Sodba I Up 1207/2002

Jedro

Kot znamka se ne more razlikovati znak, ki nima dovolj razlikovalnih elementov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z odločbo z dne 23.4.2001 je Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino (tožena stranka) zavrnil zahtevo tožeče stranke za priznanje znamke "Poslovne strani TIS", št. Z-9871584 z dne 9.11.1998.

Proti tej odločbi je tožeča stranka vložila tožbo v upravnem sporu, ki pa jo je Upravno sodišče zavrnilo. Sklicevalo se je na razloge, ki jih je tožena stranka navedla v svoji odločbi.

Sodbo je tožeča stranka izpodbijala zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotno uporabljenega materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču je predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje Upravnemu sodišču.

Navedbam tožeče stranke je tožena stranka oporekala ter Vrhovnemu sodišču predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe Upravnega sodišča.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku priznanja znamke je tožena stranka ugotovila, da prijavljen znak "Poslovne strani TIS" ne izpolnjuje pogojev iz določb 19. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL; Uradni list Republike Slovenije št. 13/1992 z dne 20.3.1992, št. 27/1993 z dne 29.5.1993, odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-26/94-15 z dne 17.4.1997 in št. 75/1997 z dne 5.12.1997).

Prijavljeni znak naj ne bi imel zadostnega razlikovalnega učinka za prijavljeno blago in storitve (2. točka prvega odstavka 19. člena ZIL); znak naj bi bil v navadi za označevanje posamezne vrste blaga oziroma storitev (4. točka prvega odstavka 19. člena ZIL), s svojo zunanjo podobo ali vsebino pa naj bi povzročil zmedo v gospodarskem prometu, zlasti pa zmoto pri povprečnem potrošniku glede prometa, vrste ali kakovosti ali drugih lastnosti blaga oziroma storitev (5. točka prvega odstavka 19. člena ZIL).

Upravno sodišče je razlogom tožene stranke pritrdilo. Zaključilo je, da je besedna zveza "poslovne strani" splošen pojem, tako da niti beseda "TIS" prijavljenemu znaku ne da zahtevane razlikovalnosti.

Pritožnica je Upravnemu sodišču primarno očitala bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Upoštevalo naj bi navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo, ki pa pritožnici ni bil vročen. S tem naj bi kršilo njeno pravico do obravnavanja pred sodiščem in ji onemogočilo, da predlaga opravo glavne obravnave in dodatno pojasni dejansko stanje.

Vrhovno sodišče se strinja s stališčem pritožnice, da opustitev vročitve predstavlja kršitev določb postopka v upravnem sporu. Vendar pa pravica stranke, da je seznanjena z vsemi navedbami nasprotne stranke, ne zahteva od sodišča, da ji vroči vse vloge. Sodišče je dolžno seznaniti stranko z novimi navedbami nasprotne stranke, če so te navedbe odločilne (bistvene) za odločanje o stvari. Kršitev bi torej bila podana, če sodišče stranki ne bi vročilo vloge, ki bi vsebovala navedbe, na katere bi oprlo svojo odločitev, nasprotna stranka pa z njimi še ni bila seznanjena in nanje ni imela možnosti odgovoriti (glej odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Up-412/02 z dne 14.7.2004; opr. št. Up-422/03 z dne 24.6.2003 in opr. št. Up 182/01 z dne 13.7.2001). Odgovor na tožbo ponavlja razloge utemeljitve izpodbijane odločbe. Ne vsebuje novih navedb in dokaznih predlogov, s katerimi pritožnica še ni bila seznanjena in ne bi imela nanje možnosti odgovoriti, niti ni Upravno sodišče na to vlogo oprlo svoje odločitve (ni se opredelilo do navedb v tej vlogi). Ob upoštevanju navedenega je očitno, da opustitev vročitve ni imela narave bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu.

Tudi zatrjevana nemožnost predlaganja glavne obravnave ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Sodišče odloči brez glavne obravnave, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku izdaje upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno oziroma to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale (drugi odstavek 50. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS; Uradni list Republike Slovenije, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000) Bistvena kršitev določb postopka zaradi izdaje sodbe brez glavne obravnave pa je podana le, če je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (četrti odstavek 72. člena ZUS). Pritožnica je imela možnost predlagati opravo glavne obravnave v tožbi, česar pa ni storila. Ker je v obravnavani zadevi Upravno sodišče odločilo na seji na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku (pritožnica pa ni predlagala oprave glavne obravnave v tožbi), ob tem, da odgovor na tožbo ni vseboval novih navedb ali dokaznih predlogov, očitana kršitev ni podana.

Upravno sodišče pa naj bi tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožnica mu je očitala, da ni odgovorilo na vprašanje, ali je prijavljeni znak primeren za zavarovanje z znamko oziroma ali je generičen, zaradi česar ne omogoča razlikovanja istovrstnega blaga in storitev različnih ponudnikov. Ta očitek ni osnovan. Upravno sodišče je poudarilo, da prijavljeni znak nima dovolj razlikovalnih elementov, da bi se ga lahko zavarovalo z znamko (stran 4 izpodbijane sodbe). Pojasnilo je, da sta v znaku prevladujoči besedi "poslovne strani" in kot taki odločilni karakteristiki celote - prijavljenega znaka. Tako tudi beseda "TIS", ki v obravnavanem znaku ni izstopajoča (ob opisovalnosti pojma poslovnih strani), le-temu ne da potrebne razlikovalnosti. Na podlagi navedenega je Upravno sodišče ocenilo, Vrhovno sodišče pa temu pritrjuje, da znak ni primeren za razlikovanje prijavljenega blaga in storitev v gospodarskem prometu (2. točka prvega odstavka 19. člena ZIL). V skladu z navedenim je stališče pritožnice, da besedi "poslovne strani" ne predstavljata prevladujočega dela znamke, zmotno. Ker je podan eden izmed (tim. absolutnih) zavrnilnih razlogov (1. do 7. točka prvega odstavka 19. člena ZIL), je razlogovanje o obstoju drugih nepotrebno.

