VSRS Sklep VIII Ips 213/2016


pomembnejša odločba

Jedro

Kljub zahtevani večji skrbnosti delavca pri sprejemanju pošiljk s strani delodajalca, ni mogoče spregledati osnovnega namena predpisane vročitve. Ta je v delavčevi seznanitvi z odpovedjo in razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar mu omogoča učinkovito sodno varstvo.

Določbo četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 v povezavi z 41. členom ZPSto-2 je treba tolmačiti tako, da je naslovniku (delavcu) treba omogočiti izpodbijanje domnevne vročitve in nasprotno dokazovanje

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba in sklep sodišča druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 670/2015 z dne 17. 12. 2015 razveljavilo prvo sodbo sodišča prve stopnje v tej zadevi (ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Osrednje vprašanje pri tem se je nanašalo na to, ali se tožnica resnično ni mogla seznaniti s poskusom vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi zdravstvenih razlogov. To je bilo namreč odločilno za presojo o pravočasnosti vložene tožbe.

2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zaslišalo osebno zdravnico tožnice, ki je potrdila, da tožnica v obdobju od 1. 8. 2014 do 9. 8. 2014 zaradi zdravstvenih težav (stanje po delni možganski kapi) ni vstajala s postelje, 9. 8. 2014 pa je bila tudi hospitalizirana. Zato ni bila zdravstveno zmožna za sprejem redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 7. 2014. Vročitve te odpovedi v začetku avgusta 2014 ni štelo za (pravilno) opravljeno. Presodilo je, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila nezakonita (I. točka izreka). Ker je odpovedni rok pričel teči šele med sodnim postopkom, ko je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici dejansko vročena (dne 28. 11. 2014), je na podlagi tretjega odstavka 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS 21/2013) odločilo, da je tožnici delovno razmerje prenehalo 27. 7. 2015. Za čas od 8. 4. 2015 do 27. 7. 2015 ji je priznalo obračun nadomestila plače in po odvodu davkov in prispevkov plačilo neto zneska, zmanjšano za prejeta neto nadomestila v času brezposelnosti, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostanku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da tožnica krije sama svoje stroške postopka (III. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu II. točke izreka razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo. Odločitev je oprlo na ugotovitev, da je bila tožba vložena prepozno. Za pravilno je štelo stališče toženke, da je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena v skladu z določbo četrtega odstavka 88. člena ZDR-1, ko je poteklo osem dni od dneva prvega poskusa vročitve, saj pošiljke z odpovedjo tožnica ni prevzela. Tožnica je ob poskusu vročitve dejansko bivala doma, hospitalizirana pa je bila šele 9. 8. 2014. To na pravilnost vročitve po četrtem odstavku 88. člena ZDR-1 ni vplivalo. Iz besedila 88. člena ZDR-1 ne izhaja, da „bi bila nadomestna vročitev neveljavna, če bi naslovnik izkazal, da zaradi zdravstvenih razlogov ni bil sposoben sprejemanja pošiljk.“ Glede na to, da v predmetni zadevi ni bilo podlage za meritorno sojenje, je pritožbeno sodišče posledično odločilo tudi, da je pritožba tožnice zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (I. točka, zavrnilni del II. točke in III. točke izreka) neutemeljena.

4. Zoper pravnomočen sklep in sodbo pritožbenega sodišča je tožnica vložila revizijo in predlagala njuno razveljavitev. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ji zaradi zdravstvenih razlogov ni bilo mogoče vročiti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je bila tožba pravočasna. Zato meni, da je stališče pritožbenega sodišča, da je bila vročitev odpovedi po četrtem odstavku 88. člena ZDR-1 opravljena s fikcijo vročitve in sklicevanje na stališče Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 100/2015 z dne 9. 9. 2015, nepravilno. Tožnica zaradi hude bolezni v avgustu 2014 ni bila fizično in umsko sposobna prevzeti priporočene pošiljke, kar je potrdila njena osebna zdravnica. Nesprejemljivo in pravno nedopustno je v takem primeru uporabiti institut fikcije vročitve, saj gre za šolski primer odrekanja ustavne pravice do sodnega varstva in zlorabo instituta. Naloga sodišča je, da ob upoštevanju pravnih načel in ustavno zagotovljenih pravic presodi, ali je določen pravni institut v posameznem primeru uporabljiv oz. če okoliščine primera dopuščajo izjemo.

