VSRS Sodba II Ips 265/2016

Jedro

Ker gre za obrambo prizadetih materialnopravnih pravic in interesov, se mora popravek nanašati na tisto vsebino novinarskega prispevka, ki je v pravice ali interese prizadetega zarezala, in ne v neke obrobne ter z vidika prizadete materialnopravne sfere nebistvene dele novinarskega prispevka.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnica je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti stroške odgovora na revizijo v znesku 514,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo na objavo popravka zoper toženca kot odgovornega urednika medijev A.. in www. ... .si, v katerih je bil dne 10. 12. 2015 objavljen članek z naslovom "Ljubiteljica golobov na obvezno zdravljenje". Ob članku je bila objavljena tudi fotografija tožnice, skupaj z navedbo njenega imena, in fotografija notranjosti stanovanja, ki je zelo iznakaženo, razdejano in umazano, s pripisom "Posledice naselitve golobov v L".

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da je bilo z objavo spornega članka sicer poseženo v tožničin interes, saj se članek nanaša na tožnico, to je na kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, ki se je vodil zoper tožnico in se na prvi stopnji končal z izrekom varnostnega ukrepa psihiatričnega zdravljenja na prostosti, na stanje nepremičnin, ki jih je tožnica imela v najemu in na sodne postopke, v katerih je kot stranka udeležena tožnica. Vendar pa je v nadaljevanju ugotovilo, da so podane druge okoliščine, zaradi katerih zahtevanega popravka po Zakonu o medijih (v nadaljevanju ZMed) toženec ni dolžan objaviti. Konkretneje, ugotovilo je obstoj odklonitvenega razloga po 2. alineji (pri popravku ne gre za bistveno dopolnjevanje navedb z namenom izpodbijanja objavljenega besedila) in 6. alineji (zahtevani popravek je nesorazmerno daljši od obvestila) prvega odstavka 31. člena ZMed.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da navedbe v šestem odstavku tožbenega zahtevka ne ustrezajo zahtevam četrtega odstavka 26. člena ZMed in je zato pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da se zahtevani popravek v tem delu na nosilna sporočila spornega članka ne odziva oziroma da sploh ne predstavlja popravka spornega članka. V zvezi s tem pojasni, da mu ni jasno, kako naj bi navajanje vrednosti stanovanja po GURS zanikalo, popravljalo ali vsaj z namenom izpodbijanja bistveno dopolnjevalo navedbo o tem, da je v stanovanju nastala škoda v določeni višini. Podobno velja za trditve o tem, da najemodajalka ni imela nikakršne pravice do hiše in do njene obnove. Sodišče druge stopnje nadalje izpostavi, da tožnica v zahtevanem popravku ne zanika informacij, da sta bili sporni bivališči v času njene uporabe onesnaženi z golobjimi iztrebki, temveč le večkrat poudari, da za stanje stanovanja in hiše ni odgovorna in s tem nima ničesar. Zavzame stališče, da tožničini zapisi v popravku glede na vsebino prispevka ne predstavljajo nič drugega kot golo zanikanje. Gola nasprotna trditev (četudi poudarjena večkrat in z različnimi besedami) pa k vsebinski osvetlitvi zadeve v tem primeru ničesar ne doprinese. Z objavo takšnega (mestoma še žaljivega) popravka ne bi bil vzpostavljen logičen diskurz med stališči novinarja in predlagateljico popravka, ki bi uporabnikom medija omogočil oblikovanje racionalnega stališča o prispevku. Doda, da to resda ne velja za vse misli v popravku, velja pa za pretežni del popravka. Sodišče druge stopnje tudi presodi, da je zapis v zahtevanem popravku, da "novinarji... niti niso iskali resnice... in so kršili (tudi) kodeks novinarjev Slovenije", žaljiv, zato popravka tudi v skladu s 5. alinejo prvega odstavka 31. člena Zmed ni mogoče objaviti.

