Sodba I Ips 378/2007

Jedro

Določbe petega odstavka 227. člena ZKP o neoviranem (prostem) pripovedovanju si ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče obtožencu, ki je že podal svoj zagovor, ne glede na vrsti red dokazovanja, ki ga je sprejelo, takoj, ko obtoženec to zahteva, nemudoma omogočiti, da (ponovno) poda zagovor v neoviranem pripovedovanju.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenih A.Š. in M.J. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obsojeni M.J. je dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, obsojenega A.Š. pa se plačila povprečnine oprosti.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 17. 10. 2006 pod točko I obsojena A.Š. in M.J. spoznalo za kriva kaznivega dejanja poskusa umora po prvem odstavku 46. člena KZ RS v zvezi z 22. in 25. členom KZ. Na podlagi prvega odstavka 46. člena KZ v zvezi s 1. točko prvega odstavka 42. člena in 1. točko 43. člena KZ jima je izreklo kazni, obsojenemu A.Š. dve leti zapora, obsojenemu M.J. pa eno leto in šest mesecev zapora. Po 49. členu KZ je obsojencema v izrečeno kazen vštelo čas, prebit v priporu, obsojenemu A.Š. od 26.8.1992 od 12.00 ure do 9.2.1993 do 13.50 ure, obsojenemu M.J. pa od 26.8.1992 od 12.00 ure do 26.11.1992 do 10.25 ure in od 8.12.1992 od 10.45 ure do 9.2.1993 do 15.35 ure. Po tretjem in četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenega A.Š. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, obsojenemu M.J. pa naložilo v plačilo povprečnino v znesku 180.000,00 SIT, ostalih stroškov pa ga je oprostilo. Odločilo je tudi, da po prvem odstavku 97. člena ZKP bremeni nagrada zagovornika obsojenega A.Š. proračun. Pod točko II pa je po 3. točki 358. člena ZKP obdolženega Z.J. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju poskusa umora po prvem odstavku 46. člena KZ RS v zvezi s 24. in 19. členom KZJ tudi v zvezi s prvim odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL). V skladu s tako odločitvijo je po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, nastali v zvezi z oprostilnim delom sodbe, proračun.

Višje sodišče v Mariboru je pritožbama obsojenega A.Š. in njegovega zagovornika deloma ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je temu obsojencu kazen znižalo na eno leto in deset mesecev zapora. V ostalem je to pritožbo, pritožbi obsojenega M.J. in njegovih zagovornikov ter okrožne državne tožilke pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je obsojeni M.J. dolžan plačati povprečnino v znesku 300 EUR kot strošek pritožbenega postopka in da stroški tega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženega Z.J. ter potrebni izdatki ter nagrada njegovih zagovornikov bremenijo proračun.

Zoper to pravnomočno sodbo so zahtevi za varstvo zakonitosti vložili zagovornik obsojenega A.Š. in zagovorniki obsojenega M.J.

Zagovornik obsojenega A.Š. izpodbija obsodilni del pravnomočne sodbe iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ker da so podane kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijanih sodb. V obrazložitvi zahteve navaja, da sodišče prve stopnje obsojencu ni omogočilo, da se v neoviranem pripovedovanju izjavi o vseh okoliščinah, ki ga obremenjujejo, in da navede vsa dejstva, ki so mu v korist ter da je zato storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena v zvezi z 227. členom ZKP, na ta način pa kršilo jamstva iz 29. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). V zahtevi tudi navaja, da iz obrazložitve prvostopenjske sodbe ni razvidno, katere listine je sodišče vpogledalo, kar onemogoča presojo njihove vsebine ter dokazne vrednosti, s tem pa da je storilo kršitev pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP in ravnalo v nasprotju s 339. členom ZKP, ki določa, da se listinski dokazi na glavni obravnavi izvedejo tako, da se preberejo. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in po 426. členu ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Zagovorniki obsojenega M.J. pravnomočno sodbo v obsodilnem delu izpodbijajo zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodbe. Navajajo, da sodbi prve in druge stopnje nimata razlogov o odločilnih dejstvih in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Izpostavljajo, da se sodišči do nasprotujočih si navedb v mnenju sodnega izvedenca za forenzično tehnične preiskave J.G. nista opredelili in da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi "ni ukvarjalo z navedbami prič D.M. in N.J., ki da sta potrdila obsojenčev spremenjeni zagovor". Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vložniki utemeljujejo z navedbo, da je predsednica senata v nasprotju z določili Zakona o kazenskem postopku zavrgla zahtevo za svojo izločitev na glavni obravnavi 3. 1. 2006, prav tako pa na glavni obravnavi 31. 12. 2005 (očitno mišljeno 13. 12. 2005) senat zavrnil zahtevo za izločitev predsednice senata, predsednice Okrožnega sodišča v M. in predsednika Višjega sodišča v M. Sodišče prve stopnje o teh odločitvah v sodbi ni navedlo razlogov, višje sodišče pa to pomanjkljivost sodbe nezakonito "pokrilo" tako, da je samo navedlo razloge, zakaj naj bi bila zahteva nedovoljena. Vložniki uveljavljajo tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je po njihovi presoji podana zato, ker je sodišče sodbo oprlo tudi na pisno mnenje izvedene priče M.C., ki ga na glavni obravnavi ni izvedlo. V zahtevi tudi trdijo, da je bilo kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije, Ustave), saj sta bila na podlagi prvotnega zagovora, danega pod prisilo, A.Š. in M.J. obsojena, Z.J. pa oproščen. Kršitev pravic obrambe je po oceni vložnikov sodišče storilo s tem, da je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje M.C. kot izvedene priče ter prič R.R. in Z.H. in na ta način kršilo obsojenčevo pravico do izvajanja dokazov v svojo korist iz 3. alineje 29. člena Ustave in d točke tretjega odstavka 6. člena EKČP. Vložniki tudi poudarjajo, da iz opisa dejanja ne izhaja obsojenčevo konkretno ravnanje pri očitanem kaznivem dejanju, stališče drugostopenjskega sodišča, da izrek in obrazložitev predstavljata celoto, pa ni zakonito. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in pravnomočni sodbi spremeni ter obsojenega M.J. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Zavzemajo se tudi, da Vrhovno sodišče odloži izvršitev pravnomočne sodbe do odločitve o vloženem pravnem sredstvu.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevi navaja, da v njiju zatrjevane kršitve zakona niso podane in da zagovorniki obsojenega M.J. tudi izpodbijajo v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne.

