Sodba I Ips 242/92

Jedro

1. Sam vstop v veleizdajniško organizacijo (Kulturbund) brez kakršnekoli druge aktivnosti ni kaznivo dejanje po 13. členu uredbe o vojaških sodiščih.

2. Po 14. členu uredbe o vojaških sodiščih je bila kazniva tudi gospodarska kolaboracija, zato je obsojenec s tem, da je za okupatorja opravljal gradbena dela, ki so imela gospodarski in vojaški pomen zanj, kar je natančno opisano v obrazložitvi sodbe, storil to kaznivo dejanje.

Izrek

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se delno ugodi tako, da se obs. po 1. točki 350. člena ZKP oprosti obtožbe, da je stopil neugotovljenega dne pred okupacijo v veleizdajniško nacistično organizacijo "Kulturbund", torej počel dejanje, ki je merilo na to, da bi se Spodnja Štajerska, tedaj del jugoslovanske države protiustavno spojila z nemškim Reichom, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje po 13. in 14. členu Uredbe o vojaških sodiščih, sicer pa se zahteva zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Vojaškega sodišča vojnega področja so bili obsojenci spoznani za krive kaznivih dejanj po 13. in 14. členu uredbe o vojaških sodiščih. Prvoobsojen je bil obsojen na zaplembo celotnega premičnega in nepremičnega imetja in na izgubo državljanstva. Zoper navedeno sodbo je javni tožilec Republike Slovenije vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uveljavljal, da se pravnomočna sodba spremeni tako, da se na podlagi 1. točke 350. člena ZKP oprosti obtožbe, da je storil kaznivi dejanji po 13. in 14. členu uredbe o vojaških sodiščih. Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena. Obsojeni je bil z obravnavano pravnomočno sodbo spoznan za krivega, da je 1. tako kot so obsojeni stopili neugotovljenega dne pred okupacijo v veleizdajalsko nacistično organizacijo KB, torej so počeli dejanje, ki je merilo na to, da bi se Spodnja Štajerska, tedaj del jugoslovanske države protiustavno spojila z nemškim Reichom, 2. da je kot lastnik gradbenega podjetja s svojim podjetjem sodeloval z okupatorjem s tem, da ga je stavil v podporo okupatorju z opravljanjem del gospodarskega in vojaškega značaja. S tem naj bi storil kaznivo dejanje po 13. in 14. členu uredbe o vojaških sodiščih, kazen pa mu je bila izrečena po 1. členu zakona o vrstah kazni z dne 10.7.1945. Javni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti ugotavlja, da je bilo prvo kaznivo dejanje obs. pravno opredeljeno po 13. členu uredbe o vojaških sodiščih, drugo kaznivo dejanje pa po 14. členu iste uredbe, razvidno pa je tudi iz izreka sodbe, čeprav je sodišče obe kaznivi dejanji opredelilo po 13. in 14. členu uredbe o vojaških sodiščih, brez posebnega sklicevanja na posamezne točke v izreku sodbe. Glede kaznivega dejanja, navedenega zgoraj in v izreku sodbe po točko 1), javni tožilec utemeljeno uveljavlja, da opis dejanja ne predstavlja kaznivega dejanja 13. členu uredbe o vojaških sodiščih. Vstop v Kulturbund pred okupacijo ne ustreza nobeni od alternativnih oblik izvršitve kaznivega dejanja po 13. členu uredbe o vojaških sodiščih. Ne glede na to, da opis kaznivega dejanja ne ustreza znakom navedenega kaznivega dejanja, pa javni tožilec utemeljeno uveljavlja, da vstop obsojenca v organizacijo Kulturbund ne more biti kazniv po uredbi o vojaških sodiščih, saj je bilo takšno kaznivo dejanje lahko storjeno le v času okupacije. Iz izreka sodbe pod točko 1) je razvidno, da naj bi obs. stopil v Kulturbund pred okupacijo in se torej njegovo ravnanje lahko pravno opredeli le kot kaznivo dejanje izdajstva države po 4. točki par. 94 kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije, kot pravilno omenja javni tožilec v svoji zahtevi. Kljub takšni možnosti drugačne pravne opredelitve dejanja pa je v primeru obs. potrebno ugotoviti, da njegovo dejanje ne ustreza niti takšni pravni opredelitvi. Kaznivo dejanje po 4. točki par. 94 kazenskega zakonika Kraljevine Jugoslavije je namreč pomenilo pripravljalno dejanje, ki je merilo na to, da bi se Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev ali njen del spojil s tujo državo ali da bi se njen del izločil iz celote in postal samostojna država. Sam vstop v takšno veleizdajniško organizacijo ne pomeni niti takšnega pripravljavljalnega dejanja, saj se obsojencu v opisu dejanja ne očita ničesar drugega kot goli vstop v Kulturbund brez kakršnekoli druge aktivnosti. Tudi iz obrazložitve sodbe ni razvidno, da bi obs. v okviru Kulturbunda kakorkoli aktivno deloval. Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da obs. z vstopom v Kulturbund pred okupacijo ni uresničil vseh znakov kaznivega dejanja, zato ga je v skladu z določbo 1. odstavka 350. člena ZKP za to kaznivo dejanje oprostilo obtožbe. Ob takšni odločitvi je treba še dodati, da za ostale obsojence glede kaznivega dejanja po 1. točki izreka sodbe niso obstajali pogoji iz 2. odstavka 420. člena ZKP oziroma tkim. privilegij pridruženja (Beneficium cohaesionis). Dejanje ostalih obsojencev je sicer pod točko 1) izreka sodbe opisano enako kot za obs. vendar je pod točko 3 b izreka sodbe za obs. članstvo v Kulturbundu opisano še z dodatnimi prvinami, enako pa pod točko 3 c tudi za tretjega obsojenca. Krivdorek v zvezi s članstvom v Kulturbundu torej temelji za navedene obsojence na drugačni dejanski podlagi kot zoper obs. zato vrhovno sodišče na podlagi 2. odstavka 420. člena ZKP v ta del sodbe ni moglo posegati. Javni tožilec izpodbija tudi krivdorek glede obs. pod točko 2) izreka sodbe, ki predstavlja tkim. gospodarsko kolaboracijo z okupatorjem, predvideno v 14. členu uredbe o vojaških sodiščih, kar bi ustrezalo tudi pravni opredelitvi, ki jo je sodišče v izpodbijani sodbi uporabilo v izreku sodbe. Ob oceni dejanja obs. opisanega pod točko 2) izreka sodbe, je vrhovno sodišče prišlo do drugačne ugotovitve, kot jo uveljavlja javni tožilec, to dejanje ima namreč vse znake kaznivega dejanja, predvidenega v 14. členu uredbe o vojaških sodiščih. V alternativnih oblikah, predvidenih v 14. členu uredbe o vojaških sodiščih kot izvršitvenih dejanj, je navedena tudi oblika kakršnegakoli načina pomoči okupatorju, med katere sodi tkim. vojaška, politična ali gospodarska kolaboracija. Sodba očita obs., da je sodeloval z okupatorjem kot lastnik gradbenega podjetja s tem, da je podpiral okupatorja z opravljanjem gradbenih del, ki so imele gospodarski in vojaški pomen, dela pa je opravljal s svojim gradbenim podjetjem. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da je obsojenec na tak način postavil okupatorju več zgradb vojaškega in gospodarskega pomena. Tako je gradil utrdbeno linijo sodeloval je pri gradnji letalske tovarne, tovarne aluminija in taborišča, kjer je okupator vzgajal mladino za nemško vojsko. Sodišče v izpodbijani sodbi ocenjuje, da je obsojenec s temi svojimi deli napravil okupatorju ogromno korist vojaškega značaja in da je kot tak aktivno sodeloval pri povečanju okupatorjevega vojaškega aparata. Nikakršnega dvoma ni, da je takšen način gospodarskega sodelovanja z okupatorjem predstavljal kaznivo dejanje, takšno stališče je bilo navzoče v večini držav okupirane Evrope med drugo svetovno vojno in so bili po drugi svetovni vojni v večini teh držav takšni kolaboranti tudi obsojeni. Naj za primer navedemo le Francijo, kjer so bili z odlokom (ordonnance) št. 45-507 z dne 29.3.1945 določene kot kaznive oblike poslovanja s sovražnikom, s katerim je bilo glede na 1. člen odloka storjeno kaznivo dejanje po 5. par. 79. člena in po 83. členu francoskega kazenskega zakonika (CODE PENAL) oziroma po 4. členu zakonskega dekreta z dne 1. septembra 1939. V 5. točki artikla 3 navedenega odloka so bili določeni primeri, ko je bila izključena kazenska odgovornost, če na primer ni šlo za pomembnejši dohodek od dejavnosti, če podjetnik ni imel prednosti pred drugimi ponudbami, če se pri publiciranju svoje ponudbe ali pozivih ni posebej obračal na sovražno klientelo, če ni imel prednosti pri poslovanju ali če ni bil favoriziran s strani sovražnika. Že sam obseg poslovanja obs. torej predstavlja primer, ko bi tudi v komparaciji s tujo kazensko zakonodajo lahko šteli njegovo dejanje kot kaznivo dejanje gospodarske kolaboracije. S svojim podjetjem je namreč izvajal tako po obsegu kot pomembnosti takšna gradbena dela v korist okupatorja, da to ni možno oceniti kot normalno poslovanje gradbenega podjetja v času okupacije. Vrhovno sodišče nima nobenih pomislekov v oceno sodišča v izpodbijani sodbi, da je obs. storil kaznivo dejanje po 14. členu uredbe o vojaških sodiščih. Ob takšni oceni se tudi ni možno strinjati s stališčem javnega tožilstva, da dejanje pod točko 2) izreka sodbe ni konkretizirano v objektivnem in subjektivnem smislu. Obsojenčevo sodelovanje z okupatorjem je namreč sodišče pojasnilo s tem, da je obsojenec svoje gradbeno podjetje "stavil v podporo okupatorju", samo dejanje pa je dovolj konkretizirano s tem, da je podjetje opravljalo delo "gospodarskega in vojaškega značaja. Sodba pa sicer s svojo obrazložitvijo predstavlja celoto in je omenjeno delo v obrazložitvi sodbe še natančneje pojasnjeno. Kazen zaplembe celotnega premičnega in nepremičnega imetja in izguba državljanstva sta bili obs. izrečeni v skladu z določbo 1. člena zakona o vrstah kazni (Uradni list DFJ št. 48/1945). Ob oprostitvi od obtožbe za kaznivo dejan je iz 1. točke izreka pravnomočne sodbe je bil obs. v postopku za varstvo zakonitosti oproščen neprimerno lažjega kaznivega dejanja, opisanega v krivdoreku, kot pa je kaznivo dejanje pod točko 2) izreka sodbe, ki predstavlja gospodarsko kolaboracijo z okupatorjem. Tako ni bilo razloga, da bi vrhovno sodišče posegalo v izrek o kazni, saj jo je sodišče izbralo v skladu s težo kaznivega dejanja in stopnjo kazenskopravne odgovornosti glede na možnost izbire različnih sankcij po 1. členu zakona o vrstah kaznih.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 72/2002
• Sodba I Ips 365/2005
• Sklep I Ips 9347/2010-23