Sodba I Ips 5/93

Jedro

1. Kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (ZKLD) je bilo opredeljeno kot pripravljalno dejanje h kaznivim dejanjem zoper ljudstvo in državo v tem zakonu; zato bi morala v konkretnem primeru biti opredeljena kakšna konkretna dejanja iz 2. člena ZKLD je imelo organizirano društvo za cilj. Ker tega v izreku ni, saj je sodišče v bistvu le povzelo zakonski tekst, gre v konkretnem primeru za kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD, v katerem je inkriminiran kakršenkoli način podpiranja oseb, ki so pobegnile pred oblastjo, dajanje zavetišča in delanje drugih uslug.

2. Za obstoj kaznivega dejanja po 10. točki 3. člena ZKLD je potrebna posebna stopnja zaupnosti, torej posebno varovana vojaška ali državna tajnost.

Izrek

1. Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča spremeni tako, da se:

a) kazniva dejanja, navedena pod točko 1 a, 2 a in 3 izreka sodbe sodišča prve stopnje, pravno opredelijo po 14. točki 3. člena ZKLD, (Uradni list FLRJ št. 59/46) ter se po 4. odstavku 4. člena ZKLD izrečejo kazni in sicer

- prvoobs. 1 (eno) leto odvzema prostosti s prisilnim delom,

- drugoobs. 1 (eno) leto odvzema prostosti s prisilnim delom,

- tretjeobs. 1 (eno) leto odvzema prostosti s prisilnim delom,

- četrtoobs. ob uporabi člena 62/II KZ (1948) 3 mesece odvzema prostosti,

- petoobs. ob uporabi člena 62/II KZ (1948) 2 meseca odvzema prostosti;

b) po 1. točki 350. člena ZKP se oprostijo od obtožbe in sicer

- prvo in drugo obsojeni, da sta od leta 1947 do 1949 dala drugemu zaupne podatke o JA, zlasti o letališču in o UDV,

- tretje obs. dala omenjenemu agentu podatke o vojski, aerodromu in preskrbi,

- šesti obs.,da je v letu 1949 izročil omenjenemu agentu na njegovo zahtevo točne podatke o postopkih UDV v Ljubljani, načrt mesta Ljubljana in podatke o raznih tovarnah v Sloveniji, s čimer naj bi storili kaznivo dejanje po 10. točki 3. člena ZKLD. 2. Ob zahtevi za varstvo zakonitosti se po uradni dolžnosti glede šestega obs. razveljavi pravnomočna sodba pod točko 3) izreka sodbe sodišča prve stopnje ter se v tem delu zadeva pošlje temeljnemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima sodbama je bilo šest obs. spoznanih za krive, da so storili kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD, štirje so bili spoznani za krive tudi kaznivega dejanja po 10. točki 3. člena ZKLD. Prvoobs. je bila izrečena kazen odvzema prostosti s prisilnim delom 9 let, drugoobs. kazen odvzema prostosti s prisilnim delom 6 let, tretjeobs. kazen odvzema prostosti s prisilnim delom 6 let, četrtoobs. kazen 2 let odvzema prostosti, petoobs. kazen 14 mesecev odvzema prostosti, šestoobs. pa kazen odvzema prostosti 4 let. Poleg tega je bila vsem obsojencem izrečena popolna zaplemba premoženja ter izguba državljanskih pravic, in sicer volilne pravice, pravice do pridobitve in opravljanja funkcij v družbenih organizacijah ali društvih ter pravice javnega nastopanja za dobo enega leta.

