna za presojo utemeljenosti tega očitka.

Zagovorniku obsojenega Z.M. ni mogoče pritrditi, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je sodbo oprlo na podatke o klicih po baznih postajah, ki jih po stališču zahteve operater brez predhodne odredbe sodišča do tedaj sploh ne bi smel evidentirati. Po vložnikovem mnenju je operater na ta način zbiral podatke o gibanju obsojencev, čeprav mu takšnega zbiranja ni dovoljeval noben predpis. V času zbiranja podatkov pa tudi ni obstajala odredba pristojnega sodišča, da naj operater zbira tudi takšne podatke. Vložnik poudarja, da je operater ravno zato, ker je podatke nezakonito zbiral, lahko te po naknadno izdani odredbi posredoval sodišču.

Kakor je že pojasnilo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi, ZKP-A določbe, ki bi vsebinsko ustrezala sedanjemu 149.b členu ZKP, ni vseboval. Preiskovalni sodnik je odredbe, s katerimi je zahteval (tudi) podatke o klicih po baznih postajah, izdal na podlagi 143. člena ZKP.

V 106. členu sedaj veljavnega Zakona o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 43 z dne 26.4.2004, ZEKom), je določeno, da se lokacijski podatki, ki niso hkrati podatki o prometu in se nanašajo na uporabnike in naročnike, smejo obdelovati le v brezosebni obliki ali na podlagi predhodnega soglasja v obsegu in trajanju, ki sta potrebna za izvedbo storitve z dodano vrednostjo, pri čemer uporabnik in naročnik lahko to soglasje kadarkoli prekličeta.

V času, na katerega se je nanašala izdana odredba preiskovalnega sodnika, je ta vprašanja urejal Zakon o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 30 z dne 26.4.2001, ZTel). V 1. odstavku 128. člena je določal, da se zaupnost in tajnost telekomunikacij nanašata na vsebino prenesenih sporočil v telekomunikacijskih omrežjih oziroma pri uporabi telekomunikacijskih storitev, na dejstva in okoliščine, v katerih so bila sporočila prenesena, na dejstvo, ali je ali pa je bil nekdo udeležen pri tem procesu in na dejstva in okoliščine neuspešnih poskusov vzpostavljanja zvez. Po 1. odstavku 130. člena ZTel so bili operaterji dolžni, kadar je to v skladu z ZKP, sodišču sporočiti podatke o udeležencih, sporočilih, okoliščinah in dejstvih telekomunikacijskega prometa za posamezne primere, na način, v obsegu in trajanju, kot je določila odredba pristojnega sodišča. V naslednjem členu pa so bili našteti prometni podatki, ki se nanašajo na naročnika in uporabnika in so potrebni za vzpostavljanje zveze, ki jih je lahko operater hranil in obdeloval in pogoji, ki jih pri tem moral upoštevati. Med temi evidentiranje klicev po baznih postajah ni bilo izrecno navedeno. Vendar pa je to samo po sebi umevno, saj nekaterih podatkov (primeroma tistih iz 1., 2., 4. in 5. točke), praktično ni mogoče evidentirati, ne da bi bilo razvidno, katera bazna postaja je klic zabeležila. Zgolj tak samodejni mehanični zapis klica še ne pomeni poseganja v ustavno zagotovljeno pravico do zasebnosti, marveč je ta lahko prekršena le v primeru nezakonite obdelave takega podatka. Zato je napačno stališče zahteve, da mobilni operaterji z evidentiranjem pogovorov po baznih postajah, zbirajo podatke o gibanju svojih strank. Na ta način evidentirajo le telefonske povezave, ki jih vzpostavljajo imetniki mobilnih telefonov, pri čemer drži, da je eden od elementov za ugotavljanje gibanja posameznega obsojenca morebitna uporaba mobilnega telefona na določenem območju, kjer deluje bazna postaja. Za to pa je potrebna odredba sodišča, operater mobilne telefonije pa je dolžan te podatke posredovati. S pridobivanjem teh evidenc po odredbi sodišča se ne posega v tajnost pogovorov ali v zasebnost osebe, ki telefon uporablja, dokler se uporaba ne poveže z njegovo prisotnostjo na določenem kraju oziroma v določenem času v povezavi z izvrševanjem kaznivih dejanj.

