Sodba I Ips 471/2007

Jedro

Čas (in kraj) storitve kaznivega dejanja kot njegova bistvena sestavina, ki opisu dejanja daje značaj historičnega dogodka, je dovolj natančno opredeljen z navedbo datuma storitve (in kraja storitve).

Izrek

Zahtevi zagovornika obsojene S.B. in zagovornika obsojenega I.Š. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojenca sta dolžna plačati vsak po 400 EUR povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru sta bila obsojenca spoznana za kriva: I.Š. kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ, S.B. pa kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ in grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ. Izrečeni sta jima bili pogojni obsodbi in določeni kazni: obsojenemu I.Š. pet mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta, obsojeni S.B. pa za posamezno dejanje po en mesec zapora in nato enotna kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Obsojenca sta dolžna plačati tudi stroške kazenskega postopka, od tega vsak po 60.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je deloma ugodilo pritožbi zagovornika obsojene S.B. in prvostopenjsko sodbo spremenilo: "v krivdoreku tako, da se izreče, da je obdolžena S.B. z dejanjem, ki je opisano v prvostopenjski sodbi pod drugo točko izreka, storila le kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ; v odločbi o kazenski sankciji, izrečeni tej obsojenki pa tako, da se razveljavi izrek o posamezno določeni kazni za kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ in izrek o enotno določeni kazni izrečeni obdolženki in ostane v veljavi obdolženki posamezno določena kazen en mesec zapora za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ". V ostalem so bile pritožbe zavrnjene in sodba sodišča prve stopnje potrjena. Obsojeni I.Š. je dolžan kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino 420 eurov.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obeh obsojencev. Zagovornik obsojenega I.Š. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka in kršitve materialnega prava ter predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in novo sojenje. Zagovornik obsojene S.B. pa zahtevo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s prvim odstavkom 371. člena ZKP ter zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče obsojenko oprosti obtožbe kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ ali pa sodbo razveljavi in pošlje zadevo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Podrejeno se zavzema za izrek blažje kazenske sankcije ter oprostitev plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

Na zahtevi je odgovorila vrhovna državna tožilka N.F., ki je predlagala, naj Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega I.Š. zavrne kot neutemeljeno, deloma pa ugodi zahtevi zagovornika obsojene S.B. v zvezi z odločitvijo sodišča druge stopnje o stroških postopka. Navaja, da bi moralo sodišče druge stopnje, glede na uspeh obsojenke v pritožbenem postopku, na novo odločiti tudi o stroških, ki so nastali za obsojenko pred prvostopnim sodiščem, kot to določa 98. člen ZKP.

Odgovor vrhovne državne tožilke na zahtevi za varstvo zakonitosti je bil vročen obsojencema in njunima zagovornikoma, ki se o njem nista izjavila.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

1. K zahtevi zagovornika obsojenega I.Š.

Iz zahteve je razvidno, da zagovornik izpodbija odločbo višjega sodišča, kateri najprej na splošno in nato še v zvezi s posameznimi vprašanji očita, "da ne zavzame stališča do pritožbe" in da nima (jasnih) razlogov o posameznih pritožbenih navedbah. Iz tega je mogoče sklepati, da zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP oziroma kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP (v zvezi z drugim odstavkom 371. člena).

Na podlagi prvega odstavka 395. člena ZKP mora pritožbeno sodišče presoditi vse tiste konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna oziroma druga pomembna dejstva, zavzeti stališče in jih ustrezno obrazložiti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je višje sodišče v predmetni zadevi tem procesnim standardom v celoti zadostilo in da se je obrazloženo opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb. Ob tem je treba poudariti, da ni potrebno, da sodišče druge stopnje ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja.

Višje sodišče je v sodbi (stran 3) povzelo pritožbeni očitek o kršitvi pravice do obrambe, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu obrambe za odreditev izvedenstva psihiatrične stroke. S tem v zvezi je ponovilo merila, ki jih sodišče upošteva pri presoji dokaznih predlogov strank, poudarilo, da se sodišču prve stopnje (sodba, stran 5) ni porodil dvom v prištevnost obsojenega Š., da je sodišče prve stopnje zavrnitev dokaznega predloga utemeljilo z razumnimi razlogi in da pri tem ni ravnalo arbitrarno. Vložnikovi dvomi v obsojenčevo prištevnost in očitek, da višje sodišče "nekritično sledi prvostopenjski sodbi", sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Višje sodišče je na tretji strani sodbe določno in obrazloženo zavrnilo tudi pritožbene navedbe zagovornika, da so razlogi prvostopenjske sodbe protislovni, ko po eni strani ugotavlja obsojenčevo hipno reakcijo na napad obsojenke s tem, da so "njegove roke mlele" in na drugi strani, da je ravnal naklepno. Višje sodišče povzema pritožbene navedbe (sodba, stran 3) in pritrjuje razlogom prvostopenjske sodbe na 5. in 6. strani ter jih ocenjuje kot ustrezne. S tem, ko vložnik ugotavlja, da naj bi višje sodišče tudi tokrat nekritično povzelo očitno protislovne razloge prve sodbe in da ni moč govoriti o obsojenčevem naklepu, ponovno izraža nestrinjanje z dejanskim stanjem (ugotovitvijo pravnomočne sodbe, da je obsojenec ravnal naklepno), na katerega je Vrhovno sodišče vezano.

Razlogom drugostopenjske sodbe tudi ni mogoče očitati, da bi bili nejasni pri presoji, ali je obsojenec ravnal v silobranu (člen 11 KZ) oziroma nedorečeni glede zatrjevane prekoračitve silobrana. Neutemeljeno je tudi vložnikovo sklicevanje na kršitev kazenskega zakona (1. točka 372. člena ZKP), ker sodišče ni uporabilo določb o silobranu, saj naj bi bili podani v obsojenčevem ravnanju vsi elementi silobrana.

Višje sodišče je ugotovilo (sodba, stran 4), da uveljavljani pritožbeni razlog po 1. točki 372. člena ZKP ni podan, ker je kršitev materialnega zakona v pritožbi utemeljena z drugačnim dejanskim stanjem, kot ga ugotavlja sodišče prve stopnje (glede obstoja napada in obrambe v zvezi s silobranom). Višje sodišče je bilo mnenja, da je bilo na prvi stopnji dejansko stanje tudi v tem pogledu pravilno ugotovljeno. Posebej je poudarilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo obsojenčev zagovor v smeri silobrana in se pri tem sklicevalo na tehtne razloge sodišča prve stopnje na 5. in 6. strani sodbe. Če zagovornik v takšni presoji višjega sodišča ugotavlja njegovo "nekritičnost" ter hkrati zatrjuje obstoj elementov silobrana, znova zgolj graja dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi. Iz tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti pravnomočne sodbe ni mogoče izpodbijati.

2. K zahtevi zagovornika obsojene S.B.

Zagovornik v zahtevi ostaja pri svojem pritožbenem stališču, da je prvostopenjska sodba obremenjena s kršitvijo 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi izrek sodbe nasprotoval sam sebi in njenim razlogom. Nasprotje vidi v tem, ker se v izreku pod prvo točko zatrjuje kot čas storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe "14. ura popoldan", v drugi točki pa je naveden kot čas storitve kaznivih dejanj grdega ravnanja in ogrožanja varnosti "večerni čas", medtem ko sodišče v obrazložitvi sodbe ugotavlja, da gre za enoten dogodek, storjen v popoldanskem času (ko se je obsojenec vrnil domov, nekaj po 14.30 uri). Vložnik zahteve tudi nasprotuje ugotovitvi sodišča druge stopnje, da zatrjevana procesna kršitev ni podana, ker se nasprotje ne nanaša na odločilno okoliščino in da tudi ne vpliva na nejasnost izreka. Ob tem poudarja, da je navedba točne ure v tem primeru pomembna, ker ne gre za eno, pač pa za tri kazniva dejanja.

Odločitev višjega sodišča je pravilna. Čas (in kraj) storitve kaznivega dejanja kot njegova bistvena sestavina, ki opisu dejanja daje značaj historičnega dogodka, je v konkretnem primeru opredeljen z natančno navedbo datuma storitve (2. avgust 2002) kot tudi kraja storitve (stanovanje v B.). S tega vidika se v predmetni zadevi natančnejša navedba ure storitve kaznivih dejanj pokaže kot nepomembna in pravno nerelevantna okoliščina, ne glede nato, koliko kaznivih dejanj je bilo v tem času storjeno. Toliko bolj, ker zatrjevano nasprotje oziroma nejasnost izreka v celoti odpravlja obrazložitev prvostopenjske sodbe, iz katere določno izhaja, kdaj in v kakšnem časovnem zaporedju so si sledila posamezna ravnanja obsojencev. Iz navedenih razlogov Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevane pomanjkljivosti v izpodbijani sodbi ne predstavljajo v zahtevi uveljavljane kršitve procesnega zakona.

Vrhovno sodišče ne vidi v zahtevi zatrjevanega nasprotja v razlogih drugostopenjske sodbe (kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP), ko sodišče druge stopnje v obrazložitvi navaja, da je obsojenka "svojo grožnjo podkrepila s klofuto", po ugotovitvah prvostopenjske sodbe pa je obsojenka "klofnila" soobsojenca, še preden jo je ta začel pretepati, po pretepu pa mu je obsojenka zagrozila z nožem.

