Sodba X Ips 239/2003

Jedro

Obseg patentnega varstva je določen v okviru sprejetih patentnih zahtevkov (1. točka 64. člena ZIL ter 2. odstavek 90. člena Zakona o industrijski lastnini, Ur.l. RS, št. 45/2001 s spremembami - ZIL-1). Kasnejša ugotovitvena odločba ne more zagotavljati večjega obsega patentnega varstva, kot ga zagotavljajo patentni zahtevki, na katere se sklicuje pravnomočna odločba o podelitvi patenta (73. člen ZIL ter 3. odstavek 93. člena ZIL-1).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka 1. V postopku preizkusa veljavnosti patenta je tožena stranka na podlagi predloženega dokazila dne 08.10.2001 izdala ugotovitveno odločbo, da izum, za katerega je bil podeljen patent dne 30.04.1998, le deloma izpolnjuje zakonske pogoje novosti, ustvarjalnosti na ravni izumiteljstva ter industrijske uporabljivosti. Tožena stranka je z odločbo tudi ustrezno spremenila patentne zahtevke.

2. Tožeča stranka je zoper odločbo tožene stranke sprožila upravni spor in zahtevala ugotovitev, da izum v celoti izpolnjuje zakonske pogoje. Pri tem je priložila spremenjene patentne zahtevke. Upravno sodišče prve stopnje je tožbo tožeče stranke zavrnilo.

Relevantno dejansko stanje 3. Tožeča stranka je dne 18.09.1990 pri Zveznem zavodu za patente v Beogradu (ZZP) vložila patentno prijavo za izum z nazivom "cepivo proti lajmski bolezni, postopek za pridobivanje tega cepiva, monoklonsko protitelo, antigen, rekombinantna DNA, rekombinanten vektor in postopek za pridobivanje antigena". Patentna prijava je bila objavljena v Patentnem glasniku ZZP. Dne 03.02.1994 je tožeča stranka vložila zahtevo za prenos objavljene patentne prijave in nadaljevanje postopka za podelitev patenta iz ZZP na toženo stranko. Pri tem je predložila tudi izvod patentnih zahtevkov, v okviru katerih je bil z odločbo tožene stranke z dne 29.01.1998 podeljen patent. Šele v postopku izdaje ugotovitvene odločbe na podlagi 73. člena Zakona o industrijski lastnini (Ur. l. RS št. 13/1992 s spremembami - ZIL) za podeljen patent je tožeča stranka ugotovila, da pri prenosu patenta na toženo stranko ni predložila vseh patentnih zahtevkov.

Razlogi, ki jih uveljavlja revizija 4. Tožeča stranka uveljavlja razloge zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbi ugodi.

5. Tožeča stranka navaja, da je pravilen obseg patentnega varstva takšen, kot je bil objavljen v Patentnem glasniku pri ZZP. Odločba tožene stranke o podelitvi patenta le splošno nakazuje obseg patentnega varstva in zato po mnenju tožeče stranke ni napačna. Napaka se je pojavila šele v listini o patentu in v patentnem spisu, ki pa ju ni mogoče izpodbijati. Tožeča stranka je takoj, ko je ugotovila napako pri sestavi listine, to želela odpraviti, a ni bila uspešna. Pravilna ugotovitvena odločba bi morala po mnenju tožeče stranke upoštevati obseg varstva, ki je bil podeljen z objavo pri ZZP. Sodišče prve stopnje naj ne bi vsebinsko odgovorilo na argumente tožeče stranke iz tožbe in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb postopka.

6. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

Razlogi za zavrnitev revizije 7. S 01.01.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US - ZUS-1). Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1 ter da se obstoječe pritožbe glede na kriterije, določene v drugem odstavku 107. člena ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe ali pa kot revizije. V tem sporu vložena pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1 in se zato obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija.

8. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do tistih navedb tožeče stranke, ki so pravno relevantne, glede ostalih pa takšna obveznost ne obstaja. Tožeča stranka svojega očitka ni natančneje obrazložila in ni pojasnila, na katere odločilne argumente sodišče po njenem mnenju ni odgovorilo, zato Vrhovno sodišče tega ni podrobneje preverjalo.

9. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), sicer pa tožeča stranka tudi tako zatrjevane kršitve ni natančneje opredelila.

10. Za pravice industrijske lastnine, prijavljene ali podeljene pri ZZP do vključno 03.04.1992, je prvi odstavek 122. člena ZIL načelno določa, da veljajo v RS. Vendar Urad RS za intelektualno lastnino upravičencem ni mogel neposredno zagotoviti varstva pravic brez njihovega sodelovanja, ker ni imel dostopa do arhivov SFRJ. Zato je v drugem odstavku 122. člena ZIL določena sodelovalna dolžnost upravičencev, in sicer, da so med drugim Uradu Republike Slovenije za varstvo industrijske lastnine (v nadaljevanju: urad) do 01.03.1994 posredovali najnujnejše podatke za vzpostavitev ustrezne podatkovne baze.

11. Tožeča stranka je uradu pravočasno posredovala potrebne podatke, vključno s patentnimi zahtevki, vendar je, kot zatrjuje, pomotoma izpustila zadnjo, 26. stran, patentnih zahtevkov. Tožena stranka je tako posredovane patentne zahtevke upoštevala, saj iz njih ni bilo razvidno, da manjka kakšna stran. Navedbe tožeče stranke, da bi morala tožena stranka upoštevati obseg varstva, ki naj bi bil razviden iz objave pri ZZP, niso utemeljene, saj v Patentnem glasniku pri ZZP niso bili objavljeni patentni zahtevki, temveč zgolj opis izuma. Tožena stranka se je tako utemeljeno oprla na patentne zahtevke, kakršne ji je predložila tožeča stranka. Nanje se je sklicevala tudi odločba tožene stranke o podelitvi patenta, bili so objavljeni v registru patentov in v obliki listine o patentu poslani tožeči stranki. Odločba o podelitvi patenta z dne 29.01.1998 je postala pravnomočna, saj zoper njo ni bilo vloženega pravnega sredstva. Tožeča stranka je ni izpodbijala niti po prejemu listine o patentu in patentnega spisa, iz katerih je bil razviden obseg sprejetih patentnih zahtevkov, s čimer bi lahko poskušala odpraviti posledice svoje napake.

12. V postopku izdaje ugotovitvene odločbe po 73. členu ZIL glede tega, v kolikšni meri vsebina in obseg patentnih zahtevkov izpolnjuje zakonske pogoje, je tožeča stranka zahtevala priznanje širšega obsega varstva, kot je bil prenesen na toženo stranko (zaradi izpadle strani patentnih zahtevkov).

13. Obseg patentnega varstva je določen v okviru sprejetih patentnih zahtevkov (1. točka 64. člena ZIL ter drugi odstavek 90. člena Zakona o industrijski lastnini, Ur. l. RS, št. 45/2001 s spremembami - ZIL-1). Kasnejša ugotovitvena odločba ne more zagotavljati večjega obsega patentnega varstva, kot ga zagotavljajo patentni zahtevki, na katere se sklicuje pravnomočna odločba o podelitvi patenta (73. člen ZIL ter tretji odstavek 93. člena ZIL-1). Tožena stranka je glede na predložena dokazila pravilno spremenila patentne zahtevke in izdala ugotovitveno odločbo, da sprejeti patentni zahtevki le delno izpolnjujejo pogoje novosti, ustvarjalnosti na ravni izumiteljstva ter industrijske uporabljivosti (2. točka 73. člena ZIL). Širšega obsega patentnih zahtevkov od prenesenih namreč ni mogla upoštevati, saj je vezana na pravnomočno odločbo o podelitvi patenta.

14. S tem je odgovorjeno na tiste revizijske navedbe, ki so odločilnega pomena. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, kar velja tudi za razloge, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1), je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS Sodba Pdp 349/2017
• VDSS sodba Pdp 1192/2012
• sodba U 985/2008