Sodba I Ips 375/2007

Jedro

Če je obdolženčevo ravnanje zaznala vidna videokamera pred oškodovančevo hišo, obdolženec ne more uživati varstva zasebnosti, saj videonadzor zagotavlja pravico do osebne varnosti oškodovanca in za snemanje ni potrebno soglasje oseb, ki se znajdejo v nadzorovanem območju.

Izrek

I. Zahteva zagovornika obsojenega A.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojeni A.B. je dolžan plačati stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti v višini 1000 EUR.

Obrazložitev

A.

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah z dne 26.10.2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 3.7.2007, je bil A.B. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ. Izrečena mu je bila denarna kazen v znesku 130.000 SIT. Obsojeni mora tudi povrniti stroške kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. V zahtevi predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in spremeni izpodbijani sodbi tako, da izreče oprostilno sodbo. Podrejena predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Sporni videoposnetek je bil po mnenju vrhovnega državnega tožilca pridobljen zakonito. Videonadzor je namreč v skladu z zakonom izvajala Agencija za varnost K., pri čemer dovoljenje obdolženega ni bilo potrebno.

B. - I.

4. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti zatrjuje, da sta okrajno in okrožno sodišče ravnali protipravno, ker nista ugodili predlogu obrambe za izločitev video posnetka, pridobljenega s pomočjo kamer, nameščenih na hiši oškodovanca. Na glavni obravnavi dne 10.10.2006 je vložnik zatrjeval, da ukrep videonadzora nedopustno posega v obsojenčevo zasebnost, ker ni podal soglasja k snemanju. Jedro vložnikovih navajanj v zahtevi za varstvo zakonitosti pa je trditev, da je snemanje z omenjeno videokamero protipravno zato, ker oškodovanec (uporabnik videokamere) ni opozoril morebitnih prizadetih oseb, da so (bodo) posnete in da je mogoče posnetek uporabiti kot dokaz v sodnih postopkih, iz česar je mogoče razbrati zatrjevanje kršitve po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče se je pri preizkusu zahteve omejilo le na zatrjevano kršitev obsojenčeve pravice do zasebnosti, do katere naj bi prišlo zato, ker je sodišče v dokaznem postopku uporabilo posnetke njegovega ravnanja na dovozu pred oškodovančevo hišo. Nekonkretiziranih navedb v zahtevi o morebitnih kršitvah pravice do zasebnosti tretjim osebam, ki jih omenja zahteva (oškodovančevi starši in druge osebe) Vrhovno sodišče ni moglo preizkusiti in se zato do njih tudi ni moglo opredeliti.

5. Vrhovno sodišče pri presoji vložnikovih navedb in stališč obeh sodišč ni moglo prezreti, da se tako okrajno kot tudi višje sodišče pri pojasnjevanju dopustnosti dokaza z videoposnetkom obsežno sklicujeta na Zakon o zasebnem varovanju (Ur. l. RS, št. 126/2003 s spremembami). Ta je bil objavljen 18. 12. 2003 in je začel veljati 2.1.2004, t.j. skoraj devet mesecev in pol po dnevu storitve kaznivega dejanja, 19.3.2003. Ne glede na to, da vložnik te okoliščine v zahtevi za varstvo zakonitosti ne uveljavlja, je Vrhovno sodišče vložnikove trditve, da je videonadzor nedopustno posegal v zasebnost obsojenca, moralo presojati na podlagi takrat veljavnih pravnih virov, zlasti Ustave Republike Slovenije (Ustava). Zakon o zasebnem varovanju in o obveznem organiziranju službe varovanja (Ur.l. RS, št. 32/1994 in sl.) ali celo takrat veljavni Zakon o varstvu osebnih podatkov (Ur.l. RS, št. 59/99) namreč določb o izvajanju zasebnega varovanja z videonadzorom - drugače kot sedaj veljavna zakona s teh področij - nista vsebovala.

6. Ustava RS v 34. členu vsakomur zagotavlja pravico do osebne varnosti. Pravica do osebne varnosti se, tako kot druge človekove pravice, uresničuje neposredno na podlagi prvega odstavka 15. člena Ustave, omejene pa so s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. V konkretnem primeru sta nižji sodišči ugotovili, da je oškodovanec v letu 1999 na svojo hišo z namenom varovanja svojega premoženja namestil videokamero. Nižji sodišče sta ugotovili, da videokamera omogoča nadzor dela dovoza pred oškodovančevo hišo in zelenico pred njo. Oškodovancu je bilo torej omogočeno zbirati podatke o osebah, ki so se nahajale na tem območju, zlasti podatke, s pomočjo katerih je mogoče ugotavljati njihovo identiteto, podatke o njihovem ravnanju na nadzorovanem območju ipd. S tem je bilo oškodovancu omogočeno, da poseže v področje "človekovih ravnanj in ukvarjanj, občutij in razmerij, za katero je značilno in konstitutivno, da si jo oblikuje in vzdržuje sam ali sam z najbližjimi, s katerimi živi v intimni skupnosti, in da v njej biva z občutkom varnosti pred vdorom javnosti ali kogarkoli nezaželenega," kot je zasebnost opredelilo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi Up-32/94 z dne 13.4.1995. V skladu s 35. členom Ustave pa je vsakomur zagotovljena (splošna) pravica do zasebnosti in osebnostih pravic.

