Sodba I Ips 465/2007

Jedro

Za uresničevanje pravice do poštenega sojenja je bistveno, da ima obdolženi, zoper katerega je uveden kazenski postopek, ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli oziroma zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne strani ni zapostavljen ter da mu je med drugim omogočeno tudi, da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.S. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 10.4.2006:

- obsojenega M.K. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 261. člena KZ (dejanje opisano pod točko I/1-5 izreka), za katero mu je določilo kazen eno leto zapora in nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve uradne listine po prvem odstavku 265. člena KZ (dejanje opisano pod točko II/1-4 izreka ), za katero mu je določilo kazen deset mesecev zapora; zatem pa mu izreklo enotno kazen eno leto in osem mesecev zapora, v izrečeno enotno kazen mu je štelo čas odvzema prostosti ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka; - obsojenega A.S. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 261. člena KZ (dejanje opisano pod točko III/1-3 izreka), za katero mu je določilo kazen osem mesecev zapora in nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve uradne listine po prvem odstavku 265. člena KZ (dejanje opisano pod točko IV/1-3 izreka), za katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora, zatem pa mu izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora; v izrečeno kazen mu je štelo čas odvzema prostosti ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 6.6.2007 ob delni ugoditvi pritožbi zagovornika obsojenega M.K. in po uradni dolžnosti za obsojenega A.S., izpodbijano sodbo v odločbah o krivdi in kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je dejanji opisani pod točkama I. in II. izreka sodbe pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 261. člena KZ, ki ga je storil obsojeni M.K., za katero je obsojenemu M.K. izreklo kazen eno leto zapora; dejanji pod opisani pod točkama III. in IV. pa kot nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 261. člena KZ, ki ga je storil obsojeni A.S., za katero je obsojenemu A.S. izreklo kazen osem mesecev zapora; v ostalem pa je pritožbo zagovornika obsojenega M.K. in v celoti pritožbi zagovornika obsojenega A.S. ter Okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega A.S. dne 21.11.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 3., 8. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje. V zahtevi navaja, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe in poštenega postopka ter pravica do neposrednega izvajanja dokazov, vse predvsem z zavrnitvijo dokaznega predloga za neposredno zaslišanje voznika K.M., ker obsojencu in zagovorniku ni bila omogočena navzočnost in sodelovanju pri zaslišanju te priče, je podana kršitev iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Dokazi, ki so vezani na pričo so upoštevani nezakonito, ker niti obsojenec niti zagovornik na pričevanje nista bila vabljena. Ker je sodišče ocenilo, da je potrebno zaslišati obremenilno pričo in je zaslišanje izvedlo, se ni dopustno naknadno sklicevati, da zaslišanje navedene priče ne bi v ničemer pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja. Izpodbijana sodba sicer navaja, da je sodišče zavrnilo ta dokazni predlog, vendar to obrazlaga le pavšalno. Razlaga zakonskih določb, da kršitev ni podana, če se sodba izrecno ne opira na nedovoljen dokaz, bi bila v nasprotju z namenom izločanja nedovoljenih dokazov. Obsojenec je že v dosedanjem postopku navedel, katera vprašanja bi bilo moč razčistiti z M. in ki bi lahko bistveno pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja, dejanj opisanih pod točko III/3 in IV/3 in ki so ostala nerešena. Očitek pri spornem izvozu dne 18.11.2000 temelji predvsem na tahografih M. tovornjaka, teh pa v spisu v originalu ni, temveč so zgolj kopije. Voznik M. pa konkretno o teh dejstvih ni bil zaslišan, niti mu tahografi niso bili predočeni, da bi se o njih izjasnil. Sodba se ne more opirati na dva izpolnjena tahografa, saj bi sporna dejstva lahko dokazali le štirje in izvedeniška analiza in le s takšnim popolnim dokaznim postopkom, bi se lahko dokazovalo, ali drži teorija, da M. ni mogel prevoziti relacije D.– O.

4. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 7.12.2007, predlaga zavrnitev zahteve.

5. Z odgovorom državnega tožilca je bil obsojenčev zagovornik seznanjen dne 11.12.2007; obsojencu pa sodno pismo ni bilo vročeno, ker kljub temu, da je o pošiljki bil obveščen dne 11. in 12.2007, sodnega pisma ni dvignil ter se je sodišču dne 31.12.2007 vrnilo z oznako „ni dvignil“.

