<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSRS Sodba XI Ips 4310/2017

Sodišče:Vrhovno sodišče
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSRS:2017:XI.IPS.4310.2017
Evidenčna številka:VS00000316
Datum odločbe:11.05.2017
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sklep I Kp 4310/2017
Datum odločbe II.stopnje:16.03.2017
Senat:Branko Masleša (preds.), mag. Kristina Ožbolt (poroč.), Barbara Zobec
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:pripor - podaljšanje pripora s sklepom senata okrožnega sodišča - načelo enakega varstva pravic v postopku - načelo konktradiktornosti

Jedro

Iz podatkov kazenskega spisa ni razvidno, da bi obdolženčev zagovornik predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora prejel pred odločanjem zunajobravnavnega senata dne 28. 2. 2017, saj v spisu ni potrdila o prejemu elektronskega sporočila z dne 27. 2. 2017, ki je bilo poslano na elektronski naslov BB.si. Ker obdolženčevemu zagovorniku ni bilo omogočeno, da bi se pred odločanjem zunajobravnavnega senata s predlogom državnega tožilca seznanil in se o njem izjavil, je sodišče obdolženca in njegovega zagovornika postavilo v neenakopraven položaj in s tem kršilo določbo 22. člena Ustave RS.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep o podaljšanju pripora razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev v 24 urah od prejema te sodbe.

Obrazložitev

A.

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s sklepom z dne 28. 2. 2017 zoper obdolženega K. R., ki je utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP podaljšal pripor. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 16. 3. 2017 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer, kot uvodoma navaja, iz vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP. Navaja, da je bila obdolžencu kršena pravica do izjave, ker je sodišče predlog državnega tožilca o podaljšanju pripora zagovorniku poslalo na elektronski naslov BB..si dne 27. 2. 2017 ob 16.19 uri, čeprav sam uporablja dva druga elektronska naslova, na katera mu je sodišče pisanja že uspešno vročalo. Meni, da je v konkretnem primeru prišlo do očitne napake pošiljatelja, ki je pisanje poslal na naslov, ki ga sam ne uporablja in zato nanj ni mogel odgovoriti. Zagovornik tudi trdi, da mu je sodišče, četudi bi mu bil predlog poslan na pravilni elektronski naslov, z zahtevo, da mora na predlog odgovoriti do 15.00 ure naslednjega dne, onemogočilo odgovoriti na predlog. Obdolženčev zagovornik trdi, da je bil predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora tako pomanjkljiv, da bi obramba z vložitvijo odgovora lahko dosegla za obdolženca ugodnejšo odločitev. V zvezi s sklepom sodišča o podaljšanju pripora z dne 24. 2. 2017 zagovornik navaja, da je bila obrambi kršena pravica do predlaganja dokazov in da je sodišče sum oprlo zgolj na dokaze, ki jih je predložil državni tožilec. Zagovornik trdi, da je zunajobravnavni senat, ki je odločal o pritožbi zoper sklep zunajobravnavnega senata, prevzel vlogo tožilca ter saniral pomanjkljivosti predloga državnega tožilca, ki v predlogu ni navedel niti ene objektivne okoliščine, ki bi kazala na ponovitveno nevarnost obdolženca. Okoliščine, ki jih je ugotovil zunajobravnavni senat, pa so zgolj splošne narave. Do teh pritožbenih navedb se sodišče druge stopnje naj ne bi opredelilo. Glede obstoja utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, se zagovornik sklicuje na svoje pritožbene navedbe z dne 9. 3. 2017. Zagovornik sodišču očita tudi nepošteno in pristransko vodenje postopka, ker je bil v trenutku, ko je državni tožilec podal predlog za podaljšanje pripora v veljavi še sklep o podaljšanju pripora z dne 24. 2. 2017, s katerim je bil pripor zoper obdolženca podaljšan do 6. 3. 2017, in ker je Višje sodišče v Ljubljani za odločitev o pritožbi potrebovalo kar 16 dni. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo odločitev, oziroma da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog državnega tožilca za odreditev pripora zavrne ter začasno prekine izvršitev pravnomočnega sklepa in obdolženca izpusti iz pripora.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo navaja, da zagovornik izpodbija predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora in sklep sodišča o podaljšanju pripora z dne 24. 2. 2017, o zakonitosti katerih Vrhovno sodišče ne sme in ne more odločati. V delu, v katerem izpodbija utemeljenost suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, se zagovornik sklicuje na vsebino svoje pritožbe z dne 9. 3. 2017, kar po stališču vrhovnega državnega tožilca ne zadosti standardu obrazloženosti zahteve za varstvo zakonitosti kot samostojnega pravnega sredstva. Ker zagovornik v preostalem uveljavlja nedopusten razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Če je obdolženec v priporu in je v obtožnici predlagano naj se pripor podaljša, ga sodišče pouči, da lahko v roku štiriindvajsetih ur poda odgovor na predlog. Zunajobravnavni senat o predlogu odloči v roku treh dni od prejema odgovora oziroma izteka roka za odgovor in izda sklep, s katerim pripor podaljša ali odpravi (drugi odstavek 272. člena ZKP). Rok štiriindvajsetih ur velja tudi za obdolženčevega zagovornika.1

6. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je bila zoper obdolženca po opravljeni preiskavi dne 27. 2. 2017 vložena obtožnica, v kateri je državni tožilec predlagal podaljšanje pripora zoper obdolženca. Obdolženec je bil s predlogom za podaljšanje pripora seznanjen istega dne ob 17.35 uri, pred tem ob 16.19 uri pa je bil predlog s strani sodnega osebja poslan zagovorniku na elektronski naslov BB.si. Sodno pošiljko, ki je vsebovala obtožnico in predlog za podaljšanje pripora, je obdolženčev zagovornik prevzel 6. 3. 2017. V spremnem dopisu je sodišče obdolžencu in njegovemu zagovorniku določilo rok za odgovor na predlog za podaljšanje pripora, in sicer do 28. 2. 2017 do 15.00 ure. Zunajobravnavni senat je o predlogu državnega tožilca odločil dne 28. 2. 2017.

7. Iz podatkov kazenskega spisa ni razvidno, da bi obdolženčev zagovornik predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora prejel pred odločanjem zunajobravnavnega senata dne 28. 2. 2017, saj v spisu ni potrdila o prejemu elektronskega sporočila z dne 27. 2. 2017, ki je bilo poslano na elektronski naslov BB.si. Ker obdolženčevemu zagovorniku ni bilo omogočeno, da bi se pred odločanjem zunajobravnavnega senata s predlogom državnega tožilca seznanil in se o njem izjavil, je sodišče obdolženca in njegovega zagovornika postavilo v neenakopraven položaj in s tem kršilo določbo 22. člena Ustave RS.

C.

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo kršitev pravic iz 22. člena Ustave RS, ki jo zatrjuje vložnik, zato je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev v 24 urah od prejema te sodbe. Glede na tako odločitev preostalih v zahtevi zatrjevanih kršitev ni presojalo. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje obdolžencu in njegovemu zagovorniku omogočiti, da se seznanita in opredelita do predloga državnega tožilca za podaljšanje pripora, nato pa o predlogu ponovno odločiti v roku 24 ur od prejema te sodbe. Glede na to, da vložnik, ki je predlagal razveljavitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa, zahtevi za varstvo zakonitosti ni priložil svojega odgovora na predlog za podaljšanje pripora, bo sodišče prve stopnje kot njegov odgovor na predlog upoštevalo navedbe zagovornika v pritožbi in zahtevi za varstvo zakonitosti. Pri tem bo moralo sodišče tudi upoštevati, da obdolženec, ki je predlog za podaljšanje pripora prejel že dne 27. 2. 2017, nanj v predpisanem roku ni odgovoril.

9. Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočen sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 17. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

-------------------------------
1 Gl. sodbo Vrhovnega sodišča RS XI Ips 8405/2016 z dne 27. 7. 2016, tč. 6.


Zveza:

-

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 272, 272/2, 420, 420/4.
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 20.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA5MDY0