Sodba I Ips 403/2007

Jedro

S tem, ko sodišče ni zaslišalo mladoletnih oškodovancev, ki glede na svojo starost in duševno razvitost nista mogla razumeti pomena pravice, da nista dolžna pričati in je tak dokazni predlog obsojenčevega zagovornika zavrnilo, ni prekršilo pravic obrambe, saj zaslišanja obeh mladoletnih otrok ni zahteval obsojenec sam.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.G. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 29.1.2007 obsojenca spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 299. člena KZ (dejanje je opisano pod točko 1 izreka), za katero mu je določilo kazen osem mesecev zapora; nadaljevanega kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem in prvem odstavku 201. člena KZ (dejanje je opisano pod točko 2 izreka), za katero mu je določilo kazen osem mesecev zapora; kaznivega dejanja posilstva po četrtem in prvem odstavku 180. člena KZ (dejanje je opisano pod točko 3 izreka), za katero mu je določilo kazen eno leto zapora; kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe po prvem odstavku 135. člena KZ (dejanje je opisano pod točko 4 izreka), za katero mu je določilo kazen tri leta zapora in kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem in prvem odstavku 183. člena KZ (dejanje je opisano pod točko 5 izrek), za katero mu je določilo kazen eno leto zapora, zatem pa je obsojencu izreklo enotno kazen šest let zapora. V izrečeno enotno kazen mu je vštelo čas prebit v priporu od 17.5.2006 dalje. Na podlagi določbe prvega odstavka 66. člena KZ je obsojencu izreklo tudi varnostni ukrep obveznega zdravljenja alkoholikov, ki se bo izvrševal v Zavodu za prestajanje kazni. Obsojenca je oprostilo plačilo stroškov postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, v plačilo pa mu je naložilo povprečnino, potrebne izdatke oškodovanke ter nagrado in potrebne izdatke njenega pooblaščenca. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 25.5.2007 ugodilo pritožbi državne tožilke ter sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu za kaznivi dejanji opisani pod točkama 3 in 5 izreka določilo za vsako kazen tri leta zapora ter zatem, ob upoštevanju ostalih nespremenjenih določenih kazni, obsojencu izreklo enotno kazen deset let zapora ter mu v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka, pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika pa zavrnilo kot neutemeljeni.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 5.9.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja zaradi kršitve določil 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. V zahtevi navaja, da bi moralo sodišče, pa čeprav brez navzočnosti obdolženca in ob prisotnosti ustreznega strokovnjaka (psihologa) zaslišati oba mladoletna oškodovanca; da je predlog za zaslišanje podal obdolženčev zagovornik, vendar obdolženca sodišče ni izrecno vprašalo, ali vztraja pri njunem zaslišanju. Obdolženec je laik in ni vedel, da mora to predlagati. Sodišče komentira v sodbi vsebino listine, ki jo je izločilo iz kazenskega spisa in sicer pisanje dr. G. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da sodbo sodišča prve in druge stopnje v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 8.11.2007, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državnega tožilca sta bila obsojenec dne 13.11.2007 in njegov zagovornik dne 12.11.2007 seznanjena ter se je obsojenec v zvezi z odgovorom državnega tožilca pisno izjavil dne 19.11.2007.

B-1

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:

– da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v prvi do tretji točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe, – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP); – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavke 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

B-2

6. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni navedel nobene določbe Zakona o kazenskem postopku, ki naj bi jih sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo. Navedbe v zahtevi, da bi sodišče moralo, pa čeprav brez navzočnosti obdolženca in ob prisotnosti ustreznega strokovnjaka, zaslišati mladoletna oškodovanca in da je ta predlog podal zagovornik, vendar sodišče obdolženca ni izrecno vprašalo, ali vztraja pri njunem zaslišanju, obdolženec kot laik pa ni vedel, da mora to predlagati, saj je v njegovem imenu to predlagal zagovornik, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje kršitve določbe tretjega odstavka 236. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP v zvezi s tretjo točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ki pa po presoji Vrhovnega sodišča ni podana.

7. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je bil obsojenec spoznan za krivega na škodo mladoletnih oškodovancev (svojih otrok A., rojenega 31.1.1994 in B., rojene dne 5.11.1996) storjenih kaznivih dejanj zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po drugem in prvem odstavku 201. člena KZ, ker je od leta 2001 do marca 2006 skoraj vsakodnevno pretepal sina A., oba otroka brcal, ju pretepal, tudi z lato in podobnimi predmeti, med drugim tudi, če ni bil zadovoljen z delom, ki sta ga morala opravljati na njivi ali v hlevu, zaradi česar sta otroka večkrat pobegnila od hiše; in kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po tretjem in prvem odstavku 183. člena KZ, ker je v času od 21.3. do 18.4.2006 zvečer svojo desetletno hči poklical k sebi v spalnico in zahteval od nje, da ga boža po spolovilu ter ga z roko spolno zadovoljuje. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenca spoznalo za krivega očitanih mu kaznivih dejanj, storjenih na škodo mladoletnih otrok, opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sodišče zagovoru obsojenca, ki je vsa dejanja zanikal, ni sledilo in ga je ocenilo kot neprepričljivega. Po obširno izvedenem dokaznem postopku je sodišče, opirajoč se na izpovedbe prič – socialnih delavk J.Š. in T.P., učiteljice mladoletne oškodovanke C.T. ter matere otrok A.G., ki so v svojih izpovedbah obširno opisali pripovedi obeh otrok – mladoletnih oškodovancev o surovem ravnanju obsojenca z njima, mladoletna oškodovanka pa tudi o obsojenčevem spolnem napadu v času, ko je bila mati v bolnici, brata pa ni bilo doma ter izvedenskega mnenja kliničnega psihologa ter listin (risb v prilogah A 10 in A 2, ki jih je narisala mladoletna oškodovanka ter zapisa delavcev Centra za socialno delo v prilogi A 6) zaključilo, da je obsojencu dokazano, da je zanemarjal svoja otroka in z njima surovo ravnal, nad hčerjo pa izvršil tudi spolno dejanje ter za takšno svojo presojo v sodbi navedlo tudi obširne razloge (stran 15 do 21 sodbe). Višje sodišče je v svoji odločbi v celoti soglašalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje (stran 3 sodbe) in se opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb obsojenca in njegovega zagovornika glede zmotne ugotovitve dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje, jih presodilo ter jih obrazloženo zavrnilo (stran 3 do 4 sodbe).

8. Po določbi druge točke prvega odstavka 236. člena ZKP so obtoženčevi krvni sorodniki v ravni vrsti (otroci) oproščeni pričanja ter jih je po določbi drugega odstavka istega člena sodišče dolžno poučiti, da jim ni treba pričati. Po določbi tretjega odstavka istega člena mladoletne osebe, ki glede na svojo starost in duševno razvitost ne morejo razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati, ni dovoljeno zaslišati kot priče, razen če to zahteva sam obtoženec. Ali je mladoletna oseba sposobna razumeti pomen pravice, da ni dolžna pričati, je dejansko vprašanje, ki ga lahko sodišče ugotavlja tudi s pomočjo strokovnjakov (kar je sodišče v konkretni zadevi tudi storilo) in če sodišče spozna, da mladoletna priča ne razume tega pomena (kar je sodišče v konkretni zadevi tudi ugotovilo), je ne sme zaslišati, razen če to zahteva obtoženec. Posebno varstvo mladoletnih žrtev kaznivih dejanj izhaja tudi iz določb tretjega odstavka 65. člena ZKP, ki zagotavlja posebno varstvo in pomoč z obveznim zastopanjem mladoletnikov, ki so žrtve kaznivih dejanj iz členov 180. do 184. KZ in po členu 201 KZ (kaznivih dejanj katerih žrtev sta bila v konkretni zadevi obsojenčeva mladoletna otroka), to je kaznivih dejanj, ki so za mladoletne žrtve izrazito travmatična. Nadaljnje posebno varstvo žrtev kaznivih dejanj pa izhaja tudi iz določbe petega odstavka 331. člena ZKP, ki ne dovoljuje na glavni obravnavi neposrednega zaslišanja oseb mlajših od 15 let, ki so bile žrtve kaznivih dejanj iz tretjega odstavka 65. člena ZKP.