Zagovorniki obsojenega M.J. vztrajajo, da je podana bistvena kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev 14. člena Ustave ter navajajo, da se vrhovni državni tožilec niti ni opredelil glede zatrjevane kršitve pravic obsojenca do obrambe z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje izvedene priče M.C. ter prič R.R. in Z.H., niti do dejstva, da iz opisa kaznivega dejanja ni razvidna obsojenčeva konkretna vloga pri očitanem dejanju.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

O zahtevi zagovornika obsojenega A.Š.:

Zagovornik obsojenega A.Š. navaja, da je sodišče v rednem postopku storilo več kršitev, zaradi česar ni mogoče govoriti o poštenem sojenju. Obdolženemu Z.J. je dovolilo, da je zagovor podal prosto in ga celo narekoval na sodni zapisnik, ko pa je želel obsojeni A.Š. na enak način dopolniti svoj zagovor, mu sodišče prve stopnje tega ni dovolilo, pač je smel le podati pripombe na zagovor obdolženega Z.J. Tudi sodišče druge stopnje, ki po navedbah vložnika "ni razbralo zatrjevane odločitve", je kršilo obsojenčevo pravico do obrambe. Na ta način sta po mnenju obsojenčevega zagovornika sodišči kršili določbe 8. točke prvega odstavka 371. člena in drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s petim odstavkom 227. člena ZKP, ter ravnali v nasprotju z 29. členom Ustave in 6. točko EKČP.

Obsojeni A.Š. je svoj zagovor podal na glavni obravnavi dne 2.9.2005, pri čemer je iz zapisnika razvidno, da ga sodišče ni z ničemer omejevalo. Glavna obravnava se je dne 3.1.2006 začela znova in se je na njej kot prvi zagovarjal obsojeni A.Š. Po zaslišanju obdolženega Z.J. na isti obravnavi je obsojeni A.Š. izjavil, da za soobtoženca nima vprašanj in da bi tudi sam želel nekaj dodati v svoj zagovor, "vendar da tega ne more danes, ker se ne počuti dobro". Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 31.1.2006 je razvidno, da je zagovornik obsojenega Š. povedal, da želi obsojenec dopolniti svoj zagovor, ker je na prejšnjem naroku slišal zagovor obdolženega Z.J., nakar je senat obsojenemu A.Š. dovolil, da poda pripombe na zagovor obdolženega Z.J., njegov zagovornik pa je zahteval izločitev predsednice senata, ker da je pristranska. Svojo trditev je utemeljil z navedbo, da je na prejšnji glavni obravnavi predsednica senata obdolženemu Z.J. dovolila diktirati zagovor na zapisnik, obsojenemu A.Š. pa ne. Obsojeni A.Š. je nato odgovarjal na vprašanja obdolženega J., nakar mu je postalo slabo in je zato sodišče glavno obravnavo preložilo. Na naslednjem naroku za glavno obravnavo je obsojeni A.Š. obširno odgovarjal na vprašanja obdolženega Z.J. Glavna obravnava se je dne 22.8.2006 začela znova, obsojeni A.Š. pa je navedel, da vztraja pri tem, kar je že doslej povedal v svoj zagovor, da je skupno govoril več kot šest ur in da nima kaj dodati.

