Sodba I Ips 387/2007

Jedro

Sodišče ne sme zavrniti predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti odveč.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.J. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 1.500 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 27.11.2006 obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ. Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 20.6.2007 delno ugodilo pritožbi državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu z uporabo omilitvenih določil izreklo denarno kazen v znesku 2.000 EUR, v ostalem pa pritožbo državnega tožilca ter v celoti pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik dne 24.9.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, „sodbo izpodbija v celoti, uveljavlja vse pritožbene razloge“ ter predlaga, da „višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje“. V zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je po vsebini enaka zagovornikovi pritožbi z dne 16.1.2007 zoper sodbo sodišča prve stopnje, zagovornik navaja, da Višje sodišče v Celju ni obravnavalo vseh pritožbenih razlogov in da na veliko večino razlogov ni odgovorilo, zato sodba višjega sodišča predstavlja kršitev ustavnih pravic obsojenca in grobo kršitev pravil postopka, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih in ne odgovarja na pritožbene navedbe obsojenca.

3. Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 15.10.2007, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom državne tožilke sta bila obsojenec in njegov zagovornik seznanjena dne 17.10.2007.

B-1 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:– da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v prvi do tretji točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega zakona, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); – da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva – tako materialno kot procesnopravna relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; – da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati in jih ne le poimensko navesti; – da je Vrhovno sodišče v svojih odločbah že presodilo (sodba z dne 4.4.2001, opr. št. Ips 375/2001 in druge), da se v primeru obsodilne sodbe v zvezi s samim kaznivim dejanjem kot odločilna dejstva štejejo tista dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona ter da niti sodišče prve niti sodišče druge stopnje nista dolžni ugotavljati okoliščin, ki niso pravno relevantne za odločitev o posamezni stvari (sodba z dne 22.6.2006, opr. št. I Ips 173/2005).

B-2 6. K obširnim navedbam zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, katerih težišče predstavlja nestrinjanje obsojenčevega zagovornika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem sprejeli sodišči prve in druge stopnje v izpodbijani pravnomočni sodbi, Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da zagovornik v pretežnem delu zahteve za varstvo zakonitosti izpodbija dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v pravnomočni sodbi. Zato utemeljenosti teh navedb Vrhovno sodišče ni presojalo (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti konkretno ne navaja nobene določbe zakona, ki naj bi jo sodišče z izpodbijano pravnomočno sodbo prekršilo. Zato se je Vrhovno sodišče omejilo na preizkus kršitev, ki jih je v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obrazložil tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti. Zagovornikove obširne navedbe v zahtevi, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena v zvezi z drugo točko prvega odstavka 420. člena ZKP, navedbe, da je bilo obsojencu onemogočeno izvajanje dokazov v njegovo korist ter da sodba sodišča druge stopnje ni odgovorila na pritožbene navedbe, pa kot uveljavljanje kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in iz 395. člena ZKP v zvezi s tretjo točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ki po presoji Vrhovnega sodišča niso podane.

8. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če sodba nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi popolnoma nejasni in v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Če gre za obsodilno sodbo morajo biti v izreku glede kaznivega dejanja navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja (opis kaznivega dejanja) in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. To so tako imenovana odločilna dejstva, ki se nanašajo na dejanje, za katerega je obsojenec spoznan za krivega. Sodišče pa mora v obrazložitvi, kjer navede razloge za vsako posamezno točko sodbe (skladno z določbo šestega odstavka 364. ZKP) določno in popolno navesti le dejstva, ki jih šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (sedmi odstavek 364. člena ZKP) in ki jih je treba uvrstiti med odločilna dejstva. Niti sodišče prve niti sodišče druge stopnje pa nista dolžni ugotavljati ali obrazlagati okoliščin, ki niso pravno relevantne za odločitev v posamezni stvari.

9. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ, ker je uporabil krive listine kot prave, ko je kot direktor gospodarske družbe krive račune za nakup goriva, izstavljene v imenu P.d.d., predložil računovodstvu svoje družbe v knjiženje, družba pa jih je v davčnem postopku predložila davčnemu uradu. Sodišče prve stopnje se je obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenca spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja po prvem odstavku 256. člena KZ opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje (stran 4 - 8) izhaja, da sodišče zagovoru obsojenca, ki je dejanje zanikal, ni sledilo in ga je ocenilo kot neprepričljivega. Zato so neutemeljene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da se sodišče do zagovora obsojenca ni opredelilo. Po obširno izvedenem dokaznem postopku je sodišče, opirajoč se na izpovedbe delavcev P. (D.P. in H.L.), delavca Davčne uprave Republike Slovenije (I.M.), obsojenčeve hčerke M.G., računovodkinje v obsojenčevem podjetju, ki je v svoji izpovedbi potrdila, da ji je računa P. v knjiženje predložil obsojenec in izvedenskega mnenja sodnega izvedenca S.D. ter listinske dokumentacije v prilogah spisa, zaključilo, da je obsojenec uporabil krive listine – ponarejene račune za gorivo s tem, ko jih je predložil računovodstvu svoje družbe, da jih je knjižilo med stroške poslovanja, družba pa je te račune uveljavljala v davčnem postopku in jih predložila po pooblaščeni osebi davčnega organa ter v razlogih sodbe navedlo tudi razloge za zaključek o krivdi obsojenca (direktnem naklepu). Višje sodišče je v svoji sodbi v celoti soglašalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in se opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb obsojenčevega zagovornika glede obsojenčeve uporabe krivih računov za gorivo jih presodilo in odgovorilo tudi na zagovornikove pritožbene navedbe glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter jih obrazloženo zavrnilo. Zato ni mogoče pritrditi navedbam zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, niti da se sodišči nista opredelili do obsojenčevega zagovora in pritožbenih navedb. Zato v zahtevi za varstvo zakonitosti nakazovana bistvena kršitev določb iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 395. člena ZKP (po kateri mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi presoditi vse relevantne pritožbene navedbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti) nista podani. Težišče navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko zagovornik s ponavljanjem zagovora obsojenca izpostavlja, da je za obsojenca sporno dejstvo, da gre za ponarejene listine, da obsojenec ni vedel, da gre za ponarejene listine ter izraža pomisleke v ugotovitve izvedenskega mnenja, predstavlja nestrinjanje zagovornika z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem obsojenca sprejeli sodišči prve in druge stopnje in ki po vsebini pomenijo izpodbijanje s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa kršitve določb kazenskega postopka.

10. S kršitvijo pravic obrambe na glavni obravnavi se kršijo pravna jamstva, ki jih obdolžencu v kazenskem postopku zagotavlja Ustava Republike Slovenije. Iz meril oblikovanih v ustavnosodni praksi za presojo kršitve pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca (tretja alineja 29. člena Ustave) izhaja, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga je predlagala obramba. Mora pa izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti odveč.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da niti iz navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, niti iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obsojenec ali zagovornik zahtevala zaslišanje prič J.K. in R.T., delavcev P., ki sta izvedencu za računalniško opremo pojasnila delovanje P. računalniškega sistema. Zato s tem, ko sodišče teh prič, katerih zaslišanje obramba sploh ni predlagala, ni zaslišalo, obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov ni prekršilo. Sodišče prve stopnje je z odredbo z dne 23.5.2006 odredilo izvedensko delo izvedenca za računalniško opremo. Odredba je bila vročena obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki ugovorov v zvezi z odreditvijo izvedenstva nista podala. Izvedenec je dne 30.8.2006 izdelal pisno izvedensko mnenje s prilogami, ki je bilo vročeno obsojencu in njegovemu zagovorniku. Na glavni obravnavi dne 27.11.2006 pa je sodišče v navzočnosti obsojenca in njegovega zagovornika izvedenca tudi neposredno zaslišalo. Zatem pa zavrnilo predlog zagovornika za postavitev novega izvedenca za računalniško stroko kot nepotreben. Tudi iz izpodbijane pravnomočne sodbe je razvidno, da sta se tako sodišče prve stopnje, kot sodišče druge stopnje obrazloženo opredelili do dokaznega predloga obrambe za postavitev drugega izvedenca za računalniško opremo zaradi rekonstrukcije pisanja računov. Ocenili sta, da izvedba tega dokaza ni potrebna, ker se obsojencu ni očitala izdelava posameznih ponarejenih računov, pač pa le njihova uporaba v davčnem postopku. S tem sta sodišči prve in druge stopnje zadostili kriterijem ustavnosodne presoje in po presoji Vrhovnega sodišča nista kršili pravice obsojenca do izvajanja dokazov v njegovo korist. Kolikor pa zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne sprejema izvedenskega mnenja izvedenca za računalniško opremo in meni, da je to nepopolno in neprepričljivo, pa uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

12. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče v dokaznem postopku na glavni obravnavi vpogledalo v račune za gorivo P., P.d.d., ki so bili zaseženi obsojencu dne 1.2.2002 oziroma so bili zaseženi na Davčnem uradu C. dne 26.7.2001 in ki se v originalu nahajajo v prilogah A kazenskega spisa. Ker iz spisa ni razvidno, da bi sodišče obsojencu ali zagovorniku odklonilo vpogled v kazenski spis (tega tudi vložnik v zahtevi ne zatrjuje), so neutemeljene navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, da obsojenec ni imel možnosti vpogledati v „domnevno originalne račune“.

C.

13. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Povprečnino je sodišče odmerilo ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec je samostojni podjetnik ter lastnik nepremičnin in nima preživninskih obveznosti) ter trajanja in zamotanosti postopka s tem izrednim pravdnim sredstvom.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 335/2007
• Sodba I Ips 371/2008
• VSRS Sodba I Ips 35982/2011