Sodba I Ips 459/2007

Jedro

Sprememba dopolnilne norme ne vpliva na pravno oceno obstoja kaznivega dejanja pri tistih blanketnih kazenskopravnih normah, pri katerih je že ob sami označbi dopolnilne norme mogoče predvideti, da gre za napotitev na spreminjajočo in vsakokratnim razmeram prilegajočo se normo z drugega pravnega področja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 1.200 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 29.1.2007 obsojenega A.P. spoznalo za krivega, pod točko 1 kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ in pod točko 2 kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 329. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je po prvem odstavku 325. člena KZ določilo kazen štiri mesece zapora, za drugo en mesec zapora ter mu nato na podlagi 3. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen štiri mesece in petnajst dni zapora. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške postopka, od tega povprečnino v znesku 500 EUR. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, določene v obliki povprečnine v znesku 700 EUR.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona, kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je tudi izpostavil, naj Vrhovno sodišče ob presojanju zakonitosti nakloni potrebno pozornost določbi 427. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zavzema se, da Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika zavrne.

Obsojeni A.P. in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik kršitev kazenskega zakona utemeljuje z navedbami, da je določba prvega odstavka 325. člena KZ blanketne narave in napotuje na uporabo dopolnilne norme Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP). Poudarja, da je v času izreka prvostopenjske sodbe veljal ZVCP, objavljen v Uradnem listu RS, št. 133/2006, v katerem pa je v 21. členu urejen institut delovanja v javnem interesu, 117. člen pa spada v poglavje o prometni signalizaciji, pri čemer kršitev obeh določil ni sankcionirana. Po vložnikovem stališču je zato sodišče uporabilo napačno blanketno (očitno mišljeno dopolnilno) normo, najmanj kar je, pa da slednja ni konkretizirana. Zato po mnenju vložnika iz sodb sodišča prve in druge stopnje ni razvidno, kaj je materialnopravna podlaga za izrečeno kazen za kaznivo dejanje po prvem odstavku 325. člena KZ.

V prvem odstavku 3. člena KZ je določeno načelo, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, izjema pa je predpisana v drugem odstavku istega člena, ki narekuje uporabo novega zakona, ki velja v času sojenja, ali interimnega zakona, če je ta za storilca milejši (lex mitior). Pri blanketnih opisih kaznivih dejanj je zato treba odgovoriti na vprašanje, kako na uporabo milejšega zakona učinkuje sprememba dopolnilne norme z drugega pravnega področja, v kateri je določen zakonski znak kaznivega dejanja in na katero se kazenskopravna norma sklicuje. Prevladujoče je stališče, da sprememba dopolnilne norme ne more vplivati na določenost kaznivega dejanja, vendar samo pod pogojem, da to ni povezano s spremenjeno (družbeno) nevarnostjo kaznivega dejanja. Zato sprememba dopolnilne norme ne vpliva na pravno oceno obstoja kaznivega dejanja pri tistih blanketnih kazenskopravnih normah, pri katerih je že ob sami označbi dopolnilne norme mogoče predvideti, da gre za napotitev na spreminjajočo in vsakokratnim razmeram prilegajočo se normo z drugega pravnega področja (Bele, Ivan, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, Gospodarski vestnik založba, Ljubljana 2001, str. 44).

Sodišče se je v opisu kaznivega dejanja sklicevalo na ZVCP, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Ta označba je dovolj določna, čeprav v opisu ni izrecno navedeno, da je bil ta zakon objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, št. 30/98 dne 16. 4. 1998 in nato večkrat spremenjen. V času sojenja je namreč veljal Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1), objavljen v Uradnem listu, št. 83/2004 dne 13. 8. 2004, ki je začel veljati 1. 1. 2005, s poznejšimi spremembami. Že zaradi različne oznake zakonov je povsem jasno, kateri dopolnilni normi sta v opisu kaznivega dejanja navedeni. Sicer pa vložnik razen z navajanjem drugačnega oštevilčenja členov v zahtevi sploh ne pojasni, katera je tista podlaga, ki bi narekovala sklicevanje na dopolnilno normo, ki je veljala v času izrekanja sodbe, zaradi česar utemeljenosti teh njegovih navedb sploh ni mogoče preizkusiti. Zatrjevana kršitev kazenskega zakona zato ni podana.

Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP obsojenčev zagovornik argumentira z navedbami, da je oškodovanec (I.B.) izpovedal, da je hodil po asfaltu kakšnih 20 cm stran od roba in da je do prometne nesreče prišlo v bližini nekakšne betonske nabrežine pred garažo, kot je to razvidno iz sklice prometne nesreče in fotografije št. 1 v fotografskem albumu. Navaja, da je sodišče glede kraja trčenja sledilo sodnemu izvedencu za raziskavo prometnih nezgod S.V., da je do trčenja prišlo na kraju, kjer se nahaja sveža sled praske na asfaltu, 0,3 do 0,35 m od desnega roba asfalta, to je vsaj 2,20 m pred garažo. Vložnik je mnenja, da je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z določbo drugega odstavka 335. člena ZKP (očitno mišljeno drugi odstavek 355. člena istega zakona), saj bi, če bi vestno pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, prišlo do drugačnih sklepov glede verodostojnosti oškodovanca in zanesljivosti izvedenskega mnenja. V zahtevi tudi nakaže, da je zaradi odstopanja med navedbami oškodovanca o kraju trčenja in ugotovitvami izvedenca in sodišča o istem dejanskem vprašanju podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 14. točke (očitno mišljeno 11. točke) prvega odstavka 371. člena ZKP.

Uresničevanju načela iskanja resnice iz 17. člena ZKP so namenjene številne izvedbene določbe, med najpomembnejše sodi tudi tista iz drugega odstavka 355. člena tega zakona. Kršitev te določbe se vselej zrcali v zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Tudi v konkretni zadevi vložnik s svojimi navedbami, s katerimi utemeljuje procesno kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Z izpodbijanjem verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe in zanesljivosti izvedenskega mnenja vložnik ponuja dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste v izpodbijani pravnomočni sodbi. S tem po vsebini pravnomočno sodbo izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, torej razloga, ki ga po drugem odstavku 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. V razlogih sodbe ni nobenega nasprotja o ugotovljenem kraju trčenja obsojenčevega vozila v pešca. Poleg tega pa ob očitku obsojencu, da je vozil preblizu desnemu robu vozišča in v nasprotju z zahtevo, da mora biti ta oddaljenost taka, da se promet varno odvija ter zato zadel v oškodovanca, vprašanje ali je do zadetja v oškodovanca prišlo v višini garaže ali 2,20 m pred njo, sploh ni bistveno.

Obsojenčev zagovornik se sklicuje tudi na privatno izvedensko mnenje sodnega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod dr. I.C., pri čemer tudi sam navaja, da gredo te navedbe „že v smer izpodbijanja dejanskega stanja“ in da naj bo zato Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi še posebej pozorno tudi na določbo 427. člena ZKP.

V določbi 427. člena ZKP ima Vrhovno sodišče pooblastilo, da v primeru precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ki se nanašajo na kršitve zakona, zatrjevane v zahtevi, v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom razveljavi pravnomočno sodbo in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Te določbe pa si ni mogoče razlagati tako, da se lahko na to določbo sklicuje tudi vložnik zahteve, saj bi to pomenilo nedopustno širjenje razlogov za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti tudi na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zato s temi navedbami obsojenčev zagovornik zakonitosti napadene pravnomočne sodbe ne more izpodbiti.

Tudi z navedbo v zahtevi, da je treba opozoriti tudi na „nezakonitosti pri izreku pod točko 1 sodbe sodišča prve stopnje glede obsojenčevega alkohola v krvi“, s sklicevanjem na določbo drugega odstavka 335. (očitno 355.) člena ZKP, obsojenčev zagovornik v zahtevi izpodbija dejanske zaključke sodišča, glede stopnje obsojenčeve alkoholiziranosti. Pri tem ponuja drugačno presojo mnenja izvedenke sodnomedicinske stroke dr. M.Z. in zavrača ugotovitev sodišča, da je imel obsojenec v času prometne nesreče najmanj 1,13 g/kg alkohola v krvi, ki ji je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje. To je nasprotne pritožnikove navedbe zavrnilo tudi z argumentacijo, da obsojenec opravlja avtoprevozniško dejavnost in da zato brez dvoma pozna zakonsko prepoved uživanja alkohola udeležencev v prometni nesreči od trenutka nesreče do končanja ogleda ter da je tudi iz tega vidika obsojenčeva navedba, da je liter vina popil doma šele po nesreči, popolno neprepričljiva in neverodostojna. Sklepanju obeh sodišč tudi po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče odreči razume presoje. Zato je treba ugotoviti, da mora ostati zahteva tudi v tem delu, v katerem po vsebini izpodbija dejansko stanje glede obsojenčeve vinjenosti v času nesreče, neuspešna.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v svoji zahtevi sklicuje zagovornik obsojenega A.P., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni A.P. po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati 1.200 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere, kot so razvidne iz spisa, in dejstvo, da je šlo z vidika odločanja v tej fazi kazenskega postopka za razmeroma nezahtevno zadevo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 21381/2011-81
• Sodba I Ips 101/95
• Sodba I Ips 91/95