Sodba I Ips 462/2007

Jedro

Pri kaznivem dejanju oškodovanja tujih pravic je storilčev namen posebej motiviran, saj se zahteva tako imenovani dolus specialis, zato ne zadošča vedenje, da je bilo osebno vozilo v prisilni izvršbi in ni sprejemljivo stališče, da za presojo kaznivega dejanja ni bistveno, zakaj ga je obsojenec odtujil. To kaznivo dejanje ni podano, če se oškodovanec v izvršbi lahko poplača s preostalim storilčevim premoženjem.

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojenega B.U. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šentjurju pri Celju je obsojenega B.U. s sodbo z dne 20.2.2007 spoznalo za krivega kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 229. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 229. člena KZ določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja in pod pogojem, da v roku desetih mesecev od pravnomočnosti sodbe plača oškodovanki M.M. premoženjskopravni zahtevek v znesku 4.550,88 EUR. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanki prisodilo premoženjskopravni zahtevek v navedeni višini. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka v znesku 18,86 EUR in na 417,29 EUR odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa po prvem odstavku 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP naložilo v plačilo 500 EUR povprečnine kot strošek pritožbenega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona iz prvega odstavka (očitno mišljeno 1. točke) 372. člena ZKP in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, torej iz razlogov in 1. in 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni ter obsojenega B.U. oprosti obtožbe, podredno da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje ali pa samo sodbo pritožbenega sodišča ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve ali druge stopnje ali se omeji samo na to, da ugotovi kršitev zakona.

Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

Obsojenec in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovne državne tožilke nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Vložnik v zahtevi navaja, da je v opisu kaznivega dejanja naveden abstraktni dejanski stan, s katerim se obsojencu očita, da je z namenom, da bi preprečil plačilo upnice med prisilno izvršbo odtujil del svojega premoženja. V nadaljnjem (dejanskem) opisu pa ta po mnenju obsojenčevega zagovornika ni konkretiziran z navedbo dejstev ali okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati (tudi) na obstoj zatrjevanega namena. Zato po vložnikovem mnenju opis dejanja ni sklepčen, saj tega zakonskega znaka ne vsebuje in je zato podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da dejanje, tako kot je opisano, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja oškodovanja tujih pravic po drugem odstavku 229. člena KZ. Zakonsko besedilo in dejanski opis kaznivega dejanja je treba presojati v medsebojni povezavi in ni potrebno, da bi sodišče v dejanskem opisu z enakimi izrazi, kot so navedeni v uvodnem stavku, še enkrat ponavljalo besedilo, iz katerega je razvidno, s kakšnim namenom je ravnal obsojenec. Izreka tudi ni potrebno obremenjevati z navajanjem okoliščin, iz katerih izhaja takšen obsojenčev namen, pač pa zadošča, da so te navedene v razlogih sodbe. Ostale navedbe, s katerimi vložnik utemeljuje kršitev kazenskega zakona, zadevajo vprašanje ali je na podlagi ugotovljenih dejstev mogoče sklepati o obsojenčevem ravnanju z namenom preprečitve plačila upnici, niso pomembne pri presoji, ali je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Kolikor vložnik v zahtevi trdi nasprotno, njegove navedbe niso utemeljene.

Zahteva pa ima prav, ko uveljavlja, da obstaja nasprotje med izrekom in razlogi sodbe in da razlogi o (vseh) odločilnih dejstvih niso navedeni in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

Iz opisa dejanja v izpodbijani pravnomočni sodbi je razvidno, da je obsojenec z namenom, da bi preprečil plačilo upnice M.M. med prisilno izvršbo prodal tovorno vozilo, za katero je bila dovoljena izvršba z rubežem in tako preprečil izvršbo in oškodoval upnico M.M. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje zapisalo, da ne more biti dvoma o tem, da je obsojenec vedel, da je navedeno vozilo v prisilni izvršbi in je za samo presojo kaznivega dejanja nebistveno, zakaj ga je odtujil. Sodišče druge stopnje pa je pritožbene navedbe obsojenčevega zagovornika zavrnilo tudi z utemeljitvijo, da je obsojenec s prodajo vozila preprečil plačilo upnice med prisilno izvršbo in jo s tem namenoma oškodoval.

