Sodba I Ips 450/2007

Jedro

Materialni pogoj za sojenje v nenavzočnosti, da obdolženčeva navzočnost ni nujna, je bil izpolnjen, saj je bil obdolženec seznanjen z vsebino očitka državnega tožilca že pred zaslišanjem pred preiskovalnim sodnikom, sodeloval je pri zaslišanju izvedenca, katerega mnenje je bilo na glavni obravnavi v soglasju s strankami prebrano, navzoč pa je bil tudi pri izvedbi ostalih dokazov, na katere je sodišče oprlo sodbo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega A.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je obsojenec dolžan plačati 1.200 EUR povprečnine kot strošek, nastal pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti je bil A.K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po četrtem v zvezi s tretjim in drugim odstavkom 208. člena Kazenskega zakonika (KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba v kateri mu je bila določena kazen pet mesecev zapora in preizkusna doba eno leto. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obdolžencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe (drugi odstavek 371. člena). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno odločbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da jo v celoti razveljavi in odstopi zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Izpolnjeni so bili namreč vsi pogoji za sojenje v nenavzočnosti, obdolženec je podal svoj zagovor, njegovo neudeležbo na glavni obravnavi pa je sodišče upravičeno razumelo kot odpoved pravici iz 2. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave).

V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca pa zagovornik izraža svoje nestrinjanje z mnenjem vrhovnega državnega tožilca in vztraja na navedbah iz zahteve.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi zagovornik v tem, ker je sodišče obdolženca sodilo v nenavzočnosti, ne da bi bili za to izpolnjeni vsi pogoji določeni v prvem odstavku 442. člena ZKP, oziroma, ker je sodišče napačno presodilo materialni pogoj, da navzočnosti obdolženca na glavni obravnavi ni nujna. Zagovornik meni, da je navzočnost obdolženca praviloma nujna predvsem v primeru kot je obravnavani, ko je bil obdolženec zaslišan pred vložitvijo obtožnega predloga, v katerem je očitek nekoliko spremenjen glede na očitek v zahtevi za opravo preiskovalnih dejanj, saj so bile v obtožnem predlogu kršitve podrobneje specificirane. Obdolženec pa se tudi ni mogel izjaviti o izvedenskih mnenjih in dokaznih predlogih. V posledici nenavzočnosti sodišče ni izvedlo ključnih dokazov in ni zaslišalo vseh delavcev, ki so kritičnega dne opravljali istovrstno delo in ki bi potrdili, da so prejeli napotke, da morajo z delom pričeti na drugi strani hiše. V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca na vloženo zahtevo pa je dodal še, da okoliščin, zakaj obdolženčeva navzočnost ni nujna, sodišče niti ni presojalo in se v sodbi glede tega ni opredelilo.

Ustava v 29. členu, ki zagotavlja pravna jamstva v kazenskem postopku, med drugim določa, da mora biti obdolžencu zagotovljena pravica, da se mu sodi v nenavzočnosti (in da se brani sam ali z zagovornikom).

ZKP predvideva izjemo od navedene ustavno določene procesne pravice in sicer v prvem odstavku 307. člena (sojenje v nenavzočnosti v rednem postopku) in v prvem odstavku 442. člena (sojenje v nenavzočnosti v skrajšanem postopku), deloma pa izjemo predstavlja tudi drugi odstavek 302. člena tega zakona (odstranitev obdolženca z glavne obravnave kot disciplinski ukrep).

V skladu s prvim odstavkom 442. člena ZKP sme sodišče v skrajšanem postopku (kršitev te določbe je predmet presoje v konkretni kazenski zadevi) soditi obdolžencu v nenavzočnosti, če: 1) obdolženec ne pride na glavno obravnavo, kljub temu, da je bil v redu povabljen (besedna zveza „v redu povabljen“ pomeni, da mora biti povabljen osebno (prvi odstavek 120. člena ZKP – osebna vročitev), vsebina vabila mora biti pravilna in popolna ter da mu je zagotovljen rok za pripravo obrambe – tri dni od vročitve vabila), 2) da svojega izostanka ni opravičil in 3) da njegova navzočnost ni nujna in da je bil pred tem že zaslišan (pri čemer se zakon izrecno ne opredeli v kateri fazi postopka. Praviloma ne more sodišče opraviti glavne obravnave v nenavzočnosti obdolženca, če je vložena neposredna obtožnica ali obtožni predlog, torej v situaciji, ko se obdolženec ni mogel izjasniti o vseh navedbah v obtožnici). Če so vsi ti pogoji podani se šteje, da se je obdolženec odrekel pravici do sojenja v nenavzočnosti.

Ustavno sodišče ni ugotovilo neskladnosti določb ZKP (302., 307. in 442. člen) z Ustavo.