B-1 6. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer: zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita – ni v skladu z materialnim zakonom); - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP) torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; - da je Vrhovno sodišče že v večih svojih odločbah (primerjaj sodbe, opr. št. I Ips 186/98, I Ips 203/97, I Ips 32/2001 in drugih) presodilo, da v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče prosto odloča katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, pri čemer je potrebno pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti dokaze za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev (drugi odstavek 329. člena ZKP), ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem, ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev; - da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v večih svojih odločbah (na primer odločba Up 518/2003 z dne 19.1.2006, odločba Up 719/2003 z dne 9.3.2006, Up 849/2005 z dne 18.10.2007) zavzelo stališče glede pravice do zaslišanja obremenilnih prič in v zvezi s tem postavilo kriterije, ki jih morajo sodišča v svojih odločitvah zadostiti, da do zatrjevane kršitve Evropske konvencije o človekovih pravicah in 3. alineje 29. člena Ustave Republike Slovenije ne pride. Iz ustaljene ustavno-sodne presoje izhaja, da se tedaj, kadar obdolženec ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, obsodilna sodba ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njihove izjave; po presoji sodišča gre za dokaz, ki je bil v pomembni meri podlaga za obsodbo tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je sodbo izreklo, ostale dokaze presojalo predvsem z vidika, ali potrjujejo sporne izjave obremenilnih prič.

B-2 7. Pravica do poštenega sojenja v Ustavi Republike Slovenije sicer ni neposredno določena. Izhaja pa iz vrste pravic v kazenskem postopku, med njimi tudi tistih, ki zadevajo pravico do obrambe. Pravico do poštenega sojenja zagotavljajo določbe 6. člena EKČP, ki se skladno z določbo 8. člena Ustave uporablja neposredno. V točki d. tretjega odstavka 6. člena EKČP je določeno, da ima vsakdo, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, pravico da zaslišuje ali zahteva zaslišanje obremenilnih prič in da doseže navzočnost in zaslišanje razbremenilnih prič ob enakih pogojih, kot velja za obremenilne priče. Tej določbi deloma vsebinsko ustreza določba 3. alineje 29. člena Ustave, ki obdolženemu v kazenskem postopku zagotavlja ob popolni enakopravnosti izvajanje dokazov v njegovo korist. Za uresničevanje pravice do poštenega sojenja je bistveno, da ima obdolženi, zoper katerega je uveden kazenski postopek, ustrezne in zadostne možnosti, da se opredeli oziroma zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne strani ni zapostavljen ter da mu je med drugim omogočeno tudi da zaslišuje oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič.

8. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da so s kršitvijo pravic obrambe na glavni obravnavi bila kršena pravna jamstva, ki jih ima obdolženec v kazenskem postopku po 29. členu Ustave. Kršitev pravice obrambe na glavni obravnavi iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP uveljavlja z navedbo, da je sodišče zavrnilo predlog za neposredno zaslišanje priče K.M. na glavni obravnavi, čeprav bi kot voznik tovornega vozila lahko razjasnil dejansko stanje glede dejanja pod točko III/3 in IV/3 sodbe. Po mnenju zagovornika je zavrnitev tega dokaznega predloga sodišče pavšalno obrazložilo. Ker je sodišče ocenilo, da je potrebno zaslišati obremenilno pričo in je zaslišanje izvedlo ter s tem podalo tudi mnenje o pravni relevantnosti predlaganega dokaza – zaslišanje priče M., se ni dopustno naknadno sklicevati, da zaslišanje navedene priče ne bi v ničemer pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja.

9. Navedbam zagovornika, da gre v primeru zaslišanja voznika K.M. za zaslišanje obremenilne priče in s tem v zvezi za kršitev obsojenčeve pravice do izvajanja oziroma soočenja z obremenilnim dokazom, Vrhovno sodišče ne more pritrditi, saj je izvedbo tega dokaza predlagala obramba. Na podlagi podatkov spisa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je izvedbo tega dokaza predlagala obramba na glavni obravnavi ter da tudi iz navedb zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izhaja, da bi sodišče svoje dokazne zaključke o krivdi obsojenca za očitano mu kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja oprlo na izpoved priče K.M.

