Sodba I Ips 474/2006

Jedro

Obramba mora hkrati z zahtevo za izločitev dokazov vložiti tudi zahtevo za izločitev razpravljajočega senata iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP, če meni, da so podane okoliščine, ki zbujajo dvom o nepristranskosti razpravljajočega senata.

Sodbe, ki je bila razveljavljena – tudi v primeru razveljavitve zaradi kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP zaradi opiranja na nedovoljen dokaz – ni treba izločiti iz spisa. Obramba pa lahko poda zahtevo za izločitev v določenem roku, kolikor meni, da bi bilo to potrebno.

Prepoved spremembe na slabše se ne nanaša na odločbo o stroških postopka.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenega se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 16. 5. 2002 obsojenega I.P. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja umora po 2. točki 2. odstavka 127. člena KZ v zvezi z 22. členom in 2. odstavkom 16. člena KZ ter mu izreklo kazen osem let in šest mesecev zapora. Višje sodišče v Ljubljani je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje pred popolnoma spremenjen senat. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani v novem sojenju obsojenega I.P. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja umora po 1. odstavku 127. člena KZ v zvezi z določbo 22. člena KZ in 2. odstavkom 16. člena KZ, za katero mu je izreklo kazen sedmih let zapora. Sodišče je odločilo še o odvzemu predmetov in obsojenemu naložilo plačilo stroškov postopka in povprečnine, plačila stroškov in nagrade zagovornika po uradni dolžnosti ga je oprostilo, oškodovanko pa je z njenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornika obsojenega delno ugodilo in prvostopno sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojenemu izrečeno kazen znižalo na pet let zapora, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočno sodbo in uvodoma navedeni sklep predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani je zagovornik obsojenega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev postopkovnih določb in kršitve kazenskega zakona po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), zaradi kršitev Ustave Republike Slovenije (Ustave) in Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) ter očitnega dvoma v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, da spremeni sodbo sodišča druge stopnje in razveljavi sodbo in sklep sodišča prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podredno pa, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo temu sodišču v ponovno odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka K.U., ki meni, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitve po 4.a točki 39. člena ZKP, saj ni bil podan noben od izločitvenih razlogov. Vsi zbrani in ocenjeni dokazi kažejo na to, da je obsojeni storilec očitanega kaznivega dejanja, njegova prištevnost in ostale okoliščine v zvezi s storitvijo kaznivega dejanja pa so bile pravilno ugotovljene. Prav tako ni prišlo do zatrjevane kršitve v postopku pred sodiščem druge stopnje. Obsojeni je prejel vabilo na pritožbeno sejo, katere pa se ni udeležil, bil pa je prisoten njegov zagovornik, zato je odločitev sodišča druge stopnje, da opravi sejo v obsojenčevi odsotnosti zakonita in v skladu s 4. odstavkom 378. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je tudi odločalo o vseh relevantnih pritožbenih navedbah, ni pa se moglo opredeliti do vsake zagovornikove navedbe, ker je ocenilo, da ne gre za bistvene navedbe v pritožbi. Ravno tako je sodišče druge stopnje podalo odgovor glede zagovornikovih pomislekov v pravilnost izdaje sklepa predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani, saj ni imelo nobenih pomislekov v zakonitost tega sklepa, ker izločeni dokazi niso bili take narave, da bi vplivali na senat, ki je zadnji sodil v zadevi. Kočno pa je tudi dejanje pravilno pravno opredeljeno, kazenske sankcije pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP zagovorniku obsojenega I.P. poslalo odgovor vrhovne državne tožilke, o katerem se zagovornik ni izjavil.

B.