Kot izhaja iz navedenega je navzočnost obdolženca njegova po ustavi zagotovljena pravica (ki pa se jih lahko obdolženec, tako kot vsaki drugi pravici, tudi odreče ob določenih pogojih), poleg tega pa tudi njegova dolžnost. Navzočnost obdolženca na glavni obravnavi namreč omogoča njegovo zaslišanje, od ocene sodišča pa je odvisno, ali bo glede na ostale izvedene dokaze zaslišanje opravilo ali ne.

Ko se sodišče odloča o sojenju v nenavzočnosti, je torej dolžno preizkusiti, ali so podane formalne predpostavke za sojenje (ali je bil v redu povabljen, ali je svoji izostanek opravičil in ali je bil pred tem zaslišan) in materialno predpostavko (ali je njegova navzočnost nujna). Zakon sicer izrecno ne opredeli pomena materialnega pogoja, vendar pa mora sodišče pri presoji tega pojma na eni strani ugotavljati, ali je na ta način obdolžencu zagotovljeno pošteno sojenje, na drugi strani pa, ali bo dejansko stanje v konkretni kazenski zadevi v zadostni meri razčiščeno, četudi obdolženec ne bo neposredno zaslišan. Slednje sodišče presoja po načelu proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP).

Presojo, ali je bil zoper obdolženca kljub sojenju v nenavzočnosti izveden pošten postopek (fair trail) in, ali mu je bila dana možnost aktivne obrambe, bo presojalo sodišče predvsem glede na naslednje procesne predpostavke:– ali je bil pred tem zaslišan in seznanjen z vsebinsko enakim očitkom kot ga vsebuje obtožni akt in – ali mu je bila dana možnost seznaniti se in izjaviti o vseh dokazih, na katerih temelji obtožni predlog (torej ne samo, ali je bil pravilno vabljen na glavno obravnavo temveč tudi, ali temelji sodba samo na dokazi o izvedbi katerih je bil bodisi obveščen, ko so se izvajali v fazi preiskave oziroma preiskovalnih dejanj, ali dokazih katerih izvedba je bila predlagana v obtožnem predlogu). Obdolžencu mora torej biti dana možnost, da se izjavi o vseh navedbah v obtožnem aktu (le tak zagovor je namreč mogoče presojati tudi z vidika ugotovljenega dejanskega stanja), seznanjen pa mora biti tudi o vseh dokazih, ki so podlaga za sodbo.

V konkretni kazenski zadevi je bil obdolženec zaslišan pred preiskovalnim sodnikom, navzoč je bil pri zaslišanju A.Ž., pri zaslišanju J.H. (sestavljalca poročila o nesreči pri delu) ter pri zaslišanju izvedenca medicinske stroke A.N. Kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju navedenih je obdolženec aktivno sodeloval in pričam zastavljal tudi vprašanja. Izvedensko mnenje izvedenca s strokovnega področja varstva pri delu B.F. je bilo vročeno obdolžencu kakor tudi njegovemu zagovorniku. Obema je bil vročen tudi obtožni predlog in vabilo za glavno obravnavo razpisano več kot tri tedne od prejema obeh sodnih pisanj. Glavne obravnave se obdolženec, kljub temu, da je vabilo prejel, ni udeležil, svojega izostanka pa tudi ni opravičil, je pa na obravnavo pristopil njegov zagovornik, ki sodišču prav tako ni pojasnil razloga za obdolženčev izostanek in na sprejem procesnega sklepa o sojenju v nenavzočnosti ni imel pripomb. Sodišče je na glavni obravnavi zaslišalo kot pričo A.Ž. (ki je bil že zaslišan v fazi preiskovalnih dejanj) ter v soglasju s strankami prebralo izvedensko mnenje B.F., izvedensko mnenje A.N. in izpovedbo J.H., vpogledalo v obvestilo o telesnih poškodbah, prebralo zapisnik o ogledu ter poročilo Inšpektorata RS za delo ter kazenski list za obdolženca. Nobena od strank ni imela novih dokaznih predlogov, zaradi česar je sodišče dokazovanje zaključilo.

V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je glavno obravnavo opravilo v skladu z določilom člena 442 ZKP in obdolžencu sodilo v nenavzočnosti, saj svojega izostanka ni opravičil, svoj zagovor je podal že v fazi preiskovalnih dejanj, s tem, da je v obtožnem predlogu glede na zahtevo za opravo preiskovalnih dejanj bila le podrobneje specificirana kršitev in telesne poškodbe oškodovanca, obdolžencu pa je bil obtožni predlog vročen že 20.8.2006, prav tako pa mu je bilo vročeno izvedeniško mnenje, na podlagi katerega je prišlo do spremenjenega opisa. Obdolženec je imel torej vso možnost do podaje zagovora tudi na glavni obravnavi, vendar se je zavestno odločil, da ne bo pristopil. Na obravnavi je bil navzoč njegov zagovornik, ki sojenju v obdolženčevi nenavzočnosti ni nasprotoval, niti ni navedel, da bi se obdolženec želel dodatno zagovarjati, ali da je ta opravičeno odsoten, še več, v celoti se je strinjal z že izvedenimi ključnimi dokazi, ki so se tako v soglasju s strankami prebrali.

