Sodba I Ips 454/2007

Jedro

Čeprav se izrek izpodbijane sodbe glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 333. člena KZ opira na Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), ki je bil z odločbo Ustavnega sodišča RS razveljavljen, pa to ne pomeni, da v času izvršitve kaznivega dejanja ni obstajala dolžnost obsojenca, da skladno z ZUN za izkoriščanje rudnin pridobi lokacijsko dovoljenje, saj je ZUN v času obsojenčevega posega v prostor veljal, do njegove kasnejše razveljavitve pa je prišlo iz razlogov, ki z vprašanji, pomembnimi za presojo zakonitosti v obravnavani zadevi niso povezani.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega M.P. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 2000 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo je bil obsojeni M.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja po drugem in prvem odstavku 212. člena KZ in kaznivega dejanja po prvem odstavku 333. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je bila določena kazen osem mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje kazen šest mesecev zapora ter nato na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen deset mesecev zapora. Obsojencu je bila po drugem odstavku 96. člena KZ odvzeta premoženjska korist v znesku 31.800.000 SIT.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, dopolnjeno z vlogama z dne 18.12.2007 in z dne 19.12.2007, zagovornica obsojenega M.P., odvetnica M.R., in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. V odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti in dopolnitvi (drugi odstavek 423. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP) vrhovni državni tožilec svetnik F.M. meni, da je zahteva neutemeljena.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovi zagovornici, ki se je o njem izjavila z vlogo z dne 28.1.2008.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora konkretizirati in jih ne le poimensko navesti.

6. Obsojeni M.P. je bil (točka 1 izreka sodbe) spoznan za krivega, da je vzel tuje premične stvari velike vrednosti z namenom, da si jih protipravno prilasti s tem, da je v času od meseca junija 1999 do meseca julija 2000 na zemljišču parc. št. 1457 k.o. ... izkopaval in vzel najmanj 31.800 m3 mineralnih agregatov ter s tem oškodoval Republiko Slovenijo za najmanj 31.800.000 SIT, saj so mineralne surovine po prvem odstavku 11. člena v zvezi z 12. točko 3. člena Zakona o rudarstvu (Ur.l. RS, št. 56/99 - ZRud) ter po prvem odstavku 17. člena in prvem odstavku 111. člena Zakona o varstvu okolja (Ur.l. RS, št. 32/1993 - ZVO) v lasti države.

7. Pravilna je trditev zahteve, da je ZRud, na katerega se v izreku sklicuje izpodbijana sodba, začel veljati 28.7.1999, to je po začetku izvrševanja očitanega kaznivega dejanja velike tatvine, nima pa zahteva prav, da naj bi šele ZRud v 12. točki 3. člena prvič opredelil pojem mineralnih surovin in v 11. členu prvič jasno določil, da so v lasti države in zato z vidika obsojenca tuja stvar (drugi odstavek 212. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ). Kljub nekoliko drugačnem poimenovanju so že po 1. členu Zakona o rudarstvu (Ur.l. SRS, št. 17/1975) rudnine kot naravno bogastvo, ki se ne obnavlja, spadale v družbeno lastnino, med rudnine pa je po 9. točki 3. člena tega zakona med drugim izrecno sodil tudi pesek in gramoz. Na podlagi določbe 111. člena ZVO, na katerega se izrek izpodbijane sodbe ravno tako sklicuje, je dotedanja družbena lastnina na naravnih virih, med njimi tudi nad mineralnimi surovinami, prešla v državno lastnino. Poleg tega je v izreku sodbe opisano, da so voda, mineralne surovine idr. v lasti države tudi po prvem odstavku 17. člena ZVO, ta zakon pa je začel veljati 2.7.1993. Trditve zahteve, ki vsebinsko predstavljajo nestrinjanje z izrekom in ugotovitvijo izpodbijane sodbe, da so bili odvzeti mineralni agregati v času izvršitve kaznivega dejanja last Republike Slovenije, ter očitku, da je bilo v skladu s 3. členom ZRud v zvezi s 1. členom KZ mogoče očitano dejanje opredeliti kot kaznivo dejanje šele od začetka veljavnosti ZRud dalje oziroma da je bil obsojeni kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, še preden je bilo storjeno (načelo zakonitosti), so glede na navedeno pravno zgrešene. Prav tako ni pravilna trditev zahteve, da je lastnik zemljišča tudi lastnik mineralnih surovin, ki se nahajajo na oziroma pod njem. Navedeni očitki zahteve, ki vsebinsko predstavljajo uveljavljanje kršitve Kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena KZ, zato niso utemeljeni.