4. Revizijo vlaga tožnica, kot navaja uvodoma, iz razloga zmotne uporabe določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitve ustavnih pravic (40. člena Ustave). Vrhovnemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in izpodbijani sodbi sodišča prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma do izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa naloži v plačilo toženi stranki. Uveljavlja naslednje razloge: Ne strinja se s stališčem sodišča druge stopnje, da podatki GURS o vrednosti nepremičnine niso povezani z navedbami v sporni objavi. Pojasnjuje, da je želela tožnica s temi navedbami, kot prikaz nasprotnih dejstev, slovensko javnost opozoriti, da je bil podatek o nastali škodi, ki naj bi jo povzročila tožnica (po navedbah članka med 50.000 in 60.000 EUR), izrazito in večkrat pretiran, saj je vsakomur jasno, da zaradi živalskih iztrebkov ni mogoče v celoti uničiti substance določene nepremičnine (katere vrednost je bila po GURS ocenjena na 67.132 EUR). Ravno tako se ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da se navedba v popravku o tem, da najemodajalka C. C. ni imela pravice do hiše in njene obnove, ne nanaša na bistvene dele prispevka. Pojasnjuje, da je v spornem članku C. C.predstavljena kot lastnica hiše in s tem kot oseba, ki je bila z ravnanji tožnice oškodovana. S tem, ko je tožnica v popravku želela slovenski javnosti sporočiti, da C. C. nikoli ni bila lastnica sporne nepremičnine, je želela prikazati, da C. C. navedene škode sploh ni mogla utrpeti, saj takšno škodo, kot se omenja v spornem članku, lahko utrpi le lastnik nepremičnine. Tožnica se tudi ne strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da gre v zahtevanem popravku zgolj za golo zanikanje, da tožnica škode ni povzročila, in da bi bil potreben bolj vsebinski in temeljit odgovor tožnice, da bi bil mogoč logičen diskurz o določeni temi. Pojasnjuje, da je bila tožnica s sporno objavo pred celotno slovensko javnostjo predstavljena kot oseba, ki je v tuje nepremičnine naselila živali, ki so s svojimi iztrebki uničile tuje nepremičnine. To je tožnica zanikala in če določenega ravnanja tožnica ni izvršila, si ni mogoče predstavljati, kaj bi morala tožnica še storiti, da za stanje stvari ni kriva in ne odgovorna. Gre za negativno dejstvo, ki ga tožnica niti ni dolžna dokazovati in pojasnjevati. Kljub temu pa opozarja, da ne drži, da popravek ne bi pripomogel k vsebinski osvetlitvi zadeve, saj je tožnica ob samem zanikanju jasno navedla, da v obdobju, ko je bila napravljena objavljena fotografija v članku, v tistem stanovanju ni več živela. Ravno tako je navedla, da tožnica tiste hiše nikakor ni pustila v takšnem stanju, temveč se je zaradi groženj in nasilja C. C. po nasvetih policije sama predčasno umaknila s tiste lokacije; da ni povzročila nikakršne škode in da ničesar v njej ni poškodovala; da tudi noben sodni postopek ni ugotavljal niti ugotovil kakršnekoli škode, ki naj bi jo tam povzročila tožnica; nesnago, ki jo z iztrebki povzročijo golobi, pa je mogoče očistiti z običajnimi čistilnimi sredstvi. To je sodišče druge stopnje spregledalo, zato je podana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica se ne strinja niti s stališčem sodišča druge stopnje, da je popravek žaljiv. S tem, ko je želela tožnica v popravku slovenski javnosti predstaviti resnično stanje stvari, da novinarji v njenem primeru niso iskali resnice in so kršili kodeks novinarjev Slovenije, nedvomno ni objektivno žaljivo. Kritika dela nekega posameznika ali skupine ne pomeni žalitve. Če je dopustno v popravku kritizirati delo sodišča, ni videti razumnega razloga, da v popravku ne bi bila dopustna kritika novinarskega dela. V zvezi s tem tožnica uveljavlja še kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP (katero konkretno, ne pove), ker je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da je popravek žaljiv, torej navedlo popolnoma nov razlog in novo dejansko ugotovitev, brez da bi opravilo glavno obravnavo. Pritožbeno sodišče pa ne more brez glavne obravnave navajati novih dejstev, ki so razlog za zavrnitev zahtevka tožeče stranke, in dopolnjevati razlogov sodišča prve stopnje.