5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da je pred sodiščem prve stopnje prišlo do bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker je sodišče iz spisa izločilo nedovoljene dokaze – izvedensko mnenje Centra za kriminalistično tehnične preiskave (v nadaljevanju: CKTP) in izpovedbo A.R. - šele potem, ko se je razpravni senat s temi dokazi že seznanil. V takšni situaciji bi se moral razpravni senat izločiti, sojenje pa bi se moralo opraviti pred popolnoma spremenjenim senatom. S tem je bila obsojenemu P. kršena pravica do poštenega in nepristranskega sojenja iz 23. člena Ustave in 6. člena EKČP. Nezakonit in neustaven je tudi sklep z dne 17.10.2003 o zavrnitvi zahteve za izločitev senata, saj so razlogi sklepa sami s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je kršilo 4.a točko 39. člena ZKP, saj bi se sodniki, ko so se soočili z nedovoljenim dokazom, morali izločiti, ker je bila tudi vsebina dokaza – mnenja CKTP – takšna, da je vplivala na odločanje senata. Sama ureditev 4.a točke 39. člena nasprotuje 23. členu Ustave in 6. členu EKČP, saj bi se razpravljajoči sodnik, ko se sooči z nedovoljenim dokazom, moral v vsakem primeru izločiti, ker tak dokaz hote ali pa nehote vpliva na sodnika.

6. S takšnim stališčem zahteve se ni moč strinjati. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da sta bila izvedensko mnenje CKTP in izpovedba A.R. del spisa že ob začetku ponovnega sojenja dne 21.3.2003 in da je zagovornik obsojenega takoj po branju obtožbe predlagal izločitev izvedenskega mnenja CKTP in izvedenskega mnenja dr. G.M., ker naj bi šlo za nedopustna dokaza, sodišče pa je ta predlog vzelo na znanje. Na naroku za glavno obravnavo z dne 4.7.2003 je sodišče ugodilo predlogu zagovornika in iz spisa izločilo izvedensko mnenje CKTP, ker je mnenje napravila institucija, ki organizacijsko sodi med organe pregona, zaradi česar je nastal tudi dvom v nepristranskost izvedenca, uslužbenca CKTP, ki je mnenje izdelal, ter hkrati odločilo, da ne bo izločilo izvedenskega mnenja dr. M. Sodišče prve stopnje je 18.7.2003 izdalo še poseben sklep, s katerim je iz spisa izločilo izvedensko mnenje CKTP z dne 5.6.2001. Zagovornik obsojenega je 26.9.2003 podal pisni predlog za izločitev razpravljajočega senata, ker se je slednji seznanil z vsebino formalno izločenega dokaza, hkrati pa je zagovornik predlagal še izločitev izpovedbe izvedenca, ki je kot uslužbenec CKTP tudi izdelal izločeno izvedeniško mnenje. Predsednik Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom z dne 17.10.2003 zavrnil zagovornikovo zahtevo za izločitev senata, pri čemer je predsednik sodišča štel, da je zagovornik smiselno uveljavljal izločitveni razlog iz 4.a točke 39. člena ZKP.

7. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke 1. odstavka 371. člena ZKP je lahko podana tudi, če je sodil sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen iz razloga 4.a točke 39. člena ZKP. Po omenjeni določbi sodnik oziroma sodnik porotnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če se je v postopku pri odločanju o kateremkoli vprašanju seznanil z dokazom, ki se mora po določbah zakona o kazenskem postopku izločiti iz spisa (83. člen), in ne more v isti zadevi odločati o obtožbi oziroma o pritožbi ali izrednem pravnem sredstvu zoper odločbo, s katero je bilo odločeno o obtožbi, razen če vsebina dokaza očitno ni takšna, da bi lahko vplivala na njegovo odločitev. Kadar izločitev sodnika oziroma sodnika porotnika zahtevajo stranke, morajo po določbi 2. odstavka 41. člena to storiti takoj, ko izvejo za razlog izločitve, najpozneje pa do konca glavne obravnave. Iz razloga po 4.a točki in 6. točki 39. člena ZKP smejo stranke zahtevati izločitev sodnika oziroma sodnika porotnika med glavno obravnavo samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej, pa le, če stranki ni bil in ni mogel biti znan. Ob tem je potrebno še dodati, da je bil razlog za izločitev sodnika po 4.a točki 39. člena uveljavljen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku 13.7.2003 (ZKP-E, Ur.l. RS, št. 56, z dne 13.6.2003).

8. Glede na zgoraj povedano Vrhovno sodišče zaključuje, da zagovornik obsojenega svojega predloga oziroma zahteve za izločitev razpravljajočega senata ni podal pravočasno. Zagovornik se je že pred začetkom glavne obravnave seznanil s sestavo razpravljajočega senata, bilo pa mu je tudi znano, katere listine vse se nahajajo v spisu ter da se je razpravljajoči senat seznanil z dokaznim gradivom, ki bi moralo biti po mnenju zagovornika izločeno in katerega je nato sodišče med glavno obravnavo tudi izločilo, zato bi moral zagovornik pred začetkom glavne obravnave hkrati z zahtevo za izločitev dokazov vložiti tudi zahtevo za izločitev razpravljajočega senata, in sicer iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP, ker so bile podane okoliščine, ki so zagovorniku zbujale dvom o nepristranskosti razpravljajočega senata. S tem, ko je podal svoj predlog oziroma zahtevo za izločitev razpravljajočega senata šele 26.9.2003 z obrazložitvijo, da seznanjenost članov senata z vsebino formalno izločenega dokaza zahteva izločitev senata (- da gre za smiselno uveljavljanje razloga po 4.a točki 39. člena ZKP je navedeno šele v izpodbijanem sklepu predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani -), zagovornik obsojenega ni ravnal v skladu z navedenimi zakonskimi določbami, zato Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil predlog zagovornika prepozen, iz tega razloga pa v zahtevi za varstvo zakonitosti ni več mogoče uveljavljati kršitve tudi po 4.a točki 39. člena ZKP. Sicer je Vrhovno sodišče v podobnem primeru odločilo že v sodbi z dne 4.10.2007, opr. št. I Ips 107/2007. Zatrjevana kršitev ni podana.

9. Zahteva uveljavlja kršitev ustavnih in konvencijskih pravic obsojenega zaradi sklicevanja sodišča prve stopnje na pisno in ustno podana mnenja izvedenca psihiatrične stroke dr. M. Gre za nedopusten dokaz, kar je obramba zatrjevala že med postopkom, za izvedence pa veljajo enaki izločitveni razlogi kot za sodnike. Ko je izvedenec izdeloval svoje mnenje, so se v spisu še nahajali nedopustni dokazi – izjave obsojenega iz predhodnega postopka, povzeta v ovadbi. Ker je bil nedovoljen dokaz dostopen izvedencu, je tudi celotno njegovo mnenje posledica tega nedopustnega dokaza, saj je prežeto s poznavanjem vsebine obsojenčeve izjave iz predhodnega postopka.

10. Pritrditi gre zagovorniku, da se po 1. odstavku 44. člena ZKP določbe o izločitvi sodnikov uporabljajo smiselno tudi za izločitev izvedencev, a le, če ni zanje določeno kaj drugega (251. člen ZKP). Res je tudi, da je dr. M. izdelal svoje prvotno izvedeniško mnenje, ko so se v spisu še nahajale izjave obsojenega, ki bi morale biti in so kasneje tudi bile izločene. Po pregledu izvedeniškega mnenja dr. M. je moč ugotoviti, da je dr. M. pri izdelavi svojega mnenja upošteval to, kar mu je obsojeni povedal v neformalnem pogovoru med pregledom, zagovor obsojenega in izpovedbe prič pred preiskovalnim sodnikom ter izpovedbe prič, ki so jih dale na glavni obravnavi pred Okrožnim sodiščem v Celju, poročilo Centra za socialno delo C., psihiatrični izvid PB V. ter ostalo zdravstveno dokumentacijo obsojenega. Dr. M. pri izdelavi svojega mnenja nasprotno od izvedenke dr. Z.Č. ni uporabil izjav obsojenega, ki so bile kasneje kot nedopusten dokaz izločene iz spisa, zato zatrjevana kršitev ni podana.

11. Kršitev konvencijskih in ustavnih določb predstavlja po trditvah zahteve tudi seznanitev razpravljajočega senata z obrazložitvijo sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 16.5.2002, ker so v njej navedene vsebine tistih dokazov, ki so bili izločeni kot nedopustni (mnenje CKTP in izpovedba A.R.). Da tudi posredno seznanjanje z nedovoljenim dokazom ni dovoljeno, je bilo v obravnavanem primeru odločeno že s sklepom Okrožnega sodišča v Celju z dne 23.1.2002, ko je izločilo izvedensko mnenje izvedenske psihiatrične stroke dr. Z.Č., ki je citiralo nedopustne dokaze. Prvostopenjski senat se ne bi smel seznaniti z vsebino nedopustnih dokazov niti preko obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 16.5.2002. Zakon o kazenskem postopku ne vsebuje določbe, po kateri bi bilo potrebno sodbo, ki je bila razveljavljena, izločiti iz spisa – tudi v primerih, ko gre za kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Šteje se, da z razveljavitvijo izpodbijane sodbe ni več. Kolikor zagovornik meni, da bi bilo potrebno izpodbijano sodbo Okrožnega sodišča v Celju kljub temu izločiti iz spisa, bi moral tako zahtevo glede na določbo 2. odstavka 83. člena ZKP podati do začetka glavne obravnave pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, saj mu je bilo že takrat znano, da se razveljavljena sodba nahaja v spisu. Zatrjevana kršitev ni podana.

12. Nadalje predstavlja po oceni vložnika nedopusten dokaz tudi izvedensko mnenje dr. M.V., ker neposredno izhaja iz izjav, ki jih je izvedenec pridobil od obsojenega P., saj je pod pretvezo, da opravlja pregled v zvezi z naloženim izvedeniškim delom, dejansko opravil zaslišanje obsojenega brez procesnih pravic, ki mu jih zagotavlja Zakon o kazenskem postopku. Na tak način se je zaobšlo določbe omenjenega zakona, ki obsojenemu zagotavlja tudi pravico, da se ni na noben način dolžan obremeniti s svojimi izjavami, o čemer bi moral biti poučen tudi pred dajanjem izjav izvedencu psihiatrične stroke. Ker se sodba opira na tak dokaz, je nezakonita. Takšno stališče zagovornika obsojenega ni sprejemljivo. Vrhovno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na svoji sodbi z dne 15.2.2007, opr. št. I Ips 73/2006, in z dne 21.3.2002, opr. št. I Ips 218/98, v katerih je odločilo, da izjava, ki jo obdolženi da izvedencu psihiatru ob pregledu in ki jo izvedenec povzame v svojem mnenju, ne predstavlja nedovoljenega dokaza. Takšne izjave tudi ni mogoče enačiti z izjavami osumljenca policiji, ki jih policija pridobi od osumljenca po 2. odstavku 148. člena ZKP, katere je potrebno izločiti iz spisa. Procesnopravno nima izjava izvedencu psihiatru med razgovorom ob pregledu nobene dokazne vrednosti in tudi ne pomeni dokaza, ki bi ga bilo ob smiselni uporabi 2. odstavka 83. člena ZKP potrebno izločiti. Vrhovno sodišče zatrjevane kršitve ni ugotovilo.

13. Zagovornik v zahtevi uveljavlja tudi kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek prvostopne sodbe nerazumljiv, ker obstoji nasprotje med izrekom in razlogi sodbe ter med razlogi samimi, sodba pa je tudi brez razlogov o odločilnih dejstvih. Tako v izreku sodbe piše, da je obsojeni poškodoval oškodovanko s kuhinjskim nožem, katerega rezilo je bilo dolgo 20,5 centimetrov, v obrazložitvi pa se navajata neka druga dva noža z dolžinama rezil 20 in 12 centimetrov. Prvostopna sodba ni obrazložila, kakšne sledi so bile najdene na nožu z dolžino rezila 20,5 centimetrov in kaj sploh povezuje obsojenega z nožem, navedenim v izreku sodbe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo, da je bilo dejanje storjeno z nožem z dolžino rezila 20 centimetrov. Očitno je v izreku sodbe pri navajanju dolžine noža prišlo do pomote v številkah o dolžini noža, vendar ta pomota ni v ničemer odločilna za pravilno presojo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje vsebuje vsa odločilna dejstva, ki so tudi ustrezno obrazložena. Zatrjevana kršitev kazenskega postopka ni podana.

14. Po zatrjevanju zahteve v sodbi sodišča prve stopnje manjka dokazna ocena pretežnega dela izvedenih dokazov, na katere je oprta sodba. Sodišče namreč ni obrazložilo, ali in zakaj je tem dokazom poklonilo vero. Tako sodba ne obrazloži, kako je sodišče presojalo verodostojnost izvedenskih mnenj Inštituta za sodno medicino z dne 26.12.2003 in 18.8.2004, izvedenskega mnenja dr. S.Š. ter izpovedb prič A.L., M.P., F.P., T.B., F.V., M.G., K.S., S.B., dr. M.B. in S.M., glede izpovedbe oškodovanke pa je sodišče povedalo le, da jo šteje za prepričljivo in natančno. Sicer pa si sodišče glede izvedenskega mnenja dr. Z. prihaja v očitno nasprotje, saj govori o tem, kako je najverjetneje prišlo do poškodb oškodovanke, da so določene poškodbe lahko nastale kot obrambne. Besedi „najverjetneje“ in „lahko“ izražata samo možnost, ne pa zakonsko in ustavno zahtevane gotovosti. Izpodbijana sodba je prav tako nerazumljiva in nima razlogov o odločilnih dejstvih tudi glede dokazne ocene izvedenskih mnenj dr. M., dr. V. in dr. K. Mnenja izvedencev si po trditvah zahteve nasprotujejo. Po mnenju dr. M. je imel obsojeni v času storitve dejanja v krvi 1,7 promila alkohola, 0,05 mg/l apaurina in 0,36 mg/l dormicuma, zaradi česar je bil bistveno zmanjšano prišteven, po mnenju dr. K. pa je bil ob taki koncentraciji omenjenih snovi v krvi v komatoznem stanju. Po mnenju dr. V. pa niti dr. M. niti dr. K. nimata prav, ker ne gre verjeti medicinskemu osebju, ko je zapisovalo temperaturni list, zato naj bi bili podatki v njem napačni. Manjka pa tudi dokazna ocena soočenja izvedencev dr. K. in dr. V.

15. Sodišče prve stopnje v svoji sodbi sicer res ni zapisalo ob vsakem posameznem dokazu posebej, ali in zakaj ga sprejema za verodostojnega, vendar že iz same zgradbe sodbe, logične povezanosti enega dokaza z drugim in vseh dokazov skupaj izhaja, da sodišče sprejema vse dokaze kot verodostojne. Tako pri sodišču kot tudi pri zagovorniku se ob izpovedbah zaslišanih prič ni pojavil nikakršen dvom v resničnost povedanega, zato je sodišče izpovedbe zaslišanih prič pravilno upoštevalo kot verodostojne, čeprav tega ni izrecno zapisalo. To je storilo le ob izpovedbi oškodovanke, ki je deloma spremenila svojo izpovedbo. Da sodišče ni v celoti sprejelo izvedenskega mnenja dr. M., pa je razvidno že iz tega, da je pridobilo izvedeniško mnenje drugega izvedenca psihiatra, dr. V. Očitek zahteve, da izpodbijana sodba nima razlogov glede soočenja izvedencev dr. K., dr. V. in dr. M., ni utemeljen, saj je sodišče podalo svojo dokazno oceno, da v celoti sprejema mnenji dr. K. in dr. V., ki sta tudi popolno in prepričljivo utemeljila tudi vse spremembe v svojih mnenjih, prav tako je sodišče obrazložilo, da se mnenji dr. V. in dr. M. ujemata, le da je mnenje dr. V. popolnejše. Povsem razumljivo in utemeljeno je, da izvedenci v svojih mnenjih ter sodišče, ko ta mnenja povzema, pišejo o verjetnem nastanku poškodb. Izvedenka dr. S.Š. ob storitvi dejanja ni bila prisotna, zato lahko o obravnavanem dogodku le sklepa in poda svoje mnenje o tem, na kakšen način so ugotovljene poškodbe najverjetneje nastale. Vrhovno sodišče zatrjevane kršitve ni ugotovilo, o zagovornikovem izpodbijanju izvedenskih mnenj pa se ni izjasnilo, saj zagovornik v tem delu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, tega razloga pa v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

