Sodba I Ips 41/2007

Jedro

Za odločanje o predlogu za izločitev dokazov, vloženem v času zasedanja senata, je funkcionalno pristojen razpravni senat, čeprav se glavna obravnava z branjem obtožnice še ni začela.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.D. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni je dolžan plačati povprečnino 1500 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Obsojeni S.D. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 13.4.2006 spoznan za krivega kaznivih dejanj po prvem odstavku 196. člena KZ, po prvem odstavku 310. člena KZ in po tretjem odstavku 196. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je bila določena kazen šest let in šest mesecev zapora, za drugo kazen osem mesecev zapora, za tretje deset mesecev zapora ter nato izrečena enotna kazen sedem let in šest mesecev zapora, v katero mu je bil vštet čas pripora. Poleg tega je bilo obsojencu odvzeto zaseženo mamilo, samokres in naboji, hidravlična stiskalnica s kalupi, elektronski tehtnici ter denar. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama obsojenca in njegovega zagovornika ter sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obsojenca oprostilo kaznivega dejanja po tretjem odstavku 196. člena KZ in znižalo kazen za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena KZ ter nato ob upoštevanju kazni, določene za kaznivo dejanje po prvem odstavku 310. člena KZ, obsojencu izreklo enotno kazen štiri leta in šest mesecev zapora. Poleg tega je odločilo, da se obsojencu ne odvzamejo hidravlična stiskalnica s kalupi ter zneska 2000 EUR in 160.000 SIT.

2. Zoper to pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenega S.D. in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe (2. in 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo v obsodilnem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena ZKP) vrhovna državna tožilka K.U. meni, da ni utemeljena.

4. O odgovoru vrhovne državne tožilke se obsojenec in njegov zagovornik nista izjavila.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

6. Zagovornik obsojenega S.D. v zahtevi navaja, da je na naroku dne 6.10.2005 pred pričetkom glavne obravnave (med zasedanjem senata) zahteval izločitev dokazov, ki so bili po mnenju obrambe pridobljeni nezakonito in se zato sodba nanje ne sme opirati. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki o tem predlogu ni odločilo s posebnim sklepom, zoper katerega bi bila dovoljena posebna pritožba, temveč je razpravni senat po oceni, da je posamezne okoliščine predloga z dne 6.10.2005 potrebno dodatno razjasniti v dokaznem postopku, o tem odločil s sklepom na glavni obravnavi na podlagi četrtega odstavka 340. člena ZKP. Zoper takšen sklep posebna pritožba ni dovoljena, temveč ga je dopustno izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo.

7. Po določbah ZKP o izločitvi nedovoljenih dokazov (drugi odstavek 18. člena) odloča: v preiskavi in ob vložitvi neposredne obtožnice preiskovalni sodnik (83. člen ZKP), v ugovornem postopku zunajobravnavni senat (četrti odstavek 276. člena ZKP), med pripravami na glavno obravnavo predsednik senata (tretji odstavek 286. člena ZKP), na glavni obravnavi razpravni senat (četrti odstavek 340. člena ZKP), določbe o tem pa so tudi v pritožbenem postopku (peti odstavek 377. člena ZKP in 382. člen ZKP). Zakon torej ne daje izrecnega odgovora na vprašanje, kateri organ je funkcionalno pristojen za odločanje o predlogu za izločitev nedovoljenih dokazov, ki je sicer podan še znotraj zakonskega roka (drugi odstavek 83. člena ZKP) oziroma pred začetkom glavne obravnave (prvi odstavek 321. člena ZKP), vendar že po tem, ko je predsednik senata (po oceni, da so dokazi dovoljeni), določil glavno obravnavo in ko senat že zaseda.