5. Na revizijo je odgovorila tožena stranka. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na revizijo.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Pravica do popravka je obličnostna (formalnopravna) pravica ustavnega ranga (40. člen Ustave), katere namen je varstvo raznovrstnih materialnopravnih pravic in interesov, ki utegnejo biti prizadeti zaradi novinarskega obvestila (prispevka). Način njenega uresničevanja je tak, da posega v svobodno uredniško politiko medijev in s tem torej v svobodo novinarskega izražanja (39. člen Ustave), posredno pa tudi v svobodno gospodarsko pobudo (74. člen Ustave) izdajatelja medija. Ker torej izvrševanje pravice do popravka nujno trči ob nasprotne ustavne pravice, je treba med kolidirajočimi pravicami vzpostaviti ustrezno ravnovesje (15. člen Ustave). Logičen sklep, ki iz tega izhaja, je, da popravka ni mogoče dopustiti tedaj, ko bi to pomenilo zgolj obličnostno (formalnopravno) uresničenje te pravice. Tak položaj je podan v primeru, ko je vsebina popravka takšna, da po svoji naravi ne zagotavlja ustrezne obrambe raznovrstnih materialnopravnih pravic in interesov, ki so bili s konkretnim novinarskim prispevkom prizadeti. Kot pravilno poudarja že sodišče druge stopnje, pravice do popravka ni mogoče enačiti s pravico dostopa do medija ali pravico, da prizadeta oseba pove "karkoli ji leži na duši" in je od blizu ali daleč povezano s sporno temo. Skladno z določili 26. člena ZMed lahko brezplačen popravek objavljenega obvestila, s katerim sta bila prizadeta njegova pravica ali interes, doseže posameznik z zanikanjem oziroma popravljanjem zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, pa tudi z navajanjem oziroma prikazom drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu. Če zahtevani popravek nima takšne vsebine, ga odgovorni urednik ni dolžan objaviti (odklonitveni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed). Razlog pravnomočne zavrnitve tožbenega zahtevka je (med drugim) v presoji sodišč nižjih stopenj, da pretežni del zahtevanega popravka teh zakonskih pogojev ne izpolnjuje, zahtevku za objavo popravka pa ni mogoče ugoditi le delno (prvi odstavek 27. člena ZMed). Te presoje revidentka ne uspe izpodbiti.

8. Pritožbeno sodišče je namreč po presoji revizijskega sodišča pravilno izhajalo iz namena ustavne pravice do popravka in pravilno opravilo tehtanje kolidirajočih ustavnih pravic. Ker gre za obrambo prizadetih materialnopravnih pravic in interesov, se mora popravek nanašati na tisto vsebino novinarskega prispevka, ki je v pravice ali interese prizadetega zarezala, in ne v neke obrobne ter z vidika prizadete materialnopravne sfere nebistvene dele novinarskega prispevka. Revizijsko sodišče se strinja z zaključkom sodišča druge stopnje, da se navedba v članku, da je C. C.. predstavljena kot lastnica nepremičnine, ki jo je najela tožnica, ne nanaša na bistvene dele prispevka, ampak je obrobnega pomena. Bistveno sporočilno vrednost prispevka predstavljajo navedbe v članku, da je tožnica (poleg stanovanja na L.) naselila golobe tudi v tujo hišo na D., ki jo je imela v najemu, in v njej povzročila znatno škodo. V članku je res kot oškodovanka navedena C. C., ki je hišo tožnici oddala v njem, česar tožnica v popravku ne zanika, temveč je zanjo sporno le formalno lastništvo navedene nepremičnine oziroma to, ali je imela C. C. sploh pravico razpolagati z navedeno nepremičnino, kar pa ni bistvena vsebina (tema) članka oziroma se članek s tem sploh ne ukvarja. To pa posledično pomeni, da zanikanje te navedbe v popravku presega konkretni prispevek in ne pomeni zanikanja in bistvenega dopolnjevanja navedb v objavi oziroma sploh ne predstavlja popravka spornega članka (2. alineja prvega odstavka 31. člena ZMed). Enako velja za navedbe v popravku glede vrednosti nepremičnine po podatkih GURS. Tožnici se zdi napačna le ocena stroškov čiščenja in obnove, kar pa ne predstavlja bistvene sporočilne vrednosti članka (da je tožnica golobe naselila tudi v tujo hišo in povzročila škodo) in s tem bistvenega dopolnjevanja navedb v objavi.

