Sodba U 11/2005

Jedro

Ker je Vlada RS imenovala A.A. za predsednika uprave B. v skladu z 9. členom ZDARS ter določbami Statuta B., je imenovanje zakonito. Sama izbira kandidata za navedeno funkcijo pa je stvar pooblaščenega organa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo imenovala A.A., univ. dipl. ekonom., dipl. inž. gradb., za predsednika uprave B. d.d., za mandatno dobo 5-ih let. Svojo odločitev je oprla na 9. člen Zakona o družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 57/93, 726/03, v nadaljevanju ZDARS), 33. člen statuta Družbe za avtoceste Republike Slovenije in 21. člen Zakona o Vladi Republike Slovenije.

Tožnik je zoper navedeno odločbo Vlade RS vložil tožbo, v kateri navaja, da se je na podlagi objave razpisa za predsednika uprave B. z dne 9.8.2005 prijavil na razpisano delovno mesto. Razpisni pogoji ter statut B. določajo pogoje, ki jih mora izpolnjevati kandidat za zasedbo te funkcije. Med pogoji je tudi pogoj najmanj 5-ih let delovnih izkušenj na vodilnih delovnih mestih ali v organih upravljanja v družbi podobne velikosti in vrste. Tega pogoja pa imenovani kandidat ne izpolnjuje. Imenovani kandidat je opravljal delo učitelja na Srednji gradbeni šoli, nato je izvajal projekte v okviru Šolskega centra, v družbi U. d.d. je vodil sektor montaže in izgradnje objektov, nato pa je v G.d.d. opravljal delo direktorja tehnične divizije. Po preoblikovanju podjetja je leta 2002 prevzel funkcijo člana uprave za tehnično področje. Imenovani kandidat tako izpolnjuje pogoj delovnih izkušenj na vodilnih delovnih mestih ali v organih upravljanja v družbi podobne velikosti in vrste kvečjemu od 1.10.2002, ko je bil imenovan za člana uprave družbe. Zastavlja se tudi vprašanje, ali je družba, katere član te uprave je imenovani kandidat, sploh družba podobne velikosti in vrste, saj B. letno ustvari nekaj 10-krat več prometa kot G. d.d.. Tožena stranka je dolžna pri svojem odločanju uporabljati določbe ZUP. Dolžna je v skladu z določbo 42. in 43. člena ZUP priznati tožniku položaj stranke ali stranskega udeleženca v postopku. Tožena stranka bi morala tožnika obveščati o vseh dejanjih v postopku in mu omogočiti sodelovanje v postopku. V tem primeru tožena stranka ni ravnala v skladu z določbami ZUP, saj tožnika ni seznanila s potekom postopka, tako da je tožnik šele iz medijev izvedel, da je tožena stranka odločala o njegovi kandidaturi, ter da je izbrala drugega kandidata. Vrhovnemu sodišču predlaga, da v tej zadevi opravi glavno obravnavo in ga zasliši. Enako naj zasliši tudi predsednika nadzornega sveta B.. Tožnik bo lahko pojasnil, da izbrani kandidat ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, priča F.F. pa bo izpovedal, zakaj je predlagal izbranega kandidata za predsednika Uprave B. Vrhovnemu sodišču predlaga, da odločbo tožene stranke o imenovanju A.A. za predsednika Uprave D. za dobo 5 let razveljavi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Vlada Republike Slovenije zavrača tožnikovo tožbo kot neutemeljeno. Navaja, da je razpis za delovno mesto predsednika uprave B. v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (ZGD) in s statutom B. objavil nadzorni svet družbe. Ta organ je imenoval komisijo za pregled vlog, preveritev izpolnjevanja pogojev in izbor najuspešnejšega kandidata. Komisija je ugotovila, katere vloge so bile popolne in kateri kandidati izpolnjujejo razpisne pogoje. Nato je z njimi opravila razgovore in se na koncu postopka glede na podano vizijo svoje funkcije in razvoja družbe odločila za izbranega kandidata A.A., ki ga je tudi predlagala v imenovanje Vladi Republike Slovenije. Tožena stranka je tudi preverila dokumentacijo izbranega kandidata A.A., ki izpolnjuje vse razpisne pogoje. Izpolnjuje tudi pogoj zahtevanih minimalnih delovnih izkušenj na vodstvenih delovnih mestih ali v organih upravljanja v družbi podobne velikosti in vrste. Kandidat je v družbi U. d.d. prevzel vodenje direktorja montaže in izgradnje objektov 23.7.2000 in bil nato od leta 2002 dalje v G. d.d. zaposlen kot vodja tehnične službe ter po preoblikovanju podjetja v istem letu postal član uprave zadolžen za tehnično področje. To delo je opravljal tudi v času prijave za predsednika uprave B. To pomeni, da je izbrani kandidat 23.7.2005 izpolnil pogoj 5-letnih delovnih izkušenj na vodilnih delovnih mestih. Tudi tožnikov očitek, da izbrani kandidat ne izpolnjuje tega pogoja, ker ne gre za primerljive družbe oziroma družbe podobne velikosti in vrste, ne drži. Gre za istovrstne družbe, saj je tako družba U. kot tudi G. delniška družba. Velikost družbe pa se presoja po različnih kriterijih in sicer je kriterij finančnih tokov lahko samo eden izmed njih. Zato je v razpisu tudi uporabljen pojem družbe podobne velikosti in vrste, saj je težko določiti kriterije, po katerih bi se družba še lahko štela za primerljivo. Poleg tega se obe navedeni družbi ukvarjata z gradnjo in vzdrževanjem, kar je tudi ena glavnih nalog B. d.d. Meni, da izbrani kandidat v celoti izpolnjuje pogoj zahtevanih 5 letnih delovnih izkušenj. Tudi tožnikove navedbe glede nezakonitega postopka ne drže. Celoten postopek razpisa, presoja prispelih prijav in izbor kandidata je opravil nadzorni svet B. Glede na to, da je bil po navedbah nadzornega sveta z vsemi kandidati opravljen razgovor, ni mogoče trditi, da tožnik ni vedel kaj se dogaja v postopku. V tem razgovoru mu je bila dana možnost, da se izjasni o vseh okoliščinah, vezanih na postopek izbora.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je bil gospod A. imenovan v nasprotju z določili 32. člena statuta B., saj družba U. d.d., kjer je bil zaposlen, ne izpolnjuje kriterijev, da bi lahko govorili o primerljivosti z družbo B., saj opravlja drugo dejavnost. Družbi sta neprimerljivi tudi po velikosti. Navaja tudi, da je odgovor na tožbo v imenu tožene stranke podpisala generalna sekretarka gospa M.T. Ker iz odgovora ni razvidno, da bi šlo za zastopanje po pooblastilu iz 14. člena Zakona o Vladi RS, predlaga, da sodišče pozove toženo stranko oziroma g. M.T., da se izjasni glede svojega upravičenja do zastopanja tožene stranke.