Namen storilca je pri kaznivem dejanju oškodovanja tujih pravic posebej motiviran, saj se zahteva posebna oblika direktnega naklepa, tako imenovani dolus specialis. V storilčevi zavesti je, da zoper njega teče izvršilni postopek, da kljub temu z namenom preprečitve plačila upnika, s katerim od alternativno naštetih izvršitvenih dejanj, oškoduje njegovo premoženje.

Zato ima zahteva prav, da je podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, saj se v opisu dejanja navaja, da je obdolženec kaznivo dejanje storil s posebej motiviranim specialnim naklepom. V razlogih sodišča prve stopnje je sodišče zavzelo stališče, da zadošča védenje, da je bilo osebno vozilo v prisilni izvršbi in da za presojo kaznivega dejanja ni bistveno, zakaj ga je obsojenec odtujil. Iz razlogov drugostopenjske sodbe pa je razvidno, da je obsojenec M.M. namenoma oškodoval, iz česar izhaja, da je njegov namen zajemal samo prepovedano posledico, ki pa je pri tem kaznivem dejanju objektivni pogoj kaznivosti in ni niti potrebno, da je storilec za te posledice v krivdnem odnosu. Iz take formulacije pa ni razvidno, da je (bila) takšna krivdna oblika podana tudi glede izvršitvenega dejanja, oziroma da je (bilo) to motivirano s preprečitvijo plačila upnici. Zato je treba zahtevi v tem delu pritrditi, da je glede potrebne stopnje krivdne oblike, podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, ki se je v tem pogledu ne da preizkusiti.

Vložnik navaja, da je oškodovanje upnika objektivni pogoj kaznivosti in da kaznivo dejanje ni podano, če se oškodovanec(ka) v izvršbi lahko poplača s preostalim storilčevim premoženjem. Pri tem se obsojenčev zagovornik pri utemeljevanju bistvene kršitve določb kazenskega postopka sklicuje na navedbe, s katerimi je uveljavljal kršitev kazenskega zakona in med temi navedel, da je bila zoper obsojenca dovoljena izvršba za dve vozili, in sicer M.B. in tovorno vozilo N.P. in da prenos lastništva na drugem, cenejšem izven navedenih vozil, ne potrjuje obsojenčevega namena preprečitve plačila upnici, ker je bilo mogoče do poplačila priti tudi na podlagi izvršbe na drugem obsojenčevem dražjem vozilu.

Iz prvostopenjske sodbe je razvidna ugotovitev, da je Okrajno sodišče v Šentjurju pri Celju s sklepom z dne 23.9.2003 zaradi izterjave zneskov, ki jih nato podrobno navaja, na predlog oškodovanke M.M. kot upnice v izvršilnem postopku dovolilo izvršbo zoper obsojenega B.U. kot dolžnika z rubežem in cenitvijo stvari, zlasti na navedenih tovornem in osebnem vozilu, s prodajo teh stvari in s poplačilom upnice iz zneska, dobljenega s prodajo. Vložnik utemeljeno opozarja, da kaznivo dejanje ni podano, če se oškodovanec(ka) v izvršbi lahko poplača s preostalim storilčevim premoženjem, saj v takem primeru ne gre za dejansko preprečitev izvršbe in s tem oškodovanje upnika. Sodišči prve in druge stopnje pa se sploh nista ukvarjali z vprašanjem, ali bi se lahko oškodovanka poplačala tudi s prodajo osebnega vozila, za katerega je bila prav tako dovoljena izvršba. Gre za odločilno dejstvo, o katerem pravnomočna sodba nima razlogov in je s tega vidika nezakonita.

Obsojenčev zagovornik ima glede na navedeno prav, ko v zahtevi trdi, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta procesna kršitev je absolutne narave, zato je Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Kp 76292/2010
• Sodba I Ips 45081/2010-41
• Sodba I Ips 298/2009