Višje sodišče se je s takšno presojo sodišča prve stopnje strinjalo in zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika, ki sodišču očita kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Poudarilo je še, da je bil obdolženec v fazi preiskovalnih dejanj poučen o svojih pravicah, v obtožnem predlogu, ki mu je bil pravilno vročen, pa se mu je očitalo vsebinsko isto kaznivo dejanje, glede katerega se je zagovarjal že v fazi preiskovalnih dejanj. Sodišče mu je dalo možnost, da se glavne obravnave udeleži in da bo na njej ponovno zaslišan, vendar obdolženec te možnosti ni izkoristil.

Tudi Vrhovno sodišče nima nikakršnih pomislekov v pravno presojo navedenih vprašanj, saj meni, da so procesno relevantne okoliščine v konkretni kazenski zadevi takšne, da opravičujejo izjemo od sojenja v navzočnosti, ki jo predvideva prvi odstavek 442. člena ZKP. Izpolnjeni so kot je bilo že povedano vsi formalni pogoji za sojenje v nenavzočnosti, sodišče pa je razumno presodilo tudi materialni pogoj, to je, da navzočnost obdolženca ni nujna. Sodišče je namreč po načelu proste presoje dokazov ocenilo, da zbrani dokazi dajejo dovolj podlage za razsojo, takšnega mnenja pa sta očitno bili tudi obe navzoči stranki in sicer državni tožilec in zagovornik obdolženca. Prav tako pa je povsem utemeljeno in razumno ocenilo tudi, da s sojenjem v nenavzočnosti obdolženec ni bil prikrajšan kot procesni subjekt, saj je bil seznanjen z vsebino očitka državnega tožilca že tedaj, ko je bil zaslišan pred preiskovalnim sodnikom (kot ugotavlja sodišče in kot izhaja iz podatkov v spisu, je v obtožnici le specificirana kršitev (v obtožnem predlogu je citirana Uredba o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, podrobneje pa so navedene tudi poškodbe, ki jih je utrpel A.Ž.). Navedeno pa ne predstavlja vsebinsko drugačnega očitka, predvsem pa zadobljene poškodbe izhajajo iz medicinske dokumentacije (obvestilo o telesnih poškodbah za oškodovanca) in iz izvida in mnenja izvedenca dr. A.N., pri katerega zaslišanju je bil obdolženec navzoč in je tudi aktivno sodeloval, na glavni obravnavi pa je bilo mnenje tega izvedenca v soglasju s strankami prebrano. Sodišče je torej sodbo oprlo na dokaze, pri katerih izvedbi je bil obdolženec navzoč, neposredno je zaslišalo le pričo A.Ž., ki je vztrajal na svoji že podani izpovedbi, oziroma svoji izpovedi ni dodal ničesar, kar bi zahtevalo dodatno presojo. Prav tako prebrano pa je bilo izvedensko mnenje izvedenca B.F., z vsebino katerega pa je bil obdolženec seznanjen. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje torej obdolžencu omogočilo, da se aktivno vključi v svojo obrambo (bil je tudi opozorjen na posledice svojega izostanka) pa tega ni storil, zaradi česar je sodišče utemeljeno sklepalo, da se pravici biti sojen v navzočnosti odpoveduje.

Razpravljajoči sodnik sicer ni neposredno slišal zagovora obdolženca, kot to nadalje problematizira zagovornik v zahtevi, vendar pa gre v primeru sojenja v nenavzočnosti tudi za izjemo od tega načela, ki pa ni edina v ZKP, saj isto velja tudi za branje izpovedb prič ali izvedenskih mnenj izvedencev. Če bi to načelo absolutizirali, bi v vseh teh primerih bile podane absolutne bistvene kršitve določb ZKP in ne samo to, zakon bi bil sam s seboj v nasprotju.

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, navedbe zagovornika, da je zaradi tega, ker sodišče ni ponovno zaslišalo obdolženca (ob upoštevanju dejstva, da se je strinjal s sojenjem v nenavzočnosti in da ni imel nikakršnih dokaznih predlogov), dejansko stanje ostalo nerazčiščeno, pa pomenijo zgolj izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razloga iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vlagati (drugi odstavek 420. člena ZKP), zaradi česar je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenosti kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere razvidne iz podatkov v spisu (tretji odstavek 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 113/2007
• VSRS Sodba I Ips 3802/2014
• VSC sodba II Kp 49046/2010