Sodba I Ips 188/92

Jedro

1. Pod organiziranjem, ki pomeni izvršitveno dejanje po 4. točki 3. člena ZKND, je treba razumeti vsako organizacijsko dejavnost, ki je bila usmerjena na formiranje oboroženih enot, ki so podrejene nekemu vodstvu.

2. Dejanja obtoženca, da je oškodovanko udaril, ker je izjavila, da je bil njen brat ustreljen na zahtevo obtoženca in da je pretepel še drugo oškodovanko in ji rekel, da bo spravil v kraj njenega očeta, ni moč kvalificirati kot kaznivi dejanji po zakonu o kaznivih dejanjih zoper narod in državo, ampak po splošnih načelih kazenskega prava, torej le za kazniva dejanja zoper čast, ki pa so se preganjala na zasebno tožbo.

3. Ravnanje obsojenca, da je kot član Be-ga ovadil dve osebi, kar je bilo opredeljeno kot kaznivo dejanje po 3. točki 3. člena ZKND ni bilo izvzeto od amnestije po 3. točki ukaza o splošni amnestiji in pomilostitvi (Ur. l. DFJ, št. 56/45), dejanje, da je sodeloval pri aretaciji družine x.y., in pri nameravani aretaciji druge osebe naslednjega dne, kar je bilo opredeljeno po 3. točki 3. člena ZKND, pa je šteti med dejanja, ki so podobna tistim, ki so določena v 2. točki 2. člena ukaza o splošni amnestiji in pomilostitvi in torej tudi ni bilo izvzeto z amnestijo.

Izrek

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča LRS spremeni tako, da se obs. po 1. točki 350. člena ZKP o p r o s t i obtožbe, da je septembra 1942 udaril oškodovanko, ker je izjavila, da je bil njen brat ustreljen na njegovo zahtevo, pretepel nekako v istem času drugo osebo in ji rekel, da on spravil v kraj njenega očeta in s tem pomagal okupatorju pri izvajanjih terorističnih ukrepov zoper jugoslovanske državljane, s čemer naj bi storil kaznivo dejanje po 3. točki 3. člena ZKND.

Stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Sicer se zahteva javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča je bil obs., kot je razvidno iz njenega izreka, spoznan za krivega zločinstev po 3. in 4. točki 3. člena ZKND s tem, da je:

1. bil organizator Be-ga postojanke 2. kot član belogardistične posadke ovadil druga dva, nakar sta bila aretirana, eden pa tudi interniran, 3. septembra 1942 udaril oškodovanko, ker je izjavila, da je bil njen brat ustreljen na njegovo zahtevo, pretepel nekako v istem času drugo oškodovanko in ji rekel, da on spravil v kraj njenega očeta, 4. sodeloval pri aretaciji družine x.y in pri nameravani aretaciji naslednjega dne, tedaj organiziral jugoslovanske državljane v oborožene vojaške, policijske formacije z namenom podpirati sovražnika, se skupno z njim boriti zoper domovino, sprejemati od njega orožje ter se pokoravati njegovim odredbam, k 2) do 4) pa pomagal okupatorju pri izvajanjih terorističnih ukrepov zoper jugoslovanske državljane.

Po 4. členu ZKND je bil obsojen na 12 let odvzema prostosti s prisilnim delom in na odvzem političnih in državljanskih pravic za dobo petih let. V izrečeno kazen mu je bil vštet čas, prebit v priporu.

Vrhovno sodišče LRS je s sodbo, navedeno v uvodu, pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Iz pomanjkljivega spisa ni razvidno, od kdaj je bil obsojenec v priporu, pač pa je mogoče ugotoviti, da mu je bila z odločbo o pomilostitvi Predsedstva ljudske skupščine FLRJ izrečena kazen odvzema prostosti s prisilnim delom znižana na 10 let.