Prav tako ni mogoče prezreti, da se čas, za katerega so bili zahtevani podatki, prekriva s časom, za katerega so bili odrejeni posebni ukrepi po 1. točki 1. odstavka 150. člena ZKP. Ukrep snemanja in prisluškovanja telefonskih pogovorov pomeni bistveno hujši poseg v zasebnost in varstvo tajnosti občil, torej v ustavni pravici iz 35. in 37. člena Ustave in že po naravi stvari obsega tudi pridobivanje podatka in védenje o lokaciji v pogovoru udeleženih. Ob upoštevanju razlage v pravnomočni sodbi zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da podatki o klicih po baznih postajah niso nedovoljen dokaz in da sodišče s tem, da je tudi nanje oprlo svojo odločbo, ni zagrešilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Zagovorniku obsojenega Z.M. ni mogoče pritrditi tudi ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Utemeljuje jo z navedbami, da bi moralo sodišče navesti dokaze za svojo trditev, da je bil posamezen obsojenec udeležen vsaj pri enem od izvršitvenih dejanj, kot so našteta v opisu kaznivega dejanja, vendar da tega ni storilo. Sodišče je v pravnomočni sodbi podrobno časovno analiziralo telefonsko komunikacijo med Z.M. in G.P. v času od 01.56 do 02.20 ure, navedlo, da je obsojeni P. v pisnem zagovoru priznal, da sta se "kritičnega večera" z Z.M. nahajala na območju Ž., navedlo pa je tudi vsebino pogovorov med Z.M. in D.D. ob 06.27 uri. Ugotovitve je povezalo z dejstvom, da je bilo pri oškodovanki J.S. vlomljeno, in nato ob upoštevanju poteka nadaljnjega dogajanja v zvezi s prevozom vozila, bega pred policijsko patruljo, časa in kraja, kje je bilo ukradeno vozilo najdeno, zaključilo, da so ga kot sostorilci storili D.D., G.P. in Z.M. Obrazložilo je tudi, da ni moglo ugotoviti, kateri od obsojencev je zlomil vložek cilindrične ključavnice na vhodnih vratih stanovanjske hiše oškodovanke S., kdo je vozilo odklenil in ga spravil v pogon ter se z njim odpeljal, je pa glede na ugotovljene okoliščine sklepalo, da je bilo delovanje obsojencev krajevno in časovno usklajeno in usmerjeno v isto protipravno posledico, pri čemer ga je vsak od obsojencev jemal kot svojega. Da je tako sklepanje nerazumno, po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče trditi. Kolikor pa vložnik podrobno analizira razloge izpodbijane pravnomočne sodbe, ponuja drugačno dokazno presojo, po vsebini ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. V tem kontekstu je razumeti tudi navedbe, da se razlogi, ki jih navaja sodišče druge stopnje, ne nanašajo na dokazovanje izvršitvenih dejanj, kot so opisana v tenorju sodbe sodišča prve stopnje, ampak na povsem druga kasnejša ravnanja osumljencev, ki z izvršitvenimi dejanji, opisanimi v izreku prvostopenjske sodbe nimajo nobene zveze. Vložnik tako navaja, da je bilo ugotovljeno le, kje se je v času med 01.56 do 02.35 ure nahajal G.P., da vsebina pogovorov med njim in obsojenim Z.M. ni rekonstruirana in da tudi niso pridobljene bazne postaje za obsojenega M. (slednje, kot je razvidno iz priloge A 250, sicer ne drži) ter da razgovori, opravljeni ob 06.27 uri, ne morejo predstavljati nobenega dokaza za trditev, da je obsojeni M. sodeloval pri kateremkoli od izvršitvenih dejanj, storjenih do 02.35 ure. Kakor je bilo že pojasnjeno, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Pritrditi je treba zahtevi, da je sodišče prve stopnje v drugem odstavku na 18. strani sodbe zapisalo, da izpisek gibanja po baznih postajah za D. in P. kaže, da sta se po trasi med K. in G. obračala in ponovno vračala, da pa je drugostopenjsko sodišče to ugotovitev povzelo napačno, tako da je namesto obsojenega D.D. navedlo obsojenega Z.M. Glede na to, da je sodišče druge stopnje v celoti zavrnilo pritožbene očitke zoper dejansko stanje in argumentirano pritrdilo ugotovitvam v prvostopenjski sodbi, pri čemer je taka ocena tudi brez upoštevanja opisane napačne interpretacije (še) razumna, s tem ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Tudi zagovornica obsojenega O.L. z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more biti uspešna. V zahtevi sicer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar pa je iz vsebine zahteve razvidno, da trditve opira na lastno videnje dejanskega stanja, ki se razlikuje od sprejetega v izpodbijani pravnomočni sodbi. Ponuja namreč lastno razlago vsebine telefonskih pogovorov, kot zmotne pa zavrača tudi zaključke, da je bilo s pomočjo CB postaje, ki jo je posedoval obsojenec, sploh mogoče spremljati pogovore policistov. Pri tem se sklicuje na izvedensko mnenje Inštituta Jožefa Štefana, iz katerega je razvidno, da glede na sprejemno frekvenco območja CB postaje, policijskih frekvenc ter z dodatnega zunanjega delilnika frekvence ni bilo mogoče poslušati. Dejansko stanje izpodbija tudi z navedbo, da z območja M., ki spada pod OKC S.G., ni mogoče poslušati pogovore policistov na območju OKC M., ker da so razdalje prevelike. Z vsemi temi navedbami vložnica po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, na podlagi katerega ni mogoče vložiti tega izrednega pravnega sredstva.

Tudi kršitev kazenskega zakona, ki jo sploh ne opredeli, vložnica ne opira na dejansko stanje, ugotovljeno v napadeni pravnomočni sodbi, pač pa na lastno dokazno oceno. Glede na to, da je kršitev kazenskega zakona podana samo takrat, ko je sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo materialno pravo, je očitno, da tudi v tem obsegu zahteva uveljavlja zgolj razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se z zahtevo za varstvo zakonitosti sklicujejo obsojeni H.J. in zagovorniki obsojenega D.D., Z.M. in O.L., niso podane, zato jih je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljene.

Glede na tak izid so obsojeni D.D., H.J. in Z.M. po 98.a členu v zvezi s 3. in 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžni plačati povprečnino kot strošek, nastal v postopku s temi izrednimi pravnimi sredstvi. Glede na gmotne razmere obsojencev, razvidne iz spisovnih podatkov, ob upoštevanju zamotanosti postopka, je Vrhovno sodišče obsojenemu D.D. povprečnino določilo na 450.000 SIT, obsojenemu H.J. na 300.000 SIT in obsojenemu Z.M. na 250.000 SIT. Po 98.a členu v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP pa je obsojenega O.L. glede na njegove slabe gmotne razmere oprostilo plačila povprečnine v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.


Zveza:

ZKP člen 143, 149b, 150, 150/1-1, 152, 154, 371, 371/1-8, 371/1-11, 372, 372/1-1.URS člen 35.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMjQxOA==