<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Ips 4/2008

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2008:I.IPS.4.2008
Evidenčna številka:VS2004278
Datum odločbe:05.06.2008
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Kp 1159/2006
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:nedovoljeni dokazi - izločitev listin, na katere se sodba ne sme opirati - izjave iz disciplinskega postopka - privilegij zoper samoobtožbo - pravice obrambe - načelo neposrednosti - branje listinskih dokazov

Jedro

Obdolženčevega zagovora v disciplinskem postopku ni mogoče obravnavati kot osumljenčeve izjave v predkazenskem postopku, ko ta še ni seznanjen s svojimi pravicami po 5. členu ZKP in zapisnika o zaslišanju v disciplinskem postopku ni potrebno izločiti iz spisa.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.L. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni je dolžan plačati povprečnino v višini 1.000,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Z uvodoma navedeno sodbo in popravnim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani obsojena B.G. in M.L. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja kršitve človeškega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic po 270. členu KZ in vsakemu od njiju izreklo denarno kazen v višini 400.000,00 SIT, naložilo pa jima je tudi plačilo stroškov postopka in plačilo povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbama zagovornikov delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje o kazni tako, da je vsakemu od obsojenih izreklo denarno kazen v višini 1.500,00 EUR, izvršitveno obliko lahke telesne poškodbe pa je spremenilo v izvršitveno obliko grdega ravnanja.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega M.L. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. in 2. odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Sodišči prve in druge stopnje sta kršili načelo neposrednosti s tem, ko sta kot obremenilni dokaz upoštevali zagovor obeh obsojencev ter izpovedbi prič G.K. in D.G., danih v disciplinskem postopku pred delodajalcem obeh obsojencev (Ministrstvo za notranje zadeve). Sodišče prve stopnje je svojo sodbo na več mestih oprlo na zagovor obeh obsojencev v disciplinskem postopku, z branjem teh zapisnikov na glavni obravnavi pa je sodišče prve stopnje kršilo načelo neposrednosti izvajanja dokazov v kazenskem postopku. Sklicevanje sodišča na izjave obsojencev, ki sta jih dala v disciplinskem postopku, je nedopustno, s takim ravnanjem pa je sodišče kršilo privilegij zoper samoobtožbo po 4. alineji 29. člena Ustave. Na izjave obsojencev v disciplinskem postopku je potrebno gledati enako kot na izjave osumljenca v predkazenskem postopku, ko ta še ni seznanjen s svojimi pravicami po 5. členu ZKP, zato morajo biti takšne izjave v skladu z določbo 3. odstavka 83. člena ZKP izločene iz spisa, česar sodišči prve in druge stopnje nista storili. Prav to pa predstavlja kršitev določbe 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Podobno velja tudi glede izpovedb K. in G., katerima je sodišče prve stopnje predočilo njuni izpovedbi, dani v disciplinskem postopku, ki se je nanašal na oba obsojenca, kar je prav tako v nasprotju z načelom neposrednosti. Z opisanimi kršitvami sta sodišči prve in druge stopnje storili tudi kršitev po določbi 2. odstavka 371. člena ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanih sodb, saj sta obe sodišči krivdo obeh obsojencev ugotovili tudi na podlagi njunih zagovorov ter izpovedb prič, danih v disciplinskem postopku pred Ministrstvom za notranje zadeve. Nadalje sta sodišči s tem, ko sta kot obremenilni dokaz upoštevali prepis telefonskega pogovora med pričo V.J. in dežurnim policistom na operativno komunikacijskem centru PU L. Sodišče prve stopnje v dokaznem sklepu sodbe tega prepisa oziroma listine sploh ni navedlo kot dokaz, v nadaljevanju pa se na ta prepis izrecno sklicuje. S tem je sodišče oprlo svojo sodbo na dokaz, ki na glavni obravnavi sploh ni bil izveden. Tak dokaz ne more predstavljati podlage za sodbo, saj ga obramba ne more ustrezno preizkusiti, s čimer je bila kršena pravica obsojencev do učinkovite obrambe v kazenskem postopku, kar predstavlja kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Predočenje prepisa telefonskega pogovora priči ne predstavlja izvedbe listinskega dokaza. Kot dokaz bi bilo mogoče upoštevati le pogovor, posnet na nosilcu zvoka, ki bi se moral predvajati na glavni obravnavi, da bi se stranke sploh lahko seznanile z njegovo vsebino.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec mag. A.F., ki meni, da zahteva ni utemeljena. Obe sodišči sta podatke iz disciplinskega postopka upoštevali kot vir dokazov, saj gre za dokaze, ki niso neposredno povezani s kazenskim postopkom, ampak gre za disciplinski postopek, ki poteka neodvisno od kazenskega postopka. Ne gre torej za nedovoljene dokaze, ki bi jih bilo potrebno izločiti iz spisa. Načelo neposrednosti ni bilo kršeno, saj sta se lahko obsojenca opredelila tudi do podatkov, zbranih v disciplinskem postopku. Podatki iz disciplinskega postopka ne pomenijo odločilnih dejstev in sodišče prve stopnje svoje sodbe nanje ni oprlo, pač pa je upoštevalo izvedensko mnenje in izpovedbe prič. Tudi obvestilo priče V.J. operativno komunikacijskemu centru je potrebno upoštevati le kot vir dokazov, ne pa kot odločilno dejstvo.

