Sodba I Up 142/2003

Jedro

Beseda "ETIS" prijavljenemu znaku ne daje posebne in zahtevane razlikovalnosti, da bi bilo znak mogoče zavarovati z znamko. Povprečni potrošnik bi namreč opisno besedilo "elektronski Telefonski imenik Slovenije" povezal s prvim delom prijavljenega znaka "ETIS", posledično pa bi znak sprejemal kot informacijo o točno določeni vrsti blaga oziroma storitvi. Pojem povprečnega potrošnika v zakonu ni opredeljen. Vendar pa gre za pojem v pravni normi, ki ga poznamo iz vsakdanjega življenja in ki ga sodniku ni treba zapolniti. Pojem povprečnega potrošnika v obravnavanem primeru torej ni nedoločen. Ustreza pojmu povprečnega uporabnika slovenskega telefonskega imenika in kot tak ne potrebuje dodatne vsebine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (tožena stranka) je z odločbo z dne 15.2.2001, zavrnil zahtevo tožeče stranke za priznanje znamke "ETIS elektronski Telefonski imenik Slovenije" z dne 9.11.1998.

Proti tej odločbi je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu, ki pa jo je Upravno sodišče Republike Slovenije (Upravno sodišče) z izpodbijano (uvodoma navedeno) sodbo zavrnilo. Pri tem se je, razen utemeljitve o dovoljenju za uporabo besede Slovenija, sklicevalo na razloge, ki jih je v svoji odločbi navedla tožena stranka.

Sodbo Upravnega sodišča je tožeča stranka izpodbijala zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabljenega materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje Upravnemu sodišču.

Navedbam tožeče stranke je tožena stranka nasprotovala ter Vrhovnemu sodišču predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe Upravnega sodišča.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je v postopku preizkusa pogojev za priznanje znamke "ETIS elektronski Telefonski imenik Slovenije" ugotovila, da navedenega znaka ne more zavarovati kot znamke zaradi obstoja razlogov iz 2., 3., 5., in 9. točke prvega odstavka 19. člena Zakona o industrijski lastnini (Uradni list Republike Slovenije, št. 13/1992 z dne 20.3.1992, št. 27/1993 z dne 29.5.1993, odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-26/94-15 z dne 17.4.1997, in št. 75/1997 z dne 5.12.1997; v nadaljevanju ZIL). Ocenila je, da znak nima razlikovalne sposobnosti za prijavljeno blago oziroma storitve, saj ga povprečni potrošnik dojema le kot informacijo o vrsti proizvoda oziroma storitev (2. točka prvega odstavka 19. člena ZIL). Znak je namreč v besedi, z običajnimi črkami in nima dodatnih razlikovalnih elementov. S svojo vsebino označuje vrsto blaga - telefonski imenik Slovenije v elektronski obliki in je za blago in storitve, ki so lahko povezani s takim telefonskim imenikom, opisovalen (3. točka prvega odstavka 19. člena ZIL). Povprečni potrošnik bi bil lahko zaveden glede vrste blaga (5. točka prvega odstavka 19. člena ZIL). Prijavljeni znak pa vsebuje tudi ime države Slovenije, ne da bi tožeča stranka za uporabo pridobila dovoljenje (9. točka prvega odstavka 19. člena ZIL).

Upravno sodišče se z utemeljitvijo razloga iz 9. točke prvega odstavka 19. člena ZIL ni strinjalo, v preostalem delu pa je obrazložitvi tožene stranke pritrdilo. Ugotovilo je, da posebno dovoljenje za uporabo imena Slovenija ni bilo potrebno, saj je pristojni organ izjavil, da gre za označbo ozemlja kot geografskega pojma in ne za uporabo imena države kot blagovne znamke. Sicer pa je zaključilo, da je tožena stranka upoštevala vse sestavine prijavljenega znaka, kakor tudi splošni vtis celote na povprečnega potrošnika.

(1) K očitanim bistvenim kršitvam določb postopka v upravnem sporu Pritožnica je Upravnemu sodišču očitala, da ni navedlo, katero utemeljitev tožene stranke je uporabilo kot podlago za svojo odločitev, s čimer naj bi onemogočilo preizkus sodbe. Podalo je kratko obrazložitev dveh zavrnilnih razlogov, glede preostalih pa se je sklicevalo na utemeljitev tožene stranke. Navedeni očitki niso utemeljeni. Upravno sodišče je ugotovilo, da prijavljenega znaka ni mogoče zavarovati kot znamke zaradi obstoja tim. (absolutnih) izključitvenih razlogov - 2., 3. in 5. točke prvega odstavka 19.

člena ZIL (stran 4 izpodbijane sodbe). Pri tem je podalo resda kratko obrazložitev vseh razlogov, zaradi katerih je bila prijava znamke zavrnjena. Tako je Upravno sodišče navedlo odločilne razloge, na podlagi katerih je zahtevek zavrnilo; v delu, kjer je sledilo obrazložitvi tožene stranke, pa je to v sodbi ugotovilo, kakor mu nalaga ZUS (drugi odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu; Uradni list Republike Slovenije, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000, v nadaljevanju ZUS).

Tudi s pritožbenim stališčem, da naj bi bilo kršeno pravilo o dokaznem bremenu, se Vrhovno sodišče ne strinja. Kot je razvidno iz nadaljnje obrazložitve, je Upravno sodišče odločalo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku (tretji odstavek 14. člena ZUS). Ker ga ni ugotavljalo v sodnem postopku, je očitek, da ni opravilo dokazne ocene in ni upoštevalo pravila o dokaznem bremenu, povsem neutemeljen.