8. Glede na povzete določbe ZRud in ZVO, ki splošno določajo, da so vse mineralne surovine v lasti države, so neutemeljene tudi trditve zahteve in dopolnitev, da bi morala biti lastninska pravica imetnika zemljišča glede možnosti izkoriščanja mineralnih surovin omejena za vsako posamezno nepremičnino (parcelo) posebej oziroma da takšen lastninski režim velja le glede tistih mineralnih surovin, ki bi jih pristojna ministrstva v sodelovanju z ministrstvom za finance na podlagi 111. člena ZVO v enem letu po uveljavitvi tega zakona izkazala v bilancah.

9. Zagovornica se v zahtevi sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 21.1.1999, opr. št. U-I-173/97, v kateri je bilo ugotovljeno, da ni v skladu z Ustavo, da ZVO in Zakon o rudarstvu (Ur.l. SRS, št. 17/75) ter na njuni podlagi izdani podzakonski predpisi ne določajo pogojev in postopkov za pridobitev koncesije za gospodarsko izkoriščanje mineralnih surovin. Vrhovno sodišče pri tem ugotavlja, da zagovornica navedeno odločbo Ustavnega sodišča povzema napačno, ko trdi, da je ugotovljena neustavnost tudi v tem, da navedeni predpisi ne določajo, kaj so mineralne surovine, saj to niti iz izreka niti iz obrazložitve te odločbe ne izhaja. Glede na 3. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča, po kateri se do odprave tako ugotovljene protiustavnosti pravica do gospodarskega izkoriščanja mineralnih surovin pridobi na podlagi dovoljenja za izkoriščanje rudnin, ki ga s smiselno uporabo določb (starega) Zakona o rudarstvu izda Ministrstvo za gospodarske dejavnosti, je jasno, da ugotovljena protiustavnost ni bila v določitvi državne lastnine mineralnih surovin niti v ureditvi, ki za njihovo izkoriščanje zahteva koncesijo oziroma dovoljenje (prim. 7. točko obrazložitve), temveč v pravni praznini glede pogojev in načina pridobitve takšnega dovoljenja. Pri tem je pomembno, da v obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno, da je bil obsojeni M.P. imetnik takšnega dovoljenja oziroma da ga je poskušal pridobiti (tega ne trdi niti zahteva), zato ni povsem jasno, katero kršitev zakona zagovornica izpodbijani sodbi s temi trditvami sploh očita. Kolikor pa trdi, da dovoljenje (koncesija) za izkoriščanje mineralnih surovin ob tej odločbi Ustavnega sodišča sploh ni bilo (več) potrebno oziroma da je bilo izkoriščanje mineralnih surovin do uveljavitve ZRud prosto in da zato ravnanje obsojenca ni bilo protipravno, pa glede na zgoraj navedeno takšen očitek ni utemeljen.

10. Prav tako neutemeljeno se zagovornica sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 30.6.1995, opr. št. U-I 32/95. Z navedeno odločbo je bilo odločeno (1. točka izreka), da je ZVO v neskladju z Ustavo, kolikor ne ureja pravnega položaja subjektov, ki imajo na podlagi veljavne zakonodaje pravice rabe ali izkoriščanja na naravnih dobrinah, ki so v lasti Republike Slovenije, medtem ko v obravnavani zadevi ni bilo ugotovljeno, da je bil obsojeni imetnik takšne pravice, drugače pa ne trdi niti zahteva. Iz podobnih razlogov se zahteva neutemeljeno sklicuje na razloge sodbe Višjega sodišča v Kopru z dne 8.11.2006, saj se zadevi v dejanskem pogledu bistveno razlikujeta.

