Sodba I Up 849/2002

Jedro

Znak nima minimalnega razlikovalnega učinka, ki bi povprečnemu potrošniku omogočil določitev izvora blaga, saj ne vsebuje konkretne, na blago vezane opisne izjave. Gre le za promocijsko formulo, katere namen je pritegniti pozornost tako potencialnih kupcev blaga kot tudi povprečnega potrošnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (tožena stranka) je z odločbo z dne 29.2.2000, zavrnil zahtevo tožeče stranke za priznanje znamke "Test it", z dne 20.11.1996.

Tožeča stranka je proti tej odločbi vložila tožbo v upravnem sporu, ki pa jo je Upravno sodišče Republike Slovenije (Upravno sodišče) zavrnilo. Ocenilo je, da znak, katerega zavarovanje z znamko je zahtevala tožeča stranka, ni primeren za razlikovanje blaga v gospodarskem prometu. Sodbo Upravnega sodišča je tožeča stranka (pritožnica) izpodbijala zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Vrhovnemu sodišču je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje Upravnemu sodišču.

Navedbam tožeče stranke je tožena stranka nasprotovala ter Vrhovnemu sodišču predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe Upravnega sodišča.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je ugotovila, da prijavljeni besedni znak "Test it" razen svoje vsebine nima nobenega drugega razlikovalnega elementa. Besedi sta pogosto v uporabi v reklamnih sporočilih in tudi povprečnemu slovenskemu potrošniku sta znani kot sinonim za besedo 'preizkusi'. Osnovna naloga reklamnih sloganov pa ni razlikovanje istih oziroma podobnih izdelkov različnih proizvajalcev, temveč pritegniti pozornost potencialnih kupcev.

Upravno sodišče se je z razlogi tožene stranke strinjalo. Zaključilo je, da mora izraz "test it" kot pogosto uporabljen reklamni slogan ostati v prosti uporabi. Blagovna znamka je vezana na točno določene proizvode. Njena funkcija pa je razlikovanje blaga enega ponudnika od drugega, z namenom, da ne bi prišlo do zmede na trgu glede kvalitete, izvora in drugih lastnosti blaga različnih proizvajalcev.

Z blagovno oziroma storitveno znamko (v nadaljnjem besedilu: znamko) se zavaruje znak, ki je v gospodarskem prometu namenjen razlikovanju blaga oziroma storitev iste ali podobne vrste (prvi odstavek 17. člena Zakona o industrijski lastnini - v nadaljevanju ZIL; Uradni list Republike Slovenije, št. 13/1992 z dne 20.3.1992 in št. 27/1993 z dne 29.5.1993, odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-26/94-15 z dne 17.4.1997, ter Uradni list Republike Slovenije, št. 75/1997 z dne 5.12.1997). Z znamko se sme torej zavarovati samo znak, ki je primeren za razlikovanje blaga oziroma storitev v gospodarskem prometu. Pri presoji, ali je kakšen znak primeren za razlikovanje, pa se upoštevajo vse okoliščine, zlasti čas in obseg njegove dotedanje uporabe v blagovnem prometu oziroma prometu storitev v Republiki Sloveniji (18. člen ZIL).

Pritožnica je izpodbijala zaključek Upravnega sodišča o tem, da prijavljeni znak ni primeren za razlikovanje blaga v gospodarskem prometu. Znak "Test it" je kratek in jedrnat, zaradi večpomenskosti in širokospektralnosti pa naj bi imel zadostno stopnjo razlikovalnosti. Znak je tudi v angleškem jeziku, kar naj bi le še pripomoglo k njegovi večji distinktivnosti. Upravno sodišče naj bi zmotno povezalo prijavljeni znak z izdelki, za katere se zahteva zavarovanje z znamko. Sam slogan naj ne bi nakazoval na nujnost testnega nakupa prijavljenega blaga, sicer pa naj tudi ne bi bil običajen za reklamiranje prijavljenih izdelkov v Republiki Sloveniji.

Argumentaciji pritožnice ni mogoče pritrditi. Kot je že Upravno sodišče pravilno poudarilo, je osnovni namen znamke ta, da potrošniku omogoči identifikacijo izvora blaga oziroma storitev brez možnosti zamenjave, s tem pa ponovitev (če je bila pozitivna) oziroma izogib (če je bila negativna) ponovni izkušnji z blagom oziroma storitvami. Zapisano velja za vsako znamko, tudi če ima le-ta še kakšno drugo funkcijo (sporočilnost, reklamiranje). Z znamko je lahko namreč zavarovan tudi znak, ki ima določeno komercialno uporabnost, le da v prvi vrsti povprečnemu potrošniku prijavljenega blaga oziroma storitev omogoča razlikovanje le-teh v gospodarskem prometu.

