Sodba I Ips 445/2007

Jedro

Pri kaznivem dejanju preprečitve uradnega dejanja uradni osebi se zakonitost ravnanja policistov presoja glede na okoliščine v času izvedbe uradnega dejanja, četudi se na podlagi poznejših dejanj in preverjanja prvotni sum o kaznivem dejanju ne potrdi. Pri tem glede na naravo teh nalog ni vselej nujno, da policisti v času ukrepanja določno vedo, za katero konkretno kaznivo dejanje gre, ampak zadošča, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo sum, da je dejanje storjeno ali da se pripravlja storitev kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec se oprosti plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Krškem je s sodbo z dne 22.3.2007 obsojenega M.K. pod točko 1 sodbe spoznalo za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 302. člena KZ in mu na podlagi iste zakonske določbe izreklo kazen šest mesecev zapora. Pod točko 2 pa ga je po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 211. v zvezi s 25. členom KZ. Oškodovano gospodarsko družbo E.d.o.o. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obsojenega M.K. je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega M.K. kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenemu M.K. je naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, od tega 500 EUR povprečnine, ki jo je dolžan plačati v roku 15 dni od prejema drugostopenjske sodbe.

Zoper obsodilni del te pravnomočne sodbe je zagovornik obsojenega M.K. iz „vseh dovoljenih razlogov“ vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve ali druge stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložena pa je tudi zaradi zmotne ali(in) nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrne.

Zagovornik obsojenega M.K. v izjavi na odgovor vrhovnega državnega tožilca vztraja pri navedbah in predlogu iz zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da je v prvostopenjski sodbi izrek v popolnem nasprotju z vsemi ugotovitvami in izvedenimi dokazi v postopku ter z obrazložitvijo sodbe. Pri tem povzema celotno besedilo krivdoreka, nato pa poudarja, da med postopkom ni bilo ugotovljeno, da se je v vozilu R.T., ki ga je zasledovala policijska patrulja, nahajalo karkoli, sploh pa ne predmeti, ki jih je v izreku navedlo sodišče (bakrene cevi, kljuke, kolena, žlebovi). Vložnik izpostavlja, da se je v dokaznem postopku izkazalo, da obsojenec ni povezan z „nekimi“ ukradenimi bakrenimi predmeti, zato ga je sodišče, tako kot soobdolžena K. in B., oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje velike tatvine (očitno mišljeno tatvine) po prvem odstavku 211. člena KZ. V izreku obsodilnega dela pa je v opisu dejanja ostalo, da je obsojenec kot voznik osebnega vozila znamke VW (reg. št. KK E2-297) policistom preprečeval, da bi ustavili kombi, ki naj bi vozil točno določene ukradene predmete, na nasprotje med izrekom in obrazložitvijo pa kaže tudi navedba v drugostopenjski sodbi, da je policist posumil, da so v vozilu R.T. ilegalci in zato drugemu policistu naročil, naj vožnjo upočasni.

Zahteva korektno povzema opis preprečitve uradnega dejanja uradni osebi, v katerem je med ostalim navedeno, da je obsojenec s silo oviral policiste, da bi ujeli neznanega storilca, ki je upravljal kombinirano vozilo znamke R.T., v katerem naj bi peljal naštete ukradene predmete. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da ni dokazov, da je kombinirano vozilo res prevažalo žlebove, bakrene cevi in kljuke, da pa je očitno, da so policisti želeli kombinirano vozilo ustaviti in preveriti svoje sume, ali je kombinirano vozilo (očitno mišljeno oseba, ki je tega upravljala) vpleteno(a) v kaznivo dejanje. Zahteva ima sicer prav, da je podano nasprotje med navedbo v izreku, da je obsojenec s silo preprečil policistom, da bi ujeli osumljenega (neznanega) storilca kaznivega dejanja tatvine in navedbo v izreku, da ni dokazov, da bi ta v vozilu prevažal navedene ukradene predmete, vendar samo zaradi tega izpodbijana pravnomočna sodba ni nezakonita.

