Sodba I Ips 29/93

Jedro

Navajanje v razlogih sodbe o obtožencu je moč razumeti samo tako, da sodišče po oceni izvedenih dokazov obtožencu ne pripisuje sposobnosti za izvrševanje tistih dejanj, ki mu jih je očitala obtožnica. Ker pa je bil obtoženec kljub temu spoznan za krivega takega kaznivega dejanja, obstoji v tem v pisni sodbi nasprotje.

Izrek

Ob ugoditvi zahtevi Javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti in po uradni dolžnosti se sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter zadeva pošlje Temeljnemu sodišču v novo odločitev.

Obrazložitev

Okrožno sodišče je s sodbo spoznalo obsojenca za krivega zločinstva po 4. točki 3. člena ZKLD in ga obsodilo na kazen odvzema prostosti s prisilnim delom za dobo dveh let, ter kazen odvzema političnih pravic iz 1 a - č točke 8. člena ZVK (zakona o vrstah kazni, Uradni list FLRJ št. 66/46). Vrhovno sodišče LRS je kot sodišče druge stopnje s sodbo delno ugodilo pritožbi obtoženca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v izreku o kazni tako, da je kazen odvzema prostosti s prisilnim delom znižalo na eno leto in šest mesecev, v ostalih delih pa je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Javni tožilec Republike Slovenije je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej uveljavlja, da je v sodbi sodišča prve stopnje podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka, kakršna je predpisana v 11. točki 364. člena ZKP, poleg tega pa tudi kršitev kazenskega zakona po 1. točki 365. člena ZKP, ker dejanje, ki je navedeno v izreku sodbe ni kaznivo dejanje. Predlaga, naj se sodbi sodišč prve stopnje in druge stopnje razveljavita in zadeva vrne v novo odločanje oziroma naj se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojenec oprosti obtožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena, pravnomočno sodbo pa je poleg tega treba razveljaviti tudi po uradni dolžnosti.

Po presoji senata vrhovnega sodišča zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno uveljavlja, da so razlogi v sodbi sodišča prve stopnje v očitnem nasprotju z izrekom sodbe. Navajanje v razlogih sodbe obtožencu, da "dejstvo, da ga priče enoglasno označujejo kot gobezdača, da je x.y, o kateri se je po izjavi priče nasproti njej izjavil, da jo je zaklal, še živa; dalje, da po izpovedbi dveh prič obtoženec ni bil do konca v četniških formacijah, ampak, da se je po prihodu iz nemškega taborišča po njunih intervencijah odtegnil četnikom in se skril pri svoji teti, govori o popolnem nasprotju z izjavo priče o njegovi propagandi in četniškem šolanju v Italiji, kaže na obtoženčev pokvarjen značaj, nikakor pa ne sposobnost izvrševati očitana dejanja," je moč razumeti samo tako, da sodišče po oceni vseh izvedenih dokazov obtožencu ne pripisuje sposobnosti za izvrševanje tistih dejanj, ki so se mu očitala v obtožbi in so tudi bila vnešena v izrek sodbe, to je, da je "za časa okupacije v Srbiji vršil med slovenskimi izseljenci propagando za izdajalca Draža Mihalovića in sam vstopil v četniške odrede ter vabil druge, naj vstopijo v četniške odrede, ki so se borili zoper NOV." Glede na to, da je bil v izreku kljub temu obtoženec spoznan za krivega takega dejanja obstoji nasprotje v pisni sodbi, zaradi katerega kdorkoli, ki jo prebere, zares ne ve, ali je obstojenec storilec kaznivega dejanja ali ne. Vložena zahteva pravilno opozarja, da je po določbi kazenskega postopka, ki se je takrat uporabljal bilo treba tako kršitev označiti kot bistveno kršitev določb kazenskega postopka (6. točka 336. paragrafa zakonika o sodnem kazenskem postopanju za kraljevino SHS) in da enako bistveno kršitev pozna tudi določba 11. točke 1. odstavka 364. člena ZKP.

V izreku sodbe sodišča prve stopnje se zatrjuje, da naj bi obsojenec storil kaznivo dejanje zločinstva po 4. točki 3. člena ZKLD v tej obliki, da je "v času vojne in sovražne okupacije organiziral in vabil druge naj vstopijo in sam vstopil v oborožene vojaške formacije ali policijske formacije, sestavljene iz jugoslovanskih državljavljanov z namenom podpirati sovražnika ali skupno borbo z njim zoper svojo domovino." Taka pravna ocena je pomanjkljiva že zato,ker so tako subjektivni kakor objektivni znaki navedeni alternativno, le to pa je pri razsodbi, kakšno kaznivo dejanje je bilo storjeno, ne sme biti prisotno. V zvezi z uveljavljanjem v zahtevi, da iz posplošnega opisa obsojenčevega dejanja v izreku sodb ne izhaja nobena v zakonu določena oblika kaznivega dejanja, pa je senat vrhovnega sodišča menil, bi iz opisa bilo še mogoče prepoznati objektivne znake kaznivega dejanja, za ugotavljanje subjektivnih znakov kaznivega dejanja pa bi morali biti na razpolago še natančnejši podatki. Namreč, glede na "dokazano nejasnost četniškega delovanja do leta 1943", ki jo poudarjajo razlogi sodbe sodišča prve stopnje, bi bilo mogoče obsojencu tudi po subjektivni plati očitati kaznivo dejanje samo, če je v izreku opisana dejanja storil še po letu 1943. Še posebej pa je subjektivna plat kaznivega dejanja nejasna v zvezi z očitkom, da je obsojenec stopil v četniško organizacijo, glede na to, da se v sodbi omenja dvakratno vstopanje v četniške odrede in sicer prvič 1942 oziroma 1943 in drugič 1944. Tudi če se odmisli nezanesljivost ugotovitev o prvem vstopu, katerega je obsojenec v zagovoru zanikal, priče pa samo navajajo, da so se o tem širile govorice, bi v tem primeru bilo treba še posebej ugotavljati, ali je pri obsojencu sploh bil podan namen, kakršnega zahteva zakon za storitev kaznivega dejanja. Prej navedena ugotovitev o dokazani nejasnosti četniškega delovanja do leta 1943 bi tak namen glede obsojenčevega prvega vstopa gotovo izključevala. Kar zadeva drugi vstop, pa pravnomočna sodba ne vsebuje nobenega sklepa glede tega, ali je šlo v tem primeru za prisilno mobilizacijo ali za prostovoljni vstop. Če držijo obsojenčeve trditve v zagovoru, da je bil mobiliziran, potem bi s tem lahko bil izključeno obstoj obsojenčeve volje kot sestavine naklepa pri storitvi kaznivega dejanja.

Glede na utemeljeno sklicevanje zahteve za varstvo zakonitosti na bistveno kršitev določb kazenskega postopka in glede na to, da zahteve v zvezi z zatrjevanimi kršitvami kazenskega zakona ni mogoče zanesljivo preiskusiti zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ki so ugotovljene v odločbi, je bilo treba sodbi sodišč prve in druge stopnje v skladu z določbami 1. odstavka 422. člena, 1. odstavka 423. člena in 429. člena razveljaviti in zadevo poslati Temeljnemu sodišču v novo odločitev.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 57/93
• VSRS Sodba IV Ips 48/2018
• VSL sklep I Kp 696/2001