5. V odgovoru na revizijo toženka predlaga zavrnitev revizije. Jasno in nedvoumno določilo četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 sodiščem namreč ne daje podlage za interpretacijo. V primeru, da bi se sodišče odločilo, da fikcija vročitve v primeru zdravstvene nemožnosti delavca ne velja, bi to pomenilo kršitev ustavno zagotovljenih pravic delodajalca, ki zaupa v vsebino zakonskih določb in šteje, da se bo vročitev štela za opravljeno. Opozarja še na dejstvo, da gre za pravno fikcijo, ki pomeni, da se šteje za resnično neko dejstvo, ki gotovo ne obstaja (1). Četrti odstavek 88. člena ZDR-1 ne predpostavlja dejanske vročitve odpovedi, ampak kljub dejstvu, da naslovnik pisanja ne prejme, vzpostavlja fikcijo, da jo je prejel (saj se pošiljka vrne naslovniku). Iz tega izhaja, da zakonsko določilo ne dovoljuje nobenih izjem. V kolikor gre za neustavno določilo (zaradi kršitve pravice do sodnega varstva), bi sodišče moralo prekiniti postopek in začeti postopek ustavne presoje.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo (sklep) samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Določbe o vročitvi so bile s sprejemom ZDR-1 bistveno spremenjene in poenostavljene. ZDR-1 v 88. členu določa način vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi pogodbeni stranki, ki se ji pogodba odpoveduje. V skladu z določbo drugega odstavka 88. člena ZDR-1 se redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča praviloma osebno v prostorih delodajalca ali s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča, v zakonsko določenih primerih pa tudi z objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno delavcu. V obravnavanem primeru je sporen način vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu s četrtim odstavkom 88. člena ZDR-1. Ta določa, da se odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko delavcu vroči tudi s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov prebivališča, določenega v pogodbi o zaposlitvi (razen če je delavec naknadno pisno sporočil drug naslov). Vročitev se šteje za opravljeno, ko je pošiljka prevzeta, oziroma če pošiljka ni prevzeta v roku za sprejem, ko poteče osem dni od dneva prvega poskusa vročitve. Iz šestega odstavka te določbe izhaja, da se za vročanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo pravila pravdnega postopka, kolikor ni drugače določeno s tem členom.

9. Zakonodajalec se je v novem ZDR-1 odločil za uvedbo takšnega načina vročanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi potrebe po poenostavitvi postopka vročanja. Pri tem od delavca zahteva večjo skrbnost v zvezi s prejemanjem poštnih pošiljk. Takšna določba temelji na dolžnosti delavca, da mora biti v delovnem času za delodajalca dosegljiv, po potrebi tudi za obveščanje s priporočeno poštno pošiljko s povratnico. Zakonodajalec je pri takšni določitvi vročitve v ZDR-1 torej želel zagotoviti, da delavec s svojo neaktivnostjo ali celo izigravanjem zakona ne bi neupravičeno zavlačeval odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Določba o vročitvi s priporočeno pošiljko s povratnico iz četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 je jasna. Zato v zvezi z vprašanjem vročanja po tej določbi ne pride v poštev uporaba ZPP kot lex specialis ali smiselna uporaba tega zakona, treba pa je upoštevati tudi določbe Zakona o poštnih storitvah (v nadaljevanju ZPSto-2, Ur. l. RS, št. 51/09 in nadalj.). Ta zakon v drugem odstavku 41. člena določa, da se priporočene in vrednostne poštne pošiljke vročajo naslovniku osebno na naslovu. Če to ni mogoče se priporočena in vrednostna pošiljka vroči enemu od odraslih članov gospodinjstva ali osebi, pooblaščeni za prevzem poštnih pošiljk. Če poštnih pošiljk iz prejšnjega odstavka zaradi odsotnosti ni mogoče vročiti osebam iz prejšnjega odstavka, pusti dostavljavec v hišnem predalčniku obvestilo, v katerem navede kraj prevzema in rok, v katerem se lahko prevzame poštna pošiljka (tretji odstavek). Če naslovnik poštne pošiljke ne prevzame v roku, določenem v obvestilu iz prejšnjega odstavka, se poštna pošiljka vrne pošiljatelju (četrti odstavek).