8. Četrti odstavek 340. člena ZKP določa, da (razpravni) senat pred koncem dokaznega postopka izda po uradni dolžnosti ali na predlog strank sklep, s katerim iz spisov izloči dokaze, na katere se po določbah ZKP sodna odločba ne sme opreti oziroma tak predlog za izločitev dokazov zavrne. Vrhovno sodišče je v zadevi opr. št. I Ips 2/2007 (sodba z dne 17.1.2008) ob bistveno podobnem procesnem dejanskem stanju presodilo, da je treba določbo četrtega odstavka 340. člena ZKP razlagati tako, da sme razpravni senat izdati sklep o izločitvi nedovoljenih dokazov tudi pred formalnim začetkom glavne obravnave, ki je praviloma zadnji trenutek, do katerega smejo stranke predlagati izločitev dokazov (zadnji stavek drugega odstavka 83. člena ZKP). Navedeno v obravnavani zadevi pomeni, da je bil za odločanje o predlogu za izločitev dokazov, vloženem v času zasedanja senata, že funkcionalno pristojen razpravni senat, kljub temu da se takrat glavna obravnava z branjem obtožnice še ni začela.

9. Sodišče je dolžno na predlog strank ali po uradni dolžnosti ves čas postopka vsebinsko presojati vprašanje (ne)dovoljenosti dokazov. V procesni situaciji kot je obravnavana, pa je treba vprašanje funkcionalne pristojnosti organa presojati tudi ob upoštevanju interesov učinkovite in hitre izvedbe postopka (15. člen ZKP). Odločanje predsednika senata (ali celo senata iz šestega odstavka 25. člena ZKP, kot trdi zahteva) v fazi, ko razpravni senat že zaseda, bi bilo v nasprotju s tem ciljem zlasti v primerih kot je obravnavani, ko na prvi pogled ni povsem jasno, ali so dokazi, katerih izločitev se zahteva (ne)dovoljeni in je potrebno v tej smeri dokazni postopek dopolniti. Glede na navedeno lahko v tej fazi o tem vprašanju učinkovito vsebinsko odloča razpravni senat, pred katerim bo tekel dokazni postopek. Zato ni pravilna trditev zahteve, da bi sodišče v obravnavani zadevi moralo o predlogu obrambe za izločitev nedovoljenih dokazov odločiti takoj (še pred pričetkom glavne obravnave) in pri tem upoštevati samo tisto procesno gradivo, ki je bilo takrat v sodnem spisu. Taka zahteva je s procesnega vidika sprejemljiva, če spisovni podatki omogočajo (takojšnjo) presojo ali gre za nedovoljen dokaz ali ne. Če pa je pred odločanjem o tem vprašanju potrebno raziskati določena procesno relevantna dejstva, je sodišče to dolžno storiti praviloma v začetni fazi glavne obravnave in šele nato odločiti o zahtevi za izločitev dokazov. Trditev zahteve, da bi o pisnem predlogu obrambe za izločitev dokazov, vloženem na naroku dne 6.10.2005, moral odločiti zunajobravnavni senat (šesti odstavek 25. člena ZKP), zato ni pravilna, obširna obrazložitev zahteve glede razmejitve pristojnosti za odločanje o takšnem predlogu med predsednikom senata in zunajobravnavnim senatom pa za to zadevo glede na zgoraj navedeno ni pomembna.

