Sodba I Ips 413/2007

Jedro

Obe sodišči sta sprejeli oceno predlaganega dokaza, zavrnitev pa v zadostni meri utemeljili, sodišče prve stopnje na glavni obravnavi, sodišče druge stopnje pa v sodbi, zato pravice obrambe niso bile kršene.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 500 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Sevnici je s sodbo z dne 17.10.2006 obsojenega F.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ ter mu izreklo denarno kazen 90.000 SIT, ki jo mora plačati v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 29.5.2007 zavrnilo zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in sicer 350 EUR povprečnine.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi ugodi in pravnomočno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne. Meni, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, ker gre le za različno dokazno oceno. Kršena pa tudi ni obsojenčeva pravica obrambe, ker je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatra.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku. Zagovornik se o njem ni izjavil, obsojenec pa je k izjavi, v kateri smiselno graja dokazno oceno, priložil račun G.b.d.o.o.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je po oceni vložnika zahteve podana, ker je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med zapisniki v sodnem spisu, iz drugega odstavka istega člena pa, ker sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza, in sicer ni odredilo izvedenca psihiatra. S tem je kršilo obsojenčevo pravico obrambe, kar je vplivalo na pravilnost sodbe. Zavrnitev dokaznega predloga v sodbi sodišča prve stopnje ni obrazložena, samo en stavek v obrazložitvi sodišča druge stopnje pa te pomanjkljivosti ne more nadomestiti in sanirati.

Sodišče prve stopnje je ocenilo izpovedbi geodeta B.B. in njegovega pomočnika M.L., pri čemer je sklepalo, da nista ničesar slišala, ker sta pri meritvah morala upoštevati tudi sosednje parcele in nista mogla biti ves čas ob ostalih udeležencih. Sodišče druge stopnje je soglašalo s takšno presojo in ob ostalem utemeljilo, da je priča M.L. celo navedel, da ni slišal groženj in tudi ne, da bi kdo omenjal krvave roke ter da slednje pomeni, da ni slišal niti tega, kar je zatrjeval obsojenec v zagovoru.

Glede na izpovedbi navedenih prič, ki sta razvidni iz zapisnika o glavni obravnavi in glede na razloge izpodbijane pravnomočne sodbe ni podlage za sklepanje, da je sodišče vsebino njunih izpovedb povzelo v nasprotju z dejansko. Sodišče se je namreč pri ugotavljanju, ali je obsojenec izrekel grožnjo oškodovancu, oprlo na druge v izpodbijani sodbi navedene dokaze. V takem položaju gre za dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče in ne za zatrjevano nasprotje. Zato navedb v tej smeri ni mogoče razlagati drugače kot nestrinjanje vložnika zahteve z oceno izvedenih dokazov in s tem kot uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Zagovornik je na glavni obravnavi 17.10.2006 predlagal, da sodišče odredi izvedenca psihiatrične stroke z nalogo, da poda mnenje o tem, ali je morebiti pri oškodovancu podana kakršnakoli oblika duševne motnje v smislu nagnjenosti k nanašalnosti, kar pomeni neutemeljeno obremenjevanje drugih oseb in posledično tudi navzven zaznavno reakcijo oziroma odigranost vtisa glede prizadetosti. Mnenje bi služilo sodišču za oceno izpovedbe oškodovanca, saj se ta v nasprotju z ostalimi dokazi bistveno razlikuje od ostalih izpovedb zaslišanih prič in zagovora obsojenca.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza. V bistvu je ocenilo, da glede na dosedanji dokazni postopek in zaslišane priče dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatra ni utemeljen. V sodbi sodišča prve stopnje zavrnitve dokaznega predloga ni obrazložilo. Sodišče druge stopnje je presodilo pritožbene navedbe, ki so se nanašale na to vprašanje in zaključilo, da dokazni predlog ni bil zavrnjen brez vsakršne obrazložitve, ker je v zapisniku o glavni obravnavi pojasnjeno, zakaj njegova izvedba ni potrebna, v razlogih sodbe sodišča prve stopnje pa je obrazloženo, da je bila tistega dne obletnica smrti ustreljenega soseda in da je bil oškodovanec tudi zaradi tega v stresu. Prav tako je presodilo, da zagovornik ni izkazal z zadostno stopnjo verjetnosti, da bi bil predlagani dokaz za obdolženca uspešen in bi morebiti vplival na drugačno razsodbo. Obe nižji sodišči sta sprejeli oceno, povezano s predlaganim dokazom, zavrnitev pa v zadostni meri utemeljili, sodišče prve stopnje na glavni obravnavi, sodišče druge stopnje pa v sodbi, v kateri je obrazložilo presojo pritožbenih navedb.

V ustavno sodni praksi so se izoblikovali kriteriji, na podlagi katerih sodišče odloča o dokaznih predlogih. Po načelu proste presoje dokazov (prvi odstavke 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Predlagani dokazi morajo biti pravno relevantni, obramba pa mora obstoj in pravno relevantnost dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Sodišče prve stopnje je presodilo oškodovančevo izpovedbo kot verodostojno, ker je skladna z izpovedbo njegove žene in ker je oškodovančeve navedbe potrdil tudi policist A.F., ki je opisal oškodovančevo ravnanje. Sodišče je obrazložilo, da je bil oškodovanec po inkriminiranem dogodku v stresu. Z izvedencem psihiatrične stroke naj bi glede na obrambni predlog sodišče preverjalo verodostojnost oškodovančeve izpovedbe. Tako iz podatkov kazenskega spisa kot tudi iz ugotovitev sodišča niso razvidne objektivne okoliščine, ki bi kazale na oškodovančevo deviantnost, nakazano v dokaznem predlogu in ponovljeno v zahtevi za varstvo zakonitosti. Z navedbami o morebitni prisotnosti „kakršnekoli oblike duševne motnje“ in iz tega izvirajoče domneve glede neverodostojnosti oškodovančeve izpovedbe, vložnik zahteve pravne relevantnosti predlaganega dokaza ni utemeljil s potrebno stopnjo verjetnosti. Zato je sodišče glede na dokazno presojo in glede na obrazložitev dokaznega predloga utemeljeno zavrnilo zaslišanje izvedenca psihiatrične stroke. Ker je takšna presoja sodišča tudi v zadostni meri obrazložena, zatrjevane postopkovne kršitve niso podane, prav tako ne kršitev pravice obrambe, ki bi vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega F.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (tretji odstavek 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 451/2007
• Sodba I Ips 232/2008
• Sodba I Ips 349/2009