Ocena Upravnega sodišča, da prijavljeni znak ni primeren za razlikovanje blaga oziroma storitev v gospodarskem prometu (2. točka prvega odstavka 19. člena ZIL), je torej pravilna. Znak je namreč prijavljen v besedi, z običajnimi črkami; vsebina znaka (ki je dominantna) pa predstavlja poziv k preizkusu - reklamno sporočilo. Zato znak kljub kratkosti in jedrnatosti, ob upoštevanju, da je v angleškem jeziku, ni primeren za razlikovanje prijavljenega blaga od podobnega ali istega blaga drugega ponudnika. Znak namreč nima minimalnega razlikovalnega učinka, ki bi povprečnemu potrošniku omogočil določitev izvora blaga, saj ne vsebuje konkretne, na blago vezane, opisne izjave. Povprečni potrošnik prijavljenih tobačnih izdelkov bi ga lahko dojel zgolj kot običajni reklamni slogan, ki vabi k preizkušnji ponujenega blaga. Gre le za promocijsko formulo, katere osnovni namen je pritegniti pozornost tako potencialnih kupcev kot tudi povprečnega potrošnika tobačnih izdelkov. Trditev o tem, da slogan ne nakazuje na nujnost testnega nakupa prijavljenega blaga, pa je z vidika ocene razlikovalnosti pravno povsem nepomembna.

Vrhovno sodišče tudi ni sledilo očitkom, da je znak "popolnoma fantazijski v povezavi z navedenimi proizvodi". Znak "Test it" je pomensko (semantično) le reklamni slogan, ki vabi k preizkušnji določenega blaga oziroma storitev. Povprečnemu potrošniku nudi promocijsko informacijo. Ni pa mu mogoče pripisati domišljiji, saj je sporočilo nedvoumno, jasno in neposredno.

Tako tudi dejstvo, da znak ne izraža neposredne povezave z lastnostjo ali lastnostmi blaga, ne zadostuje, da bi le-ta lahko bil razlikovalen. Kot je Vrhovno sodišče že poudarilo, je semantična vsebina prijavljenega znaka tista, ki povprečnemu potrošniku primarno ponudi informacijo promocijske, reklamne narave, vendar pa ne omogoča razlikovanja prijavljenega blaga v gospodarskem prometu.

Pritožnica je Upravnemu sodišču posebej očitala zmotno oceno razlikovalnosti prijavljenega znaka. Trdila je, da je potrebno pri oceni besednih zvez v obliki slogana uporabiti enaka pravila kot pri preizkušanju razlikovalne moči posameznih besed. Ta očitek ni utemeljen. Upravno sodišče je v skladu z ZIL prijavljeni znak ocenilo celovito; pri tem je upoštevalo tako posamezne elemente (pomen, besede, jezik) kot celoto (splošen vtis) prijavljenega znaka, kot bi jo glede na prijavljeno blago oziroma storitve dojel povprečni potrošnik. Na podlagi celostne analize znaka je zaključilo, Vrhovno sodišče pa temu zaključku pritrjuje, da le-ta ni primeren za razlikovanje prijavljenega blaga v gospodarskem prometu.

Pritožnica je trdila tudi, da prijavljeni znak ni običajen za reklamiranje prijavljenih izdelkov v Republiki Sloveniji, vendar pa je to dejstvo imela možnost navesti že v postopku pred izdajo odločbe o zavrnitvi prijave znamke, česar pa ni storila. Ker odločitev Upravnega sodišča temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, Vrhovno sodišče te navedbe ni upoštevalo. Gre namreč za nedopustne tožbene novote (tretji odstavek 14. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS; Uradni list Republike Slovenije, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000). Navkljub obrazloženemu pa Vrhovno sodišče dodaja, da ni potrebno, da je nek znak kot reklamni slogan že uporabljen na relevantnem trgu. Zadostuje namreč, da je primeren za uporabo, kar pa sta tožena stranka in Upravno sodišče pravilno ugotovila.

Nedopustne novote pa predstavljajo tudi tožbene trditve o uporabi prijavljenega znaka. Zato jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo (tretji odstavek 14. člena ZUS).

Predmet sodne presoje v upravnem sporu je pravilnost postopka izdaje odločbe ter njena pravilnost in zakonitost (a contrario drugemu odstavku 59. člena ZUS). Upravno sodišče tako ne sodi o postopkih zavarovanja znaka z znamko v drugih državah, niti ne presoja razlogov tujih sodišč za priznanje znamke. Ugotavlja le, ali je bil predmetni postopek pred izdajo odločbe pravilen, ali je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. To je Upravno sodišče tudi storilo. V zvezi s sklicevanjem pritožnice na sodno prakso nemškega Zveznega vrhovnega sodišča pa Vrhovno sodišče pripominja le, da je v obravnavani zadevi sodišče sodilo po slovenskem pravu, zaradi česar je sklicevanje na tujo sodno prakso brezpredmetno.

S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe odločilnega pomena. Glede ostalih pritožbenih, na katere ni posebej odgovarjalo, namreč soglaša z obrazložitvijo Upravnega sodišča.

Ker tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče v skladu s 73. členom ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 266/2002
• Sodba I Up 376/2002
• Sodba I Up 142/2003