16. Nadalje izpodbijana sodba po navajanju zahteve nima razlogov o tem, kako je sodišče presojalo izvedensko mnenje dr. Z.Č. glede procesne sposobnosti obsojenega za sodelovanje v postopku. Obsojeni P. naj zaradi slabega zdravstvenega stanja ne bi bil sposoben aktivno sodelovati v postopku, sodba pa o tem dejstvu nima nobenih razlogov. Po pregledu izvedenskega mnenja dr. Z.Č. je moč zaključiti, da je izvedenka priporočila, naj obsojenega nekaj dni pred glavno obravnavo pregleda lečeči zdravnik, ki naj izključi morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja, sicer pa je psihično stanje obsojenega ob rednem jemanju predpisane terapije dovolj stabilno, da lahko aktivno sodeluje v kazenskem postopku. Če bi se pokazalo za potrebno, pa naj se obravnava za krajši čas prekine. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da je obsojeni v primerih, ko se je glavna obravnava znova pričela zaradi poteka trimesečnega roka in zaradi spremembe senata, vsakič izjavil, da obtožbo razume, predsednica senata mu je dovolila, da je lahko zaradi slabega počutja glavno obravnavo spremljal sede, na glavni obravnavi pa je tudi aktivno sodeloval, saj je vsakokrat podal svoj zagovor ter se opredeljeval do izpovedb zaslišanih prič. Poleg tega je obsojenemu ves čas glavne obravnave aktivno nudil pravno pomoč njegov zagovornik. Ob povedanem Vrhovno sodišče ne vidi razloga, da bi se moralo sodišče prve stopnje posebej opredeljevati glede obsojenčeve sposobnosti za spremljanje glavne obravnave, saj očitno ni bil podan dvom v takšno njegovo sposobnost. Zatrjevana kršitev 29. člena Ustave ni podana.

17. Zagovornik v zahtevi zatrjuje, da je izrek sodbe nejasen in neizvršljiv v delu o stroških postopka, saj je bilo odločeno, da je obsojeni dolžan plačati stroške postopka in povprečnino v višini 200.000,00 SIT, se ga pa oprosti plačila zagovornika. Zagovornik meni, da je takšen izrek o stroških postopka treba razumeti tako, da je obsojeni dolžan plačati le 200.000,00 SIT, kar predstavlja seštevek stroškov postopka in povprečnine. Sicer pa zahteva uveljavlja tudi kršitev prepovedi reformatio in peius. Ker se je zoper sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 16.5.2005 pritožil le zagovornik obsojenega, bi ga bilo v ponovljenem sojenju dopustno obsoditi največ na plačilo tistega zneska stroškov, za katerega je bil obsojen pred Okrožnim sodiščem v Celju. Naložitev višjega plačila stroškov bi za obsojenega pomenila dodatno kazen, kar je neustavno. Takšno razlogovanje zahteve ni sprejemljivo. Po določbi 385. člena ZKP, ki ureja institut prepovedi spremembe na slabše, se sodba v primeru, ko je bila pritožba vložena samo v obtoženčevo korist, ne sme spremeniti v njegovo škodo glede pravne presoje dejanja in kazenske sankcije. Na odločbo o stroških postopka se prepoved spremembe na slabše torej ne nanaša, ker stroški postopka tudi ne predstavljajo kazenske sankcije iz 1. odstavka 5. člena KZ. Izrek izpodbijane sodbe je v odločbi o stroških v povezavi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 22.2.2007 razumljiv in izvršljiv. V obrazložitvi svoje sodbe (stran 29) je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo, da je dolžan plačati 200.000,00 SIT povprečnine in stroške postopka, ki bodo odmerjeni, plačila stroškov zagovornika po uradni dolžnosti pa ga je oprostilo. Sodišče prve stopnje je na podlagi 2. odstavka 93. člena ZKP o plačilu stroškov postopka odločilo s posebnim sklepom, s katerim je naložilo obsojenemu plačilo v višini 18.149,16 EUR na račun stroškov kazenskega postopka, z drugim posebnim sklepom z dne 22.2.2007 pa je obsojenemu naložilo še 6.789,66 EUR na račun nagrade pooblaščenke oškodovanke. Iz navedenega je tako jasno razvidno, koliko stroškov mora obsojeni poleg povprečnine še plačati. Zatrjevana kršitev ni podana.