Javni tožilec Republike Slovenije je glede navedenih obsojencev vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je predlagal, da se kazniva dejanja, ki so navedena v izreku sodbe sodišča prve stopnje pod točkami 1 a, 2 a in 3 pravno opredelijo po 14. točki 3. člena ZKLD, da se glede kaznivih dejanj, navedenih pod točkami 1 b, 2 b in 4 izreka sodbe sodišča prve stopnje po 1. točki 350. člena ZKP, obs. oprostijo od obtožbe, da so storili kaznivo dejanje po 10. točki 3. člena ZKLD.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Javni tožilec je glede kaznivih dejanj pod točkami 1 a, 2a in 3 izreka sodbe sodišča prve stopnje predlagal spremembo pravne opredelitve. V tem delu je bilo prvo in drugoobs. očitano, da sta "od leta 1947 do 1949 sprejela in se sestala z dvema agentoma tuje obveščevalne službe, o katerih sta vedela, da delata za tujo obveščevalno službo ter jima nudila več dni hrano in stanovanje". Glede na izrek pravnomočne sodbe je tretjeobs. "v letu 1947 sprejela na svojem domu že omenjenega agenta, mu omogočila, da se je tu sestal s prvo, drugo in tetje obtoženi ter se sestala tudi ob poznejšem prihodu in z agentoma". Ostali trije obsojeni pa "so v letu 1949 sprejeli na svojem domu trikrat že omenjenega agenta in mu nudili več dni hrano in stanovanje, dasi so ob njegovem prihodu zvedeli, da je agent tuje obveščevalne službe". Sodišče se je glede omenjenih kaznivih dejanj odločilo za pravno opredelitev po 8. točki 3. člena ZKLD. Kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD je storil tisti, ki "v državi ali zunaj nje organizira društvo, ki mu je cilj vršiti zločin iz 2. člena tega zakona, ali društvo s fašističnimi cilji zoper ustavni red v FLRJ ali kdor postane član takega društva ali ga na kakršenkoli način podpira". Omenjeno kaznivo dejanje je torej opredeljeno kot pripravljalno dejanje h kaznivim dejanjem zoper ljudstvo in državo, ki so opredeljena v posameznih določbah tega zakona. Pravna opredelitev po 8. točki 3. člena ZKLD bi tako bila podana samo tedaj, če bi bilo ugotovljeno, kakšna konkretna dejanja iz 2. člena ZKLD je imelo organizirano društvo za cilj. Iz izreka pravnomočne sodbe je razvidno, da naj bi se omenjeni obsojenci "povezali s pobeglimi emigranti in vojnimi zločinci, ki so organizirani v združbi, katere cilj je nasilna zrušitev obstoječe državne ureditve FLRJ in kateri so se postavili v službo tuje obveščevalne službe". Sodišče je torej v bistvu povzelo le besedilo zakona, ne da bi kakorkoli konkretno opredelilo cilje društva oziroma izvršitvena dejanja posameznih obsojencev, ki bi predstavljalo kaznivo dejanje po 8. točki 3. člena ZKLD. Opis njihovih dejanj ustreza le znakom kaznivega dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD, v katerem je inkriminiran kakršenkoli način podpiranje oseb, ki so pobegnile pred oblastjo, dajanje zavetišča in delanja drugih uslug. Javni tožilec torej utemeljeno izpodbija pravno opredelitev kaznivih dejanj, zato je sodišče glede petih obsojenih pravno opredelitev spremenilo in navedena kazniva dejanja pravno opredelilo kot kazniva dejanja po 14. točki 3. člena ZKLD. Glede na novo opredelitev je izreklo tudi nove kazni, ki jih je oprlo na 4. odstavek 4. člena ZKLD, ki predvideva za kaznivo dejanje po 14. točki 3. člena kazen odvzema prostosti s prisilnim delom najmanj enega leta. Vrhovno sodišče je tako prvim trem obs. izreklo takšno minimalno kazen 1 leta odvzema prostosti s prisilnim delom, saj se je moralo opreti na tiste obteževalne in olajševalne okoliščine, ki jih je sodišče ugotovilo v pravnomočnih sodbah. Tako je sodišče druge stopnje pri izreku kazni glede četrtega obsojenca in pete obs. uporabilo omilitvene določbe iz 2. odstavka 62. člena KZ (1948), kar je uporabilo tudi vrhovno sodišče pri izreku kazni navedenima obsojencema. V razmerju obeh izrečenih kazni s strani sodišča druge stopnje je tako vrhovno sodišče izreklo kazen 3 mesecev odvzema prostosti oziroma 2 meseca odvzema prostosti.

