Sodba I Ips 38/93

Jedro

1. Po določbi 416. člena ZKP (v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona Republike Slovenije, Uradni list RS št. 1/91-I) se pravnomočna sodba more izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti le glede vprašanja, ali je prekršen zakon, ne pa tudi glede vprašanja, ali je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Senat vrhovnega sodišča je zaradi tega ob preizkusu vložene zahteve pač moral izhajati iz stališča, da dejansko stanje v danem primeru ni sporno.

2. Če pa bi šlo za to, da tudi dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, pa bi se pravnomočna sodba morala izpodbijati z drugačnimi pravnimi sredstvi po upravičenih osebah, ki jih navaja zakon.

3. Kaznivo dejanje iz 3. člena ZKND je v tem zakonu določeno v 13. točkah, od katerih vsaka pozna še več alternativnih oblik. V takem primeru, ko se za isto ravnanje uporabijo različne alternativno opisane oblike kaznivega dejanja, je treba šteti, da gre samo za eno kaznivo dejanje, ne pa za stek več kaznivih dejanj.

Izrek

Zahteva javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče je s sodbo spoznalo obsojenca za krivega zločinstev v izreku pod 1) po 3. in 6. točki 3. člena ZKLD, pod 2) po 3. točki 3. člena ZKLD in pod 3) po 4. točki 3. člena ZKLD ter ga obsodilo z uporabo 18. člena ZKLD po 16. členu uredbe o vojaških sodiščih s smiselno uporabo zakona o vrstah kazni na odvzem prostosti s prisilnim delom za dobo 10. let, na izgubo vseh političnih in državljanskih pravic za dobo 10. let, na zaplembo celotnega premoženja z omejitvijo nujnega vzdrževanja oseb, ki jih je po zakonu dolžan vzdrževati ter na plačilo stroškov kazenskega postopanja in izvršitve kazni. Vrhovno sodišče LRS pa je s sodbo, ki je prav tako navedena v uvodu, delno ugodilo pritožbi obtoženca in sodbo sodišča prve stopnje v izreku o kazni spremenilo tako, da se kazen izgube vseh političnih in državljanskih pravic za dobo 10 let zniža na izgubo vseh političnih pravic po 1. točki 8. člena zakona o vrstah kazni za dobo 5 let, glede izpodbijanja odločbe o krivdi pa je to pritožbo zavrnilo, sočasno pa tudi ni ugodilo pritožbi javnega tožilca in je tako v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Z odločbo Prezidija Ljudske Skupščine FLRJ je bila obsojencu kazen odvzema prostosti s prisilnim delom znižana na 8 let.

Javni tožilec Republike Slovenije je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero uveljavlja, da je bila s pravnomočno sodbo v škodo obsojenca storjena kršitev kazenskega zakona, kakršna je predvidena v 1. točki 365. člena ZKP, ker dejanje, navedeno v vseh treh točkah izreka, ne vsebuje konkretnih znakov kaznivih dejanj oziroma zločinstev iz 3., 4. in 6. točke 3. člena ZKND. Predlaga, naj se pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenec oprosti obtožbe. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 416. člena ZKP (v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona Republike Slovenije, Uradni list RS št. 1/91-I) se pravnomočna sodba more izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti le glede vprašanja, ali je prekršen zakon, ne pa tudi glede vprašanja, ali je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Senat vrhovnega sodišča je zaradi tega ob preizkusu vložene zahteve pač moral izhajati iz stališča, da dejansko stanje v danem primeru ni sporno. Ko torej vlagatelj zahteve zatrjuje, da je bil s pravnomočno sodbo prekršen materialni kazenski zakon, je senat vrhovnega sodišča torej samo presojal, ali so se za dejansko stanje, kakršno izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, lahko uporabile določbe ZKND. Če pa bi šlo za to, da tudi dejansko stanje ni pravilno ugotovljeno, pa bi se pravnomočna sodba morala izpodbijati z drugačnimi pravnimi sredstvi po upravičenih osebah, ki jih navaja zakon.

Trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti, da dejanja obsojenca v izreku sodbe sodišča prve stopnje naj ne bi bila konkretno opisana in zato tudi naj ne bi bilo mogoče presoditi, da iz njih izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, niso sprejemljive. V nobenem od delov izreka sodbe sodišča prve stopnje pod točkami 1-3 ne gre za primer, da bi bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja zgolj z navajanjem njegovih znakov, prepisanih iz zakona. V izreku so izrečno opisane okoliščine obsojenčevih dejanj, za katere je šele treba bilo z ustreznim pravnim sklepanjem presoditi, ali se ujemajo z zakonskimi znaki kaznivega dejanja. Vlagatelj zahteve očita nezadovoljivo konkretnost opisa zaradi uporabljenih nekaterih splošnih izrazov, pri čemer pa tudi te izraze prikazuje izolirano same po sebi, brez tiste povezave, v kakršni so navedeni v samem opisu obsojenčevega dejanja v izreku. Vsi primeri, ko vlagatelj zahteve misli, da bi posamezni izrazi morali biti podrobneje pojasnjeni, se pravzaprav nanašajo na presojo, ali so v izreku zatrjevana dejstva tudi tolikanj dokazana, da se lahko na njihovi podlagi obsojenca spozna za krivega kaznivega dejanja. Se pravi, da gre pri trditvah o nezadovoljivo konkretiziranem opisu obsojenčevega dejanja pravzaprav samo za uveljavljanje nepopolne in morda tudi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, le-to pa ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Senat vrhovnega sodišča se je ob preizkusu zadeve tudi prepričal, da iz opisanih dejanj obsojenca izhajajo v resnici tudi vse tiste oblike kaznivega dejanja, ki so navedene v sodbi. V zakonu navedena oblika kaznivega dejanja, da nekdo postane funkcionar terorističnega aparata in okupatorjevih policijskih formacij, je bila v izreku pod točko 1) sicer navedena brez drugega dela besedila "in okupatorjevih policijskih formacij", vendar ta pomanjkljivost ni bistvena glede na to, da se pravna opredelitev sodbe sicer sklicuje na določbo 3. točke 3. člena ZKND, iz katere je bila ta oblika kaznivega dejanja povzeta. Glede na navedbe v tem delu izreka, da je obsojenec "bil v času okupacije gestapovec v K.", je upravičeno bilo pravno ocenjeno, da je obsojenec postal pripadnik takih okupatorjevih policijskih formacij, ki so zaradi svoje nasilne in zastraševalne dejavnosti predstavljale tudi teroristični aparat. Glede nadaljnjih navedb v tem delu izreka "pri čemer je zvesto pomagal šefu gestapa D.in njegovemu namestniku G.", s čemer je izražena udeležba pri dejavnosti samega vodstva gestapa v K., pa je bil obsojenec tudi utemeljeno spoznan za funkcionarja terorističnega aparata. Ugovori zahteve za varstvo zakonitosti, da ni dovolj natančno navedeno, v kakšnem svojstvu je obsojenec sodeloval v gestapu, niso utemeljeni, saj za obstoj omenjene oblike kaznivega dejanja zadošča že sama vključenost v teroristično in policijsko organizacijo, ne da bi moral biti izpričan še način delovanja posameznika v tej organizaciji. Sicer pa tudi ne držijo očitki, češ da dejavnost obsojenca sploh ni dovolj konkretno opisana. Vlagatelj zahteve način obsojenčevega delovanja neutemeljeno razdvaja in nato po delih samostojno razčlenjuje, ali je sploh lahko šlo za aktivno sodelovanje z gestapom. Če se pravilno vse obsojenčeve dejavnosti povežejo skupaj tako, kot so navedene v izreku, potem se tudi nedvomno pokaže, da njegova vloga ni bila nepomembna. Na podlagi navedb v izreku, da je bil obsojenec pri gestapu tolmač in prisostvoval mučenjem in tudi sodeloval pri hajkah, je v pravnomočni sodbi tudi pravilno pravno ocenjeno, da iz take njegove dejavnosti izhajajo znaki kaznivega dejanja v tej obliki, da je "sprejel službo pri organih sovražnikov oblasti in jim pomagal pri izvajanju prisilnih ukrepov proti prebivalstvu Jugoslavije".

Z navajanjem v izreku pod točko 2) pravnomočne sodbe, da je obsojenec "v času vojne ovajal prebivalstvo Jugoslavije, kar je imelo za posledice ukrepe terorja", je na nekoliko poenostavljen način prestavljena oblika kaznivega dejanja, katera se sicer po besedilu 3. točke 3. člena ZKND stori s tem, da kdo "vrši prijavljenja, ki imajo za rezultat ukrepe terorja in prisiljevanja, ki so navedeni v tem odstavku". Ne glede na težjo razumljivost te določbe, bi bilo treba zakon pač navajati v takšnem besedilu, kot je bil sprejet in razglašen. Odstopanje od dobesednega navajanja pa vendar ne pomeni še kršitve kazenskega zakona, posebej še zato, ker iz opisa obsojenčevih dejanj izhajajo res vsi znaki kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena, se pravi kaznivega dejanja, katerega je bil v resnici spoznan za krivega. Ponavljajoče ravnanje, ki izhaja iz zakonskega izraza "vrši prijavljanja", je v opisu obsojenčevega dejanja konkretno prikazano z imenovanjem dveh žrtev obsojenčevega ovaditeljstva. Ponavljajoča dejavnost, kakršno določa zakon, lahko obstaja že s tem, da je vsaj v enem primeru nastala prepovedana posledica, v ostalih primerih pa je lahko tudi šlo samo za poskušena dejanja. S tem, da je bila zaradi obsojenčevega vplivanja pri gestapu "onemogočena vrnitev v domovino v Nemčiji interniranemu M.K.", je vsekakor njegovo delovanje povzročilo prepovedane posledice v obliki "ukrepov terorja in prisiljevanja, ki so navedena v tem odstavku", saj so v isti določbi kot ukrepi take vrste izrečno navedena tudi "odvajanja prebivalstva Jugoslavije v koncentracijska taborišča, internacijo ali na prisilno delo". Za obstoj prijavljanja je nebistveno, ali so bile denunciantske izjave posredovane okupatorju ustno ali pismeno, odločilno je, da so povzročile omenjeno ukrepanje. Tako ravnanje tudi v celoti izhaja iz opisa obsojenčevega dejanja v izreku pravnomočne sodbe, da je obsojenec "deloval s svojim vplivom pri gestapu v K. v tem smislu, da je bila onemogočena vrnitev v domovino". Izvajanja v zahtevi, da bi v tem primeru bilo dejanje podano samo, če bi bil uporabljen izraz prijavljanje, je nesprejemljivo in tudi v nasprotju s siceršnjim izvajanjem zahteve, češ da v zakonu navedeni izrazi niso dovolj konkretizirani. V sestav oblike kaznivega dejanja, ki je navedena pod 2. točko izreka, pa vsekakor sodi tudi obsojenčevo ravnanje, da je "ovadil svojo svakinjo, češ da sodeluje z OF", pa čeprav to ni privedlo do takih ukrepov, kot jih navaja zakon, marveč je za ovadeno na njeno srečo imelo le blažjo posledico, da je pri njej bila opravljena hišna preiskava.