Po tretjem odstavku 323. člena ZKP se pri zasliševanju obtoženca na glavni obravnavi smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo za zasliševanje obdolženca med preiskavo. Pri zasliševanju je treba obdolžencu po petem odstavku 227. člena ZKP omogočiti, da se v neoviranem pripovedovanju izjavi o vseh okoliščinah, ki ga obremenjujejo, in da navede vsa dejstva, ki so v korist njegovi obrambi. Po določbi 326. člena ZKP se po končanem zasliševanju prvega obtoženca nadaljuje po vrsti zasliševanje morebitnih drugih obtožencev, po vsakem zasliševanju predsednik senata seznani zaslišanca z izpovedbami prej zaslišanih soobtožencev in ga vpraša, ali ima kaj pripomniti, prej zaslišanega obtoženca pa vpraša, ali ima kaj pripomniti k izpovedbi pozneje zaslišanega obtoženca. Vsak obtoženec ima pravico postavljati vprašanja drugim zaslišanim soobtožencem.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče na glavni obravnavi obsojenca zaslišalo v skladu z navedenimi določbami in da na tej podlagi zatrjevana kršitev pravic obrambe ni podana. Obsojencu je bilo omogočeno, da se v neoviranem pripovedovanju in nato tudi v dokaznem postopku izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo, in da navede dokaze in dejstva, ki so mu v korist, tako da mu je bila tudi s tega vidika zagotovljena pravica do učinkovite obrambe. Določbe petega odstavka 227. člena ZKP si ni mogoče razlagati tako, da mora sodišče obtožencu, ki je že podal svoj zagovor, ne glede na vrsti red dokazovanja, ki ga je sprejelo, takoj ko obtoženec to zahteva, nemudoma omogočiti da (ponovno) poda zagovor v neoviranem (prostem) pripovedovanju. V nasprotnem primeru bi lahko obtoženec z večkratnimi zahtevami po takem načinu zagovarjanja učinkovito obstruiral dokazni postopek. V konkretni zadevi je treba ugotoviti, da temeljni očitek, da obsojencu ni bilo omogočeno, da bi svojo izpovedbo podal v skladu s petim odstavkom 227. člena ZKP ne drži, zato je treba zahtevo, kolikor na tej podlagi uveljavlja kršitev procesnih, ustavnih in konvencijskih določb, kot neutemeljene zavrniti.

Vložnik kršitev drugega odstavka 371. člena v zvezi s 339. členom ZKP utemeljuje z navedbami, da je sodišče prve stopnje navedlo, katere dokaze je izvedlo, nato pa zapisalo, da je med drugim vpogledalo v ostale listine in priloge v spisu, ki se nanašajo na obravnavano kaznivo dejanje. Po videnju vložnika iz tega izhaja, da se ne ve, katere listine je sodišče sploh vpogledalo in kakšna je njihova vsebina, dokazna vrednost in teža. Obsojenčev zagovornik tudi opozarja, da se listinski dokazi izvedejo tako, da se preberejo.

Naštevanje dokazov, ki jih je sodišče izvedlo v dokaznem postopku in nanje oprlo sodbo, ne sodi med obvezne sestavine sodbe, navedene v šestem do desetem odstavku 364. člena ZKP. Prav nasprotno, gre za povsem odvečni del obrazložitve, ki se po nepotrebnem (po nekakšni inerciji), ne da bi bila za to podana zakonska podlaga, v sodbah pojavlja že desetletja. Z vidika zakonitosti sodbe je v dokaznem pogledu pomembno, da vsebuje sestavine, navedene v sedmem odstavku 364. člena ZKP. Te pa izpodbijana pravnomočna sodba ima. V njej je tudi navedeno, na katere listine je sodišče oprlo sklepe o ugotovljenih odločilnih dejstvih.

Listinski dokazi se na glavni obravnavi praviloma izvedejo tako, da se preberejo, izjemoma lahko sodišče ugotovi vsebino listine tudi tako, da bi si jo pogleda (ko gre za figurativne oziroma slikovne listine). Za presojo zakonitosti izpodbijane sodbe je odločilnega pomena odgovor na vprašanje, ali je sodišče sklepanje o odločilnih dejstvih oprlo na katero od listin, ki jih je zgolj "vpogledalo, ne pa tudi prebralo". Vložnik v zahtevi navaja splošno pravilo, ki velja pri izvedbi listinskih dokazov na glavni obravnavi, svoje trditve pa z ničemer ne konkretizira, saj ne pove pa, katera od listin, na katero je sodišče oprlo sodbo, na glavni obravnavi ni bila izvedena v skladu s 339. členom ZKP. Tako uveljavljana kršitev je nesubstancirana, zato njene utemeljenosti sploh ni mogoče preizkusiti, kar pokaže, da je treba že na tej točki ugotoviti, da je zahteva, kolikor na tej podlagi uveljavlja kršitev pravic obrambe, neutemeljena.