11. Vprašanje vročanja se (lahko) povezuje tudi z vprašanjem, kdaj točno se vročitev šteje za opravljeno, če pošiljka ni prevzeta v roku za sprejem. Pri odgovoru na to vprašanje in pri tem tudi, ali je mogoče upoštevati nekrivdno ravnanje naslovnika (delavca), ki pošiljke ne prevzame, je treba izhajati tudi iz podobnih pravil v zvezi z vročanjem. Vrhovno sodišče v načelnem pravnem mnenju z dne 14. 1. 2015 o poenotenju sodne prakse glede fikcije vročitve (po določbah ZPP, ZUP in drugih postopkih) pojasnjuje, da je namen ureditve instituta fikcije vročitve zagotoviti učinkovito varstvo pravic udeležencev postopkov ter preprečiti, da bi s svojo neaktivnostjo ali celo izigravanjem zakona neupravičeno zavlačevali postopke. Ključno je bilo s fikcijo vročitve določiti trenutek začetka teka roka tudi v primeru, če stranka pisanja ne prevzame. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 95/2016 z dne 28. 7. 2016 še dodatno pojasnilo, da je namen določb o nadomestnem vročanju v tem, da zagotavljajo razumno pričakovanje, da se bo naslovnik lahko pravočasno seznanil z vročenim pisanjem. Izjemna dopustitev fikcije vročitve temelji na izhodišču, da naslovnik pisanja ni dvignil po svoji krivdi, ko mu torej lahko očitamo nedobroverno in nevestno ravnanje. Na ta način fikcija vročitve načeloma izhaja iz prepričanja, da je naslovniku dejansko in v veliki meri omogočeno in zagotovljeno, da se s sodnim pisanjem seznani. Tudi življenjska izkušnja je, da se človek z vlogami, ki so v njegovem nabiralniku, seznani (2).

12. Kljub zahtevani večji skrbnosti delavca pri sprejemanju pošiljk s strani delodajalca, ni mogoče spregledati osnovnega namena predpisane vročitve. Ta je v delavčevi seznanitvi z odpovedjo in razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar mu omogoča učinkovito sodno varstvo. Obenem ni mogoče spregledati tega, da je določba četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 (3) glede fikcije vročitve manj ugodna za naslovnika, kot so določbe o vročitvi po ZPP, saj se pisanje v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR-1 po preteku roka vrne pošiljatelju in ne v nabiralnik naslovnika, naslovnik pa ni posebej seznanjen s posledicami nesprejema pisanja(4).

13. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-279/08-14 z dne 9. 7. 2009 pojasnilo, da je namen vročitve dosežen le, če je zagotovljeno, da bo pisanje dejansko prispelo do naslovnika. Za vsako izjemo od vročitve pisanja neposredno naslovniku (tudi za fikcijo vročitve) mora obstajati legitimen razlog, drugače nesorazmerno posežemo v naslovnikovo pravico do obrambe (22. člen Ustave RS; v nadaljevanju URS, Uradni list RS, št. 33/91 in nadalj.) (5).

14. Glede na to, da fikcija vročitve izhaja iz prepričanja, da je naslovniku dejansko in vsaj v veliki meri omogočeno, da se je s pisanjem seznanil ter da je po mnenju sodne prakse(6) mogoče izpodbijati fikcijo vročitve (7), ni mogoče trditi, da gre v tem primeru za klasično (neizpodbojno) pravno fikcijo, temveč bi bilo pravilneje govoriti o pravni domnevi (8). Zato je pravilno tolmačenje, da gre pri navedenem vročanju po ZDR-1 za vzpostavitev pravne domneve, ki je izpodbojna (9).

15. Ob upoštevanju navedenih izhodišč je treba določbo četrtega odstavka 88. člena ZDR-1 v povezavi z 41. členom ZPSto-2 tolmačiti tako, da je naslovniku (delavcu) treba omogočiti izpodbijanje domnevne vročitve in nasprotno dokazovanje (10).

16. Stališče sodišča druge stopnje, ki ni presojalo, ali je bila tožnica dejansko iz zdravstvenih razlogov nesposobna za sprejem pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je prestrogo in nesorazmerno posega v pravico tožnice (delavke) do enakega varstva pravic in možnost sodnega varstva (22. člen in 23. člen URS). Slednja ima pravico uveljavljati, da ob vsej potrebni skrbnosti glede na način vročitve in njeno zdravstveno stanje ni imela možnosti oziroma ni bila sposobna, da bi se seznanila s pisanjem in je posledično pravočasno uveljavljala sodno varstvo zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi.

17. Pravilno je tudi revizijsko stališče, da je zmotno sklicevanje na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 100/2015 z dne 9. 9. 2015. Tožnica se je v citirani zadevi namreč pri izpodbijanju opravljene vročitve sklicevala na to, da naj bi bilo dejstvo, da je v bolniškem staležu, opravičljiv razlog, da pisanja ni mogla sprejeti, kar pa samo po sebi ne zadošča.