10. Zahteva nima prav, da je bila obramba zaradi takšnega načina odločanja sodišča prve stopnje prikrajšana v pravici do (posebne) pritožbe zoper sklep o izločitvi oziroma zavrnitvi predloga stranke za izločitev dokazov iz tretjega odstavka 83. člena ZKP. V že citirani zadevi opr. št. I Ips 2/2007 je Vrhovno sodišče presodilo, da je v zvezi z določbo tretjega odstavka 83. člena ZKP, ki med drugim določa, da je zoper sklep iz drugega odstavka istega člena ZKP o izločitvi ali zavrnitvi predloga strank za izločitev dovoljena posebna pritožba, treba ugotoviti, da se besedna zveza „sklep iz prejšnjega odstavka“ nanaša le na sklepe iz drugega odstavka 83. člena ZKP, torej sklepe, ki jih izda preiskovalni sodnik, ne pa tudi na sklepe o izločitvi, izdane v kasnejših fazah postopka. Določba drugega odstavka 83. člena ZKP (zadnji stavek) predstavlja samostojno pravno pravilo, ki časovno omejuje pravice strank, da smejo predlagati izločitev nedovoljenih dokazov praviloma le do začetka glavne obravnave. V povezavi s tretjim odstavkom 83. člena ZKP pa te določbe ni mogoče razlagati tako, da je zoper sklepe, izdane do začetka glavne obravnave, na tej podlagi vedno dovoljena posebna pritožba. ZKP namreč vprašanje (posebne) pritožbe zoper sklepe o izločitvi dokazov, izdane v kasnejših fazah postopka, ureja posebej. Dopušča jo tako v četrtem odstavku 276. člena ZKP, to je pri odločanju zunajobravnavnega senata o ugovoru zoper obtožnico (enako v skladu s tretjim odstavkom 284. člena ZKP velja pri odločanju zunajobravnavnega senata o zahtevi predsednika senata po prvem odstavku 284. člena ZKP), kot tudi v primeru, ko sklep o izločitvi izda predsednik senata med pripravami na glavno obravnavo (tretji in četrti odstavek 286. člena ZKP). Zakonitost in pravilnost sklepa o izločitvi dokazov, izdanega v času zasedanja razpravnega senata oziroma med glavno obravnavo, je sicer res mogoče izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo (četrti odstavek 340. člena ZKP), vendar pa v tej zadevi stranka v nasprotju s trditvijo zahteve v pravici do učinkovite pritožbe ni bila prikrajšana.

11. Zagovornik obsojenega S.D. je na naroku dne 6.10.2005 pred začetkom glavne obravnave obenem z vložitvijo predloga za izločitev nedovoljenih dokazov, zahteval tudi izločitev predsednice in članov razpravnega senata, in sicer iz razloga po 4.a točki 39. člena ZKP. Po tej določbi sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če se je v postopku pri odločanju o katerem koli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah ZKP izločiti iz spisov (83. člen ZKP), razen če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev. Zahteva zagovornika za izločitev je bila po presoji senata, da so podani pogoji iz petega odstavka 42. člena ZKP, na podlagi te določbe zavržena. Sklep o zavrženju zahteve za izločitev je bil izdan na naroku za glavno obravnavo dne 6.10.2005, razlogi za takšno odločitev pa so navedeni v obrazložitvi sklepa v tem zapisniku o glavni obravnavi.

12. Zagovornik v zvezi s tem pravilno navaja, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov za zavrženje zahteve za izločitev predsednice in članov razpravnega senata, kar pa v nasprotju s trditvijo zahteve ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Razlogi in postopek odločanja o zahtevi stranke za izločitev so urejeni v III. poglavju ZKP (39. in 41. do 44. člen). O takšni zahtevi praviloma odloči predsednik sodišča, ob pogojih iz petega odstavka 42. člena ZKP pa zahtevo zavrže sodnik oziroma senat, ki postopa v zadevi. V tem poglavju (četrti in peti odstavek 42. člena) je urejeno tudi vprašanje pritožbe zoper sklep, s katerim se odloči o zahtevi stranke za izločitev. Pritožba zoper sklep o zavrženju zahteve po petem odstavku 42. člena ZKP je izrecno izključena, torej takšnega sklepa samega po sebi ni mogoče neposredno izpodbijati niti v pritožbi zoper sodbo, temveč le kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku (zlasti 2. točka) ali drugem odstavku 371. členu ZKP. Glede na navedeno ni potrebno, da sodišče razloge za zavrženje zahteve, ki jih je navedlo v obrazložitvi posebnega sklepa, povzame tudi v sodbo, podobno kot (ne glede na odločitev) ne povzame razlogov sklepa predsednika sodišča, s katerim ta odloči o zahtevi za izločitev.

