Sodba I Ips 491/2007

Jedro

Čeprav se je sodišče pri sklepanju o obsojenčevih osebnostnih lastnostih napačno sklicevalo na obsojenčevo „predkaznovanost“, ker je glede pogojne obsodbe obsojenca že nastopila zakonska rehabilitacija, pa to na zakonitost sodbe ni vplivalo, saj se je pri izreku kazni sodišče oprlo predvsem na druge okoliščine v spisu.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je s sodbo z dne 19.1.2007 obsojenega J.K. spoznalo za krivega kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ in hude telesne poškodbe po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 134. člena KZ in mu zanju določilo kazni, za prvo dva meseca zapora, za drugo pa šest mesecev zapora ter mu nato po 3. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen sedem mesecev zapora. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati oškodovancu P.S. premoženjskopravni zahtevek v znesku 673,74 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2004 dalje do plačila, pod izvršbo. Po prvem odstavku 95. člena v zvezi s 1. do 8. točko drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 474,48 EUR in na 500 EUR odmerjeno povprečnino. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo deloma ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da je obsojencu kazen za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe znižalo na štiri mesece zapora, nato pa znižalo tudi enotno kazen na pet mesecev zapora, v ostalem pa pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe. V zahtevi sodišču očita tudi kršitev 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (EKČP) in kršitve 15., 29. in 35. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru navaja, da v zahtevi zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi (ne)primernosti izrečene kazenske sankcije. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

O odgovoru vrhovne državne tožilke se je izjavil obsojeni J.K., ki obširno opisuje dogajanje, povezano z vzdrževanjem oziroma pluženjem cest v spodnjem delu S., ki je tudi privedlo do prepira in fizičnega obračuna med njim in P.S. V kazenskem postopku si ni vzel zagovornika, ker ni pričakoval takega razpleta. Opisuje svoje hude zdravstvene težave kot posledico možganske kapi (glavoboli, pozabljivost, mravljinčenje), zaradi česar je bil tudi invalidsko upokojen. Navaja še, da ima tri otroke, dva osnovnošolca in enega srednješolca, za katere mora skrbeti, opisuje ženine zdravstvene težave s ščitnico in srcem ter izraža zaskrbljenost, kdo bo skrbel za dvajset glav živine in celotno kmetijo, če bo moral v zapor. Da bo mera polna, pa bi moral plačati še odškodnino v vrednosti 52.000 EUR s pripadajočimi obrestmi, tega zneska pa na manjši kmetiji, kot je njegova, družina ne zasluži v petnajstih letih. Predloga v izjavi ne navaja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da obsojencu mnenje izvedenca medicinske stroke dr. P.K. ni bilo vročeno, tako da ga je prvič videl, ko ga je zagovornik fotokopiral iz sodnega spisa dne 26.9.2007. Sodišče izvedenskega mnenja na glavni obravnavi ni prebralo, obsojenec pa je kot laik in prava neuka oseba samo nemo spremljal takšno izvajanje tega dokaza, ne da bi se zavedal njegove pomembnosti. Sodišče je v zapisniku navedlo, da je ta dokaz izvedlo s soglasjem obsojenca, kar pa ne drži. Vložnik še navaja, da obsojenec tega izvedenskega mnenja sploh ne prereka, ampak ga v celoti „povzema“ (očitno mišljeno sprejema), saj je izvedenec dopustil, da je do oškodovančeve poškodbe lahko prišlo tako na način, kot ga je opisoval obsojenec, kot tudi v okoliščinah, o katerih je govoril oškodovanec.

Zagovornikova navedba, da se je obsojenec v pravem pomenu z izvedenskim mnenjem seznanil šele 26.9.2007, ni točna. Iz vročilnice je razvidno, da je bilo obsojencu izvedensko mnenje vročeno 1.3.2006, torej še preden je državni tožilec zoper obsojenca vložil obtožni predlog. Sodišče je tako obsojencu omogočilo, da se pravočasno seznani z mnenjem izvedenca, da ga temeljito preuči in do njega zavzame stališče. Zato je treba zavrniti navedbe zahteve, da je bila vsebina izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče prebralo na glavni obravnavi, presenečenje. Če pa se obsojenec z mnenjem izvedenca po lastni krivdi ni seznanil, na tej podlagi ne more zatrjevati kršitev pravic obrambe.

Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da je bilo izvedensko mnenje dr. P.K. na glavni obravnavi prebrano v soglasju s strankami. Iz tega zapisnika ni razvidno, da bi obsojenec taki protokolaciji ugovarjal oziroma podal pripombe, zato je treba nasprotne vložnikove trditve v zahtevi zavrniti kot neutemeljene.

Z navedbo, da obsojenec izvedensko mnenje sprejema, saj da to kaže, da je podan dvom v pravilnost sodne odločbe, obsojenčev zagovornik izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Svoje videnje dokazne presoje ponuja tudi s trditvami, da bi moral oškodovanec po obrazu imeti vreznine in druge površinske poškodbe kože, ki bi mu jih povzročili drobci stekla, če naj bi se dogajanje primerilo na način, kot ga opisuje oškodovanec. Enako velja za vložnikove navedbe, da mora biti sila udarca, ki razbije vetrobransko steklo in oškodovancu povzroči zlom leve ličnice in leve zgornje čeljusti, izredno velika ter da je zato potrebno upoštevati razdaljo med obsojencem in oškodovancem ter smer, v kateri je vrgel leseno poleno in presoditi, ali je to obstalo na desni strani voznikovega sedeža takoj po poškodbi, ali pa ga je tja postavil nekdo drug.

Dejansko stanje vložnik izpodbija tudi ko pravi, da bi moralo vse te pomembne in odločilne okoliščine sodišče ugotoviti po uradni dolžnosti ter slediti „nakazanemu“ predlogu izvedenca, da bi bilo treba v tem primeru angažirati še drugega strokovnjaka, ki bo pripomogel k razjasnitvi zadeve. Na tej točki je treba ugotoviti, da obsojenec dokaznega predloga za postavitev izvedenca (očitno sodnomedicinske stroke) ni podal, takratni obsojenčev zagovornik I.M. je navedel le, da bo potrebno tudi z izvedenskim mnenjem ali pa z lastnim preudarkom sodišča na podlagi velikosti polena ugotoviti, ali je sploh možno, da to poleno glede na dolžino prileti skozi okno traktorja in na podlagi tega ugotavljati dejanski stan, „ki bi bil primeren in seveda ugotovljen bolj temeljito“. V nadaljnjem besedilu pa je navedel, da pritožba v tem vidi zmotno ugotovitev dejanskega stanja in neizvedbo dokazov, ki bi takšno ugotovitev „potrdilo pravilno“ (prav tam). Teh navedb zagovornika v pritožbenem postopku ni mogoče razlagati kot podajo dokaznega predloga, ampak zgolj kot izpodbijanje dejanskega stanja. Tudi argumentacija v zahtevi ni takšna, da bi jo bilo v tem obsegu mogoče razumeti kot uveljavljanje kršitev pravic obrambe, saj mora v takšnem primeru vložnik svoje navedbe substancirati in pojasniti, zakaj je izvedba takšnega dokaza potrebna, izkazati njegovo pravno relevantnost tudi v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Tega pa ni storil.

Nestrinjanje z dejanskim stanjem obsojenčev zagovornik uveljavlja tudi z opisovanjem položaja vozil na kraju dogajanja in svojo oceno, da je bila razdalja med obsojencem in oškodovancem najmanj 24 m, da na takšni razdalji ni mogoče povzročiti loma vetrobranskega stekla in tako hude poškodbe kot jo je dobil oškodovanec ter da je zato večja verjetnost, da si je zlomil levo zgornjo čeljustnico, ko je pri padcu z levim licem zadel ob desko pluga. Kot uveljavljanje razloga, iz katerega po drugem odstavku 420. člena ZKP pravnomočne sodbe s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče izpodbijati, je treba razumeti tudi vložnikovo argumentacijo, s katero poskuša dokazati, da je „bolj verjetno“, da bi oškodovanec dobil poškodbe po desni in ne levi strani obraza, glede na to, da je bil obsojenec na njegovi desni. Tudi navedbo v zahtevi, da bi bilo „nenazadnje primerno in prav“, da bi sodišče zaslišalo zdravnika, ki je prvi prišel na kraj in nudil prvo pomoč oškodovancu, voznika reševalnega avtomobila in policista, ki sta opravila ogled kraja dogodka, je mogoče razumeti zgolj kot izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, saj v rednem postopku obramba teh dokazov ni predlagala.

