Sodba I Ips 482/2007

Jedro

Če je izveden dokazni postopek narekoval spremembo obtožbe, je izvajanje novih dokazov v zvezi s spremenjeno obtožbo nepotrebno.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega L.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške nastale pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti 1.500,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti je bil L.J. pravnomočno spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po drugem v zvezi s prvim odstavkom 217. člena KZ in mu je bila po drugem odstavku tega člena izrečena kazen dve leti zapora. Sodišče mu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, oškodovano družbo H. pa je s premoženjskopravnim zahtevkom, v skladu z določilom drugega odstavka 105. člena ZKP, napotilo na pot pravde.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev določb kazenskega zakona in procesnega zakona ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sprememba obtožbe sama po sebi namreč ni pomenila očitka drugačnega kaznivega dejanja kot ga je vsebovala prvotna obtožnica, za kazensko odgovornost obsojenca pa tudi ni pomembno v kakšnem razmerju je bil do gospodarske družbe L d.o.o., bistveno je le, da je bil on tisti, ki ga je pogodbeni partner sprejel kot zakonitega zastopnika gospodarske družbe, s katero sklepa pogodbo in ki ga je z lažnim zatrjevanjem spravil v zmoto. Ne drži pa tudi trditev v zahtevi, da del opisa pomeni le prepis kaznivega dejanja iz kazenskega zakona, saj je določno navedeno, da je bil način storitve zatrjevanje, da bo gospodarska družba L. d.o.o. plačevala sprejete obveznosti, posledica pa v zapeljanosti predstavnika H., da je tej gospodarski družbi vozili izročil, čeprav namena plačila ni imela, saj je bila neplačevita in je zato vozili v nasprotju s pogodbo prodala.

Zagovornica v odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti izraža svoje nestrinjanje z zaključki tožilca in vztraja na navedbah v zahtevi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Uvodoma zagovornica v zahtevi navaja, da modifikacija obtožbe pomeni očitek drugačnega kaznivega dejanja kot ga je vsebovala prvotna obtožnica, s čimer seveda ne more uspeti, saj je sprememba obtožbe s strani tožilca na glavni obravnavi po izvedenem dokaznem postopku dopustna (prvi odstavek 344. člena ZKP) kolikor državni tožilec dejansko stanje drugačne oceni. Sicer pa se sprememba obtožnice nanaša na očitek istega historičnega dogodka, spremenjen je le očitek osebe v korist katere je bilo dejanje storjeno (prej je bil to obdolženec, ki naj bi se tudi zavezal plačevati obroke po pogodbi, po modifikaciji pa je bila to družba L.d.o.o.). Kot izhaja nadalje iz zapisnika o glavni obravnavi je obtoženec izjavil, da je obtožbo razumel, navzoča zagovornica pa pripomb na spremembo obtožbe prav tako ni imela. Prekinitev obravnave zaradi priprave obrambe ni obvezna (drugi odstavek 344. člena ZK), zaradi česar sodišče s tem, ko obravnave za pripravo obrambe obdolžencu, ki tega niti ni zahteval, ni prekinilo, ni ravnalo v neskladju z zakonom. Res je sicer, da v zvezi s spremenjeno obtožbo sodišče ni izvajalo dokazov, kot to nadalje uveljavlja zagovornica v zahtevi, vendar pa tega ni storilo zaradi tega, ker je ravno izveden dokazni postopek takšno spremembo narekoval in je torej ocenilo, da izvajanje novih dokazov ni potrebno. Istega mnenja pa sta očitno bili tudi obe stranki, saj nihče dodatnih dokaznih predlogov ni imel, obdolženec pa je izjavil le, da vztraja na svojem zagovoru.

Trditev v zahtevi, da v izreku ni napisano, kaj naj bi obdolženec počel, da bi spravil P.S. v zmoto (kaj naj bi zatrjeval, kaj naj bi mu zamolčal), in da izrek sodbe pomeni le prepis kaznivega dejanja iz Kazenskega zakonika, je neutemeljen in protispisen, saj iz izreka prvostopenjske sodbe jasno izhaja, da je obdolženec lažno prikazoval P.S., predstavniku družbe H. oziroma lažno zagotavljal, da bo družba L.d.o.o. obe tovorni vozili plačala in jih s tem zapeljal, da so vozili družbi L.d.o.o. izročili, pri čemer pa podjetje dogovorjene kupnine ni plačalo, saj ni bilo plačevito in je obe vozili celo prodalo.

Opozarjanje zagovornice na zagovor obdolženca, navajanje, da v spis ni bilo vloženo nobeno dokazilo o tem, ki bi potrjevalo, da držijo trditve oškodovanca o sredstvih, ki jih je prejel z odprodajo A.d.o.o. predstavljajo le 70 % plačila, da ni bilo ugotovljeno, v kakšnem premoženjskopravnem stanju je bila firma L.d.o.o. ob sklenitvi leasing pogodbe, niti ni opisano v kakšnem razmerju naj bi bil obdolženec s to družbo, pa pomeni le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, torej uveljavljanje razloga iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Glede na vse navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane kršitve materialnega ali procesnega zakona, ki jih uveljavlja zagovornica v zahtevi, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

Izrek o stroških nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na v izreku odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenost te kazenske zadeve ter premoženjske razmere obsojenca, razvidne iz podatkov v spisu (tretji odstavek 92. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 11/2008
• Sodba I Ips 152/2008
• Sodba I Ips 13/2005