13. Prav tako je neutemeljen očitek zahteve, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na enako pritožbeno trditev. Višje sodišče je povzelo ta pritožbeni očitek in razloge sklepa o zavrženju zahteve za izločitev sodišča prve stopnje iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 6.10.2005 (3. stran sodbe) ter zapisalo, da odločitev s takšno obrazložitvijo sprejema kot utemeljeno, poleg tega pa je jasno zapisalo tudi, da drugih procesnih kršitev v zvezi s tem ni našlo. Navedena trditev zahteve, ki po vsebini predstavlja očitek kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP (in ne 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) zato ni utemeljena.

14. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrženju zahteve zagovornika za izločitev senata na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP utemeljilo s tem, da je zagovornik ravnal v nasprotju z določbo drugega odstavka 41. člena ZKP, ker mu je bil izločitveni razlog znan že pred vložitvijo zahteve, ter zato ocenilo, da je bila zahteva za izločitev podana zaradi zavlačevanja postopka. Tako obrazloženi odločitvi sodišča prve stopnje je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče (3. stran sodbe).

15. Zagovornik v zvezi s tem navaja, da je sodišče prve stopnje določbo petega odstavka 42. člena ZKP uporabilo nepravilno, ker v tej zadevi niso bili podani pogoji za zavrženje zahteve za izločitev senata, temveč bi bilo treba o zahtevi odločiti meritorno. V zvezi s tem zagovornik pravilno navaja, da je izločitev predsednice in članov senata zahteval takoj, ko je bil na naroku dne 6.10.2005 seznanjen s sestavo senata, torej takoj ko je lahko zadostil zahtevi četrtega odstavka 41. člena ZKP, po kateri more zahtevati le izločitev poimensko določenega sodnika ali sodnika porotnika, ki postopa v zadevi, napačno pa trdi, da zato ni mogoče sprejeti utemeljitve sodišča, da gre pri tem za zahtevo, podano z namenom zavlačevanja postopka.

16. Čeprav sta bila tako predlog za izločitev dokazov kot tudi zahteva za izločitev senata sama po sebi podana pravočasno (drugi odstavek 83. člena ZKP in drugi odstavek 41. člena ZKP), tudi Vrhovno sodišče presojo sodišča prve stopnje, da je bila zahteva zagovornika za izločitev senata podana z namenom zavlačevanja postopka in da jo je sodišče zato v skladu s petim odstavkom 42. člena ZKP utemeljeno zavrglo, ocenjuje kot razumno. Zahteva za izločitev senata iz razloga po 4.a točki 39. člena ZKP izhaja iz podmene, da so se sodniki sodečega senata seznanili z nedovoljenimi dokazi. Obstoj tega izločitvenega razloga je zato odvisen od predhodne ugotovitve, ali gre za nedovoljen dokaz. Čeprav je bil v obravnavani zadevi predlog za izločitev dokazov (sam po sebi in kot bistveni del trditvene podlage zahteve za izločitev senata) pravočasen, sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da bi zagovornik takšen predlog lahko podal prej, to je zlasti v preiskavi ali v ugovornem postopku. Na ta način bi bilo o vprašanju, ali gre za nedovoljene dokaze, odločeno (s posebnim sklepom, zoper katerega bi bila dovoljena posebna pritožba) pred oblikovanjem razpravnega senata in zato ne glede na odločitev (praviloma) zahteva za izločitev predsednice in članov senata sploh ne bi bila potrebna. Ob upoštevanju navedenega je ocena sodišča prve stopnje, da gre za zavlačevanje postopka s procesnega vidika korektna in posledično zavrženje v skladu s petim odstavkom 42. člena ZKP, zato očitana kršitev ni podana.