Prav tako je utemeljena zahteva javnega tožilca, da se prvi, drugi, tretji in šesti obs. oprostijo od obtožbe, da so storili kazniva dejanja po 10. točki 3. člena ZKLD, navedena pod točkami 1b, 2b in 4 izreka sodbe sodišča prve stopnje. Iz izreka te sodbe izhaja, da sta prvo in drugo obs. dala agentoma zaupne podatke o JA, zlasti o letališču in UDV, tretje obs. naj bi dala agentu podatke o vojski, o aerodromu in preskrbi, šesti obs. pa naj bi v letu 1949 izročil omenjenemu agentu na njegovo zahtevo točne podatke o postopkih UDV v Ljubljani, načrt mesta Ljubljane in podatke o raznih tovarnah v Sloveniji. Javni tožilec v zahtevi pravilno opozarja, da iz takšnih opisov kaznivih dejanj ne izhaja, kateri konkretni podatki so bili dani nepoklicanim osebam, tako da ni mogoče oceniti, ali je res šlo za podatke, ki po svoji vsebini pomenijo posebno varovano vojaško ali drugo državno tajnost. Za kaznivo dejanje po 10. točki 3. člena ZKLD se namreč zahteva prav takšna stopnja zaupnosti podatkov, torej da pomenijo posebno varovano vojaško ali drugo državno tajnost. Ne v izreku sodbe ne v obrazložitvi ni opredeljeno, zakaj naj bi ti podatki predstavljali posebno varovano vojaško ali državno tajnost. Nasprotno celo v obrazložitvi sodbe sodišče ugotavlja, da gre za podatke, ki so sicer splošno znani, da pa "subjektivno so mogoče obtoženci mislili, da ne dajo kakih posebnih podatkov, če so ti podatki itak splošno znani, za tujega agenta pa pomenijo taki podatki vsekakor zaupne podatke". Že ta ugotovitev sodišča kaže, da ne le pomanjkljivi opisi dejanja v izreku sodbe, temveč tudi dejanske ugotovitve v obrazložitvi sodbe potrjujejo, da niso podani vsi elementi kaznivega dejanja iz 10. točke 3. člena ZKLD. Iz tega razloga je vrhovno sodišče na podlagi 1. točke 350. člena ZKP obsojene oprostilo od obtožbe za kaznivo dejanje po 10. točki 3. člena ZKLD.

Javni tožilec je v dopolnitvi svoje zahteve predlagal, da se šesto obtoženi oprosti tudi za kaznivo dejanje pod točko 3 izreka sodbe sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je ugodilo zahtevi javnega tožilca in glede četrtega in petega obs. to kaznivo dejanje pravno opredelilo po 14. točki 3. člena ZKLD, šesti obs. pa je bil obsojen kot sostorilec za isto kaznivo dejanje, tako da glede na izrek te sodbe ni možno njegovo dejanje izločiti, saj je enako kot pri prejšnjih dveh. Pri oceni tega kaznivega dejanja pa se je vrhovno sodišče oprlo na določbo 1. odstavka 423. člena ZKP, saj je podan precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev v zvezi z obsodbo šestega obs. za navedeno kaznivo dejanje. Ta obs. je bil namreč sin četreta in pete obsojenke in se zastavlja vprašanje, kakšna je njegova odgovornost, ko je bil agent sprejet na domu staršev, ki so mu tudi nudili hrano in stanovanje. Celo sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ugotavlja, da je "glede dejanja prenočišča in hrane pri tem obtožencu mera kaznivega dejanja mala, ko vendar ni gospodar v hiši". Za izvršitveno dejanje po 14. točki 3. člena ZKLD bi pač moralo sodišče ugotoviti način podpiranja agenta, kar pa ne v izreku sodbe ne v obrazložitvi ni pojasnjeno. Vrhovno sodišče je zato glede tega obs. razveljavilo sodbo pod točko 3 izreka sodbe in zadevo poslalo temeljnemu sodišču kot stvarno in krajevno pristojnemu v novo odločanje.

V zvezi z oprostilnim delom te odločbe stroškov kazenskega postopka ni bilo možno izločiti iz skupno odmerjenih stroškov, zato vrhovno sodišče v odločbo o stroških skladno z določilom 2. odstavka 98. člena ZKP ni poseglo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba VII Kp 75027/2010
• Sodba I Ips 179/93
• Sodba I Ips 217/93