9. Pravica obdolženca, da se brani z zagovornikom spada med ustavno zajamčene človekove pravice (druga alineja 29. člena Ustave), saj obramba z zagovornikom, ki je v kazenskem postopku po določbi četrtega odstavka 67. člena ZKP lahko le odvetnik, obdolžencu zagotavlja „enakost orožij“ in s tem enakost strank v kazenskem postopku. Zagovornik, odvetnik je strokovni pomočnik obdolženca, ki mu s svojim pravnim znanjem in izkustvom pomaga pri njegovi obrambi, hkrati pa tudi samostojen subjekt kazenskega postopka, ki ima po zakonu številne pravice in dolžnosti, ki jih izvršuje v korist obdolženca ter je dolžan storiti vse, kar je v mejah zakona ter v skladu z etičnimi načeli v korist obrambe obdolženca. Obsojenec je imel zagovornika ves čas kazenskega postopka, že od prvega zaslišanja pred preiskovalnim sodnikom, ko mu je sodišče na njegovo zahtevo postavilo za zagovornika po uradni dolžnosti odvetnika iz M., vse do pravnomočnosti sodbe. S tem je imel obsojenec v tem kazenskem postopku zagotovljeno strokovno obrambo z odvetnikom. Zato so neutemeljene navedbe zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, s katerimi zagovornik nakazuje kršitev 14. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 236. člena ZKP, ker da sodišče obsojenca ni izrecno povprašalo, ali vztraja pri zaslišanju mladoletnih oškodovancev.

10. V kazenskem postopku se dejstva ugotavljajo z izvedbo dokazov in njihovo presojo po načelu proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP). Določba drugega odstavka 355. člena ZKP sodišče zavezuje, da vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi vestno pretehta in nato presodi, ali je neko dejstvo dokazano ali ne. Zagotovo so najboljši vir za ugotavljanje odločilnih dejstev v kazenskem postopku neposredni dokazi, v konkretnem primeru glede obsojencu očitanih kaznivih dejanj storjenih na škodo njegovih mladoletnih otrok, tako zaslišanje obeh mladoletnih oškodovancev. Obsojenčeva otroka sta glede na določbo druge točke prvega odstavka 236. člena ZKP dolžnosti pričanja oproščena. Pred njunim zaslišanjem bi jih bilo sodišče dolžno poučiti o tej pravici, pri tem pa zakon niti ne dovoljuje zaslišanja mladoletne osebe, ki glede na svojo starost in duševno razvitost ne more razumeti pomena pravice, da ni dolžna pričati (kot je sodišče to ugotovilo glede obeh mladoletnih oškodovancev – obsojenčevih otrok) razen, če to zahteva sam obdolženec. Vrhovno sodišče ugotavlja, da niti iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, niti iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obsojenec v postopku pred sodiščem prve stopnje zahteval zaslišanje obeh otrok - mladoletnih oškodovancev. Tega ni obramba predlagala niti v pritožbi.