B.

4. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati. Po določbi 2. odstavka 18. člena ZKP sodišče ne sme opreti svoje odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pa tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne sme opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Zagovorniki obsojenega L. v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjujejo, da je sodišče prve stopnje kršilo 4. alinejo 29. člena Ustave (privilegij zoper samoobtožbo), ker je v sodbi upoštevalo zagovor obsojenega, ki ga je podal v disciplinskem postopku, v katerem pa ni bil poučen o svojih pravicah v smislu 5. člena ZKP.

5. Vrhovno sodišče takšen očitek zagovornikov obsojenega L. zavrača. Sodba sodišča prve stopnje se na zagovor obsojenega L. iz disciplinskega postopka ne opira. Sodišče v obrazložitvi sodbe omenja zagovor obsojencev iz disciplinskega postopka le, ko ob oceni zagovora obsojenega G. konkretizira njegov zagovor pred sodiščem s tem, kar je glede upiranja oškodovanca povedal pred disciplinsko komisijo, na drugem mestu pa se omemba tega, kar sta obsojena povedala v disciplinskem postopku, sploh ne nanaša na izpodbijani del sodbe. Sodišče je sicer res napravilo primerjavo med zagovoroma, vendar to ni relevantno, ker se zagovora v tem delu sploh ne nanašata na obtožni predlog oziroma izrek sodbe. Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi pojasnilo, da sta v njuni izjavi iz disciplinskega postopka deloma drugačni od njunih zagovorov v kazenskem postopku zato, ker se jima je po prvotnem obtožnem predlogu očitalo, da sta z oškodovancem grdo ravnala tudi pred policijsko postajo, spremenjeni obtožni predlog pa takega očitka ne vsebuje.

6. Nadalje po oceni Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru na izjavi oziroma zagovora obsojenih L. in G. iz disciplinskega postopka ni moč gledati kot na izjave osumljenca v predkazenskem postopku, ko ta še ni seznanjen s svojimi pravicami po 5. členu ZKP in zato teh izjav ni potrebno izločiti iz spisa. Vrhovno sodišče opozarja na svojo sodbo, opr. št. I Ips 72/2004 z dne 21.4.2005, v kateri je odločilo, da širjenje določb o izločitvi izjav obdolženca tudi na izjave, ki jih je dal drugim državnim organom na podlagi smiselne uporabe določb 3. odstavka 83. člena ZKP ni upravičeno, saj so bile te določbe sprejete prav zaradi posebnega položaja in pooblastil policije pri odkrivanju kaznivih dejanj in storilcev, zbiranju dokazov in izvrševanju prisilnih ukrepov zoper osumljence in druge osebe v predkazenskem postopku.