17. Zagovornik v zahtevi navaja, da se izpodbijana pravnomočna sodba v pretežni meri opira na dokaze, na katere se po določbah ZKP ne more opirati oziroma na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takih nedovoljenih dokazov. Prvi očitek zahteve v tem delu se nanaša na preiskavo avtomobila R.M., ki je bila izvedena na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 14.6.2005 in pri kateri je bilo med drugim zaseženo mamilo (400,51 g heroina in 396,53 g kokaina) kot predmet kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ (točka I/1 izreka sodbe). Zahteva pravilno navaja, da je to vozilo last obsojenčevega očeta S.D. in da je bilo to dejstvo zapisano v odredbi za preiskavo in zato policiji znano, neutemeljeno pa trdi, da obsojenčev oče o tej preiskavi ni bil obveščen, da je bila zato prekršena določba prvega odstavka 216. člena ZKP in da bi morali biti vsi dokazi, ki so bili pri tej preiskavi vozila pridobljeni, na podlagi 219. člena ZKP izločeni iz spisa (kršitev 8. točke prvega odstavka 317. člena ZKP).

18. Po določbi šestega odstavka 215. člena ZKP se določbe zakona, ki se nanašajo na hišno in osebno preiskavo, smiselno uporabljajo tudi za preiskavo skritih prostorov prevoznih sredstev. Krog oseb, ki morajo biti navzoče pri hišni preiskavi, sicer je preiskava nezakonita in sodna odločba ne sme temeljiti na dokazih, pridobljenih pri takšni hišni preiskavi, je izrecno določen v prvem in tretjem odstavku 216. člena ZKP. Te osebe so „tisti, čigar stanovanje ali prostor se preiskuje ali njegov zastopnik“ ter dve polnoletni osebi kot priči. Vrhovno sodišče je v zadevi opr. št. I Ips 329/2006 (sodba z dne 24.5.2007) presodilo, da je pri razlagi pomena zakonskega besedila „tisti, čigar stanovanje se preiskuje“ treba izhajati iz namena pravnega pravila oziroma iz vrednote, ki jo ta določba varuje. Hišna preiskava pomeni poseg v ustavno varovano pravico nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave); varovana pravica je torej varstvo stanovanja kot širšega kroga zasebnosti, ki je prav tako z Ustavo varovana dobrina (35. člen Ustave). Glede na navedeno je logično, da pri hišni preiskavi ne bo navzoč lastnik stanovanja, temveč v prvi vrsti tisti, v čigar varovano pravico (zasebnost) se posega, to pa je dejanski uporabnik oziroma imetnik stanovanja in drugih prostorov (torej ne glede na to, ali jih uporablja kot lastnik ali imetnik). Takšna razlaga nenazadnje izhaja tudi iz besedila Ustave (drugi odstavek 36. člena), kjer je izrecno določeno, da ne sme nihče proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali druge prostore niti jih ne sme preiskovati.

19. Ob upoštevanju navedenega in dejstev, da je že v odredbi Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 14.6.2005 za preiskavo vozila zapisano (poleg tega, da je njegov lastnik S.D., da to vozilo uporablja obsojeni S.D., ki je bil pri preiskavi poleg dveh prič prisoten, očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni utemeljen. Tudi sicer pa sodišče prve stopnje ugotavlja (7. in 8. stran sodbe), temu pa pritrjuje tudi sodišče druge stopnje (4. stran sodbe), da je bil o preiskavi obveščen tudi S.D. Očitek zahteve se zato opira na drugačno dejansko stanje kot je bilo ugotovljeno v izpodbijani sodbi, uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno.

20. Drugi očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP se nanaša na mamilo (43,78 g kokaina), ki ga je imel obsojeni ob zasegu dne 13.6.2005 pri sebi. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugotavlja (12. do 14. stran sodbe), da je bila alu folija z neznano snovjo v obliki grude najdena ob prijetju obsojenega S.D. pri varnostnem pregledu v žepu njegovih hlač. Policist specialne enote je obsojenca izvlekel iz vozila, ga položil na tla in mu s plastično zatego zvezal roki na hrbtu ter opravil varnostni pregled, pri tem pa v žepu otipal trd predmet velikosti ročne bombe, ga položil na tla in o tem obvestil kriminaliste.

