<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

Sodba I Up 1651/2006

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2006:I.UP.1651.2006
Evidenčna številka:VS18446
Datum odločbe:06.12.2006
Opravilna številka II.stopnje:Sodba UPRS U 6/2006
Področje:POPRAVA KRIVIC
Institut:status bivšega političnega zapornika - upravičenec - zakonsko določene okoliščine za priznanje statusa

Jedro

Če okoliščine, ki jih prosilec navaja, niso zajete v ZPKri, se prošnja zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 – odl. US) po opravljeni glavni obravnavi zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke z dne 8.11.2005. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla zahtevo tožnika z dne 31.12.2004 za priznanje statusa bivšega političnega preganjanca na podlagi Zakona o popravi krivic (ZPKri. UPB2, Uradni list RS, št. 70/05). Pojasnila je, da ZPKri ureja status bivših političnih zapornikov in status žrtev povojnega protipravnega odvzema življenja, ki se prizna osebam, ki so bile v času od 15.5.1945 do 2.7.1990 na ozemlju sedanje Republike Slovenije neupravičeno in v nasprotju z načeli pravne države zaradi razrednih, ideoloških ali političnih razlogov obsojene v sodnem ali upravnokazenskem postopku na kazen odvzema prostosti oziroma so bile iz navedenega razloga obsojene na smrt in je bila smrtna kazen nad njim izvršena.

Prvostopno sodišče je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke ter se je nanje izrecno sklicevalo, ne da bi jih v izpodbijani sodbi posebej ponavljalo (2. odstavek 67. člena ZUS). Pridružilo se je stališču, da tožnik nikoli ni bil politični zapornik, pač pa da uveljavlja položaj političnega preganjanca zaradi po njegovem mnenju diskriminatornega obravnavanja pred Sodiščem združenega dela. Ker ne gre za osebo oziroma okoliščine, ki jih določa ZPKri, mu ni mogoče priznati statusa in pravic po ZPKri. Ker tožnik s tožbo ni uspel, tudi ni upravičen do povračila stroškov postopka.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava. Meni, da je izpodbijana sodba tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, njen izrek ni razumljiv, razlogi, ki so v njej navedeni, niso o odločilnih dejstvih, oziroma so tako nejasni in celo med seboj nasprotujoči ter se ne skladajo z vsebino listin in zapisnika o izpovedbah v postopku. Status bivšega političnega preganjanca uveljavlja v dveh zadevah, vodenih pri Sodišču združenega dela, in sicer v zadevi D. in v zadevi O. V njih so odločali politično ustrežljivi oziroma podkupljivi sodniki, iz sodbe same pa ni razvidno, na katero izmed zadev se ta nanaša. Sodišče je sicer zahtevalo dopolnitev oziroma popravo obeh tožb, o kateri izmed njiju je v obravnavani zadevi odločalo, pa ni pojasnilo. Zaradi tega je podana kršitev procesnega prava in tudi materialnega prava. Meni, da je ZPKri sporen tako z vidika upravičencev do poprave krivic, saj ne obravnava vseh, ker med njimi ni delavcev, ki so jim bile povzročene krivice v političnih procesih pred Sodiščem združenega dela. Tudi zaradi pomanjkanja izrednih pravnih sredstev, na primer revizije, ki je bila uzakonjena mnogo pozneje, kot tudi s stališča predpisanega obdobja, saj zloraba pravic z dnem 2.7.1990 ni prenehala. Če ZPKri ne ureja situacij, ki jih uveljavlja, bi moralo prvostopno sodišče prekiniti postopek in začeti postopek pred ustavnim sodiščem, ker je zakon protiustaven. Ker tega ni storilo, je bistveno kršilo pravila postopka in materialnega prava. Ugoditi bi mu morali že zato, ker niti tožena stranka niti zastopnik javnega interesa nista odgovorila na tožbo. Stranka, ki ne nasprotuje zahtevku, mora namreč nositi posledice svojega ravnanja, oziroma opustitve. Zato predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, podredno pa, da sproži postopek pred ustavnim sodiščem, oziroma tožeči stranki prizna status političnega preganjanca kot podvrste političnega zapornika.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot sta tožniku pravilno pojasnila že tožena stranka in prvostopno sodišče ZPKri ne določa okoliščin, katere uveljavlja tožnik kot okoliščine, zaradi katerih bi bilo mogoče osebi priznati status nekdanjega političnega zapornika oziroma status žrtve povojnega protipravnega odvzema življenja. Ta status se po ZPKri lahko prizna le osebam, ki so bile v času od 15.5.1945 do 2.7.1990 na ozemlju sedanje Republike Slovenije neupravičeno in v nasprotju z načeli pravne države zaradi razrednih, ideoloških ali političnih razlogov obsojene v sodnem procesu ali upravnokazenskem postopku na kazen odvzema prostosti oziroma so bile iz navedenih razlogov obsojene na smrt in je bila smrtna kazen nad njimi izvršena.