7. V primerih Saunders proti Združenemu kraljestvu(1) in Funke proti Franciji(2) je Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo, da sta bila pritožnika prisiljena sodelovati z državnimi organi, saj jima je v nasprotnem primeru grozila kazen. V obravnavani zadevi Vrhovno sodišče ocenjuje, da je obsojeni L. podal svoj zagovor pred disciplinsko komisijo prostovoljno. V vabilu na zaslišanje pred disciplinsko komisijo (priloga C 286) je bil obsojeni izrecno poučen, da na obravnavo lahko pripelje odvetnika oziroma pravnega zastopnika in da se ima pravico zagovarjati z molkom, kot policist pa se je nedvomno tudi zavedal, da mu ni potrebno izpovedati zoper samega sebe. Obsojeni L. je bil tako seznanjen s pravico do molka, torej s privilegijem zoper samoobtožbo, ob zaslišanju pred disciplinsko komisijo je bil prisoten obsojenčev zagovornik, zato Vrhovno sodišče šteje, da se je zagotovo zavedal posledic dajanja svoje izjave. Ob primerjavi s primerom Saunders proti Združenemu kraljestvu je umestno dodati, da je znatni del obtožnega predloga zoper obsojena temeljil na izpovedbah prič in izvedenskem mnenju, ne pa na izjavah obsojencev v disciplinskem postopku. Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da obsojeni L. niti ni bil dolžan podati svojega zagovora. Disciplinski organ mu je dal le možnost, da se izjavi o očitanih kršitvah pravic in dolžnosti iz delovnega razmerja. Res je, da disciplinska komisija obsojenemu L. ni podala pravnega pouka tako, kot se glasi v določbi 5. člena zakona o kazenskem postopku, ga pa je v vabilu na obravnavo pred disciplinsko komisijo izrecno poučila o pravici do molka. Disciplinska komisija obsojenemu L. ni bila dolžna dati pravnega pouka po določbah zakona o kazenskem postopku glede na naravo disciplinskega postopka, v katerem se, kot zagovorniki obsojenega pravilno ugotavljajo, smiselno uporabljajo določbe zakona o pravdnem postopku. Procesna jamstva iz 29. člena Ustave zagotavljajo pravice le v kazenskem, ne pa tudi v drugih postopkih. V obravnavanem primeru je bila disciplinska komisija sicer organ policije, vendar ni delovala kot državni organ, ampak v imenu delodajalca obeh obsojenih, dokazi, ki jih je zbirala, pa so služili za namene disciplinskega in ne kazenskega postopka.

8. Da sta disciplinski in kazenski postopek ločena postopka, je v večih odločbah(3) pojasnilo že Ustavno sodišče, do takšnega zaključka pa je z uporabo argumenta po nasprotnem razlogovanju glede na sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v primerih Campbell in Fell proti Združenemu kraljestvu(4) ter Engel in ostali proti Nizozemski(5) prišlo tudi Vrhovno sodišče. V omenjenih primerih je namreč Evropsko sodišče za človekove pravice zaključilo, da imata disciplinski postopek v zaporu, v katerem je zapornikoma kot sankcija za disciplinsko kršitev grozila izguba določenih privilegijev oziroma ugodnosti v zaporu, in kršitev discipline v vojski, kjer je pritožniku grozil odvzem prostosti, značilnosti kazenskega postopka. Obravnavani primer pa je drugačen. Obsojenemu L. je v disciplinskem postopku, tako kot v disciplinskih postopkih pri vseh drugih delodajalcih, kot najhujša sankcija grozilo prenehanje delovnega razmerja, zato je v obravnavanem primeru moč govoriti le o delovnopravni, ne pa o kazenski naravi disciplinskega postopka. Ob vsem povedanem je zato utemeljen zaključek, da je bil zagovor L. pred disciplinsko komisijo rezultat njegove svobodne volje. Tudi v primeru, če ne bi podal zagovora, mu ni grozila nobena sankcija, torej njegov zagovor ni bil dan pod nikakršno prisilo. Glede na konkretne okoliščine obravnavanega primera torej ni mogoče govoriti o kršitvi privilegija zoper samoobtožbo iz 4. alineje 29. člena Ustave, s tem pa tudi ne o kršitvi 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