11. Sodišče prve stopnje je obsojenčev zagovor, da ni vedel, da so odvzete surovine v lasti države, obrazloženo zavrnilo (5. stran sodbe), na 10 strani sodbe pa zaključilo, da je obsojeni vedel, da s tem, ko koplje preko 30.000 m3 mineralnih agregatov, izvršuje kaznivo dejanje velike tatvine, da se je zavedal, da gre za stvar velike vrednosti, ki je v lasti države in da je bilo njegovo ravnanje hoteno (direktni naklep). Te ugotovitve je kot pravilne sprejelo tudi sodišče druge stopnje. Zagovornica (na več mestih zahteve in dopolnitev) navaja drugače in trdi, da se od človeka z osnovnošolsko izobrazbo ne more pričakovati, da bo vedel, kaj so mineralne surovine in da se obsojeni tega tudi ni zavedal ter da mu ni dokazano, da je ravnal z namenom protipravne prilastitve tuje stvari, vendar s tem (izrecno in po vsebini) uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopustno.

12. Zahteva glede kaznivega dejanja po prvem odstavku 333. člena KZ pravilno trdi, da se izrek izpodbijane sodbe opira na Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur.l. RS, št. 18/84 s spremembami - ZUN), ki je bil z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 14.2.2002, opr. št. U-I-227/00, razveljavljen. Vendar pa zgolj to dejstvo (kljub obširnemu povzemanju razlogov navedene odločbe zahteva očitka podrobneje ne konkretizira) ne pomeni, da zato v času izvršitve kaznivega dejanja ni obstajala dolžnost obsojenca, da v skladu s 1. alinejo drugega odstavka 50. člena ZUN za izkoriščanje rudnin pridobi lokacijsko dovoljenje. Pri presoji utemeljenosti očitka zahteve namreč ni mogoče mimo dejstva, da je ZUN v času obsojenčevega posega v prostor (to je med junijem 1999 in julijem 2000) veljal, ter da je do njegove kasnejše razveljavitve prišlo iz razlogov, ki z vprašanji pomembnimi za presojo zakonitosti v obravnavani zadevi niso povezani. Niti iz izreka niti iz obrazložitve navedene odločbe Ustavnega sodišča ne izhaja, da je bila protiustavna ureditev, ki je ne le za graditev objektov in naprav (prvi odstavek 50. člena ZUN), temveč tudi za druge posege v prostor, ki trajno spreminjajo njegovo namensko rabo, bivalne in delovne pogoje, ekološko ravnovesje v naravi ali krajinske značilnosti (drugi odstavek 50. člena ZUN), zahtevala pridobitev lokacijskega dovoljenja. Ob upoštevanju povzetega besedila drugega odstavka 50. člena ZUN je očitno neutemeljena tudi trditev zahteve, da s kršitvijo tega dopolnila določbe (blanketnega) kaznivega dejanja po prvem odstavku 333. člena KZ sploh ni mogoče storiti. Prav tako neutemeljeno je sklicevanje na kasnejši Zakon o graditvi objektov (Ur.l. RS, št. 110/2002), ki v 208. členu določa, da se z dnem uveljavitve tega zakona za dovoljenje za poseg v prostor po določbah ZRud šteje lokacijska informacija, saj zato zakon v nasprotju s trditvijo zahteve ni v ničemer milejši.

13. Zagovornica na več mestih zahteve in dopolnitev navaja, da je nezakonit zaključek sodišča druge stopnje, da ni bistveno, ali je obsojeni jemal gramoz v svojem imenu ali v okviru družbe P.d.o.o., vendar trditve podrobneje ne opredeli (prvi odstavek 424. člena ZKP), zato Vrhovno sodišče tega očitka ni moglo preizkusiti. Enako velja glede trditve, da sodišči prve in druge stopnje nista obrazložili, zakaj menita, da je brezpredmeten članek dr. Senka Pličaniča z naslovom "Pravnosistemski vidiki urejanja prostora" (Podjetje in delo, št. 6/2003). Zahteva namreč ne pove, zakaj naj bi bil navedeni članek "predmeten" oziroma ne konkretizira svojega (za to zadevo relevantnega) pravnega stališča, ki naj bi ga ta strokovni članek podpiral in glede katerega naj bi odgovor (v nasprotju s sedmim odstavkom 364. člena ZKP oziroma prvim odstavkom 395. člena ZKP) v izpodbijani sodbi izostal.