9. Če je bistvo pravice do objave popravka v tem, da se sliši druga stran (audiatur et altera pars), če gre torej pri novinarskem prispevku in nato pri zahtevanem popravku za dialog, namenjen avditoriju, mora biti ta dialog ustrezno vsebinski. Revizijsko sodišče pritrjuje pravnemu razlogovanju sodišča druge stopnje, da je presoja, kakšna mora biti narava zanikanja in v kolikšni meri mora popravek vsebovati tudi nasprotna dejstva, odvisno od vsakega posameznega primera. Nikakor ni mogoče izključiti, da bo v posameznem primeru zadoščalo golo zanikanje nekega novinarskega sporočila, a vendarle v večini primerov z golim zanikanjem obrambni namen pravice do popravka (to pa je varstvo prizadetih materialnopravnih pravic in interesov) ne bo uresničen. V obravnavanem primeru tožnica v popravku ne zanika, da je imela sporni nepremičnini v najemu in da se je v tem času v ti nepremičnini naselilo večje število golobov (in mačk), ki so ju onesnažili z iztrebki. Tožnica le večkrat poudari, da ona s tem nima ničesar, da ona ni naselila golobov, da ona ni povzročila nikakršne škode in da za takšno stanje nepremičnin ni odgovorna. Ob dejstvu, da tožnica ne zanika, da je imela ti nepremičnini v najemu in ne stanja nepremičnin v času njenega najema, kot ga opisuje članek, pa zgolj zanikanje odgovornosti za takšno stanje ne zadošča za vzpostavitev logičnega diskurza, ki bo uporabniku medija omogočil oblikovanje racionalnega stališča o prispevku. Revizijsko sodišče zato pritrjuje stališču sodišča druge stopnje, da v konkretnem primeru gola nasprotna trditev (četudi poudarjena večkrat in z različnimi besedami) k vsebinski osvetlitvi zadeve ničesar ne doprinese. Tožnica je resda poleg "golega zanikanja" odgovornosti za škodo v popravku navedla še dodatna pojasnila, na katera opozarja v reviziji, vendar tudi njihova sporočilna vrednost (glede na to, da tožnica najema in stanja nepremičnin ne zanka) ni takšna, da bi lahko k vsebinski osvetlitvi zadeve kaj bistvenega doprinesla.

10. Odločitev sodišča druge stopnje, da je glede pretežnega dela popravka podan odklonitveni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed, je zato materialnopravno pravilna. Ob takšnih ugotovitvi pa zahtevek za objavo popravka ne more biti utemeljen že iz razloga, ker ga je mogoče objaviti le v celoti, brez sprememb in dopolnitev (prvi odstavek 27. člena ZMed), zato mora zahtevani popravek kot celota izpolnjevati zakonske pogoje. To pomeni, da če le del besedila zahtevanega popravka teh pogojev ne izpolnjuje, jih popravek kot celota ne izpolnjuje.

11. Se pa revizijsko sodišče strinja z revizijo, da popravek v delu, ko govori, da "novinarji... niti niso iskali resnice... in so kršili (tudi) kodeks novinarjev Slovenije", ni objektivno žaljiv in da zato ni podan razlog za zavrnitev objave popravka iz 5. alineje prvega odstavka 31. člena ZMed. Po presoji revizijskega sodišča gre za tožničino kritiko ravnanj novinarjev v njenem primeru, ki je glede na hude obtožbe v članku lahko tudi pretirana, je pa povprečen bralec ni razumel kot žaljivega obračunavanja z novinarji oziroma njihovim delom.

12. Ni pa moč pritrditi reviziji, da je sodišče druge stopnje s tem, ko je navedlo ta dodaten razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka (tj, da je popravek tudi žaljiv), kršilo določbe pravdnega postopka. Drži, da gre za nov (dodaten) razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka, ki ga sodišče prve stopnje ni navedlo, ne drži pa, da gre pri tem za na novo ugotovljeno dejansko stanje, do katerega je sodišče druge stopnje prišlo brez opravljene obravnave. Sodišče druge stopnje je le na že ugotovljeno dejansko stanje opravilo presojo pravilne uporabe materialnega prava glede žaljivosti spornega dela popravka.

13. Ker za odklonitev objave popravka zadošča že obstoj enega od razlogov, ki so zapisani v prvem odstavku 31. člena ZMed, in upoštevaje prepoved posega v zahtevani popravek (prvi odstavek 27. člena ZMed), se izkaže, da s konkretnim tožbenim zahtevkom tožnica ni mogla uspeti, zato je odločitev sodišča druge stopnje o tožničini pritožbi (čeprav delno iz napačnih razlogov) v celoti pravilna in zakonita. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o tožničinih stroških revizijskega postopka je vsebovana v odločitvi o glavni stvari in je posledica njenega neuspeha z izrednim pravnim sredstvom (154. člen ZPP), obratno pa velja za na isti zakonski določbi temelječo odločitev o stroških revizijskega postopka tožene stranke v zvezi z odgovorom na revizijo, ki so bili odmerjeni v skladu s sedaj veljavno Odvetniško tarifo, in sicer: strošek nagrade za sestavo odgovora na revizijo 900 točk (tar. št. 21/3), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 18 točk (tretji odstavek 11. člena Odvetniške tarife) in 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR, skupaj znese 514,06 EUR. Tožnica je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Če v paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bo izpolnila, bo prišla v zamudo (299. člen OZ) in bo od zamude dalje, v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006, dolžna plačati toženi stranki še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II Ips 140/2018
• VSL sodba II Cp 798/2016
• VSRS sodba in sklep II Ips 237/2015