O zahtevi zagovornikov obsojenega M.J.:

Vložniki bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP argumentirajo z navedbami, da se obe sodbi opirata na izvedensko mnenje sodnega izvedenca za forenzično tehnične preiskave J.G., pri čemer je sodišče prve stopnje ocenjevalo le pisno izvedensko mnenje, ne pa tudi dodatnih izvedenčevih razlag na glavni obravnavi 3. 10. 2006, ki so "negirale" pisno izvedensko mnenje. Poudarjajo, da je sodišče druge stopnje ob obravnavanju pritožbe, ki je izpodbijala tudi to pomanjkljivost prvostopenjske sodbe, samo rutinsko zapisalo, da za ocenjevanje izvedenčeve izpovedbe na glavni obravnavi ni bilo nobene potrebe. Vložniki tudi navajajo, da je tako stališče napačno, saj je izvedenec, zaslišan na glavni obravnavi, povedal, da ne more z gotovostjo trditi, ali bi naprava eksplodirala ali ne, da ni preizkušal, ali bi do eksplozije lahko prišlo, da ni seznanjen s poskusi, ki so jih izvršili v K., na deseti strani zapisnika o glavni obravnavi pa je izrecno zapisana izvedenčeva trditev, da bi po njegovem mnenju prišlo do eksplozije. Po videnju obrambe je na ta način izvedenec podal dve različni mnenji oziroma se je med obravnavo premislil.

Na podlagi prvega odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Iz vsebine zahteve je razvidno, da vložnik sodišču druge stopnje očita, da ni odgovorilo na relevantne navedbe pritožbe in zato po vsebini uveljavlja kršitev določbe prvega odstavka 395. člena ZKP. Kršitev je v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom mogoče upoštevati le, če je vplivala na zakonitosti sodbe. V konkretni zadevi bi bil tak vpliv podan, če bi vložnik v zahtevi izkazal, da je sodišče prve stopnje storilo v pritožbi zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in da je višje sodišče ni prepoznalo ter da je glede zatrjevane kršitve zavzelo s procesnega vidika napačno in s tem nezakonito stališče.

Med navedbama izvedenca, da ne more z gotovostjo trditi, ali bi naprava eksplodirala ali ne in da bi po njegovem mnenju prišlo do eksplozije, ni nobenega nasprotja. Prva po vsebini pomeni samo to, da izvedenec ne more z gotovostjo trditi, da bi v primeru potega potezne varovalke vžigalnika naprava eksplodirala, druga pa z določeno stopnjo rezervacije, da bi se to po izvedenčevem mnenju zgodilo. V izvedenčevem mnenju je izkustveni stavek podan v hipotetični obliki in konsistentno, zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

V konkretni zadevi je izvedenec za forenzične preiskave, ko ga je sodišče seznanilo, da je oškodovanec M.K. povedal, da je bil avtomobil dokaj blizu ograje in da ne bi znal povedati, ali bi se vrata lahko v celoti odprla, njegova žena pa, da je avtomobil stal ob svetilki, tako da ji ni znano, ali bi se vrata sploh lahko odprla, odgovoril, da je to opisal v drugem delu svojega mnenja in da iz tega razloga ne more z gotovostjo trditi, ali bi bomba eksplodirala. O verjetnosti eksplozije je govoril zgolj v povezavi z vprašanjem, koliko sploh je bilo vrata mogoče odpreti, ne pa z vidika, da naprava v primeru izvlečenja potezne varovalke vžigalnika ne bi eksplodirala. Sicer pa je v mnenju pojasnil, kar je sodišče povzelo tudi v izpodbijani sodbi, da bi do eksplozije prišlo tudi v primeru, če bi se nekdo pri polodprtih voznikovih vratih skušal usesti na voznikov sedež ter pri tem z nogo povlekel vrvico in s tem tudi varovalko iz vžigalnika. Tudi potem ko je bil seznanjen s poskusi, ki jih je opravil K., je izvedenec vztrajal, da bi po njegovem mnenju prišlo do eksplozije. Kolikor vložniki zatrjujejo nasprotja v izvedenskem mnenju in sodiščema očitajo, da se o teh nasprotjih nista opredelili ter da je zato podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, jim ni mogoče pritrditi.

Zahteva trdi, da je bilo v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni ukvarjalo z navedbami prič D.M. in N.J., ki da sta potrdila spremenjeni zagovor, zaradi česar obrazložitev nima razlogov o odločilnih dejstvih, da pa se tudi pritožbeno sodišče s tem ni ukvarjalo.