14. Zahteva večkrat trdi, da sodišče druge stopnje ni presodilo navedb pritožbe (prvi odstavek 395. člena ZKP), ker ni ponovno ocenilo zagovora obsojenca ter izpovedb prič I.F., A.K., M.T., J.V. idr. glede količine izkopanih mineralnih agregatov in drugih okoliščin izvršitve kaznivega dejanja, vendar ob povzemanju izpovedb teh prič po vsebini izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

15. V zvezi s trditvijo zahteve, da "škoda ni enaka tržni ceni" in da ZRud za izkoriščanje mineralnih surovin predpisuje koncesijo v obliki rudarske pravice, tako da država od obsojenca, ki je kopal na lastnem zemljišču, lahko zahteva le koncesnino, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bila z izpodbijano sodbo obsojenemu M.P. na podlagi drugega odstavka 96. člena KZ utemeljeno odvzeta celotna s kaznivim dejanjem velike tatvine po drugem odstavku 212. člena KZ pridobljena premoženjska korist. Obsojeni namreč ni bil nosilec rudarske pravice, ki bi bil dolžan plačevati državi plačilo za koncesijo (prvi odstavek 14. člena ZRud), ki bi bilo ob merilih 14. člena ZRud predmet koncesijskega akta (8. točka petega odstavka 15. člena ZRud) ter koncesijske pogodbe (4. točka 19. člena ZRud). Premoženjska korist je bila obsojencu odvzeta v zvezi s kaznivim dejanjem po drugem odstavku 212. člena KZ, kar je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbo jasno obrazložilo (11. stran sodbe), zato tudi ni mogoče upoštevati navedb zahteve glede pravne podlage in standardov za določanje višine in oblike odškodnin zaradi čezmernega razvrednotenja okolja in izkoriščanja naravnih dobrin (kaznivo dejanje po prvem odstavku 333. člena KZ). Na pritožbene navedbe v zvezi s tem očitkom je sodišče druge stopnje odgovorilo (3. stran sodbe), zato tudi ni utemeljen očitek kršitve prvega odstavka 395. člena ZKP (ki ga zahteva napačno opredeli kot kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), pri čemer Vrhovno sodišče dodaja, da pritožbeno sodišče, če se strinja z dejanskimi (in pravnimi) zaključki v prvostopenjski sodbi, teh razlogov ni dolžno ponavljati, temveč zadošča, da se nanje sklicuje (prim. sodbo z dne 19.6.2003, opr. št. I Ips 18/2000). Kolikor pa zagovornica (zlasti v dopolnitvi z dne 19.12.2007) meni, da je višina protipravno pridobljene premoženjske koristi v izpodbijani sodbi ugotovljena napačno, s tem uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

16. Zagovornica trdi, da sodišče kljub številnim pripombam obrambe ni postavilo (novega) izvedenca s področja varstva okolja, ampak je vztrajalo pri izvedencu gradbene stroke, ki se ukvarja z urbanizmom. Zahteva sicer očitka natančneje ne opredeli, mogoče pa ga je razumeti kot uveljavljanje kršitve pravnega jamstva iz 3. alineje 29. člena Ustave v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da obramba v tem postopku postavitve novega izvedenca ni predlagala, zlasti ne z utemeljitvijo, katera dejstva, ki jih s postavljenim izvedencem ni mogoče razčistiti (258. člen ZKP), namerava na ta način dokazovati. Očitku zahteve zato ni mogoče pritrditi. Poleg tega je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj je sledilo mnenju izvedenca dr. A.P. (8. stran sodbe), pritožbeno sodišče pa je odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi s tem vprašanjem (3. stran sodbe), zato drugačne trditve zahteve niso utemeljene. Kolikor pa zahteva (predvsem v dopolnitvah) na več mestih ponovno obširno izraža dvom v usposobljenost izvedenca dr. A.P. (ki je bil v prisotnosti obrambe tudi neposredno zaslišan na glavni obravnavi dne 10.3.2006) in pravilnost njegovih ugotovitev ter navaja okoliščine, ki bi jih pri izdelavi izvedenskega mnenja po oceni obrambe moral upoštevati, s tem uveljavlja razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno.

17. Zatrjevane kršitve po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP torej niso podane, poleg tega pa je zahteva vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornice obsojenega M.P. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP je zato obsojeni M.P. dolžan plačati stroške postopka, to je na 2000 EUR odmerjeno povprečnino. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo obseg zadeve ter ugotovitve izpodbijane sodbe o premoženjskih razmerah obsojenca.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 189/2008
• Sodba I Ips 96/2000
• Sodba I Ips 19/2006