Očitki, da prijavljeni znak ni bil obravnavan kot celota ter da znak predstavlja novo besedno zvezo, ki je originalna, torej niso utemeljeni. Celovita analiza znaka je pokazala, da le-ta ni primeren za razlikovanje blaga in storitev v gospodarskem prometu. Pritožnica je v tožbi in v pritožbi označila besedi "poslovne strani" kot opisovalni (v tožbi: "na osnovi opisovalnega dodatka znamke "poslovne strani"; v pritožbi: "Besedna zveza "poslovne strani" nakazuje na strani oziroma del določene publikacije, ki je namenjen poslovnemu prometu oziroma na katerih se nahajajo poslovni podatki"). Tako pristavek "TIS" besedni zvezi "poslovne strani" ne prinaša zatrjevane originalnosti, nasprotno, ravno zaradi opisovalnosti pojma "poslovnih strani", besedica "TIS" izgubi morebitni domišljijski značaj, s tem pa razlikovalnost (2. točka prvega odstavka 19. člena ZIL).

Tudi pritožbena navedba, da je tožena stranka s priznanjem znamke "TIS" prejudicirala kakršenkoli generičen dodatek k tej znamki, ne drži. Z znamko se zavaruje znak, ki je v gospodarskem prometu namenjen razlikovanju blaga oziroma storitev iste ali podobne vrste (prvi odstavek 17. člena ZIL), nosilec znamke pa ima izključno pravico uporabljati znamko v gospodarskem prometu za označevanje svojih proizvodov oziroma storitev (prvi odstavek 34. člena ZIL). Tako je navedena interpretacija v nasprotju s citiranimi členi ZIL in pravicami, ki jih ščiti pravo industrijske lastnine (ZIL) in kot taka pravno nesprejemljiva.

Navedb o tem, da prijavljeni znak potrošniki prepoznavajo zaradi dolgotrajne uporabe, da je znan ter da ga uporablja le pritožnica, pa Vrhovno sodišče ni upoštevalo. Gre za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 71. člena ZUS). Pritožnica namreč ni niti trdila, še manj pa izkazala za verjetno, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti do konca postopka na prvi stopnji.

Glede trditev o tem, da prijavljeni znak označuje le točno določeno blago - blago pritožnice, pa Vrhovno sodišče odgovarja, da je bilo z analizo znaka ugotovljeno nasprotno. Tožena stranka je ugotovila, Upravno sodišče pa potrdilo, da prijavljeni znak ne omogoča ločevanja blaga in storitev različnih ponudnikov tovrstnih podatkov (2. točka prvega odstavka 19. člena ZIL). S takim zaključkom se strinja tudi Vrhovno sodišče in se pri tem sklicuje na obrazložitev, ki jo je podalo zgoraj.

Očitek pritožnice, da se je Upravno sodišče v celoti sklicevalo na utemeljitev tožene stranke, ni pa se opredelilo do vseh tožbenih navedb, ni utemeljen. Upravno sodišče je zaključilo, da prijavljenega znaka ni mogoče zavarovati kot znamko zaradi obstoja tim. (absolutnih) izključitvenih razlogov iz 2., 4. in 5. točke prvega odstavka 19. člena ZIL. Pri tem je navedlo odločilne razloge, zaradi katerih je zahtevek zavrnilo, v delu, kjer je sledilo obrazložitvi tožene stranke, pa je to v sodbi ugotovilo, kakor mu nalaga ZUS (drugi odstavek 67. člena ZUS). Upravno sodišče ugotavlja le, ali je bil predmetni postopek pred izdajo odločbe pravilen, ali je odločba pravilna in na zakonu utemeljena (a contrario drugi odstavek 59. člena ZUS). To je tudi storilo, s tem pa Vrhovno sodišče zavrača tudi pritožbeni očitek o prekoračitvi meja prostega preudarka (tretji odstavek 38. člena v zvezi z drugim odstavkom 25. člena ZUS).

Pritožnica se je sklicevala tudi na prakso tožene stranke in sodno prakso evropskih sodišč, Vrhovno sodišče pa v tem pogledu pripominja le, da se vsaka zadeva se obravnava samostojno, v okviru tožbenega zahtevka se oceni, ali so podani razlogi za zavrnitev prijave znamke.

Vrhovno sodišče je odgovorilo na pritožbene navedbe odločilnega pomena. Glede ostalih pritožbenih navedb namreč Vrhovno sodišče soglaša z obrazložitvijo Upravnega sodišča, zato nanje ni posebej odgovarjalo.

Ker niso podani niti pritožbeni razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče v skladu s 73. členom ZUS neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2009

Podobni dokumenti:

• sodba U 2/2008
• sodba U 1882/2007
• sodba U 47/2008