V pritožbi so vložniki navedli, da D.M. ni zanikal, da se je pri operativcih zanimal za ponarejene bankovce ter dobil potrditev, da je policija zaznala aktivnost s tem v zvezi, da pa je zadevo vodila kriminalistična služba, da pa ni niti potrdil niti zanikal, da se je z zadevo ukvarjala še kakšna druga državna služba. Iz teh pritožbenih navedb ni razvidno, v katerem delu, ki zadeva postavitev eksplozivne naprave v K. vozilo, naj bi priča D.M. potrdila spremenjen zagovor obsojenih M.J. in A.Š. Tega vložniki niso obrazložili niti v zahtevi. Zato utemeljenosti njihovih trditev, da v pravnomočni sodbi niso navedeni razlogi o vsebinsko pomembnih navedbah v izpovedbi priče D.M. (v pritožbi priče N.J. niso omenjali), ni mogoče preizkusiti.

Vložniki trdijo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je predsednica senata v nasprotju z določili Zakona o kazenskem postopku zavrgla zahtevo za svojo izločitev na glavni obravnavi dne 3.1.2006, kar je obramba izrecno izpodbijala v pritožbi, prav tako pa da je senat prvostopenjskega sodišča na glavni obravnavi 13.12.2005 zavrnil zahtevo za izločitev predsednice senata, predsednice Okrožnega sodišča v M. in predsednika Višjega sodišča v M., pri čemer ta odločitev ni obrazložena v sodbi sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje pa je po mnenju vložnikov tako napačno odločitev oziroma pomanjkanje obrazložitve nezakonito nadomestilo z lastno razlago, zakaj zahteva(i) ni(sta) dovoljena(i).

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 13.12.2005 je razvidno, da je senat na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP kot očitno neutemeljeni zavrnil zahtevi obdolženega Z.J. in njegovega zagovornika, odvetnika P.F., ker je presodilo, da je očitno, da sta podani z namenom zavlačevanja postopka in spodkopavanja avtoritete sodišča. Obdolženi Z.J. je zahteval izločitev predsednice obravnavajočega senata, predsednice Okrožnega sodišča v M. in predsednika Višjega sodišča v M., zagovornik tega obdolženca pa izločitev predsednice senata, v obeh primerih iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP. Na glavni obravnavi 3.1.2006 je senat na podlagi iste zakonske določbe, potem ko sta obdolženi Z.J. in njegov zagovornik vztrajala, da še ni bilo meritorno odločeno o njunih zahtevah za izločitev predsednice senata, odločil, da se obe zahtevi zavržeta. Na glavni obravnavi dne 31.1.2006 je senat po petem odstavku 42. člena ZKP zavrgel tudi zahtevo zagovornika obsojenega A.Š., ki je predsednico senata izločal iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti izločen (1. do 5. točka 39. člena ZKP). Do izločitve sodnika lahko pride na njegovo zahtevo ali na zahtevo strank. V obravnavani zadevi predsednica senata svoje izločitve ni predlagala. V postopku pred sodiščem prve stopnje so to storili le obdolženi Z.J. in njegov zagovornik ter zagovornik obdolženega A.Š., pri čemer so zatrjevali obstoj izločitvenega razloga iz 6. točke 39. člena ZKP. Glede nekaterih izločitvenih razlogov procesni zakon od strank zahteva, da jih morajo uveljavljati do določene faze postopka, sicer so glede tega prekludirane. Na kršitev iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP se sme pritožnik sklicevati v pritožbi samo, če na kršitev ni mogel opozoriti med glavno obravnavo ali če je nanjo opozoril, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Zagovorniki obsojenega M.J. so šele v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo prvič uveljavljali razlog iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko tega glede na določbo 384. člena ZKP niso mogli več storiti. Glede na to, da so bili z uveljavljanjem te kršitve prekludirani že v pritožbenem postopku, to še toliko bolj velja za postopek s tem izrednim pravnim sredstvom.

V konkretnem primeru niti ni mogoče govoriti o kršitvi iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj se ta nanaša le na izključitvene razloge iz 1. do 5. točke 39. člena ZKP. Če gre za očitek suspektnosti sodnika iz 6. točke iste zakonske določbe, je mogoče govoriti le o kršitvi iz drugega odstavka 371. člena ZKP, za katero pa mora vložnik izkazati, da je vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe. V konkretni zadevi pa niti o tej kršitvi sploh ni mogoče govoriti, ker obsojeni M.J. ali njegovi zagovorniki v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh niso zahtevali izločitve predsednice senata. Zato so glede uveljavljanja te kršitve glede na določbo drugega odstavka 41. člena ZKP prekludirani. Te določbe ni mogoče razlagati tako ekstenzivno, da sme obtoženec, ki pred sodiščem prve stopnje na glavni obravnavi sploh ni zahteval izločitve sodnika, v nadaljnjih pravnih sredstvih prevzeti "štafetno palico" od tistega obtoženca, ki je izločitev pravočasno zahteval. Glede na navedeno je tudi popolnoma logično, da obsojenec, ki izločitve sodnika(ov) ni pravočasno uveljavljal, ne more izpodbijati pravnomočne sodbe zaradi tega, ker sodišče v njej ni obrazložilo zavrženja (zavrnitve) zahtev, ki sta ju vložila obdolženi Z.J. in njegov zagovornik. Enako velja za zahtevo zagovornika obsojenega A.Š., ki je zadeva ne omenja.