21. V določbah 38. člena (takrat veljavnega) Zakona o policiji (Ur.l.RS, št. 49/1998 do št. 53/2005) je bilo predpisano, da lahko policisti opravijo varnostni pregled pri opravljanju nalog, določenih z zakonom, ko obstaja verjetnost napada ali samopoškodovanja s strani določene osebe. Varnostni pregled obsega pregled osebe, njenih stvari in prevoznega sredstva, pri čemer se ugotavlja, ali je ta oseba oborožena in ali ima pri sebi oziroma s sabo druge nevarne predmete, opravlja pa se neposredno ali s tehničnimi sredstvi. Podrobneje je bil varnostni pregled urejen v določbah 31. do 35. člena (takrat veljavnega) Pravilnika o policijskih pooblastilih (Ur.l.RS, št. 51/2000 – Pravilnik). Med drugim je v 33. členu Pravilnika določeno, da policist zaseže med varnostnim pregledom najdene predmete, ki se smejo odvzeti po kazenskem zakoniku ali ki utegnejo biti pomembni za kazenski postopek in da po opravljenem varnostnem pregledu nadaljuje postopek po določilih ZKP.

22. Glede na zgoraj opisane okoliščine prijetja obsojenca in ob upoštevanju ugotovitve sodišča prve stopnje, da je imela policija v konkretnem primeru podatke o tem, da naj bi obsojeni posedoval orožje, ni mogoče pritrditi navedbi zahteve, da je bilo ravnanje policista specialne enote, ki je obsojenca pretipal preko oblačil in segel v njegov žep po tem, ko je bil „onesposobljen“, v nasprotju z zgoraj povzetimi določbami o varnostnem pregledu. Čeprav je bila takrat že izdana odredba za osebno preiskavo obsojenega S.D., to v nasprotju s trditvijo zahteve ne pomeni, da bi moral policist po tem, ko je obsojencu roke zvezal na hrbtu (in zatipal predmet v velikosti ročne bombe) počakati, da pridejo kriminalisti, izberejo dve polnoletni osebi kot priči in opraviti osebno preiskavo. Očitek zahteve, ki je po vsebini enak pritožbenemu in ga je zavrnilo že sodišče druge stopnje, to je da je bil ta dokaz pridobljen nezakonito in da se sodba nanj ne sme opirati (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), zato ni utemeljen.

23. Tretji očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP se nanaša na dokaze (944,58g kokaina, samokres znamke C.z. 99 in 15 nabojev), pridobljene ob odprtju kovinske blagajne v prostorih Policijske uprave L. dne 15.6.2005 (kaznivi dejanji pod točko I/2 in II izreka sodbe). Ta blagajna je bila 14.6.2005 na podlagi odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 10.6.2005 (in odredbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 10.6.2005) zasežena ob hišni preiskavi vikend hiše na G., o čemer je bil napravljen zapisnik in izdano potrdilo o zasegu.

24. Trditev zahteve, da je bila preiskava blagajne opravljena brez pisne odredbe sodišča (prvi odstavek 215. člena ZKP) in zato nezakonita, je napačna. Odprtje že zasežene zaklenjene blagajne ne predstavlja nove hišne preiskave (niti ponovne preiskave stanovanja na podlagi iste odredbe), za katero bi bila potrebna posebna odredba, kar velja ne glede na dejstvo, da je bil o tem napravljen nov zapisnik. Pri presoji utemeljenosti očitka tudi ne gre spregledati ugotovitve sodišča prve stopnje (10. stran sodbe), da je bila blagajna ob zasegu pri hišni preiskavi zavarovana in zapečatena, nato pa naslednjega dne odprta ob prisotnosti prič in obsojenca (položaj je podoben postopanju ob zasegu in naknadnem pregledu spisov – 222. člen ZKP). Sicer pa sta na vsebinsko enake očitke razumno odgovorili že sodišči prve (10. stran) in druge stopnje (4. stran sodbe). Zato tudi ni utemeljena trditev zahteve, da sodbi o tem nimata razlogov, kar po vsebini predstavlja očitek kršitve določb postopka po sedmem odstavku 364. člena oziroma prvem odstavku 395. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP.