11. Na podlagi podatkov spisa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je izvedenec specialist klinične psihologije E.G. dne 1.6.2006 opravil razgovor z mladoletnima oškodovancema ter zatem istega dne na zapisnik pred preiskovalnim sodnikom podal svoje mnenje glede zmožnosti obeh mladoletnih oškodovancev razumeti pomen pravice, da nista dolžna pričati zoper obsojenca, njunega očeta. Pri podaji izvida in mnenja, iz katerega izhaja, da oškodovanca ne razumeta pravnega pouka, da jima zoper očeta ni potrebno na sodišču pričati ter da bi glede na psihično stanje obeh mladoletnih oškodovancev (kot posledice obsojenčevih protipravnih ravnanj), v psihičnem smislu pričanje pustilo še dodatne globoke posledice in je zato zaslišanje mladoletnih oškodovancev neprimerno, je bil navzoč obsojenčev zagovornik, ki je izjavil, da „glede na mnenje kliničnega psihologa in starost otrok ne predlagamo zaslišanje G.A. in G.B. v tem kazenskem postopku“. Izvedenec E.G. je svoje mnenje na zahtevo sodišča dopolnil dne 26.11.2006 ter bil zaslišan tudi na glavni obravnavi dne 7.12.2006. Glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje so bile dne 12.9.2006, 3.10.2006, 17.10.2006, 7.11.2006, 15.11.2006, 7.12.2006, 21.12.2006 in 26.1.2007. Na tej zadnji glavni obravnavi je obsojenčev zagovornik predlagal „zaslišanje obeh otrok, zlasti punčke“. Sodišče je ta dokazni predlog kot nepotreben zavrnilo (listovna številka 756) in to svojo odločitev obširno obrazložilo tudi v razlogih sodbe (stran 8 do 9 sodbe) in s tem zadostilo kriterijem ustavno sodno presoje glede zavrnitve dokaznih predlogov obrambe. Obramba te odločitve sodišča prve stopnje v pritožbi ni izpodbijala.

12. Obsojenčev zagovornik se je, kot to izhaja iz podatkov spisa, v preiskavi (listovna številka 209) zaslišanju mladoletnih oškodovancev, obsojenčevih otrok in žrtev kaznivih dejanj po 201. členu KZ in po 183. členu KZ, (katerih zaslišanje na glavni obravnavi že po zakonu ne bi bilo dopustno – peti odstavek 331. člena ZKP) odrekel. Obsojenec sam zaslišanja obeh mladoletnih otrok ni zahteval. Na zadnji glavni obravnavi je zagovornik podal predlog za zaslišanje obeh otrok, ne da bi obrazložil, zakaj predlaga zaslišanje mladoletnih otrok na koncu dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje in kateremu se je obramba v preiskavi odrekla; niti ni zaslišanja obeh mladoletnih oškodovancev predlagal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Zato po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje na glavni obravnavi z zavrnitvijo predloga za zaslišanje mladoletnih oškodovancev, ni prekršilo pravic obrambe.

13. Zagovornik, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja tudi, da „sodišče prav tako komentira vsebino listine, ki jo je izločilo iz kazenskega spisa in sicer pisanje dr. G. Sodišče njegovo pisanje komentira s tem, da to pisanje ni takšno, ki bi lahko vplivalo na odločitev senata v smeri sprejema drugačne rešitve. Če je listina izločena, se nikakor ne da preveriti te izjave in o njej vsebini delati določene zaključke“. Tudi v tem delu zahteve zagovornik ne opredeli, katero zakonsko določbo naj bi sodišče s tem prekršilo. Zato Vrhovno sodišče takšnih nedoločnih navedb ob domnevnih kršitvah določil postopka, niti ni moglo preizkusiti. Ugotavlja pa, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 26.1.2007, na podlagi določila četrtega odstavka 340. člena ZKP iz spisa izločilo dopis zdravnika dr. B.G., o čemer je v izpodbijani sodbi navedlo tudi razloge (stran 10) ter da zagovornik v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje te odločitve prav tako ni izpodbijal.

C.

14. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, je zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

15. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu prvega odstavka 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri povprečnine je sodišče upoštevalo premoženjske razmere obsojenca kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec je lastnik nepremičnin) ter trajanja in težavnosti postopka v zvezi s predmetno zahtevo za varstvo zakonitosti.

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 2765/2013-99
• VSRS Sodba I Ips 16973/2012-80
• Sodba I Ips 12/2009