Sodba I Ips 451/2007

Jedro

Zavrnitev dokaznega predloga z utemeljitvijo, da bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov odveč, ker je dejstvo dokazano z izvedenimi dokazi, ne predstavlja kršitve obsojenkine pravice obrambe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojene M.E. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenka je dolžna plačati povprečnino 500,00 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Brežicah je s sodbo z dne 11.10.2006 obsojeno M.E. spoznalo za krivo dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ ter ji po 50. in 51. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo posamezni kazni 3 mesece zapora za vsako dejanje, nato pa po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen 5 mesecev zapora in preizkusno dobo 2 let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da je dolžna povrniti stroške kazenskega postopka in plačati povprečnino v znesku 80.000,00 SIT ter povrniti potrebne izdatke in nagrado pooblaščenca oškodovancev v znesku 66.098,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 7.6.2007 zavrnilo zagovornikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojenka dolžna plačati 450 EUR povprečnine.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 2. točki prvega odstavka 420. člena v zvezi s prvim odstavkom 426. člena in v povezavi z 11. točko prvega odstavka in drugega odstavka 371. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena in v skladu s 426. členom ZKP razveljavi sodbi prve in druge stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Po njegovem stališču ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, prav tako sodišče z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni kršilo določb zakona o kazenskem postopku.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojenki in zagovorniku. Obsojenka v izjavi navaja, da je v zadevi šlo za zmotno ugotovitev dejstev, zaradi katerih je bila kaznovana. Dvomljivo in lažno pričevanje oškodovancev, nestrokovnost dela policije, nobenih dokazov ali prič, pa vendar je kriva nečesa, kar ni storila. Pri omembi policijskega dela poudarja grobo kršenje njenih državljanskih pravic, ko je ta zavrnila njeno iskanje pomoči. Fotografije sledi ob cestišču, predložene sodišču kot dokazni material, niso bile nikoli identificirane kot njene. Očitno je, da je pri odločitvi sodišča prišlo do precejšnjega favoriziranja ene osebe nad drugo. Nedvomno ima razloge, da je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po stališču vložnika zahteve podana, ker je "sodba sama s seboj v nasprotju", razlogi sodbe so v nasprotju z ugotovitvami na glavni obravnavi tekom izvedbe dokazov. Opozarja na izpovedbi priče M.Š. in oškodovanega V.D. v zvezi z zaključkom o ogroženosti slednjega. Ob različnih izjavah glede subjektivne ocene stopnje ogroženosti in ob upoštevanju načina podajanja predloga za pregon bi diametralno nasprotje izvedenih dokazov moralo biti v sodbi obrazloženo. Sodišču druge stopnje zahteva očita postopanje v nasprotju z 392. členom ZKP, ker je zavrnilo pritožbene navedbe o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka s spremembo ugotovljenega dejanskega stanja na prvi stopnji. Ugotovitve, ki jih navaja drugostopenjska sodba in z njimi povezani dokazi, niso bili izvedeni pred sodiščem druge stopnje na opravljeni glavni obravnavi, sodišče druge stopnje pa tudi ni izvedlo postopka po 380. členu ZKP. Napada tudi odločitev, s katero je sodišče zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca v zvezi z ugotavljanjem sledov vozila in trdi, da v tem delu sodna odločitev ni obrazložena.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana med drugim, če so razlogi sodbe popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (protispisnost). Iz vsebine obrazložitve sledi, da zahteva nakazuje na protispisnost, ki ni podana, saj sodišče iz izpovedb oškodovanca in priče M.Š. ni povzelo v nasprotju z vsebino zapisnikov (obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje na 3. in 4. strani). Sodišče je presodilo, da je obsojenka storila obravnavano kaznivo dejanje z direktnim naklepom, pri čemer je ugotovitev o prestrašenosti oškodovancev oprlo na njuni izpovedbi, glede stanja oškodovane M.D. pa tudi na izpovedbo M.Š. Gre tedaj za presojo izvedenih dokazov v zvezi z ogroženostjo oškodovancev, s katero ne soglaša vložnik zahteve in ne za zatrjevano protispisnost. Zato teh navedb zahteve ni mogoče razlagati drugače kot uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP). Glede na takšno ugotovitev je neutemeljen tudi očitek, da bi nasprotje med izpovedbo oškodovanega V.D. in priče M.Š. v zvezi z zaključkom o oškodovančevi pretresenosti na kraju dejanja v povezavi z načinom vložitve predloga za pregon, moralo najti v sodbi ustrezno obrazložitev. Ob vseh ostalih dokazih in ugotovljenih dejstvih ni odločilno, da po izpovedbi M.Š., ki je opisal stanje oškodovane M.D., oškodovani V.D. "ni kazal tako očitnih znakov pretresenosti".

Višje sodišče je v obrazložitvi sodbe povzelo dejanske zaključke, navedene v sodbi sodišča prve stopnje v zvezi z ravnanjem obsojenke (način vožnje z osebnim avtomobilom) in v zvezi s prestrašenostjo oškodovancev (zaključni stavek na 2. strani in nadaljevanje na 3. strani sodbe sodišča druge stopnje). V nadaljevanju je obrazložilo, kako presoja pritožbene navedbe, ki so se nanašale na odločilna dejstva ter zaključilo, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotovilo vse elemente obsojenki očitanega kaznivega ravnanja na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je logično in življenjsko ocenilo ter vsestransko obrazložilo. V takem položaju je sodišče druge stopnje soglašalo z odločilnimi dejstvi, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in tudi s presojo izvedenih dokazov. Upoštevaje ugotovitev, da v sodbi sodišča prve stopnje ne gre za protispisnost, tudi ni utemeljena trditev zahteve, da je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbene navedbe o zatrjevani postopkovni kršitvi s spremembo ugotovljenega dejanskega stanja ter da ni postopalo v skladu z določbami 392. člena ZKP. Prestrašenost obeh oškodovancev je ugotovilo sodišče prve stopnje in tudi obrazložilo, na katere dokaze je oprlo tak dejanski zaključek. Z navedbo, da je policist opazil prestrašenost oškodovancev, torej tudi oškodovanega V.D., sodišče druge stopnje ni postopalo v nasprotju s procesnimi določbami, navedenimi v zahtevi. Lahko bi šlo le za povzemanje razlogov v nasprotju z razlogi prvostopenjske sodbe, ki pa glede na vse ostale dejanske zaključke ni odločilno.

Zagovornik je na glavni obravnavi med drugim predlagal, da sodišče odredi izvedenca forenzika, ki bo ugotovil, ali sledi, vidne na fotografijah, resnično pripadajo vozilu R. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da gre za dokazovanje trditve, da obsojenka v kritičnem času ni bila na kraju dogodka in da to dejstvo dovolj prepričljivo izhaja iz izpovedb obeh oškodovancev in ostalih podatkov v spisu. Odločitev je z istimi razlogi utemeljilo tudi v sodbi, pri čemer je sklepalo, da ni verjetna izvedljivost predlaganega dokaza, ker niso bile narejene izmere sledov in ni bil zavarovan dokaz s pnevmatikami obsojenkinega avtomobila. Sodišče druge stopnje je soglašalo z obrazložitvijo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo tega dokaza.

Sodbama sodišč prve in druge stopnje glede na obrazloženo ni mogoče očitati, da nimata razlogov, zaradi katerih je bil dokazni predlog za postavitev izvedenca zavrnjen. Ker je sodišče prve stopnje postopalo po določbi sedmega odstavka 364. člena ZKP, višje sodišče pa v skladu z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP presodilo tudi v tem obsegu pritožbene navedbe in svojo presojo tudi v zadostni meri obrazložilo, ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Prav tako z zavrnitvijo tega dokaznega predloga (in tudi ostalih) sodišče ni kršilo obsojenkine pravice obrambe, ki je vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe (drugi odstavek 371. člena ZKP). Bistvo zavrnitve je namreč v sklepanju, da je nadaljnje izvajanje dokazov odveč, ker je dejstvo, ki zadeva navzočnost obsojenke na kraju storitve kaznivih dejanj, dokazano z ostalimi izvedenimi dokazi.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojene M.E. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenkinih premoženjskih razmer, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (tretji odstavek 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 413/2007
• Sodba I Ips 387/2007
• Sodba I Ips 232/2008