Vrhovni državni tožilec pravilno poudarja, da je kaznivo dejanje po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 302. člena KZ, glede na kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ povsem samostojno in da zato okoliščina, da je bil obsojenec oproščen obtožbe za kaznivo dejanje tatvine, sama na sebi ne more izničiti dejstva, da so policisti opravljali uradno dejanje zaradi suma, da je voznik kombiniranega vozila izvršil kaznivo dejanje, obsojeni pa jim je to preprečil. V sodbi sodišča prve stopnje je navedeno, da je rajonski policist dežurnemu policistu posredoval podatke o obeh v poznejše dogajanje vpletenih vozilih in ju označil za sumljivi, ta pa je podatke posredoval policijski patrulji. Policist V.G. je povedal, da je bilo njegovi patrulji naročeno, „da naj se zadržujejo na tistem območju in malo pogledajo, ker obstaja sum, da bi lahko nekdo izvrševal tatvine“, enako pa je izpovedal tudi policist R.S., da jih je dežurni obvestil, naj bodo pozorni na omenjeno vozilo znamke R.T., „ker je bil sum, da se izvršuje kaznivo dejanje“. Iz pravnomočne sodbe je razvidno, da je bilo vozilo R.T. v poznih večernih urah in brez jasnega razloga parkirano na stranski cesti v bližini P., torej v bližini prodajalne E.d.o.o., kar je bilo policistom v patrulji znano. Ko so po približno dveh urah po vizualnem pregledu kombiniranega vozila, tega opazili v vožnji, se voznik kljub prižganim rotacijskim lučem in sireni na policijskem vozilu ni hotel ustaviti, ampak je celo pospešil ter vozil s hitrostjo tudi okrog 120 km/h. Razumna je ocena v izpodbijani pravnomočni sodbi, da so glede na navedene okoliščine policisti, v patrulji je bil tudi D.K., na podlagi obnašanja voznika R.T., ki je potem, ko so na policijskem vozilu vključili sireno in rotacijske luči, namesto da bi ustavil, pospešil hitrost, utemeljeno posumili, da gre za storilca kaznivega dejanja.

Po v 2. alineji 3. člena Zakona o policiji (ZPol) spada med naloge policije tudi preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj. Zakonitost ravnanja policistov se presoja glede na okoliščine v času izvedbe uradnega dejanja, četudi se na podlagi poznejših dejanj in preverjanja prvotni sum ne potrdi. Pri tem glede na naravo teh nalog ni vselej nujno, da policisti v času ukrepanja določno vedo, za katero konkretno kaznivo dejanja gre, ampak zadošča, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo sum, da je storjeno ali da se pripravlja storitev kaznivega dejanja. V konkretni zadevi so policisti zakonito ustavljali voznika vozila znamke R.T., ki so ga sumili storitve kaznivega dejanja, in s tem opravljali naloge javne varnosti. Obsojeni M.K. pa jim je s tem, da je s parkirišča izpred lokala B. zapeljal neposredno pred policijsko vozilo, tako da je moral R.S. naglo zaviti v levo, da ni zadel v obsojenčevo vozilo, nakar je obsojenec policijsko vozilo prehitel in mu vsakič, ko ga je hotelo prehiteti, zapiral pot in tako preprečil uradno dejanje, vozniku kombiniranega vozila pa omogočil, da je policiji pobegnil. Četudi opis kaznivega dejanja glede navedbe ukradenih predmetov izhaja iz poznejšega védenja (predstavnica oškodovanca M.K. je tatvino prijavila naslednji dan), je opis kvalificirane oblike kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi sklepčen, saj je razvidno, katero uradno dejanje je obsojenec preprečil in na kakšen način, okoliščine, ki jih navaja v zahtevi, pa v tem pogledu niso odločilne.

Ni pa točno, kar trdi obsojenčev zagovornik, da je iz razlogov drugostopenjske sodbe razvidno, da je policist G. posumil, da so lahko v vozilu R.T. ilegalci, saj je iz obrazložitve odločbe pritožbenega sodišča razvidno, da se je ta sum nanašal na potnike v vozilu G. Da je tako, izhaja tudi izpovedbe V.G. v preiskavi, ko je povedal, da je policistu R.S., ki je upravljal vozilo, rekel, „da naj upočasni vozilo, ker misli, da so v G. ilegalci“. V tem obsegu zato ne gre za nasprotje v razlogih sodbe, ampak za napačno vložnikovo interpretacijo tega dela obrazložitve drugostopenjske sodbe.

Zagovornik obsojenega M.K. z navedbami, da izpovedbe policistov o načinu obsojenčeve vožnje z ničemer ne podpirajo opisa dejanja v izreku sodbe, saj da so policisti povedali, da sploh ni prihajalo do nikakršnega prehitevanja med njihovim in obsojenčevim vozilom, pač pa da so potrdili obsojenčev zagovor, da je hotel pobegniti pred policisti, vložnik ponuja lastno dokazno presojo, ki pa se razlikuje od tiste v izpodbijani sodbi. S temi navedbami in trditvijo, da obsojenec ni imel namena karkoli preprečiti, še najmanj pa kakšno uradno dejanje uradni osebi, obsojenčev zagovornik izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Sicer pa je vsebinsko enake vložnikove očitke v pritožbi argumentirano zavrnilo že sodišče druge stopnje.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi zgolj opisno uveljavlja obsojenčev zagovornik, niso podane, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

Obsojenčev zagovornik z zahtevo ni uspel, vendar je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP obsojenega M.K., glede na njegove slabe gmotne razmere, oprostilo plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 240/2006
• VSRS Sodba XI Ips 13595/2017
• VSL sodba I Kp 1220/2003