9. Vrhovno sodišče ne sprejema utemeljevanja zagovornikov obsojenega L., da sta sodišči prve in druge stopnje kršili načelo neposrednosti. Sodišče prve stopnje je potem, ko je priči G.K. in D.G. na glavni obravnavi že zaslišalo, poleg zgoraj omenjenih zagovorov obsojencev res prebralo tudi njuni izpovedbi, ki sta ju podala v disciplinskem postopku, in nato tudi na ti izpovedbi oprlo svojo sodbo, vendar Vrhovno sodišče ocenjuje, da je bila obsojenima kljub temu zagotovljena učinkovita obramba. Namreč, ker sta bili izpovedbi omenjenih prič na glavni obravnavi prebrani, so se z njuno vsebino lahko seznanili vsi navzoči, obramba se je torej imela možnost opredeliti do vsebine izpovedb omenjenih prič, danih v disciplinskem postopku. Vrhovno sodišče ne dvomi v resničnost izpovedb prič K. in G. iz disciplinskega postopka, saj sta dobila (tako kot tudi vse ostale zaslišane priče) pravni pouk oziroma sta bila poučena o posledicah krive izpovedbe po 289. členu KZ, zato njunih izpovedb ni potrebno izločiti iz spisa. Ob tem je potrebno povedati, da se sodba sodišča prve stopnje opira predvsem na izpovedbe prič M.M., N.H. in V.J.H. ter izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke, z naštetim pa sodba poveže še izpovedbi prič K. in G. Ker se je sodišče prve stopnje zgolj poslužilo možnosti, ki jo ima po 1. odstavku 339. člena ZKP, ter prebralo zapisnika o zaslišanju prič G. in K. iz disciplinskega postopka, sodišče druge stopnje pa je v svoji sodbi potrdilo takšno ravnanje sodišča prve stopnje, s tem sodišči nista storili zatrjevane kršitve načela neposrednosti.

10. Ni sprejemljivo zatrjevanje zagovornikov obsojenega L., češ da je bilo kršeno načelo neposrednosti, ker sodišče na glavni obravnavi ni predvajalo tonskega posnetka telefonskega pogovora V.J. z dežurnim policistom na operativno komunikacijskem centru. Zagovorniki obsojenega L. ne upoštevajo določbe 1. odstavka 339. člena ZKP, po kateri se listine in druga pisanja, ki se uporabijo kot dokaz, na glavni obravnavi preberejo, da se ugotovi njihova vsebina. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi omenjeni priči predočilo besedilo njenega klica na operativno komunikacijski center, torej ji je prebralo vsebino listine oziroma prepisa telefonskega pogovora, iz česar je moč utemeljeno sklepati, da se je obramba tudi v tem primeru seznanila s prebrano listino in se je imela možnost opredeliti do prebranega. Zagovorniki obsojenega L. pa na glavni obravnavi niti niso zahtevali poslušanja omenjenega posnetka telefonskega pogovora. Zato ne vzdrži zatrjevanje zagovornikov, da sodba temelji na dokazu, ki ga obramba ni mogla preizkusiti, zaradi česar ne gre za dokaz, ki bi bil pridobljen s kršitvijo človekovih pravic, s tem pa tudi ne za kršitev 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo zagrešili sodišči prve in druge stopnje.

11. Zakon o kazenskem postopku v 364. členu v odstavkih 6 do 10 določa, kaj vse mora vsebovati obrazložitev sodbe, ne določa pa same notranje zgradbe obrazložitve sodbe. Zakon ne predpisuje vrstnega reda obrazlaganja posameznih pravnih in dejanskih vprašanj, zato Vrhovno sodišče ne sprejema razlogovanja zagovornikov obsojenega L., da je sodišče prve stopnje kršilo zakon s tem, ko v dokaznem sklepu ni navedlo kot dokaz v prejšnji točki te sodbe omenjenega prepisa telefonskega pogovora. Ključno je, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi svoje sodbe med dokazi omenja tudi prepis telefonskega pogovora (stran 4) in v povezavi z izpovedbo priče J.H. poda svojo opredelitev do tega dokaza (stran 5).

12. Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev ni ugotovilo, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

13. Izrek o stroških postopka, ki jih mora plačati obsojenec, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ugotovljenih v postopku pred nižjima sodiščema. -----Op.št.(1):Eur. Court H.R., 17.12.1996, Reports 1996-VI Op.št.(2):Eur. Court H.R., 25.2.1993, Series A no. 256-A Op.št.(3):Zlasti odločbe Up-173/96 z dne 4.11.1999, Up-295/05-6 z dne 7.2.2006, Up-415/04 z dne 23.12.2004, Up-441/04 z dne 21.4.2005 Op.št.(4):Eur. Court H.R., 28.6.1984, Series A no. 80 Op.št.(5):Eur. Court H. R., 6.8.1976, Series A, No. 22


Zveza:

ZKP člen 339, 339/1, 371, 371/1-8.URS člen 29.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMjMxOA==