Sodba I Ips 498/2007

Jedro

Ponareditev podpisa na računu, ki sledi predložitvi na nedovoljen način pridobljene plačilne kartice prodajalcu, izgubi svojo samostojnost, saj je ponareditev listine le sredstvo za izvršitev kaznivega dejanja goljufije.

Izrek

Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Kopru je s sodbo z dne 8.11.2006 obsojena M.P. in M.M. spoznalo za kriva nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom KZ ter obsojenemu M.P. izreklo po 50. in 51. členu KZ pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let z dodatnim pogojem, da v šestih mesecih po pravnomočnosti sodbe plača oškodovani družbi O.d.o.o. 75.668,00 SIT. Obsojenemu M.M. je izreklo kazen osem mesecev zapora ter preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju z dne 22.3.2004 ter mu nato ob upoštevanju kazni treh mesecev zapora po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen deset mesecev zapora. V to kazen mu je vštelo čas, ki ga je od 6.1.2006 do 17.8.2006 prebil v priporu. Po 95. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da sta obsojenca dolžna plačati stroške kazenskega postopka in obsojeni M.P. 800,00 SIT povprečnine ter obsojeni M.M. 100.000,00 SIT povprečnine. Odločilo je tudi, da sta obsojenca dolžna nerazdelno oškodovanemu M.K. plačati znesek 617.038,20 SIT ter oškodovanemu S.J. znesek 1.033.200,00 SIT, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka je oškodovanega M.K. napotilo na pravdo. Glede obsojenega M.P. pa je odločilo, da je dolžan oškodovani družbi O.d.o.o. plačati znesek 75.668,00 SIT.

Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 30.5.2007 ob reševanju pritožb sodbo sodišča prve stopnje glede obsojenega M.M. v odločbi o kazenskih sankcijah spremenilo tako, da se pogojna obsodba, izrečena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju z dne 22.2.2004 ne prekliče in enotna kazen ne izreče, sicer pa je pritožbi državnega tožilca in zagovornika obsojenega M.M. zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec A.P. je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena v zvezi s prvim odstavkom 256. člena KZ. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da ugotovi, da sta Okrajno sodišče v Kopru s sodbo z dne 8.11.2006 in Višje sodišče v Kopru s sodbo z dne 30.5.2007 na način, določen v 1. točki 372. člena ZKP, kršili določbo prvega odstavka 256. člena KZ.

Zahtevo za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenima M.P. in M.M. Slednji nanjo ni odgovoril, medtem ko obsojeni M.P. kljub obvestilu sodne pošiljke ni dvignil.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika zahteve je sodišče kršilo določbo prvega odstavka 256. člena KZ z odločitvijo, da je ponarejen podpis slipa sestavni del načina plačevanja s kreditno kartico, s katero je bilo storjeno kaznivo dejanje goljufije ter da zato kaznivo dejanje ponarejanja listin nima narave samostojnega kaznivega dejanja. Meni, da predstavljene značilnosti slipa pomenijo, da gre pri ponarejanju za samostojno kriminalno količino, ki ni konzumirana v kaznivem dejanju goljufije. Sklicuje se na večinsko sodno prakso ter mnenje teorije, da gre med kaznivima dejanjema goljufije in listinskim deliktom za realni stek in ne za navidezni idealni stek, saj je kaznivo dejanje goljufije možno storiti tudi na drugačen način in ne le s ponarejanjem listin. Ker gre za napad na dva različna objekta varstva – premoženje in pravni promet, razlogi kriminalitetne politike narekujejo odločitev, da v konkretnem primeru ne gre za navidezni, temveč za realni stek (sodba Vrhovnega sodišča RS, št. I Ips 300/2003). Ponarejanje listin, s katerimi se izkazujejo finančni tokovi v dolžniško-upniških razmerjih, so pomembna in zato zaslužijo odločitev, da gre za dve samostojni kaznivi dejanji in ne le za kaznivo dejanje goljufije.

Okrožna državna tožilka v Kopru je dne 17.11.2005 vložila zoper obsojena M.P. in M.M. pri Okrajnem sodišču v Kopru obtožni predlog zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom KZ, zoper obsojenega M.P. pa tudi zaradi kaznivega dejanja zatajitve po petem odstavku 215. člena KZ. Dne 8.3.2006 je Okrožni državni tožilec v Kopru vložil spremenjen obtožni predlog, s katerim je oba obsojenca obtožil nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom KZ, obsojenega M.P. pa tudi nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ. Okrožni državni tožilec je 24.3.2006 dopolnil obtožni predlog z očitkom obsojenemu M.M., da je storil nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 256. člena KZ.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da v obravnavanem primeru ne gre za dve, temveč za eno kaznivo dejanje. Dejanje ponareditve listine (podpisi slipa) je nujno potrebno za izvršitev kaznivega dejanja goljufije oziroma njen sestavni del, brez katerega kaznivega dejanja goljufije sploh ne bi bilo mogoče storiti. Kaznivo dejanje ponarejanja listin je zato konzumirano v kaznivem dejanju goljufije. Če obsojenca ne bi podpisala slipa, ne bi izpeljala postopka plačila s kreditno kartico in kaznivo dejanje goljufije brez podpisa slipa sploh ne bi mogla izvršiti.

Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da je odločitev o vprašanju, ali gre v tem primeru za dve ali za eno kaznivo dejanje, odvisno od vsakega konkretnega primera. Pomembno je presoditi, ali je dejanje ponarejanja listin bistveni pogoj za goljufijo tako, da slednjega drugače ne bi bilo mogoče storiti. Pravna presoja je odvisna od načina storitve vsakega primera in kadar je podpis slipa le sestavni del načina plačevanja s kreditno kartico, s katero naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje goljufije, ponarejanje listin nima narave samostojnega kaznivega dejanja, temveč je vsebovano v goljufiji.

Kaznivo dejanje ponarejanja listin je v posameznih primerih sredstvo za uresničitev storilčevih nadaljnjih ciljev. Zato se vselej zastavlja vprašanje razmerja tega kaznivega dejanja z drugimi kaznivimi dejanji. Pogosto nastane položaj, v katerem je treba presojati razmerje med ponarejanjem listin in kaznivim dejanjem goljufije. Tako po razlagi teorije kot razlagi sodne prakse (tudi starejše) gre v takšnih primerih praviloma za realni stek med listinskim deliktom in goljufijo. Zato v kaznivem dejanju goljufije ni konzumirano kaznivo dejanje ponarejanja listin. Pri obeh kaznivih dejanjih je namreč objekt kazenskopravnega varstva različen, pri prvem premoženje, pri drugem pravni promet. Kljub temu ni povsem izključen dejanski položaj, v katerem se pokaže, da je ponareditev listine le sredstvo za izvršitev kaznivega dejanja goljufije. V takih primerih je ponareditev listine konzumirana v kaznivem dejanju iz 217. člena KZ (mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba Ljubljana, 2002), kar pomeni, da med tema kaznivima dejanjema ni steka.

V obravnavani zadevi je bistvo očitka v tem, da sta obsojenca kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ (točka I/2 izreka prvostopenjske sodbe) izvršila z izročanjem tuje plačilne (kreditne) kartice prodajalcem na bencinskih servisih (pri plačilu računov za gorivo), s čimer sta se lažno predstavila kot imetnika in uporabnika kartice, po opravljeni transakciji prodajalcev za nakup s plačilno kartico, pa podpisala slip – dobavnico (račun) in si ta na tak način pridobila protipravno premoženjsko korist v skupnem znesku 617.038,20 SIT. Podpis računa (slipa) je v takem položaju pogoj za izvršitev kaznivega dejanja goljufije, ki ga sicer ni mogoče storiti. Preslepitev oziroma spravljanje v zmoto z lažnim prikazovanjem dejanskih okoliščin vključuje ponareditev podpisa na slipu. V taki situaciji ponareditev podpisa na računu, ki sledi predložitvi na nedovoljen način pridobljene plačilne kartice prodajalcu, izgubi svojo samostojnost. Zato sta nižji sodišči utemeljeno sklepali, da med navedenima kaznivima dejanjema ni realnega steka in da sta obsojenca storila le kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ.

Ker Vrhovno sodišče Republike Slovenije ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih uveljavlja vrhovni državni tožilec, je njegovo zahtevo zavrnilo (425. člen ZKP).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 266/2008
• Sodba I Ips 46/2007
• Sodba I Ips 262/2009