V zahtevi za varstvo zakonitosti javni tožilec Republike Slovenije uveljavlja kršitev določb 1. in 3. točke 365. člena ZKP in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pravnomočno sodbo spremeni tako, da obs. oprosti obtožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je delno utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 365. člena ZKP je po mnenju javnega tožilca podana zato, ker pri dejanjih, ki so opisana v izreku sodbe in ki naj bi jih storil obsojenec kot organizator, ni povedano, kako je to organizatorstvo izvajal, oziroma v kakšni funkciji in s kakšnimi pooblastili, kot tudi da dejanja, našteta pod točkami 2) do 4) ne vsebujejo nobenih dejstev in okoliščin, ki so značilna za izvrševanje organizatorskih, to je vodstvenih dejanj. Pred odločitvijo o tem, ali je podana kršitev kazenskega zakona, ki jo uveljavlja javni tožilec v zahtevi s tem, ko meni, da dejanje, ki se pripisuje obsojencu, nima znakov kaznivega dejanja iz 3. in 4. točke 3. člena ZKND, je bilo treba ugotoviti, kako je sodišče pravno opredelilo ravnanje obsojenca. Iz opisa obsojenčevega ravnanja, tako kot je navedeno izreku sodbe prve stopnje v 1. stavku zadnjega odstavka, "tedaj organiziral jugoslovanske državljane v oborožene vojaške policijske formacije z namenom podpirati sovražnika, se skupaj z njim boriti zoper domovino, sprejemati od njega orožje ter se pokoravati njegovim odredbam", izhaja, da se to nanaša na dejanje, ki je zajeto v točki 1), da je bil organizator Be-ga postojanke in da je to v pravnomočni sodbi pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje po 4. točki 3. člena ZKND. Sicer pa iz opisa v 2. stavku zadnjega odstavka izreka sodbe prve stopnje, v katerem je navedeno, "k 2) do 4)" in besedila, ki temu sledi "pa pomagal okupatorju pri izvajanjih terorističnih ukrepov zoper jugoslovanske državljane", mogoče ugotoviti, da se to nanaša na dejanja, ki so zajeta v točkah 2) do 4) izreka pravnomočne sodbe in da so bila v njej pravno opredeljena kot kazniva dejanja po 3. točki 3. člena ZKND. Kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 365. člena ZKP, ki se uveljavlja v zahtevi, je tako mogoče presojati ob upoštevanju pravnih opredelitev kaznivih dejanj, kot sta sprejeti v pravnomočni sodbi.

Glede dejanja pod točko 1) izreka sodbe se ni mogoče strinjati z zahtevo za varstvo zakonitosti, da njegov opis nima znakov kaznivega dejanja po 4. točki 3. člena ZKND, za katero je bil obsojenec spoznan za krivega in da je zato sodišče kršilo določbo 1. točke 365. člena ZKP. Iz zakonskega opisa 4. točke 3. člena ZKND je mogoče razbrati, da se izvršitvena dejanja, ki so inkriminirana kot kazniva dejanja, sestojijo iz organiziranja, vstopa ali vabljenja jugoslovanskih državljanov v oborožene enote, ki se na sovražnikovi strani borijo proti domovini. Obsojencu se, kot izhaja iz opisa tega dejanja v izreku sodbe, očita storitev kaznivega dejanja v obliki organiziranja jugoslovanskih državljanov v postojanko bele garde. Pod organiziranjem, ki pomeni izvršitveno dejanje, ki je inkriminirano kot kaznivo dejanje po 4. točki 3. člena ZKND, je treba razumeti vsako organizacijsko dejavnost, ki je usmerjena na formiranje oboroženih enot, ki so podrejene nekemu vodstvu. Ob oceni tega obsojenčevega dejanja je Vrhovno sodišče Republike Slovenije prišlo do drugačne ugotovitve, kot jo uveljavlja javni tožilec v zahtevi. Dejstva in okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče v postopku na prvi stopnji in jih je navedlo v obrazložitvi svoje sodbe, namreč kažejo, da je bil obsojenec med organizatorji postojanke bele garde. To potrjujejo izpovedbe prič, zaslišanih med postopkom na prvi stopnji. Z njihovimi izpovedbami o obsojenčevem druženju z vodilnima organizatorjema postojanke bele garde sodelovanju z njima na sestankih, o njegovi obveščenosti glede načrtovanih aretacij sovaščanov, pisanju seznamov ljudi, ki so lahko dobili dovolilnice za prehod čez blok, zlasti pa, da je obsojenec takoj po ustanovitvi te postojanke postal njen tajnik, je sodišče v pravnomočni sodbi pojasnilo, da gre za organizatorsko delovanje obsojenca pri formiranju oborožene postojanke bele garde. Ob takšni oceni in da sodba z obrazložitvijo, v kateri je natančneje pojasnjeno dejanje obsojenca, predstavlja celoto, se tudi ni mogoče strinjati s stališčem javnega tožilca v zahtevi, da dejanje obsojenca nima znakov kaznivega dejanja po 4. točki 3. člena ZKND. Ker pa se pri dejanjih, ki so našteta oziroma opisana pod točkami 2) do 4) obsojencu ne očita, da jih je storil na način, opisan v točki 1) izreka sodbe prve stopnje, tudi ni mogoče pritrditi stališču javnega tožilca v zahtevi, da ta dejanja nimajo znakov kaznivega dejanja po 4. točki 3. člena ZKND in da je zato podana uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 365. člena ZKP.