Neutemeljen pa je tudi očitek glede (ne)oprave glavne obravnave.

Upravno sodišče je odločalo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, medtem ko tožeča stranka v tožbi ni zahtevala glavne obravnave (drugi odstavek 50. člena ZUS). Zato je le-to lahko sodilo na seji.

Glede očitka, da Upravno sodišče ni definiralo obsega pravnega standarda povprečnega potrošnika, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje naslednje: Pojem povprečnega potrošnika v zakonu ni opredeljen. Vendar pa gre za pojem v pravni normi, ki ga poznamo iz vsakdanjega življenja in ki ga sodniku ni treba zapolniti. Pojem povprečnega potrošnika v obravnavanem primeru torej ni nedoločen. Ustreza pojmu povprečnega uporabnika slovenskega telefonskega imenika in kot tak ne potrebuje dodatne vsebine.

(2) K očitani zmotni uporabi materialnega prava Pritožbena navedba, da bi tožena stranka in Upravno sodišče morala pojasniti, v čem se konkretna prijava znaka "ETIS elektronski Telefonski imenik Slovenije" loči od že obravnavanih zadev, ne drži. Predmet sodne presoje v upravnem sporu niso primerjave posameznih zadev iz prakse tožene stranke (ali Upravnega sodišča), temveč pravilnost postopka izdaje odločbe ter njena pravilnost in zakonitost. Upravno sodišče ne sodi o postopkih prijav drugih znakov za zavarovanje z znamko, niti ne o razlogih tožene stranke za priznanje znamk v drugih primerih. Ugotavlja le, ali je bil predmetni postopek pred izdajo odločbe pravilen, ali je odločba pravilna in na zakonu utemeljena (a contrario drugi odstavek 59. člena ZUS). To je Upravno sodišče tudi storilo, s tem pa Vrhovno sodišče zavrača tudi pritožbeni očitek o arbitrarnosti odločitve tožene stranke.

Pritožnica je Upravnemu sodišču očitala tudi, da se ni ukvarjalo z razliko med znamko "ETIS" in prijavljenim znakom "ETIS elektronski Telefonski imenik Slovenije" z vidika povprečnega potrošnika. Upravno sodišče je ugotovilo (stran 4 izpodbijane sodbe), da beseda "ETIS" prijavljenemu znaku ne daje posebne in zahtevane razlikovalnosti, da bi bilo znak mogoče zavarovati z znamko. Povprečni potrošnik bi namreč opisno besedilo "elektronski Telefonski imenik Slovenije" povezal s prvim delom prijavljenega znaka - "ETIS", posledično pa bi znak sprejemal kot informacijo o točno določeni vrsti blaga oziroma storitvi. Na podlagi zapisanega je očitek, da sodišče ni obravnavalo tudi delov prijavljenega znaka z vidika povprečnega potrošnika, neutemeljen. Stališče glede primerjav med že obstoječimi znamkami in prijavljenim znakom pa je Vrhovno sodišče že podalo v zgornji obrazložitvi in se na tem mestu le sklicuje nanj.

Prav tako je neutemeljen očitek, da bi moralo Upravno sodišče najprej ugotoviti, ali povprečni potrošnik res dojema znamko "ETIS" in prijavljeni znak "ETIS elektronski Telefonski imenik Slovenije" različno, šele nato pa obstoj izključitvenih razlogov. Upravno sodišče je namreč ugotovilo, da je ocena tožene stranke celovita, da so upoštevane vse sestavine prijavljenega znaka, kakor tudi splošni vtis, ki ga znak kot celota naredi na povprečnega potrošnika. Glede na to, da se je pri tem pravilno sklicevalo na obrazložitev tožene stranke (drugi odstavek 67. člena ZUS), pri tem pa pojasnilo pomanjkanje potrebne razlikovalnosti (glej prejšnji odstavek), očitana kršitev ne vzdrži.

Na pritožbene trditve o retroaktivnem posegu v že pridobljene pravice pritožnice Vrhovno sodišče odgovarja naslednje. Če pritožnica meni, da je bila njena znamka (ETIS ali kakšna druga znamka) kršena, ji pravni red nudi pravno varstvo s številnimi pravnimi sredstvi (npr. sodno varstvo pravic iz zavarovanega znaka). Navedeno velja tudi glede zatrjevanega posega v že pridobljene pravice (npr. ustavna pritožba). Vendar to v obravnavani zadevi ne predstavlja očitane zmotne uporabe materialnega prava.

(3) K očitanemu zmotno in nepopolno ugotovljenemu dejanskemu stanju Pritožbeni razlog zmotnega ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je dopustno uveljavljati le, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku (peti odstavek 72. člena ZUS). Upravno sodišče v predmetni zadevi ni ugotavljalo dejanskega stanja v sodnem postopku, temveč je odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku (prvi odstavek 51. člena ZUS), saj je ocenilo, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo odločbe popolno in pravilno ugotovljeno. Ob navedenem Vrhovno sodišče tega pritožbenega razloga ni upoštevalo.

(4) Pritožnica se je sklicevala tudi na sodno prakso evropskih sodišč, vendar Vrhovno sodišče v tem pogledu pripominja le, da sodišče sodi o vsaki konkretni zadevi posebej, da v okviru posameznega tožbenega zahtevka oceni, ali so podani razlogi za zavrnitev prijave znamke.

(5) Vrhovno sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe odločilnega pomena. Glede ostalih pritožbenih navedb namreč Vrhovno sodišče soglaša z obrazložitvijo Upravnega sodišča, zato nanje ni posebej odgovarjalo.

(6) Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče v skladu s 73. členom ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 266/2002
• Sodba I Up 376/2002
• Sodba I Up 849/2002