Zagovorniki obsojenega M.J. navajajo, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba sodišča prve stopnje ocenjuje tudi mnenje izvedene priče M.C., čeprav sodišče tega dokaza formalno nikoli ni izvedlo. Izpostavljajo, da je prvostopenjsko sodišče v drugem odstavku na 5. strani obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlog za zaslišanje izvedene priče M.C., nato pa v drugem odstavku na 8. strani sodbe presojalo mnenje te izvedene priče, ki ga je v spis predložil obdolženi Z.J. in se pri odločitvi več kot očitno oprlo tudi na ta dokaz. Vložniki tudi poudarjajo, da so to kršitev uveljavljali že v pritožbi, vendar pa jo je pritožbeno sodišče očitno spregledalo oziroma se do nje ni opredelilo.

Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 3.10.2006 je razvidno, da je zagovornik obdolženega Z.J. predlagal, da se mnenje izvedene priče M.C. skupaj s prevodom vloži v spis, pri čemer je pojasnil, da je ta priča v svojem mnenju zaključila, da eksplozivna naprava ne bi mogla eksplodirati. Predsednica senata je nato sprejela sklep, da se mnenje vloži med priloge spisa, izvod mnenja pa vročila okrožni državni tožilki in zagovornikoma Š. in J., nato pa je zagovornik obdolženega J. predlagal, da se M.C. zasliši kot izvedeno pričo. Okrožna državna tožilka je vztrajala, da je treba najprej preveriti, če ta oseba sploh obstaja, glede na to, da mnenje ni niti podpisano in bi ga lahko podpisal kdorkoli, zagovornik J. pa je pripomnil, da je obstoj te osebe na lahek način mogoče preveriti z vabilom na navedeni naslov, da pa iz podatkov življenjepisa izhaja, da bi bil usposobljena oseba za podajo mnenja. Nato je senat sprejel sklep, da se dokazni predlog za zaslišanje priče M.C. kot izvedene priče zavrne in tako odločitev tudi obrazložil.

Kakor je bilo že pojasnjeno, se listinski dokazi na glavni obravnavi praviloma izvedejo tako, da se preberejo. Sodišče pisnega mnenja M.C. na glavni obravnavi ni prebralo in ga zato tudi ni izvedlo. S tem, da je v prvostopenjski sodbi to mnenje ocenilo, ni storilo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če se sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona sodba ne more opirati, ali na dokaz, ki je pridobljen na podlagi tega nedovoljenega dokaza. Mnenja M.C. po nobenem od teh meril ni mogoče uvrstiti med nedovoljene dokaze. V zvezi z izvedbo tega dokaza se postavlja vprašanje, ali je sodišče na opisani način prekršilo določbo prvega odstavka 355. člena ZKP, po kateri sme opreti sodbo samo na dejstva in dokaze, ki so bili pretreseni na glavni obravnavi, in če je ta kršitev podana, ali je vplivala na zakonitost sodbe. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe (četrti odstavek na 8. strani), ki ga izpodbija zahteva, je razvidno, da se je sodišče vsebinsko opredelilo do navedb v mnenju M.C., vendar pa je na koncu zapisalo, da ta ni sodni izvedenec, ker mu ni naložilo izdelave mnenja, da ni razpolagal z vsemi podatki v spisu ter da zato njegovega zaključka, da je bila eksplozivna naprava nameščena z namenom zastrašitve oškodovanca, ni mogoče upoštevati. Iz take formulacije jasno izhaja, da je sodišče ocenjevalo dokaz, ki ga ni izvedlo, vendar pa nanj ni oprlo sodbe. Zato ta procesna kršitev na zakonitost pravnomočne sodbe po presoji Vrhovnega sodišča ni vplivala.

Vložniki tudi navajajo, da je naravnost neverjetno, da je višje sodišče pritrdilo pritožbi o nerazumljivosti in nelogičnosti obrazložitve prvostopenjskega sodišča na 8. strani izpodbijane sodbe, tako da je nelogičnost omililo v stavek, da je ta "nekoliko nerodno zapisan", pri čemer pa je po vložnikovem mnenju bolj "nerodno", da je bil na podlagi take sodbe, ki jo sodišče druge stopnje večkrat "popravlja", M.J. po 15 letih obsojen na eno leto in šest mesecev zapora. Iz take formulacije ni razvidno, katero kršitev zakona vložnik sploh uveljavlja in jih zato tudi ni mogoče preizkusiti.

Vložniki v zahtevi poudarjajo, da sta bila A.Š. in M.J. obsojena samo na podlagi svojega prvotnega zagovora, ki sta ga podala pod prisilo, obdolženi Z.J. pa na podlagi prav teh zagovorov oproščen, s tem pa da je bilo kršeno ustavno načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave.

Načelo enakosti pomeni pravico posameznika do zagotovitve enakosti pri vzpostavljanju in uporabi prava (enakost v zakonu in enakost pred zakonom). Poseben izraz te pravice je določba o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave. Iz te izhaja dvoje, da sodišče stranke ne sme obravnavati neenakopravno in v njeni zadevi odločiti drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih (ali enakih) primerih, po drugi strani pa mora biti zagotovljena enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku. V pravni doktrini je enotno sprejeto, da obe zahtevi predstavljata temeljni določili nepristranskega in zato poštenega postopka.

Zatrjevano kršitev pravic obrambe vložniki izvajajo na podlagi lastnega videnja, da obsojenih A.Š. in M.J. ne obremenjuje nič drugega, kot njuna prvotna zagovora. V nadaljevanju obrazložitve zahteve namreč navajajo, da sklepanje v izpodbijani pravnomočni sodbi, da prvotna zagovora J. in Š. potrjujejo tudi drugi dokazi, ne vzdrži nobene resne presoje, ker da sklicevanje na izpovedbe A.P., V.Š. in F.M. ne more biti dokaz, temveč bi lahko mogoče šlo le za indice. V kazenskem postopku se ugotavljajo tudi indici, ki sami po sebi niso relevantna dejstva, so pa pomembni, ker sodišče na njihovi podlagi sklepa o obstoju relevantnih dejstev. Z drugačno oceno dokazne vrednosti naštetih izpovedb, pri čemer materialnih dokazov, navedenih v sodbi, niti ne omenjajo, vložniki izpodbijajo v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Na ta način uveljavljajo razlog, iz katerega po drugem odstavku 420. člena ZKP tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti. Zadeva z dokaznega vidika glede obsojenih A.Š. in M.J. ni vsebinsko enaka kot glede obdolženega Z.J., zato zahtevi ni mogoče pritrditi, da sta bila ta obravnavana neenako oziroma diskriminatorno.

Vložniki navajajo, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov za zaslišanje M.C. kot izvedene priče ter prič R.R. in Z.H. kot prič kršilo pravico obsojenca do obrambe ter da sta sodišči na tak način kršili tudi obsojenčevo pravico do izvajanja dokazov v svojo korist iz 3. alineje 29. člena Ustave in d točke tretjega odstavka 6. člena EKČP. Poudarjajo, da bi se z zaslišanjem izvedene priče M.C. lahko vzpostavil dvom o izvedenskem mnenju J.G., na katerem obe sodišči gradita obsodilno sodbo, z zaslišanjem prič H. in R. pa potrdil spremenjeni zagovor J. in Š.

Zaslišanje prič R.R. in Z.H. je predlagal zagovornik obsojenega A.Š., zagovornik obsojenega M.J. iz Odvetniške družbe Č. pa je predlagal, da se v zvezi z zaslišanjem teh prič pridobi najprej stališče S. v zvezi s tem, ali bosta odvezana molčečnosti v zvezi s tajnimi podatki in ali bosta sploh lahko pričala, saj v nasprotnem njuno vabljenje sploh ni smiselno. S. navedenih prič ni odvezala dolžnosti varovanja tajnosti, zato tega dokaza prvostopenjsko sodišče ni izvedlo, v sodbi pa obrazložilo, zakaj je ta dokaza zavrnilo. Zagovorniki obsojenega J. so v pritožbi navedli (peti odstavek na list. št. 444), da sodišče niti ni poskušalo ponovno zaslišati prič R.R. in Z.H., pri tem podali svojo oceno, da je S. tako ravnala, ker svojih uslužbencev ni želela izpostaviti zaslišanju na glavni obravnavi. Pred sodiščem bi morala govoriti po resnici in bi se po mnenju pritožnikov tako izkazalo, da je šlo pri celi stvari za vse kaj drugega, kot za neurejene solastniške odnose med Š. in K. oziroma da so se obtoženci vmešali v zgodbo s ponarejenimi tolarji ter mešali štrene, kjer to ni bilo zaželeno.

Iz obstoječe koncepcije kazenskega postopka izhaja, da obdolženec pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist izvršuje s predlogom za izvedbo posameznega dokaza. Če obramba izvedbe dokaza ne predlaga, pravice iz 3. alineje 29. člena Ustave in tudi navedena konvencijska pravica, na katero se sklicuje zahteva, nista kršeni.

Predlog strank za izvedbo dokazov mora biti določen (substanciran), mora se nanašati na določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da se da s predloženim dokazom mogoče ugotoviti zatrjevano dejstvo. V nasprotnem ne gre za dokazni predlog, ampak za pripombo, mnenje, priporočilo, ki pa nima pravnega učinka.

Obsojeni M.J. in njegovi zagovorniki dokaznega predloga za zaslišanje prič R.R. in Z.H. pred sodiščem prve stopnje sploh niso podali, ampak je to storil zagovornik obsojenega A.Š. Zato je treba ugotoviti, da kršitev pravic obrambe obsojenega M.J. pred prvostopenjskim sodiščem, tudi če se pusti ob strani dejstvo, da S. navedenih prič ni odvezala dolžnosti varovanja uradne tajnosti, ni podana.

Dokazni predlog za zaslišanje izvedene priče M.C. je na glavni obravnavi podal zagovornik obdolženega Z.J., sodišče pa je, kakor je bilo že pojasnjeno, ta dokazni predlog zavrnilo. Zato tudi s tega vidika kršitev pravic obrambe obsojenega M.J. ni podana.

V pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo so zagovorniki tega obsojenca izpodbijali zavrnitev tega dokaza, kar je bilo glede na dejstvo, da tega dokaznega predloga pred prvostopenjskim sodiščem niso podali, mogoče obravnavati le kot izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa kot kršitev pravic obrambe. Kršitev pravic obrambe tudi v tem obsegu ni izkazana.

Zavrnitev dokaznega predloga obrambe lahko ta uveljavlja kot kršitev pravice v postopku s pravnimi sredstvi. Vendar mora v takšnem primeru obramba konkretno izpodbijati utemeljitve sodišča, zakaj izvedba takšnega dokaza ni potrebna, vsaj verjetno izkazati pravno relevantnost takšnega dokaza na instanci, ki o vloženem pravnem sredstvu odloča. Tudi tej zahtevi zagovorniki obsojenega M.J. v vloženem izrednem pravnem sredstvu niso zadostili.

Vložniki tudi trdijo, da iz opisa dejanja, za katerega je bil obsojenec spoznan za krivega, ni razvidna obsojenčeva konkretna vloga pri kaznivem dejanju, ter da njegovo ravnanje ni z ničemer konkretizirano, celoten opis pa zapisan v dvojini.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da opis kaznivega dejanja vsebuje vse zakonske znake poskusa kaznivega dejanja, za katerega sta bila obsojena A.Š. in M.J. in da je v skladu z določbo 1. točke prvega odstavka 359. člena ZKP. Opis življenjskega primera in obsojenčevega ravnanja je v zadostni meri konkretiziran, tako da je obsojencu omogočal učinkovito obrambo. Natančnejša konkretizacija obsojenčeve vloge pa je stvar sodbenih razlogov. Sodišče prve stopnje je določno obrazložilo, zakaj je verjelo prvotnima zagovoroma obsojenih Š. in J. (zadnji odstavek na 8. strani in celotna obrazložitev, razen zadnjega odstavka na 9. strani sodbe) in natančno pojasnilo vlogi obsojencev pri izvršitvi dejanja. Temu je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ko je navedlo, da se sodelovanje obsojenega M.J. pri izvršitvi kaže v nakupu večje količine železnih kroglic, nabavi motornega olja, odpiranju vrat s pomočjo jeklene žice, nabavi najlonske vrvice, straženju v koruzi in izvlečenju varovalke vžigalnika s pomočjo klešč na kraju, kjer je bila eksplozivna naprava nastavljena. Kršitev kazenskega zakona, ki jo zagovorniki obsojenega M.J. natančneje ne opredelijo, zato ni podana.

Zahtevi pravnomočne sodbe nista problematizirali z vidika hkratne uporabe določb KZ RS in splošnih določb KZ. Zato Vrhovno sodišče v tem pogledu v sodbo ni posegalo.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevah uveljavljajo zagovornik obsojenega A.Š. in zagovorniki obsojenega M.J., niso podane, zato je zahtevi po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

Glede na tak izid postopka je obsojeni M.J. po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri pavšalnega zneska je sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in zapletenost zadeve z vidika odločanja v tej fazi postopka.

Obsojenega A.Š. pa je po 98.a členu v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP glede na njegove slabe gmotne razmere oprostilo plačila povprečnine kot stroška, nastalega v postopku odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Glede na vsebino zahteve Vrhovno sodišče ni našlo podlage za odložitev izvršitve kazni obsojenemu M.J. do odločitve o vloženem izrednem pravnem sredstvu.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 9475/2009
• Sodba I Ips 406/2008
• Sodba in sklep I Ips 35/2008