Utemeljene pa tudi niso trditve v zahtevi, da dejanja obsojenca nimajo znakov kaznivega dejanja po 3. točki 3. člena ZKND, in sicer v delu, ki se nanašajo na dejanji pod točkama 2) in 4) izreka sodbe prve stopnje. Iz zakonskega opisa pravkar navedene določbe izhaja, da je bilo v njej natančneje določeno, kaj so vojni zločini in izvršitvene oblike teh kaznivih dejanj. Med izvršitvenimi dejanji, ki so inkriminirana kot kazniva dejanja, je v tej zakonski določbi navedena tudi pomoč okupatorju za izvrševanje naštetih zločinstev, to je prijavljanje in zapiranje, zaradi katerih nastanejo konkretne posledice kot so odvajanje prebivalstva Jugoslavije v zapore in koncentracijska taborišča. Dejanje pod točko 2) izreka sodbe prve stopnje, v katerem je navedeno, da je kot član belogardistične postojanke obsojenec ovadil dve osebi, da sta bili aretirani, eden pa tudi interniran, vsebuje vse objektivne okoliščine, ki ga vežejo na čas sovražnikove okupacije med drugo svetovno vojno. Če se ob tem upošteva še ocena izpovedb prič, ki jo je sodišče podalo v obrazložitvi svoje sodbe v zvezi z njunima aretacijama in da so enega Italijani odpeljali v internacijo, drugo pa odpeljali v njihovo vojašnico, ni mogoče pritrditi zahtevi, da dejanje obsojenca, opisano pod točko 2) izreka pravnomočne sodbe nima znakov kaznivega dejanja iz navedene zakonske določbe. Do enake ugotovitve pripelje tudi analiza obsojenčevega dejanja, opisanega pod točko 4) izreka sodbe prve stopnje. Nobenega dvoma ni, da je obsojenec kot izhaja iz dejstev, ugotovljenih v postopku na prvi stopnji in so navedena v obrazložitvi sodbe, s tem, ko je po nalogu nadrejenih prišel oborožen skupaj z drugimi člani bele garde in to po napadu na njihovo postojanko, sodeloval pri njihovi aretaciji. Zgolj dejstvo, da je ena oseba takrat pobegnila, pa še ne daje podlage za sklep za katerega se zavzema javni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti.

V celoti pa je treba pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da dejanji obsojenca, opisani pod točko 3) izreka sodbe, nimajo znakov katerega od kaznivih dejanj po zakonu o kaznivih dejanjih zoper narod in državo. Sodišče je obsojenčevi dejanji opisani pod točko 3) izreka sodbe pravno opredelilo kot kaznivo dejanje po 3. točki 3. člena ZKND, ker je ocenilo, da naj bi predstavljali pomoč okupatorju, ki je inkriminirana kot kaznivo dejanje pri izvrševanju zločinstev navedenih v tej zakonski določbi. Izrek sodbe pod točko 3) vsebuje le navedbe, da je obsojenec udaril oškodovanko, ker je izjavila, da je bil njen brat ustreljen na njegovo zahtevo, pretepel pa drugo oškodovanko in ji rekel, da on spravil v kraj njenega očeta. Manjka pa dejanska konkretizacija dejstev, ki bi kazala, da je obsojenec s temi dejanji pomagal okupatorju pri izvrševanju zločinstev, ki so navedena v citirani zakonski določbi, kot tudi ugotovitev o tem, da so nastale v tej zakonski določbi opisane konkretne posledice. O teh dejstvih in ugotovitvah pa tudi obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje nima nobenih razlogov. Glede teh dejanj pa sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje sodbe v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika, da gre za male častne zadeve, provocirane od oškodovank, ocenjuje, da ima pritožnik prav in zaključuje, da sodišče prve stopnje ti dejanji obsojenca ne bi smelo kvalificirati kot kaznivi dejanji po zakonu o kaznivih dejanjih zoper narod in državo, ampak po splošnih načelih kazenskega prava. Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije bi v obravnavanem primeru šlo kvečjemu za kaznivi dejanji zoper čast iz XXVI. poglavja KZ Kraljevine Jugoslavije, ki pa so se po določbah tega zakona preganjala le na zasebno tožbo. Omenjeno kršitev določb ZKND je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odpravilo tako, da je obsojenca za dejanji pod točko 3) izreka sodbe po 1. točki 350. člena ZKP oprostilo obtožbe in hkrati po 1. odstavku 99. člena ZKP odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun.