18. Zahteva navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ker ni uporabilo določb o omilitvi kazni. Po določbi 2. odstavka 22. člena KZ se storilec kaznuje za poskus v mejah kazni, predpisane za kaznivo dejanje, lahko pa tudi mileje, po določbi 42. člena KZ pa sme sodišče storilcu odmeriti kazen pod mejo, ki je predpisana z zakonom, ali uporabiti milejšo vrsto kazni, če ugotovi, da so za tako postopanje izpolnjeni z zakonom določeni pogoji iz 1., 2. ali 3. točke tega člena. Kazenski zakon tako ne zapoveduje sodišču, da mora uporabiti omilitvene določbe, ampak odločitev o tem prepušča sodišču. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje obsojenemu izreklo kazen sedmih let zapora, sodišče druge stopnje pa je obsojenemu znižalo na prvi stopnji izrečeno kazen, odločbo o kazenski sankciji spremenilo in obsojenemu izreklo kazen petih let zapora, to je na posebnem minimumu za kaznivo dejanje po 1. odstavku 127. člena KZ. Glede na povedano Vrhovno sodišče ni ugotovilo očitane kršitve kazenskega zakona.

19. Po zatrjevanju zahteve je sodišče druge stopnje kršilo določbe iz 1. in 2. alineje 29. člena Ustave, ker je 17. 8. 2006 opravilo sejo v nenavzočnosti obsojenega. Slednji se pritožbene seje ni mogel udeležiti zaradi svojega slabega zdravstvenega stanja. Zagovornik je v pritožbi z dne 23.8.2005 zahteval, da se tako njega kot obsojenega obvesti in povabi na pritožbeno sejo, kar je Višje sodišče v Ljubljani tudi storilo. Iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje je razvidno, da je prvotno razpisano pritožbeno sejo na predlog obrambe preložilo, drugo sejo pa je opravilo v nenavzočnosti obsojenca, ki se seje ni udeležil kljub temu, da mu je bilo obvestilo o seji vročeno, bil pa je prisoten njegov zagovornik. Ker po določbi 4. odstavka 378. člena ZKP neudeležba strank na pritožbeni seji, če so bile o njej v redu obveščene, ni ovira, da senat ne bi imel seje, Vrhovno sodišče ocenjuje, da je bila odločitev pritožbenega senata, da bo opravil sejo v nenavzočnosti v redu obveščenega obsojenca, pravilna. S tem pa zatrjevana kršitev ni podana.

