Sodba I Ips 65/2008

Jedro

Vsako izjavljanje o družbenih razmerah, četudi kritično, še ni propaganda.

Izrek

Zahtevi sina obsojenega F.H. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojeni F.H. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe, da je z namenom, da bi izpodkopal oblast delovnega ljudstva, delal propagando proti državi in družbeni ureditvi in proti političnim ter gospodarskim ukrepom ljudske oblasti s tem, da je dne 18.3.1951 na svojem domu govoril M.M. in B.L., „da so se domobranci borili za pravično stvar, da so članki v časopisih in govori, v katerih se razlaga spor med FLRJ in Sovjetsko zvezo, samo pesek v oči ljudstvu, da bi že enkrat prišla vojna, da bi se rešili teh nadlog in da oblast samo pljačka in goljufa ljudi“.

S čemer naj bi storil kaznivo dejanje sovražne propagande po prvem odstavku člena 118 KZ.

Stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obsojenca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 24.7.1951 F.H. spoznalo za krivega kaznivega dejanja sovražne propagande po prvem odstavku 118. člena KZ-51 in mu izreklo kazen eno leto strogega zapora ter naložilo v plačilo stroške postopka.

2. Zoper sodbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti sin pokojnega obsojenca. V zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ker dejanje, zaradi katerega je bil obsojen njegov oče, po opisu iz izreka izpodbijane sodbe nima znakov kaznivega dejanja sovražne propagande po prvem odstavku 118. člena KZ-51, uveljavlja pa tudi kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da je zahteva utemeljena. Ugotavlja, da je sodišče kršilo kazenski zakon, saj dejanje, ki je bilo očitano obsojenemu F.H., ni kaznivo dejanje sovražne propagande iz 118. člena KZ-51. To kaznivo dejanje je storil tisti, ki je z izvršitvenimi dejanji, kot so opisana v zakonu, delal propagando proti državni ali družbeni ureditvi ali proti političnim, gospodarskim, vojaškim ali drugim pomembnim ukrepom ljudske oblasti. To je bil eden izmed zakonskih znakov tega kaznivega dejanja, kot navaja zakon, „delati propagando“. Tega pa opis dejanje ne vsebuje, saj je opisan le razgovor F.H. z dvema osebama, ki sta ga obiskali na njegovem domu. Le njima je povedal svoje mnenje o domobranstvu, o sporu FLRJ s Sovjetsko zvezo in se kritično izrazil o tedanji oblasti. Tako ravnanje pa ni kaznivo dejanje po določbi 118. člena KZ-51.

B.

3. Kaznivo dejanje sovražne propagande, inkriminirano v prvem odstavku 118. člena KZ-51, je določalo objekte varstva: oblast delovnega ljudstva, obrambno moč države, gospodarski temelj socialistične graditve in bratstvo ter enotnost narodov FLRJ. Izvršitveno dejanje tega kaznivega dejanja je bilo določeno kot vršenje propagande s sliko, pisano besedo, govorom na shodu ali kako drugače. Subjektivna stran tega kaznivega dejanja pa je bil storilčev namen izpodkopati posebne, prej naštete objekte varstva.

4. Vsako izjavljanje o družbenih razmerah, četudi kritično, še ni propaganda. Propaganda naj bi vplivala na javno mnenje v ožjem ali širšem krogu ljudi tako, da ti postanejo sovražno razpoloženi proti državni ali družbeni ureditvi. Storilec kaznivega dejanja sovražne propagande po navedenem členu se mora zavedati vseh konstitutivnih elementov kaznivega dejanja, pri tem pa mora biti podan njegov namen doseči posledice, ki jih navaja zakon.

5. Pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec v svojem odgovoru, da inkriminiranega pogovora obsojenca z dvema osebama, ki sta ga obiskali na njegovem domu, ni mogoče šteti za propagando, ampak le za izražanje svojega mnenja o domobranstvu, o sporu FLRJ s Sovjetsko zvezo ter ostro kritiko delovanja oblasti, ne pomeni pa takšno ravnanje uresničitve znakov kaznivega dejanja sovražne propagande po prvem odstavku 118. člena KZ-51.

6. Glede na to, da je Vrhovno sodišče ugotovilo, da opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe ne vsebuje uresničitve vseh znakov kaznivega dejanja oziroma da dejanje, očitano obsojencu, ne vsebuje znakov kaznivega dejanja, sodišče ni ugotavljalo obstoja uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena in drugem odstavku 371. člena ZKP, ampak je na podlagi 1. točke 358. člena ZKP obtožbo zoper obsojenca zavrnilo, o stroških kazenskega postopka pa odločilo, da v obsegu, navedenem v izreku, obremenjujejo proračun.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 81/2005
• VSM Sklep II Kp 35407/2016
• VSM sodba IV Kp 34117/2015