Kar zadeva ravnanje obsojenca pod 3. točko izreka pravnomočne sodbe, zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče pritrditi, da iz njega ne izhaja, da naj bi obsojenec organiziral ali vabil druge, naj vstopijo v sovražnikovo vojaško oziroma policijsko formacijo. Organiziranje in vabljenje, ki sta v zakonu sicer res določena kot dva alternativna načina storitve kaznivega dejanja, se pravzaprav med seboj lahko razlikujeta le po večji ali manjši stopnji prisilnega vplivanja na druge za vstop v omenjene okupatorjeve formacije. Ustrezno opisu obsojenčevega dejanja, da je "v letu 1942 kot desetar Wehrmanschafta v K. sprejemal moške v imenovano organizacijo, ki naj bi bila v pripomoč nemški policiji", sta oba navedena znaka kaznivega dejanja prikazana kumulativno, saj je sprejemanje, odvisno od posameznika, lahko kdaj pomenilo ob organiziranju kot prisilnejši obliki tudi manj prisilno obliko vabljenja. Izvajanja zahteve, češ da ni še posebej navedeno, ali je bil obsojenec po činu, službi ali funkciji veljavno pooblaščen za sprejemanje, ne morejo biti pomembna, saj je za obstoj kaznivega dejanja odločilna le protipravnost, ki je zajeta v kazenskem zakonu, vprašanje skladnosti ali neskladnosti z okupatorjevimi normami pa je brezpredmetno.

Kaznivo dejanje iz 3. člena ZKND je v tem zakonu določeno v 13. točkah, od katerih vsaka pozna še več opisanih alternativnih oblik. V takem primeru, ko se za isto ravnanje lahko uporabijo različne alternativno opisane oblike kaznivega dejanja, je pravilno treba šteti, da gre samo za eno kaznivo dejanje, ne pa za stek več kaznivih dejanj. V takem primeru se zakon pač mora uporabiti tako, da se storilec spozna za krivega samo za eno izmed predpisanih oblik kaznivega dejanja, in sicer za tisto, ki je v zadevi najbolj izrazita, znaki ostalih oblik pa se upoštevajo le pri presoji teže kaznivega dejanja v zvezi z odločbo o kazni. V danem primeru je bila obsojencu pravilno izrečena ena sama kazen brez uporabe določb o steku, čeprav je sicer v izreku pravnomočne sodbe dejanje pravno opredeljeno tako, kakor da bi šlo za stek kaznivih dejanj. Po oceni senata vrhovnega sodišča bi bil izrek popolnoma razumljiv in kazenski zakon pravilno uporabljen, če bi se bilo celotno opisano obsojenčevo sodelovanje z okupatorjem opredelilo kot oblika kaznivega dejanja, navedena v 6. točki 3. člena ZKND, saj so s to obliko konzumirani tudi vsi znaki ostalih v izreku navedenih oblik. Res pa je, da ugotovljeni nepravilni način uporabe zakona ni bil v škodo obsojencu, kajti njegovo v izreku opisano konkretno ravnanje je v vsakem primeru enako, nespremenjena pa ostaja tudi teža tega ravnanja, ki je pomembna za odmero kazni. Javni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti prikazane nepravilne uporabe zakona ni izpodbijal, toda tudi če bi bil vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v tej smeri, to ob istem ugotovljenem dejanskem stanju ne bi moglo povzročiti izreka drugačne, za obsojenca ugodnejše obsodbe.

Senat vrhovnega sodišča je ob spoznanju, da v zahtevi zatrjevane kršitve kazenskega zakona niso podane, moral to zahtevo v skladu z določbo 421. člena ZKP zavrniti kot neutemeljeno.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 179/93
• Sodba I Ips 217/93
• Sodba I Ips 70/93