10. Obsojenčev zagovornik je na glavni obravnavi dne 3.5.2004 predlagal, da se opravi analiza tahografov za čas od 17. do 21.11.2000 in predlagal, da se zasliši priča M., kateremu so ti tahografi zaseženi. Sodišče je na glavni obravnavi 31.5.2004 ugodilo dokaznim predlogom za zaslišanje priče K.M. (državljan Republike Hrvaške) in odločilo, da se zaslišanje priče opravi v postopku mednarodne pravne pomoči pred pristojnim sodiščem Republike Hrvaške. Zaslišanje priče je bilo izvedeno 2.12.2004 pred preiskovalnim sodnikom Županijskega sodišča v Zagrebu, na glavni obravnavi dne 9.5.2005, na kateri sta bila navzoča obsojenec in njegov zagovornik, je sodišče v dokaznem postopku v soglasju s strankami (torej skladno z določbo drugega odstavka 340. člena ZKP) prebralo zapisnik o zaslišanju priče K.M. (v prevodu na list. št. 128 do 129 spisa iz katerega izhaja, da se v zvezi s konkretnim prevozom okoliščin dogodka ne spominja), zatem pa je zagovornik, ki o dnevu zaslišanja priče pred zaprošenim sodiščem v Zagrebu ni bil obveščen, predlagal ponovno zaslišanje priče K.M. Ta dokazni predlog je sodišče zavrnilo. Na glavni obravnavi dne 20.12.2005, ki se je začela znova, je obsojenčev zagovornik nasprotoval branju zapisnika o zaslišanju priče K.M. pred zaprošenim sodiščem v Zagrebu, ker o zaslišanju ni bil obveščen in ni mogel postavljati priči vprašanj ter predlagal, da se priča ponovno zasliši pred zaprošenim sodiščem v Zagrebu, zatem pa se bo strinjal, da se zapisnik o njenem zaslišanju prebere na glavni obravnavi. Zaslišanje priče K.M. je bilo po mnenju obrambe potrebno zaradi „ugotovitve fizičnega gibanja priče na dneve očitanih kaznivih dejanj, saj se bo iz zaslišanja priče dokazalo, da tahografi v spisu nimajo dokazne vrednosti, kot navaja ODT“. Ta dokazni predlog je sodišče na glavni obravnavi zavrnilo kot nepotreben ter razloge za zavrnitev vpisalo v zapisnik o glavni obravnavi (skladno z določbo petega odstavka 299. člena ZKP) ter v obrazložitvi pisno izdelane sodbe (sedmi odstavek 364. člena ZKP).

11. Iz meril oblikovanih v ustavno sodni praksi za presojo kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca (3. alineja 29. člena Ustave), da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba. Mora pa izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen, če je očitno, da niso pomembni za odločitev ali bi bilo nadaljnje izvajanje zaradi jasnosti zadeve odveč.

12. Namen dokaznega postopka na glavni obravnavi je ugotavljanje dejstev, ki so pomembna za pravilno odločitev o obtožbi. Odločilna dejstva se na glavni obravnavi ugotavljajo z dokazovanjem, to je izvajanjem dokazov. Katera dejstva naj se ugotavljajo z dokazovanjem, predlagata predvsem tožilec in obtoženec. Vendar pa sodišče ni dolžno ugotavljati dejstev, za kateri stranki mislita, da jih je potrebno ugotoviti. Sodišče ugotavlja samo odločilna dejstva, to so tista, za katera samo oceni, da so v konkretni zadevi pomembna za pravilno uporabo kazenskega materialnega in procesnega zakona. Za dokazne predloge strank ne zadošča posplošena navedba, da je treba za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja izvesti določene dokaze. Tisti, ki predlaga dokaz, mora določno navesti, kateri dokaz predlaga, katero dejstvo se z njim želi dokazati in izkazati vsaj s stopnjo verjetnosti, da je predlagani dokaz materialnopravno relevanten.

13. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da se je sodišče prve stopnje obrazloženo opredelilo tudi do dokaznega predloga obrambe za zaslišanje priče K.M. ter ga zavrnilo. Ocenilo je, da izvedba tega dokaza za presojo zadeve ni potrebna, ker je dejansko stanje dovolj razčiščeno in priča ne bi v ničemer pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja. Tem razlogom je v svoji odločbi pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki je presodilo tudi, da pravne relevantnosti dokaza z zaslišanjem priče K.M. obramba niti ni izkazala, saj obramba navedenega dokaznega predloga ni obrazložila ne na glavni obravnavi dne 3.5.2004, ne 10.4.2006, niti obramba v pritožbi ni obrazložila, kaj bi z neposrednim zaslišanjem te priče želela dokazati. S tem sta sodišči, ki sta se do dokaznega predloga obrazloženo opredelili v svojih odločbah, zadostili kriterijem ustavno-sodne presoje in po presoji Vrhovnega sodišča nista kršili pravice obsojenca do izvajanja dokazov v njegovo korist. Zagovornik je šele z navedbami v zahtevi za varstvo zakonitosti, da bi se z zaslišanjem priče K.M. razjasnilo delovanje tahografa, ki da je odvisno od manipulacije z njim s strani voznika, s čimer bi se lahko dokazalo, ali drži teorija, da M. ni mogel prevoziti razdalje D. – O., da bi priča lahko pojasnila, kje sta ostala manjkajoča tahografska listka, kdaj med vožnjo je opravil posamezne vpise, ali je lahko števec izklopil iz takšnih ali drugačnih razlogov, ali je bil tahograf brezhiben, kdaj je bil umerjen, ali je bilo ob kontroli v B. preverjena skladnost števca s tahografom, pa tudi kje dejansko je vozil in stal, predlog za zaslišanje navedene priče obrazložil z navedbo, katera dejstva naj bi se z izpovedbo navedene priče ugotavljala. Pri tem pa tudi v teh navedbah ni pojasnil, zakaj bi sploh izpoved priče o delovanju tahografa bila v relevantni materialnopravni zvezi z obsojencu očitanim nadaljevanim kaznivim dejanjem zlorabe uradnega položaja po tretjem odstavku 261. člena KZ, ki ga je storil kot carinik na mejnem prehodu O. dne 1.10.2000, 6.10.2000 in 17.11.2000 s tem, ko je z namenom, da bi drugemu pridobil veliko premoženjsko korist in mu je šlo za to, da drugim pridobi tako korist (preko 24.000.000 SIT) , s svojim podpisom in pečatom potrdil uradne carinske listine o izstopu s sirom naloženih tovornih vozil iz Republike Slovenije, čeprav je vedel, da blago (sir) ni prešlo slovensko-hrvaške meje.

14. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna. Osebe katerih navzočnost na glavni obravnavi je obvezna so: upravičeni tožilec, obtoženec in zagovornik (306. do 308. člen ZKP). Da bi te osebe na glavnih obravnavah v postopku pred sodiščem prve stopnje (Okrožnim sodiščem v Krškem) na glavnih obravnavah ne bile navzoče, vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne zatrjuje. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka neutemeljeno uveljavlja z navedbo, da je bila navedena zakonska določba prekršena z opustitvijo vabljenja obsojenca in zagovornika na narok, na katerem je bila pred zaprošenim sodiščem v Republiki Hrvaški zaslišana priča K.M., na katerega izpoved, kot to izhaja iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe, sodišče svojih dokaznih zaključkov sploh ni oprlo.

15. Zagovornik, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (ki je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza) uveljavlja z navedbo, da so „dokazi, ki so vezani na pričo M. bili tako upoštevani nezakonito“, pri tem niti ne konkretizira za katere nezakonite dokaze gre. Zato takšnih posplošenih in nekonkretiziranih navedb o nedovoljenih dokazih, Vrhovno sodišče niti ni moglo presojati. Ugotavlja pa, da je priča K.M. bil v postopku mednarodne pravne pomoči pred Županijskem sodišču v Zagrebu zaslišan dne 2.12.2004 in čeprav obsojenec in njegov zagovornik o tem naroku predhodno nista bila obveščena in zato na naroku nista bila navzoča, ta okoliščina na zakonitost izvedenega dokaza ne vpliva.

16. Obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti z navedbami, da „sodba ne obrazloži ugotovitev in stališč sodišča v zvezi s posameznimi konkretnimi primeri očitanimi obsojenemu S.; če bi se sodišče v sodbi s tem vprašanjem ukvarjalo, torej s konkretnimi očitki in opisom dejanj, bi se pokazalo, da brez pričevanja K.M., ki bi bilo izvedeno v skladu z zakonitimi zahtevami iz ZKP, ni mogoče utemeljevati storitve očitanih kaznivih dejanj obsojenca“, nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je med drugim podana, če sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Vendar pa teh svojih očitkov ne konkretizira. Čeprav zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa te zahteve (prvi odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti glede uveljavljene kršitve zakona konkretno navesti, v čem naj bi bila kršitev zakona – torej katerih odločilnih dejstev sodišče v razlogih sodbe ni obrazložilo. Posplošenih navedb o bistveni kršitvi kazenskega postopka zaradi „neobrazloženosti ugotovitev in stališč sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi“, zato Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti.

C.

17. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz 2. in 3. tretje točke prvega odstavka 420. člena ZKP, ki jih je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal zagovornik obsojenega A.S. Zahteva za varstvo zakonitosti pa je bila vložena tudi zaradi zmotne in nepopolno ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

18. Izrek o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot strošek postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti. Povprečnino je sodišče odmerilo ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca kot izhajajo iz podatkov spisa in jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (obsojenec je solastnik nepremičnin ter oče enega nepreskrbljenega otroka) in trajanja in zamotanosti postopka v zvezi s tem izrednim pravnim sredstvom.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 339/2008
• Sodba IV Ips 86/2010
• Sodba I Ips 290/2010