Vlada Republike Slovenije v odgovoru na tožnikovo pripravljalno vlogo navaja, da je izbrani kandidat imel več kot 5 let delovnih izkušenj in sicer delno na vodilnih delovnih mestih (vodenje sektorja v združbi U. d.d.), delno pa v organih upravljanja združbe (v času zaposlitve G. d.d., kot član uprave družbe). Razpisni pogoj tako zahteva eno ali drugo, delovne izkušnje na vodilnih delovnih mestih ali pa v organih upravljanja združbe. Vodenje sektorja v družbi U. d.d. se lahko šteje med vodilna delovna mesta, članstvo v upravi G. pa je nedvomno delovno mesto v organu upravljanja. Družba U. d.d. je primerljiva z družbo B. d.d. po velikosti (številu zaposlenih) in vrsti družbe (delniška družba). Res je, da je B. po številu zaposlenih oziroma finančni realizaciji nekoliko večja od družbe U. Ravno zaradi tega je v razpisu zahtevana podobna velikost in vrsta družbe in ne enaka velikost ali vrsta družbe. Pri ocenjevanju vodstvenih in organizacijskih sposobnosti zato niti ni bistvenega pomena, kako veliko organizacijo je kandidat vodil ampak, ali so bile njegove takratne dejavnosti oziroma aktivnosti primerljive z dejavnostmi na novem delovnem mestu. Tožniku nikakor ni bila kršena pravica do sodnega varstva, kar nenazadnje dokazuje tudi predmetni sodni postopek. S tožnikom je izbirna komisija nadzornega sveta B. opravila razgovor, tako da ne držijo navedbe, da mu ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku. V razgovoru s komisijo je lahko navedel vse svoje argumente in tudi odgovarjal na vprašanja. Navaja tudi, da je bila gospa M.T. v času izdaje izpodbijane odločbe generalna sekretarka Vlade Republike Slovenije in tako pooblaščena oziroma pristojna podpisnica (37. člen poslovnika Vlade RS).

Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijano odločbo o imenovanju A.A. za predsednika uprave B. za mandatno dobo 5-ih let je Vlada Republike Slovenije izdala na podlagi 9. člena ZDARS in 33. člena statuta D. ZDARS v 9. členu določa, da upravo družbe imenuje in razrešuje Vlada RS. Enaka določba je v 33. členu statuta B., po katerem vse člane uprave imenuje Vlada RS za dobo 5 let. V 32. členu statuta B. so določeni pogoji za člana uprave družbe in sicer, da je za člana uprave lahko imenovana oseba, ki izpolnjuje pogoje iz 246. člena ZGD, ki ima univerzitetno izobrazbo ter najmanj 5 let delovnih izkušenj na vodilnih mestih ali v organih upravljanja v družbi podobne velikosti in vrste ter potrebne strokovne, organizacijske in druge sposobnosti za opravljanje najodgovornejših nalog.

Po presoji Vrhovnega sodišča RS, ki v tej zadevi odloča v senatu na prvi stopnji (2. točka 1. odstavka 10. člena ZUS), je izpodbijana odločba tožene stranke o imenovanju predsednika uprave B. d.d. zakonita, saj temelji na citiranih določbah ZDARS in statuta B. Neutemeljen je tožnikov tožbeni ugovor, da izbrani kandidat za predsednika uprave B. naj ne bi izpolnjeval pogoja o najmanj 5 letih ustreznih delovnih izkušnjah na vodilnih mestih ali v organih upravljanja v družbi podobne velikosti in vrste, določenega v 32. členu statuta B. V postopku je bilo ugotovljeno, kar izhaja tudi iz listin v spisu, da izbrani kandidat za predsednika uprave B. izpolnjuje pogoj 5 letnih delovnih izkušenj iz 32. člena statuta B.

Statut B. v 30. členu določa, da nadzorni svet družbe predlaga člane uprave v imenovanje Vladi Republike Slovenije. V skladu s to določbo je potekal tudi predmetni postopek imenovanja. Razpis in izbirni postopek je opravil nadzorni svet B., ki je nato Vladi Republike Slovenije v imenovanje za predsednika uprave B. predlagal g. A.A. Zato je neutemeljen tožnikov ugovor, da naj bi bil postopek imenovanja nezakonit.

Vrhovno sodišče v tej kadrovski zadevi ni opravilo glavne obravnave, ki jo je tožnik predlagal. Postopek imenovanja je bil izpeljan zakonito, v skladu z določbami ZDARS in statuta B. Zato zaslišanje tožnika o tem, da izbrani kandidat naj ne bi izpolnjeval zahtevanih pogojev za imenovanje za predsednika uprave B., ni potrebno. Sama izbira kandidata za navedeno funkcijo pa je bila stvar pooblaščenega organa.

Tožnik s tožbo v upravnem sporu ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka (1. odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS).

Glede na navedeno je izpodbijana odločba Vlade RS zakonita. Zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 232/2002
• VDSS Sodba Pdp 694/2022
• VDSS sodba in sklep Pdp 299/2008