Obsojenčev zagovornik navaja, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ko je sodišče prekršilo določbe ZKP „okrog izdaje odredbe za prisilni privod“. Tako stališče utemeljuje z navedbami, da obsojencu vabilo na prvo zaslišanje pred preiskovalnim sodnikom ni bilo osebno vročeno, ampak ga je sprejela žena, pa mu vabila ni izročila. Odreditev „prisilnega privoda“ za dan 24. 9. 2004 je bila zato po mnenju vložnika nezakonita. Tudi ta kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Po prvem odstavku 120. člena ZKP je treba obdolžencu osebno vročiti vabilo na prvo zaslišanje v predhodnem postopku. Pisanje, za katero je v ZKP določeno, da ga je treba osebno vročiti, se izroči neposredno naslovniku. Če tistega, kateremu mora biti pisanje osebno vročeno, ni tam, kjer naj se vročitev opravi, poizve vročevalec, kdaj in kje bi ga mogel najti ter mu pusti pri kateri od oseb, omenjenih v 119. členu tega zakona ali v hišnem predalčniku, pisno sporočilo, naj bo določenega dne ob določeni uri v svojem stanovanju ali na svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Če vročevalec tudi po tem ne najde tistega, ki bi mu moral vročiti pisanje, ravna po prvem odstavku 119. člena tega zakona; s tem se šteje, da je vročitev opravljena (118. člen ZKP). V konkretni zadevi je vročevalec družbe U.d.o.o. obdolžencu prvo obvestilo pustil dne 7.9. in nato še dve obvestili, vsako v razmaku dveh dni, zadnje 11.9.2004, nato pa 13.9.2004 vabilo vročil obsojenčevi ženi, ki je zavrnila podpis. Kakor je razvidno iz uradnega zaznamka z dne 15.9.2004, obsojenec, za katerega je bilo vabilo izkazano, na zaslišanje tega dne ni pristopil in svojega izostanka ni opravičil. Glede na navedeno je sodišče ravnalo v skladu z določbo prvega odstavka 194. člena ZKP, ko je odredilo obsojenčevo privedbo na zaslišanje 24.9.2004, ki je bila udejanjena prek Policijske postaje S.K.

Vložnik tudi navaja, da je sodišče kršilo določbe Zakona o kazenskem postopku, ker je dovolilo, da sta bila na zaslišanju pred sodiščem v istem prostoru navzoča policista, ki sta obsojenca privedla. Iz zapisnika o zaslišanju je razvidno, da sta policista sodišče opozorila, da bi bilo zaradi obsojenčevega nasilnega obnašanja primerno, da sta navzoča na zaslišanju, kar je sodišče sprejelo in sklenilo, da se zaslišanje opravi v njuni navzočnosti. Katero procesno določbo naj bi sodišče s tem kršilo, zahteva ne pove, zato v tem delu njene utemeljenosti ni mogoče preizkusiti. Sicer pa je iz zapisnika o zaslišanju obdolženca razvidno, da mu je sodišče podalo vse z zakonom predpisane pravne pouke, da je ta nato podal svoj zagovor, v katerem je storitev kaznivega dejanja zanikal in se zagovarjal v glavnih črtah enako kot na glavni obravnavi. Zato tudi z navedbo, da je obsojenca navzočnost policistov na zaslišanju motila, pri čemer tega pobliže ne konkretizira, ne more spodnesti zakonitosti izpodbijane pravnomočne sodbe.

Obsojenčev zagovornik vidi kršitev pravic obrambe tudi v tem, da obsojenec ni bil obveščen o zaslišanju oškodovanca dne 30.8.2004, saj bi se v nasprotnem tega zaslišanja lahko udeležil in oškodovancu postavljal vprašanja, pa tega ni mogel, ker o zaslišanju ni bil obveščen.