18. Pritožbeno sodišče je torej zmotno uporabilo materialno pravo v delu, ki se nanaša na interpretacijo četrtega odstavka 88. člena ZDR-1, saj je ocenilo, da iz besedila te določbe ne izhaja, da naslovnik lahko dokazuje, da zaradi zdravstvenih razlogov ni bil sposoben sprejemanja pošiljk. Ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, in ker je zaradi tega ostalo neodgovorjeno na ostale pritožbene navedbe toženke in tožnice, je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP sodbo in sklep sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Sodišče druge stopnje bo moralo odgovoriti predvsem na vprašanja v pritožbi uveljavljenih bistvenih kršitev določb postopka in zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s presojo stališča sodišča prve stopnje, da vročitve v avgustu 2014 ni mogoče upoštevati zaradi slabega zdravstvenega stanja tožnice, v primeru zavrnitve teh pritožbenih ugovorov toženke pa odgovoriti tudi na pritožbene navedbe v zvezi zakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga itd.

19. Posledica navedene odločitve je tudi, da se odločanje o revizijskih stroških pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

----

(1) Sklicuje se tudi na načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 14. 1. 2015.

(2) Galič A. (2005) Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana, Založba Uradni list in GV Založba, str. 564.

(3) Prejšnji ZDR se je pri vročanju redne ali izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi skliceval na pravila pravdnega postopka (tretji odstavek 87. člena).

(4) ZPP v 141. členu (prvi odstavek) določa, da če vročitev po 140. členu ni možna, se vročitev fizični osebi opravi tako, da vročevalec pisanje pusti v hišnem ali izpostavljenem predalčniku na naslovu stanovanja. Šteje se, da je bila vročitev opravljena na dan, ko je bilo pisanje puščeno v predalčniku, na kar je treba naslovnika na pisanju posebej opozoriti itd. 142. člen ZPP pa pri osebni vročitvi med drugim določa, da če vročitev po 140. členu ni možna, se osebna vročitev šteje za opravljeno (če pisanja naslovnik ne dvigne v 15 dneh) po poteku roka 15 dni, na kar je treba naslovnika v obvestilu opozoriti. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje v hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku naslovnika itd.

(5) V konkretnem primeru je od dneva fiktivne vročitve pričel teči rok za odgovor na tožbo.

(6) Tako npr. VSRS v sklepu II Ips 95/2016 z dne 28. 7. 2016, ESČP v zadevi Aždajić proti Sloveniji z dne 8.10.2015, US RS v zadevi U-I-279/08- 14 z dne 9. 7. 2009.

(7) Ki jo npr. določata tudi 141. in 142. člen ZPP.

(8)

Razlikujemo med pravno fikcijo in domnevo. Razlika je, da se domneva opira na verjetnost, da v resnici obstoji pravno dejstvo, ki se ga domneva, fikcija pa zavestno in namerno izhaja iz okoliščine, da takšno pravno dejstvo nima stvarne podlage ali da te stvarne podlage ni moč dokazati (Kušelj, Pavčnik, Perenič: Uvod v pravoznanstvo, 1995, ČZ Uradni list RS, str

.

159, 160 in 161). Z domnevo se predpostavlja kot resnično nekaj, kar je verjetno resnično, s pravno fikcijo pa se postavlja za resnično nekaj, za kar se ve, da ni resnično (odločba US RS U-I-135/00 z dne 23. 5. 2002). Pravne fikcije po mnenju sodne prakse niso izpodbojne (tako npr. sodba VS RS II Ips 373/2007 z dne 10. 4. 2008, odločba Ustavnega sodišča U-I-135/00 z dne 23. 5. 2002), pravne domneve pa so v večini primerov

izpodbojne (izjema so neizpodbojne pravne domneve – presuptio iuris et de iure. Izrecno z predpisom je določeno, da nasprotni dokaz ni dovoljen).

(9) Gre lahko npr. za primer odsotnosti obvestila o kraju prevzema in roka, v katerem se lahko prevzame poštna pošiljka ali o nepravilnosti vročanja na naslov bivališča v času, ko je delavec dejansko in po vedenju delodajalca napoten na delo v tujino ali na čakanje na delo v drug kraj, kot je kraj vročanja ipd

.

(primerjaj s sklepom VR RS VIII Ips 126/2015).

(10) Posebej je to pomembno tudi glede na sedanje stališče sodne prakse, da je rok za sodno varstvo v primeru izpodbijanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tretji odstavek 200. člena ZDR-1) materialni prekluzivni rok.

Datum zadnje spremembe:

11.04.2017

Podobni dokumenti:

• Sodba VIII Ips 88/2007
• VDSS sklep Pdp 704/2015
• Sklep VIII Ips 176/2008