Tožnik je svoj predlog z dne 31.12.2004, da bi se mu priznal status bivšega političnega preganjanca, utemeljil s tem, da je bil iz političnih razlogov obravnavan v postopku prenehanja delovnega razmerja zaradi hujših kršitev delovnih obveznosti pri delodajalcu O. v stečaju, in ker je bil nezakonito razporejen v podjetju D. Iz tožnikovega predloga torej ne izhaja, da bi bil politični zapornik. Zato sta tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna izpodbijana sodba in odločba tožene stranke, s katero je tožena stranka njegov predlog za priznanje statusa bivšega političnega preganjanca zavrgla, saj takšnih okoliščin, kot jih je tožnik v tej vlogi navedel, ZPKri ne obravnava.

Tožnikov pritožbeni ugovor, da ne ve, o kateri zadevi je bilo z izpodbijano sodbo odločeno, ali o zadevi v zvezi z njegovo zaposlitvijo v O. oziroma v zvezi z njegovo zaposlitvijo v D., ni utemeljen. Akt tožene stranke se nanaša na njegovo prošnjo za priznanje statusa političnega preganjanca z dne 31.12.2004, v kateri je navajal politično sojenje v zvezi z njegovo zaposlitvijo v obeh podjetjih, torej se tudi akt tožene stranke nanaša na njegovo vlogo v celoti, kar je iz uvoda sklepa tožene stranke razvidno. Na presojo zakonitosti celotnega izpodbijanega sklepa tožene stranke se nanaša sodba prvostopnega sodišča, tako glede njegovih navedb v zvezi s postopki v zvezi z njegovo zaposlitvijo v podjetju D., kot tudi v podjetju O. V upravnem sporu se namreč presoja zakonitost dokončnega akta upravnega organa, v tem primeru sklepa tožene stranke, ki je bil izdan v zvezi z eno tožnikovo vlogo. Zato se tudi ta sodba nanaša na presojo zakonitosti izpodbijane sodbe in akta tožene stranke, torej je z njo pravnomočno odločeno o zavrženju tožnikovega zahtevka z dne 31.12.2004 v celoti.

Obrazložitev izpodbijane sodbe je zadostna, saj se je sodišče prve stopnje glede razlogov za zavrnitev tožbe sklicevalo na razloge, ki jih je za zavrženje tožnikove vloge z dne 31.12.2004 v izpodbijani odločbi navedla tožena stranka. Pravna podlaga za tako obrazložitev sodbe je podana v 2. odstavku 67. člena ZUS, na katerega se prvostopno sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe izrecno sklicuje.

Pravila upravnega spora so predpisana z ZUS. Zakon o pravdnem postopku pa se v skladu s 1. odstavkom 16. člena ZUS v upravnem sporu uporablja le primerno in le glede tistih postopkovnih vprašanj, ki v ZUS niso urejena. Z ZUS ni predpisano, da mora tožena stranka ali zastopnik javnega interesa na tožbo odgovoriti, prav tako ne določa, da opustitev odgovora na tožbo povzroči kakšne pravne posledice za odločanje. Zato tožnikovo navajanje, da bi bilo treba njegovi tožbi ugoditi že zato, ker niti tožena stranka niti zastopnik javnega interesa nista odgovorila na tožbo, nima podlage v ZUS.

Neutemeljen je tudi tožnikov pritožbeni ugovor, da je prvostopno sodišče kršilo pravila postopka ter materialno pravo, ker ni začelo postopka ocene ustavnosti ZPKri pred Ustavnim sodiščem RS. Za začetek takega spora sodišče ni vezano na predlog strank oziroma v zvezi s predlogom stranke ni dolžno začeti postopka ocene ustavnosti, temveč to v skladu s 156. členom Ustave RS stori tedaj, kadar samo meni, da zakon ni v skladu z ustavo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča.


Zveza:

ZPKri člen 1.URS člen 156. ZUS člen 16,16/1, 67, 67/2, 73.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yMTA3Mg==