Po petem odstavku 178. člena ZKP, ki se v skladu z določbo 429. člena istega zakona uporablja tudi v skrajšanem postopku, mora sodišče na primeren način obvestiti obdolženca, kdaj in kje bodo opravljena preiskovalna dejanja, pri katerih je lahko navzoč, razen če bi bilo nevarno odlašati. Iz odredbe z dne 3.8.2004 je razvidno, da je sodišče odredilo, da se obsojenca obvesti o oškodovančevem zaslišanju. Obsojencu je bilo obvestilo poslano skupaj z vabilom za zaslišanje, vendar pošiljke, kljub temu, da je bil o njej dvakrat obveščen, ni dvignil. Na lastni opustitvi procesnega dolžnostnega ravnanja kršitev pravic obrambe v tem pogledu ne more uspešno uveljavljati. Sicer pa je bil oškodovanec P.S. v obsojenčevi navzočnosti zaslišan na dveh narokih za glavno obravnavo, tako da je bila obsojencu dana zadostna možnost zaslišati in soočiti se z obremenilno pričo. Zato o kršitvi pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP na tej podlagi ni mogoče govoriti.

Vložnik tudi ne pove, katero kršitev zakona uveljavlja z navedbami, da spis ni bil urejen tako, kot to določa Sodni red, saj da se med list. št. 27 in 28 nahajata fotokopiji vročilnic, ki nista listovno oštevilčeni. V tem delu zahteva ni v zadostni meri konkretizirana, zato utemeljenosti te navedbe v skladu z merili iz prvega odstavka 424. člena ZKP ni mogoče preizkusiti.

Prav ima vložnik, da je iz prvostopenjske sodbe razvidno, da je sodišče pri naštevanju okoliščin, ki so vplivale na izrek kazni, upoštevalo, da je bil J.K. že obsojen, kar kaže na njegove osebnostne lastnosti. Višje sodišče pa je zapisalo, da nikakor ni mogoče mimo dejstva, da podatki spisa in obdolženčeva predkaznovanost kažejo, da gre pri njem za človeka, ki je brez pravega razloga sposoben grobo napasti ne le premoženje drugega, ampak tega tudi poškodovati. Sodišče je torej obsojencu štelo za obteževalno okoliščino, da je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah z dne 26. 11. 1999, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju z dne 30. 5. 2000, obsojen zaradi kaznivega dejanja samovoljnosti po drugem odstavku 313. člena KZ, za kar mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, tako da mu je preizkusna doba potekla 30. 5. 2002.

Po 2. točki četrtega odstavka 103. člena KZ se obsodba, s katero je bila obsojencu izrečena pogojna obsodba, izbriše iz kazenske evidence v roku enega leta, odkar je pretekla preizkusna doba. Glede na to, da obsojenec v tem roku ni storil novega kaznivega dejanja, je zakonska rehabilitacija, s katero se izbriše obsodba iz kazenske evidence in prenehajo vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega, nastopila 30. 5. 2003, zato se pri sklepanju o obsojenčevih osebnostnih lastnostih, na to okoliščino sodišči ne bi smeli sklicevati. Vendar pa se je sodišče oprlo predvsem na druge okoliščine v spisu, ki jih je tudi navedlo, in na tej podlagi sklepalo o obsojenčevih osebnostnih lastnostih, zato sicer napačno sklicevanje na obsojenčevo „predkaznovanost“ na zakonitost sodbe ni vplivalo.

Sodišče kazenske sankcije ni oprlo na podatke iz prekrškovne evidence, zato vložnik z navedbo, da so podatki, ki zajemajo celih 13 let (od leta 1991 do 2004), in da so „latentno“ vplivali na odmero kazni, ne more izpodbiti zakonitosti napadene pravnomočne sodbe.

Kolikor pa zahteva navaja, da je na zaporno kazen, izrečeno obsojencu, vplivalo tudi njegovo obnašanje na hodniku pred sodno dvorano pred razglasitvijo sodbe ter da je zato pri odmeri kazni bolj prišel do izraza sodničin subjektivni odnos, kot pa objektivna merila, pomembna pri odmeri kazni, vložnik izpodbija primernost obsojencu izrečene kazni in s tem sodbo izpodbija iz razloga, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Tudi z navedbami, da obsojenec ni dolžan navajati dejstev v svojo obrambo, ampak da je naloga sodišča, da njegove trditve preizkusi in preveri, da sodišče veže instrukcijska maksima, da je te dolžnosti sodišče opustilo in s tem kršilo obsojenčevo pravico do poštenega sojenja po 6. členu EKČP, jamstva obdolžencu iz 29. člena Ustave ter 17. člen ZKP, vložnik po vsebini izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. S sklicevanjem na to, da sodišče ni ravnalo v skladu z inkvizicijsko maksimo, potem ko je obramba v dokaznem pogledu popolnoma pasivna, vložnik ne more izkazati kršitve obdolženčevih pravic obrambe. Sodišče je na podlagi oškodovančeve izpovedbe, izvedenskega mnenja in sledov na kraju dogodka razumno argumentiralo sprejete dejanske sklepe. Zahteva, ki zavrača sprejeto dejansko stanje, praktično ne navede nobenega dokaza, s katerim bi utemeljila svoje trditve.