Pravilna je sicer ugotovitev vložnika zahteve, da omenjena navedba sodišča druge stopnje nima podlage v ugotovljenem dejanskem stanju. Vendar je treba upoštevati, da se je višje sodišče strinjalo z dokazno oceno in ugotovitvami prvostopenjske sodbe glede dejanskega stanja (med drugim tudi v tem, da je "B. klofutnila oškodovanca ter mu nato izrekla grožnje zoper življenje in telo", sodba stran 6) in da je višje sodišče, za zagovornika sporno besedno zvezo, uporabilo v zvezi z utemeljitvijo, da ravnanja obsojenke ni mogoče oceniti kot dejanje majhnega pomena (14. člen KZ). V tem kontekstu pa je navedeno sporno besedilo mogoče razumeti tudi kot ugotovitev stopnjevanja obsojenkinega protipravnega ravnanja, ne pa kot ugotovitev časovnega vrstnega reda dogajanja. Kakorkoli, po navedenem v nobenem primeru za zatrjevano procesno kršitev ne gre.

Sodišče druge stopnje tudi ni kršilo določbe prvega odstavka 93. člena ZKP, ker (glede na spremembo prvostopenjske sodbe) skladno z drugim odstavkom 95. člena ZKP ni odločilo o stroških postopka in obsojenke oprostilo plačila stroškov v zvezi s kaznivim dejanjem grdega ravnanja, ki naj bi bilo po mnenju vložnika zahteve "izpuščeno" iz krivdoreka.

Iz izreka drugostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče druge stopnje obsojenkino ravnanje, opisano pod drugo točko izreka (ki je bilo pravno opredeljeno kot kaznivi dejanji ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ in kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ) pravno opredelilo le kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ in za to dejanje obsojenki izreklo enako kazensko sankcijo kot sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje je takšno svojo odločitev med drugim pojasnilo s tem, da je "opis ravnanja obdolžene B. opredeljen kot kaznivo dejanje grdega ravnanja po 146. členu KZ tudi zakonski znak kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, ki se obdolženi B. prav tako očita v 2. točki izreka sodbe in je v tem kaznivem dejanju tudi zajet" (sodba, stran 4).

Presoja pravilnosti takšne odločitve presega okvire obravnavane zahteve za varstvo zakonitosti. Zavrniti pa je treba nepravilno stališče zahteve, da je bilo s takšno spremembo prvostopenjske sodbe kaznivo dejanje grdega ravnanja izpuščeno iz krivdoreka in da bi zato skladno z določbo drugega odstavka 95. člena ZKP sodišče druge stopnje moralo v tem delu obsojenko oprostiti povrnitve stroškov postopka, čeprav formalno obtožbe za to dejanje ni bila oproščena. Opisana sprememba prvostopenjske sodbe namreč ne pomeni, da je bila obsojenka v tem delu oproščena obtožbe ali da je bila ta zavrnjena, pomeni zgolj spremembo pravne opredelitve obsojenkinega celotnega ravnanja, ki v opisu ostaja nespremenjeno. Po navedenem Vrhovno sodišče (kljub drugačnemu stališču vrhovne državne tožilke v odgovoru na zahtevo), ne vidi podlage za predlagano oprostitev plačila stroškov postopka, saj je bil zakon pravilno uporabljen.

V razdelku "kršitve kazenskega zakona" (stran 3 in 4 zahteve) zagovornik uveljavlja kršitev 14. člena KZ, saj meni, da naj bi bilo kaznivo dejanje po prvem odstavku 145. člena KZ dejanje majhnega pomena in bi zato moralo sodišče obsojenko oprostiti obtožbe. Ob tem zagovornik navaja vrsto (novih ali po njegovi oceni tudi nepravilno ovrednotenih) okoliščin, ki v pravnomočni sodbi naj ne bi bile (pravilno) upoštevane.

Iz obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da ugotovljena dejstva ne dosegajo (objektivnih in subjektivnih) meril, ki so pogoj za uporabo instituta dejanja majhnega pomena. Nasprotno zatrjevanje vložnika zahteve po vsebini pomeni uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Zato Vrhovno sodišče utemeljenosti teh zagovornikovih navedb, ko se sklicuje na kršitev materialnega zakona, v bistvu pa graja dejansko stanje, ni preizkušalo.

Tudi navedbe zahteve, da je bila obsojenki izrečena "nesorazmerna kazenska sankcija", pri čemer se zagovornik zavzema za izrek sodnega opomina, sodijo med razloge, ki jih s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati. Zahteve za varstvo zakonitosti namreč ni mogoče vložiti zaradi nepravilne izbire in odmere kazenske sankcije, razen če je sodišče pri tem prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP).

Ker po navedenem zahtevi zagovornikov za varstvo zakonitosti nista utemeljeni, ju je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, ki jih morata plačati obsojenca, temelji na določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in tretjega odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena po enakih kriterijih in ob upoštevanju enakih premoženjskih razmer obsojencev, kot pred nižjima sodiščema.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 140/2000
• Sodba I Ips 295/2002
• Sodba I Ips 226/2000