25. Neutemeljen je tudi očitek, da je bila preiskava zasežene blagajne nezakonita zato, ker o tem ni bila obveščena (po trditvi zahteve njena domnevna lastnica) R.D. Prostore vikend hiše na G., kjer je bila blagajna zasežena, je uporabljal obsojeni S.D. (tako že odredba Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 10.6.2005), enako pa glede na izrek izpodbijane sodbe velja glede blagajne. Ob upoštevanju, da je bil obsojeni pri obeh dejanjih prisoten in da v izpodbijani sodbi ni ugotovljeno, da je blagajno R.D. sploh uporabljala, predmeti, ki so bili pri tem najdeni, ne predstavljajo dokaza, na katerega se sodba ne bi smela opirati (prim. točko 18 obrazložitve).

26. Zahteva trdi, da je bila v obravnavani zadevi kršena določba devetega odstavka 148. člena ZKP, v skladu s katero mora med drugim policija kazenski ovadbi priložiti tudi predmete, skice, fotografije, priskrbljena poročila, zapise o tem, kaj je ukrenila in storila, uradne zaznamke, izjave in drugo gradivo, ki utegne biti koristno za uspešno izvedbo postopka. Zagovornik navaja, da policija tega v obravnavani zadevi ni storila, temveč so bili določeni dokazi (ki jih ne konkretizira) predloženi v sodni spis, ko je bila obtožba že pravnomočna in ko je obramba vložila predlog za izločitev dokazov.

27. Zagovornik navedenega očitka podrobneje ne konkretizira (prvi odstavek 424. člena ZKP), zlasti ne pove, kako naj bi ta kršitev vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Trditve zato podrobneje ni mogoče preizkusiti, zgolj splošno pa je mogoče odgovoriti, da policija in državni tožilec res nista upravičena opravljati selekcije dokaznega gradiva, temveč mora biti kazenski ovadbi oziroma zahtevi za preiskavo (četrti odstavek 168. člena ZKP) priloženo celotno do tedaj zbrano dokazno gradivo. Vendar pa to ne pomeni, da se državni tožilec v postopku ne more izjaviti o predlogih in trditvah nasprotne stranke ter tudi kasneje predlagati dokazov, ki tezi obrambe nasprotujejo.

28. Zahteva pravilno navaja, da ovadba (razen izjemoma – npr. kaznivo dejanje po 288. členu KZ) ni dokaz v kazenskem postopku (sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr št. I Ips 262/2006 in druge), temveč pomeni obvestilo pristojnemu državnemu organu (147. člen ZKP), da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Vendar pa se izpodbijana sodba na kazensko ovadbo, ki je bila v dokaznem postopku prebrana, sploh ne opira, zato očitek zahteve ni utemeljen.

29. Zahteva trdi, da je sodišče kot priče zasliševalo policiste (zagovornik izpostavlja koordinatorja akcije R.P.) tudi o okoliščinah, ki jih niso sami zaznali, kar pa v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) ni nedovoljeno, podrobneje pa očitek ni konkretiziran, zato ga ni mogoče preizkusiti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Enako velja za očitek, da so bili policisti neupravičeno zaslišani tudi glede dejstev, ki naj bi dokazovala, da se obsojeni s preprodajo mamil ukvarja že dlje časa.

C.

30. Zatrjevane kršitve po 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP torej niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega S.D. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

31. Na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je zato obsojeni S.D. dolžan plačati stroške postopka, in sicer na 1500 EUR odmerjeno povprečnino. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo obseg in zamotanost zadeve ter ugotovitve sodišča prve stopnje o premoženjskih razmerah obsojenca.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 9666/2010-18
• Sodba I Ips 55050/2010-79
• VSC Sklep III Kp 9337/2017