Prav tako je treba kot neutemeljene zavrniti navedbe v zahtevi, da je podana kršitev kazenskega zakona, ker „ni uresničen subjektivni znak za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ“. Sodišče je ugotovilo, da je obsojenec v idealnem steku, torej je z enim izvršitvenim ravnanjem storil obe kaznivi dejanji, vložnik pa trdi, da je obsojenec imel samo namen odvrniti oškodovanca in preprečiti nadaljnjo vožnjo po tej cesti, ne pa poškodovati traktor niti oškodovanca. Glede na takšno formulacijo zahteve je jasno, da v tem delu vložnik kršitev kazenskega zakona utemeljuje s sklicevanjem na drugačno dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi. Zato tudi v tem obsegu sodbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva ne more biti uspešna niti ko navaja, da v obrestnem delu premoženjskopravnega zahtevka sodne odločbe ni mogoče izvršiti, saj na dan škodnega dogodka ni bila uradna valuta EUR, temveč SIT. S to navedbo vložnik ne uveljavlja nobene kršitve kazenskega zakona ali procesnih določb. Neutemeljena pa je tudi z vidika 13. člena Zakona o uvedbi eura (ZUE), ki določa, da se z dnem uvedbe eura, to je od 1. januarja 2007 dalje, šteje, da se tolarski zneski, navedeni v sodnih aktih, glasijo na euro, preračunano po tečaju zamenjave.

Vložnik tudi navaja, da je bilo ves čas postopka govora samo o poškodovanju in uničenju vetrobranskega stekla, ne pa tudi o brisalcu, ki naj bi bil tudi uničen, da to ne izhaja iz zapisnika o ogledu niti uradnih ugotovitev policije ter da zato obstaja dvom v verodostojnost oškodovančeve izpovedbe in v pravilnost (prekoračitev) odločitve o premoženjskopravnem zahtevku. Državna tožilka je (šele) v končnem govoru spremenila opis kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, tako da je obsojencu očitala tudi poškodovanje brisalca. Od takrat je obsojenec vedel tudi za očitek, morebitne kršitve pravic obrambe zaradi takega načina spremembe obtožbe zahteva ne uveljavlja. Kolikor vložnik, ki izpodbija odločbo o premoženjsko pravnem zahtevku, problematizira poškodbo brisalca, v tem obsegu uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe je tudi razvidno, da je sodišče oškodovancu priznalo premoženjskopravni zahtevek v takšni višini, kot ga je priglasil, zato o prekoračitvi ni mogoče govoriti.

Obsojenčev zagovornik še trdi, da je sodišče prve stopnje obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 474,48 EUR in da so v tem znesku zajeti tudi stroški vročanja družbe U.d.o.o. Poudarja, da je iz sklepa o stroških razvidno, da je ta družba priglasila stroške kilometrine za 20 km v znesku 5,60 EUR, sodišče pa jih je priznalo več, 52 km x 0,25 EUR, torej 15,08 EUR. S tem je po mnenju vložnika prekoračilo zahtevek in priznalo več, kot je bilo priglašenih stroškov, pri tem pa da ni razvidno, da bi bili priznani kakšni drugi stroški v tej zvezi.

Pri tem pa vložnik prezre, da se odmera stroškov na list. št., ki jo navaja, nanaša na storitev vročitve drugostopenjske sodbe, ki jo je omenjeni vročevalec opravil 28.8.2007, torej že po pravnomočnosti sodbe. Že po naravi stvari ti stroški v sodbi prvostopenjskega sodišča niso mogli biti odmerjeni, pač pa je to sodišče v mejah zahtevka storilo s posebnim sklepom z dne 15.10.2007. Zahteva zato tudi v tem obsegu ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik obsojenega J.K., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni J.K. po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in zahtevnost zadeve z vidika odločanja v tej fazi postopka.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 100/2010
• Sodba I Ips 78/2007
• Sodba I Ips 96/2006