Sklep I Up 1/2004

Jedro

V upravnem sporu ni mogoče v skladu s 1. členom ZUS izpodbijati akta, če ne gre za akt, ki bi bil izdan v postopku za izvrševanje javnih pooblastil na podlagi določb ZZVO.

Izrek

Izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo sklep tožene stranke z dne 21.6.2002, s katerim je ta zavrnila ugovor tožeče stranke zoper sklep tožene stranke o prenehanju članstva tožeče stranke v Zbornici RS za zasebno varovanje (v nadaljevanju:

Zbornica) z dne 6.7.2000.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 2. odstavka 5. člena, 6. člena in 3. odstavka 48. člena Statuta Zbornice (v nadaljevanju: Statut). Sodišče prve stopnje navaja, da je tožena stranka odločila o prenehanju članstva tožeči stranki v Zbornici na podlagi 3. odstavka 48. člena Statuta. Tožeča stranka je bila sprejeta v članstvo Zbornice na seji njenega upravnega odbora dne 27.5.1998. Tožena stranka je v ugotovitvenem sklepu o prenehanju članstva tožeči stranki ugotovila, da le-ta ne izpolnjuje zahtevanih pogojev, ker v roku iz 3. odstavka 48. člena ni pridobila potrebne licence, rok pa tudi ni bil ustrezno podaljšan. V pravilnost te ugotovitve se sodišče prve stopnje ni spuščalo. V postopku s pravnim sredstvom zoper navedeni sklep pa so bila prekršena procesna pravila. Pravica do pritožbe v upravnem postopku (zoper odločbo, izdano na prvi stopnji) je ena temeljnih pravic stranke, ki je zavarovana na podlagi Ustave RS (25. člen) in tudi s samim Zakonom o splošnem upravnem postopku (13. člen ZUP), vzame pa ji jo lahko le zakon. Zakon o zasebnem varovanju in obveznem organiziranju službe varovanja (ZZVO) pa takšne procesne določbe nima. Sklep z dne 6.7.2000 je sicer predvidel pravno sredstvo, in sicer ugovor, vendar pa je o tem ugovoru ponovno odločala kar tožena stranka oziroma njen upravni odbor, kar pomeni kršitev načela dvostopenjskega odločanja. Zbornica je nosilec javnega pooblastila. Na podlagi določbe 232. člena ZUP odloča o pritožbi zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdal nosilec javnega pooblastila, organ, določen z zakonom. Če pa zakon ne določa (kot v konkretnem primeru), kateri organ je pristojen za odločanje o pritožbi, odloča o njej stvarno pristojno ministrstvo. Tožena stranka torej ne bi smela sama odločati o pravnem sredstvu zoper svoj sklep, ne glede na določbo 7. alinee 41. člena Statuta, po kateri upravni odbor odloča na drugi stopnji o posamičnih zadevah v skladu s Statutom in z drugimi akti Zbornice. Ta določba Statuta je pač v nasprotju z zakonom in je ni mogoče upoštevati.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe zakona ter predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen. V pritožbi navaja, da je članstvo v združenjih zbornice, ki je obvezno, neposredno povezano s pridobitvijo ustrezne licence za varovanje. To pa hkrati pomeni, da mora biti tudi pridobitev tega članstva v zbornici proceduralno tesno povezana s postopkom pridobitve potrebne licence za varovanje. Glede na to, da ministrstvo za notranje zadeve, ki bi bilo po 232. členu ZUP pristojno odločati o pritožbi, sodeluje pri odločanju na prvi stopnji, je treba upoštevati določbo 2. odstavka 234. člena ZUP. ZZVO posebnega pritožbenega organa ni določil. V postopku pridobitve licence za opravljanje zasebnega varovanja sama zakonska ureditev izključuje možnost pritožbe, zaradi česar je v teh postopkih dopustna takojšnja sprožitev upravnega spora. Po določbi 3. odstavka 48. člena Statuta Zbornice je predhodno članstvo vezano na pogoj pridobitve licence v določenem roku. Odločitvi o pridobitvi licence in članstva v ustreznem združenju zbornice sta lahko le skladni. Ministrstvo za notranje zadeve posredno in dejansko vpliva oziroma sodeluje tudi pri odločanju o pridobitvi članstva v združenjih Zbornice. V obravnavani zadevi gre le za postopek na podlagi ugovora, ne pa pritožbe. Takšnih postopkov, ko organ, ki izda odločbo prve stopnje, na podlagi ugovora pa ponovno preveri svojo odločitev, poznamo v našem pravnem redu celo vrsto. Navedenega ugovornega postopka ni mogoče enačiti s pritožbenim postopkom. Vlada Republike Slovenije je dala soglasje k statutu zbornice, zlasti k spremembam in dopolnitvam z dne 15.9.1994, s katerimi je bila sprejeta ureditev postopka (da upravni odbor zbornice na prvi stopnji dokončno odloči o podelitvi licence).

Tožeča stranka in Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožbeno sodišče je ob reševanju pritožbe izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

ZZVO, ki je veljal v času odločanja v obravnavani zadevi, je v 4. členu določal, da se gospodarske družbe, samostojni podjetniki posamezniki in samostojni obrtniki, ki opravljajo zasebno varovanje na območju Republike Slovenije, obvezno združujejo v Zbornico. Iz 8. člena ZZVO pa izhaja, da lahko subjekti iz 4. člena istega zakona pričnejo opravljati dejavnost fizičnega oziroma tehničnega varovanja, ko pridobijo licenco, da izpolnjujejo pogoje za opravljanje ene ali obeh oblik zasebnega varovanja iz 3. člena tega zakona. Ker pa Statut Zbornice kot podzakonski akt predvideva članstvo v Zbornici pred pridobitvijo licence, je Statut Zbornice v tem delu, ki je bil podlaga za odločitev tožene stranke v obravnavani zadevi, v nasprotju z navedenimi določbami ZZVO in ga zato sodišče prve stopnje v upravnem sporu ne bi smelo upoštevati pri odločanju o zadevi. Sodniki so namreč pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavo in zakon (125. člen Ustave Republike Slovenije). Zato akt o zavrnitvi ugovora zoper akt o prenehanju članstva tožeči stranki v Zbornici pred pridobitvijo licence, kar je predmet odločanja v tem upravnem sporu, po presoji pritožbenega sodišča ni takšen akt, ki bi ga bilo mogoče v skladu s 1. členom ZUS izpodbijati v upravnem sporu, saj ne gre za akt, ki bi bil izdan v postopku za izvrševanje javnih pooblastil na podlagi določb ZZVO. S tem pa je bil izpolnjen pogoj iz določbe 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, ki je sodišče prve stopnje ni uporabilo. Po tej zakonski določbi sodišče zavrže tožbo, če akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 75. člena ZUS v zvezi s 3. točko 1. odstavka 34. člena ZUS izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zavrglo tožbo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep I U 245/2021
• UPRS Sklep III U 331/2018-6
• UPRS Sklep III U 24/2023-5