20. Višje sodišče v Ljubljani je po zatrjevanju zahteve kršilo obsojenčevo pravico do pritožbe, ker o nekaterih v pritožbi uveljavljanih kršitvah ni odločilo in ni zavzelo stališča do njih. Tako sodišče druge stopnje ni odločalo o kršitvah v zvezi s sklepom z dne 17.10.2003 in uveljavljani izločitvi senata, nadalje o kršitvi 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter o obsojenčevi nesposobnosti razumeti postopek in svoje pravice. Glede na določbo 1. odstavka 395. člena ZKP mora pritožbeno sodišče presoditi vse tiste konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna oziroma druga pomembna dejstva, zavzeti stališče in jih ustrezno obrazložiti. V sodbi I Ips 225/2006 z dne 14.6.2007 je Vrhovno sodišče odločilo, da je procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločbe prve stopnje, med drugim tudi iz razloga smotrnosti. Tako ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, včasih zadošča že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe. Prav tako tudi ni potrebno, da sodišče druge stopnje ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja: zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je z njimi seznanilo oziroma da jih ni prezrlo. Sodišče druge stopnje pa ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti ter navedbe, ki so pravno irelevantne in očitno neutemeljene. Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitek o kršitvi 1. odstavka 395. člena ZKP ni utemeljen, ker je sodišče druge stopnje obrazložilo, da sklep predsednika sodišča ni nezakonit, izločeni dokazi pa tudi niso bili takšne narave, da bi imeli odločilen vpliv na senat, ki je zadnji sodil v zadevi. Sodišče druge stopnje je prav tako obrazložilo, da ne v sodbi ne v sklepu sodišča prve stopnje ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, prav tako tudi ne kršitev kazenskega zakona, Ustave in človekovih pravic. Zatrjevana kršitev ni podana. O obsojenčevi sposobnosti razumeti in spremljati postopek pa se je Vrhovno sodišče opredelilo že zgoraj.

21. Sodišče druge stopnje je po navedbah zahteve v nasprotju z izrekom prvostopne sodbe kar samo spremenilo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ko je zaključilo, da je bilo dejanje storjeno z nožem, dolgim 20 centimetrov. V takem primeru bi sodišče druge stopnje moralo opraviti obravnavo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni v ničemer spreminjalo ugotovljenega dejanskega stanja, ampak je le obrazložilo, da je prišlo v sodbi sodišča prve stopnje do očitne napake pri navajanju dolžine noža in da je sodišče prve stopnje z gotovostjo ugotovilo, da je bilo dejanje storjeno z nočem z dolžino rezila 20 centimetrov. Zatrjevana kršitev 1. odstavka 380. člena ZKP ni podana.

22. Razlogovanje zahteve, da sta sodišči prve in druge stopnje na podlagi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tudi napačno kvalificirali dejanje, saj bi dejanje moralo biti kvalificirano po 3. odstavku 127. člena KZ, nadalje da je tudi sodišče druge stopnje napačno uporabilo kazenski zakon, ker je bil obsojeni v času storitve dejanja neprišteven, ter navajanja o očitnem dvomu v dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, uveljavljajo razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Določbo 427. člena ZKP uporabi Vrhovno sodišče le, če samo ugotovi precejšen dvom o resničnosti tistih odločilnih dejstev, na katera se opira uporaba kazenskega zakona, ki naj bi ga po navedbah zahteve kršilo sodišče. Ob upoštevanju vsebine zahteve, iz katere sledi, da njen vložnik v celoti nasprotuje dokazni presoji sodišča, in ob upoštevanju stanja stvari v tej zadevi, je tudi sicer izključena uporaba te določbe. Prav tako ni mogoče z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati sodbe v odločbi o stroških postopka.

C.

23. Ker Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevanih kršitev ni našlo, je zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

24. Upoštevaje obsojenčeve premoženjske razmere, ugotovljene v postopku pred nižjima sodiščema, višino stroškov, ki mu jih je naložilo sodišče prve stopnje, ter njegovo slabše zdravstveno stanje, je Vrhovno sodišče obsojenega na podlagi 4. odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila povprečnine.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 107/2007
• Sodba I Ips 208/2007
• Sodba I Ips 316/2008