Zahtevi za varstvo zakonitosti pa ni bilo možno priznati uspeha, v kolikor uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 365. člena ZKP, ki jo opira na splošne trditve, da obs. ni bilo mogoče obsoditi za kazniva dejanja zoper narod in državo v opisu posameznih točk od 2) do 4) izreka sodbe, ker so bila tovrstna kazniva dejanja zajeta z ukazom o splošni amnestiji in pomilostitvi (Uradni list DFJ, št. 56/45). Z ukazom o splošni amnestiji in pomilostitvi so bile po 1. točki 1. člena amnestirane osebe, ki so sodelovale v četniških, nedičevih edinicah, v edinicah hrvaškega in slovenskega domobranstva, v muslimanski milici ali hrvatskih oboroženih formacijah in v vseh ostalih oboroženih formacijah v službi okupatorjev ali so jim pomagale, kakor tudi vse osebe, ki so pripadale tem podobnim političnim organizacijam ali njihovemu administrativnemu oziroma sodnemu aparatu. Za te osebe pa so veljale še splošne omejitve določene v točkah 1) do 5) 2. člena ukaza o splošni amnestiji in pomilostitvi. Po 2. točki 2. člena so bile od amnestije izvzete osebe iz 1. točke 1. člena, ki so v omenjenih formacijah in organizacijah storile kazniva dejanja, kakor so umori, požigi, ropi, posilstva in tem podobna kazniva dejanja, po 3. točki 2. člena pa tudi ovaduhi. Iz citiranih določb tedaj izhaja, da so bile po ukazu o splošni amnestiji in pomilostitvi izvzete od amnestije osebe iz 1. točke 1. člena, ki so bili člani omenjenih formacij in organizacij in so storile še določena kazniva dejanja. Tako ne more biti nobenega dvoma, da sta dejanji obsojenca pod točko 2) izreka sodbe, iz katerih izhaja, da je obsojenec kot član belogardistične postojanke ovadil dve osebi, ki sta bili pravno opredeljeni po 3. točki 3. člena ZKND, taki, da sta bili po 3. točki ukaza o splošni amnestiji in pomilostitvi izvzeti od amnestije. Obsojenčevi dejanji pod točko 4) izreka sodbe, iz katerih izhaja, kot je bilo že povedano, da je sodeloval pri aretacijah in ki sta bili pravno opredeljeni po 3. točki 3. člena ZKND, pa je šteti med dejanja, ki so podobna tistim, ki so določena v 2. točki 2. člena ukaza o splošni amnestiji in pomilostitvi. Podlago za tako odločitev je namreč najti tudi v zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo (Uradni list FLRJ št. 59/46), ki je bil sprejet po uveljavitvi ukaza o splošni amnestiji in pomilostitvi in je ob upoštevanju njegovih določb taka dejanja storjena v času okupacije med drugo svetovno vojno inkriminiral kot kazniva dejanja v 3. točki 3. člena. Tako na podlagi navedenega ni mogoče sprejeti stališča, da za kazniva dejanja, za katera se v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje (razen za tisto pod točko 3) izreka sodbe in to iz razlogov, ki so v zvezi s tem navedeni spredaj), da obs. zaradi amnestije ne bi smel biti obsojen.

Ob oprostilnem delu sodbe, ki je bila izrečena v postopku za varstvo zakonitosti glede kaznivega dejanja pod točko 3) izreka pravnomočne sodbe, je treba ugotoviti, da je bil obs. oproščen obtožbe neprimerno lažjega kaznivega dejanja, kot pa so kazniva dejanja, opisana pod točkami 1), 2) in 4) izreka pravnomočne sodbe. Po mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije tako ni bilo razloga, da bi se v postopku za varstvo zakonitosti posegalo v izrek o kazni, ki jo je sodišče izreklo v skladu s težo kaznivih dejanj in stopnjo kazenske odgovornosti obsojenca s 1. členom zakona o vrstah kazni (Uradni list DFJ št. 48/45) in 4. členom ZKND.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 189/96
• Sodba I Ips 101/97
• Sodba I Ips 279/96