7. Vložnik zatrjuje, da je videoposnetek pridobljen s kršitvijo obsojenčeve pravice do zasebnosti, zaradi česar bi ga bilo kot nedovoljenega izločiti iz dokaznega gradiva. Pri preizkusu vložnikovih trditev je treba najprej ugotoviti, ali je do posega v pravico do zasebnosti sploh prišlo, in šele nato, ali je poseg protipraven ali ne. V konkretnem primeru imamo opraviti s položajem, v katerem druga ob drugo trčita dve ustavno varovani pravici. Človekove pravice ne uživajo neomejenega varstva: omejene so s človekovimi pravicami drugih in v primerih, ko to določa zakon (tretji odstavek 15. člena Ustave). Na vprašanje, kdaj je zasebnosti treba zagotoviti pravno varstvo, nudi odgovor t.i. koncept pričakovane zasebnosti. Zasebnost, tako v prostorskem kot v funkcionalnem pogledu, bo varovana takrat oziroma dokler bo posameznik tako pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in kolikor bo to pričakovanje objektivno upravičljivo. Tako pričakovanje ni objektivno upravičljivo takrat, kadar stoji posameznikovi pravici do zasebnosti nasproti druga ustavno varovana pravica in ki ji je treba dati prednosti (gl. odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-472/02 z dne 7. 10. 2004).

8. Iz obrazložitev izpodbijanih sodb je razbrati, da sta sodišči svojo odločitev oprli na posnetek, narejen s pomočjo videokamere, ki je bila nameščena v okviru izvajanja ukrepov zasebnega varovanja. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila kamera nameščena v letu 1999 in da jo je namestila Agencija za varnost K. z ustrezno licenco. Svojo odločitev o zavrnitvi zagovornikovega predloga za izločitev dokaza je v nadaljevanju oprlo na fotografije oškodovančeve hiše, ki so bile priložene k dokaznemu predlogu oškodovančevega pooblaščenca z dne 17.10.2006, in ugotovilo, da je na vhodnih vratih oškodovanca vidna nalepka, na kateri je označeno, da objekt varuje omenjena agencija, da kamera pokriva del dovoza pred oškodovančevo hišo in zelenico pred njo. Višje sodišče je v obrazložitvi sodbe, s katero je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika, dodalo, da bi bilo v nasprotju z Zakonom o zasebnem varovanju, če bi varovanje z videonadzorom dopuščali le ob soglasju tistih, ki ogrožajo varovano premoženje. Upoštevajoč te okoliščine, skupaj z že navedenimi dejstvi primera, Vrhovno sodišče ocenjuje, da vložnik ne more uživati varstva zasebnosti, na katerega se sklicuje. Prvič, videonadzor, ki obsega dovoz pred oškodovančevo hišo in zelenico pred njo, ustreza namenu zagotavljanja pravice do osebne varnosti oškodovanca. In drugič, videokamera, nameščena na oškodovančevi hiši, je lahko vidna in opazna vsakomur, ki se nahaja na dovozu hiše. To velja tudi za obsojenčevo ravnanje v konkretnem primeru. Vrhovno sodišče šteje za pravilno mnenje višjega sodišča, da bi zahteva po soglasju oseb, ki se znajdejo v nadzorovanem območju, nesorazmerno posegla v uresničevanje pravice do osebne varnosti. Njihova zasebnost in pravica do svobodnega odločanja v lastnih stvareh je v zadostni meri varovana s tem, da se posameznik nadzora zaveda in temu prilagodi svoje ravnanje (prim. odl. Ustavnega sodišča RS, št. U-I-272/98 z dne 8.5.2003, 20. točka obrazložitve). V takih okoliščinah se mora po presoji Vrhovnega sodišča varstvo obsojenčeve zasebnosti umakniti pravici do osebnega varstva oškodovanca.

9. Obsojenčevo pričakovanje varstva zasebnosti dodatno zmanjšuje dejstvo, da je v času dogodka na kraju potekal narok za glavno obravnavo v civilni zadevi. Iz okoliščin konkretnega primera je nadalje razvidno, da je obsojenec storil kaznivo dejanje v oškodovančevi garaži. Do dejanja je prišlo med izvedbo naroka za glavno obravnavo v pravdnem postopku, ki se je zaradi sporne lastninske pravice vodil pred Okrajnim sodiščem v Brežicah. Sodeča sodnica se je v tej zadevi odločila, da izvede ogled spornih parcel, ki ga je bilo mogoče izvesti le zunaj sodne stavbe. V takem primeru je treba upoštevati, da so sodne obravnave javne (24. člen Ustave), ravnanje njihovih udeležencev pa je tako izpostavljeno širši javnosti. Izvedba naroka za glavno obravnavo na kraju zunaj sodne stavbe ne spreminja dejstva, da so udeleženci naroka dolžni ravnati v skladu z ukrepi formalnega procesnega vodstva sodečega sodnika, kar vključuje tudi možnost snemanja opravljanja ogleda, ki ga tudi takrat veljavni Zakon o pravdnem postopku prav za primer ogleda zunaj sodnega poslopja omogoča v 223. členu. Dejstvo, da te možnosti sodnica ni uporabila, pač pa so bili posnetki pridobljeni z izvajanjem videonadzora, po presoji sodišča ne more vplivati na sklep, da obsojenec v teh okoliščinah ne more zahtevati varstva zasebnosti.

B. - II 10. Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ugotovilo, da zatrjevana kršitev kazenskega postopka ni podana, in je na podlagi 425. člena ZKP v celoti zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti.

11. V skladu z 98.a členom ZKP, ob smiselni uporabi 92. in prvega odstavka 95. člena ZKP je Vrhovno sodišče odločilo še, da je obsojeni dolžan plačati stroške postopka za zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer na 1000 EUR odmerjeno povprečnino.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep V Kp 49868/2018
• VSRS Sodba I Ips 6269/2015
• Sodba I Ips 43776/2010-50